Stran:Jenko Vaje 2.djvu/60

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana

prinesel. Tu klobuk - - tukaj staro suknjo - - plašč - - in tu so škorne -- Druga obleka se bo že podplaščem skrila. In med tem, ko tako govori, mu dene klobuk na glavo, in ga napravi v suknjo i plašč. Tako vidite, vas nobeden človek ne more spoznati.

Ivan se pusti, kot bi bil popolnoma brez občutka, obleči, ker je resnično komej vedil, kaj se godi, še le ko Matiček vrata odpre in reče: Tako, zdaj pa pojdiva, spregovori Ivan.

Kam pa me vendar hočeš peljati Matiče? Za zdej, reče Matic, ne vem varnejšega kraja v celi okolici nikjer, kakor v Jelovici za eno hišo, kjer sim dobro znan. Glejte, kamor drugam greste, vas bo grof zalezil. Dobro vem, da zdaj ne bo nehal, ko je enkrat začel, in če greste prav v daljne kraje, ne bo počil, dokler vas ne najde. Pojdite torej le z mano, tam bote popolnoma okrevali in potem se bo že še drugo našlo.

Ivan hoče še očetu Daju plačo za hrano in staniše dati, pa Matiče mu reče: Je že vse poravnano, le urno hodiva, ker zalezovalci so nama za petami!

Čez Savo se prepeljeta in po potih, ki so dalječ od grada, po gojzdu se motata, jo mahata proti omenjeni hiši. Vso pot le besedice Ivan ne zine. Le Matiče, ki je bil vedno vesel, je vedno kaj žlobodral, ali nad nerodnimi koreninami, ali nad jutranjim vremenom, ali Bog ve, kaj še vse, in ko globoko vgojzd prideta, še celo žvižgati in prepevati jame.

Dolgo, dolgo sta že hodila, pa poti še le konca ni bilo. Ivan se že naveliča dolgega popotovanja in nejevoljen popraša Matijata, ali bo že kdaj konec poti ali ne?