Stran:Jenko Vaje 2.djvu/28

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


tih (in posebno zato, ker je iz učenja grajskega kaplana veliko se naučil bil) si pridobil vse vednosti, ki mu jih je bilo treba za višje Dunajske šole. Ker je sam z nar večjim zatajevanjem svojih lastnih potreb i s premarljivim trudom nekoliko si prihranil, je sklenil na Dunaj se podati. V svoj domač kraj ves čas zavoljo velike marljivosti in truda ni šel, le po poslih je zvedil včasih, tode zlo redko, kako se kaj imajo domà, in je kako pozdravljenje grofu, ali očetu vselej pa Anki poslal. Preden je na Dunaj šel, je hotel še svoje objeti, dobrotnike i posebno Anko, ki je po njegovim mnenji v tem času že prav zala deva postala.

Ko pride v grad, nobeden ga ne spozna. Pred gospoda stopivši ga ponižno pozdravi, pa komaj besedo izusti in že jo spozna Ana iz bližnje sobe, hitro kot serna priskoči, in nanj se naslonivši nebeške radosti le kaki: »Ali si vender enkrat prišel« zgovorit zamore. Ivan, ki je v tem času čverst mladeneč postal bil, se kmalo izterga iz nje objeme, in povzame govor z gospodom. Lepo se zahvali za vse dobrote (pravzaprav je bila ta sama dobrota, da je očeta nagovoril Ivana v šolo poslati, potem je obljubljeno podpiranje slabo, slabo od rok šlo) ter mu pokaže spričbe, ki so ga skazale pervega Ljubljanskih učencev. Potem