odšla. -
Staremu grofu je tudi čudno po glavi šlo. Enkrat mu je bilo že skorej žal bilo, de je Ivana, ki ga je poprej vendar zelo ljubil, tako gerdo odpodil; pa kmalo častna želja pomislike vse spodrinila. "Saj ni blagoroden." Ko pa je Ana dan za dnevom bolj žalovala, je hotel s tem pomagati, de ji je pripeljal moža po svoji volji. Pa Ana se ni zanj zmenila in to je grofa zopet razkačilo. Posebno pa je grofu po glavi rojilo, kdo bi bil neki uni, ki ga je otel iz roparskih krempljev? Krog in krog je bil vse izprašal, pa nihče mu ni mogel tega razjasniti. V nebo je pre malo zaupal, de bi bil verjel, Bog mu je kakšin legion angeljev na pomoč poslal, vojakov v okolici ni bilo, in kmetje sami so zagotavljali, de njih nobeden od celega ropota ni mervice vedil. Rad bi ga bil poznal, še rajše, v svojem gradu ga sprejel in se mu zahvalil za pomoč, Ki mu jo je podelil v uni strašni uri. -
Bilo je pet dni preteklo. Kar prijezdi gospod v zali viteški obleki na černem konju v grad. Ana in ženin sta bila ravno v zgornji sobi in sta gledala v daljino, od koder je ptujec jezdil. Zdaj pa se je skril za
