grič, na kterem je bil grad, ker cesta je od strane v grad peljala. Na enkrat se prikaže na dvorišču. Konja ustavi in pogleda po oknih. Kar zapazi Ano, roko na srce položi se rahlo posmeja in priklone - in Ana ga spozna, in pade z glasnim krikom znak na stol. V trenutku priskoči skerbni ženin, jo vzdigne, in poprašuje s tako silo po vzroku te prigode, de Ana ne more drugače, kakor urno laž skovati, de se reši iz teh nadlog. "Oh gospod mu reče, ste bili li slepi, da niste vidili strašne nevarnosti v kateri je bil jezdec, ko se mu je konj tako strašno na zadnje noge postavil in ga skoraj na terdo kamnje vergel."
Hem, hem reče pomišljivo ženin, nisim vidil, gotovo ne, znabiti sim preveč zamaknjen v vaše bele lice gledal?
Prilizvavec! zaverne Ana nejevoljna, in gre od okna. -
Bil je Ivan ptuji jezdec. Z viteškim imenom je hotel skusiti, Ano si pridobiti. Malo je sicer od te zvijače upal, ker je Ana imela že izvoljenega moža, pa mislil je tako saj zopet k Ani priti in če bi oče voljan ne bil, ji oznaniti na lahko vižo svoje načerte. Gre k grofu
