Ne stal, ne ležal, ne sedel, -
Malo nad zemljo boš dom imel.
Povodni mož.
Narodna pripovedka. Spis. V. Zarnik
- (Dalje.)
K druzim ponočnim mladenčem se je zdaj pridružil mlad, zal, ki je tudi redno jel k študenčevim zahajati. Bil je velike postave, širocih pers vogelno-černih las, bolj bledega obličja, in diven ogenj mu je iz oči švigal. Bil je zmirej krasno opravljen, posebno se je razločil škerlatasti podsuknjek, katerega je versta sreberno-blisketečih gumb kinčala. Prišel je vsak večer okoli desete ure, tiho se je na stran usedel, nikoli ga ni čez maseljc spil, akoravno je po dve uri sedel. Od konca so ga vsi pogledovali, si na ušesa šepetali: Kdo? odkod? Kaj vender ta človek tuhta? i. t .d. Pozneje pa, ko je že navaden gost postal, je vse potihnilo.
Mladenči bi ga bili radi v svojo družbo vzeli, da bi jim bil kerst plačal, pa ostalo je le pobožno vošilo, ker godilo se jim je, kakor mišim z mačko, nihče si ga ni upal ogovoriti; že vsacega je njegov pogled tako prešinil, da je koj oči povesil. Le s Polonico se je silno prijazno pomenkoval, katera se mu je večidel nasproti usedla, ga za marsikako reč poprašala, pa vkljub svoje radovednosti ni nikoli njegovega imena ali pa domovanja v misel vzela. On jo je pa le popraševal, ali so ti vsi mladenči čolnarji? Kdo je nar izverstneji med njimi? Kam kupčujejo?
Na dalje je tudi hotel pozvediti, ktere so nar kras
