Stran:Jenko Vaje 2.djvu/29

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


popraša po svojem očetu, ke čudno se mu je zdelo, de ga nič viditi ni bilo. Pa z glavo majaje reče gospod počasi: »Oče tvoj-so-so v srečnih livadah unkrajnih dežel. Pred tremi dnemi smo jih pokopali.« — »Mertvi!« zdihne Ivan in se zgrudi na stol. —

Ko se z Ano v vertu sama snideta, se derži Ivan resno in zamišljeno, in le modro na tisuč vprašanj odgovarja. Spoznal je namreč v teh štirih letih, kako nevarno bi mu Anino prijatelstvo biti moglo. Ko bi se v ljubezen spremenilo. In koliko je do tje še manjkalo, mu je serce le preglasno govorilo. Pa Ana, še kakor nedolžen otrok ne zapazi na njegovem obrazu te tužne megle, ker veselje ji ne pripusti, le nar manjšega suma v svojem sercu zbuditi.

En teden je ustal Ivan v gradu, in potem se loči, vernivši proti Dunaju se. Ni bila ravno težka ločitev od starega gospoda, tudi ne od starih znancov, pa ko mu Ana pri grajskih vratih kamur ga je spremila ločitve kušlej na cveteče ustnici pritisne, ga zapeče v sercu, goreče jo pritisne na svoje persi, in poverni vroč kušlej na belo čelo, in jo hipoma po gori v dolino udere. — —

Pretekle so zopet štiri leta in Ivan se verne po skušnjah izverstno dokončanih, z doktorskim klobukom v svoj