in poprosi, če more tukaj nekoliko dni ostati, de bi potem na svoj dom se podal; tukaj mamo namreč, pristavi imajo eni prijatli priti, s kterimi bi rad skupej v svojo domačijo šel. Grof zlo počasten po tako visokem gostu, ga pošlje v nar lepše stanice.
Ko sim bil zadnjič tu, reče Ivan po mnogih pogovorih, je pa šlo enmalo v kolobar?
Kako menite to? vpraša grof začuden de bi bil ta ptujec že kdaj pod njegovo streho bil.
Menim, de se vender še spomnite unega torka reče smehljaje se Ivan, pa se vé, takrat sim bil ves drugač.
Tak vi ste tisti blagorodni mož, zakliče grof in ga hoče objeti, ki ste me rešili iz rabeljskih vezi? Hvala Bogu de ste tukaj, de poznam svojega osvoboditelja. Zdaj morate pa tu ostati, gospod do ženitvanja moje hčerke, ki je bomo obhajali v štirinajstih dneh. Saj boste ostali, ali mar ne?
Bom vidil, bom vidil, odgovori Ivan, čigar serce je neka bolest zgrabila, če mi pripustil čas.
Oh! Vi me bote zelo razžalili gospod, ako ne ostanete; moja Ana Vas bo gotovo tudi viditi hotla, saj ste tudi njo v uni strašni uri rešili.
Grof pelje Ivana k Ani in k Al
