Stran:Jenko Vaje 2.djvu/120

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


na na klop pade in mile solze toči.

Ko Ivan v grofovo sobo stopi, vidi Alfonza, ki grofu pripoveduje, kar vidil, in grofa, na čigar obrazu ste jeza in začudenje se verstile. Ko Ivana ugleda, stopi hitro na noge, in ga pozdravi posili se smejaje:

Tako, gospod, tako?

In Alfonz ga zaničljivo od nog do glave meri.

Dragi gospod! reče Ivan, Vi veste, kar je, in morebiti še več kakor pa je. Zato Vas zdaj v kratkim poprašam, ali mi daste svojo hčerko, ali ne? V teh dneh, kar smo tukaj, mi je ranila srce in njeno tudi zame gori. Moje premoženje je tako, da bi se ga vojvoda hči sramovati ne mogla. Če se Vam ne smili vaša lastna hčerka, če Vam je ljuba njena sreča in mir mojega življenja, ne bodite terdi ne odrecite mi njene roke?

Hem, hem, reče grof, to je jako čudno, gospod, vaše serce se malo prehitro vname, in morebiti, le morebiti, brez zamere, tudi kmalo ugasne?

Zdaj ni časa za šale, reče ojstro Ivan.

Mi je prav žal, gospod, prav žal, jaz sim Vam veliko dolžan, Vi ste mi rešili premoženje, morebiti tudi življenje. Kar poželite, Vam dam, zlata, srebra, in kar le hočete, ali tega, kar zdaj poželite, tega ne morem storiti. Temu gospodu je Ana obljubljena in - besede prelomiti ne morem.

In jaz tukaj ostati ne morem, reče Ivan hitro. Z Bogom! gospod grof! Zdravi! ljubljenec neveste!

Tako reče Ivan z zaničljivim pogledom na Alfonza, se poklone gospodu in gre hitro po stopnicah na dvorišče. Tu zasedla konja in gre pa ne hitro ampak prav počasi, kakor bi se nič zgodilo ne bilo, iz