se igrati. Kmalo je smel Ivan v grajske sobe iti, in ker so se gospod njegove poštenosti in njegovega nepopačenega serca popolnoma prepričali je smel Ivan z Ano vred se brati in kaj drugega se učiti. Med njima pa so te okolšine narlepše prijatelstvo ustanovile. Ni ga bilo dneva de bila skupaj igrala, ali brala, ali v grajskem vertu med cvetečimi gredami iz dišečih rožic vencov vila. In če se en dan nista vidila kako serčno sta si drugi dan pri shodu objela in z živimi barvami popisovala, kako dolgčas jima je bilo, in de bi ne bila v stanu, eden brez drugega biti, sicer bi dolgega časa poginiti mogla.
Tako sta preživela otročje leta. Ivan konča svoje petnajsto leto in Ana spolni polovico štirinajstega. Med tem časom je previdil grof, de je Ivan prebrisane glave in gotovo za kaj več kot za grajskega čuvaja ustvarjen. Govori toraj s starim čuvajem, naj da svojega sina v mesto v šolo, in mu obljubi nekoliko pripomoči. Res čudno poje to "nekoliko" v ustih grofa, pa pravzaprav je še to veliko, de je nekoliko obljubil. Ker njegovo tužno in samotno življenje ga je v sé zavernjenega in – skopega storilo. Lahko si je torej misliti, de se stari mož ni malo začudil, ko sliši take besede iz ust terdega gospoda, in ker je v trenutku prerajtal, kaka podpo
