fonzu, tako je bilo ženinu imé. Koliko se je mogla trudila Ana, de je zakrila svoje občutke; le težko se je kviško deržala. Oče si je pač hitro to razložil, de je iz sramozljivosti namreč, ali bolje iz hvaležnosti tako ginjena. - Ne tako pa Alfonz. Njemu se je že čudno zdelo, kako je Ano pervi pogled viteza ganil, kako ji gre zdej vsak pogled do serca, s kakim živim poželenjem se od od strane po njem ozira, kakor so njegove oči v grofa, ali kam drugam obernjene. Ljubezen je zatorej je hotel se tega prepričati, kar ga je motilo, sklenil je, na vsako njeno stopinjo na tanjko paziti.
Pervi, drugi, tretji dan bil je Ivan bil je popolnoma neobčutljiv za Ano, ali bolje, si je prizadeval, neobčutljivega se delati, de bi vsak sum do svojih načertov v Alfonzu, ki se mu tudi ni ravno varen dozdeval, vničil. Le skrivaj je včasih Ano pogledal, le skrivaj je njene bele ročice stisnil. Tretji dan, ko gredo popoldne vsi na vert pošepta Ivan hitro pa razumljivo Ani na uho: »Drevej po zvonenju v vertu!« Menil je, de nobeden ni čul, ali vidil. Alfonzu ni ušlo, kakor sokol jè imel oči po vsih stranéh, in besede, ki jih ni slišal, si je misliti mogel. —
Mračilo se je, ko Ivan na vert pride.
