Stran:Jenko Vaje 2.djvu/27

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


ra mu bo Ivan na stare dni, je veselo privolil, in v par minutah je zvedil Ivan sklep, de bo šel v šolo. Bilo mu je to v neizrekljivo veselje, ker zdavnej mu je že učenje pri grajskem kaplanu željo učenosti navdihnilo, in velikokrat, ko je od učenja prišel, kjer je kaj imenitnega od slavnih mož raznih narodov čul, je žalostno glavo pobesil, misleč si, kako nesrečen je, de mu je vsa pot do take Slave zaperta. Veselja jokaje poljubi gospodove kolena, objame očeta in dirja v vert, Ani svojo srečo naznanit.

Pa Ana ga milo pogleda, ter reče. O zdaj vem, Ivan, de me res kar nič rad nimaš, ki se tako veseliš od me se ločiti.

Kot meč presunejo te besede Ivanovo serce, resen postane, počasi se vsede na klop iz milim glasom besedo povzame.

Vem draga Anka, de ti je težko, svojega součenca zgubiti, pa saj veš tudi to, de enkrat je mogel priti čas ločitve, in ko bi dalje prišel ne bil, težje bi se bila ločila. Ker pa žalovanje, ljuba Anka nič ne pomaga, bodi veselega serca, saj me boš morebiti kmalo zopet vidila v gosposki suknji, z visokim klobukom. — Bile so to besede, ki jih je govorila prijaznost otročja.

Pretekle so štiri leta, kar je Ivan Pusti-grad zapustil bil. — V Ljubljanskih šolah vedel se je tako jako, de je v teh štireh le