To je moj prijatel, odgovori Matiče, kakor vselej. Da je tudi tu, se ne čudite, sila kola lomi, pristavi nekako skrivnostno, da Ivan ne razume pomena teh besed. Pa vsedite se gospod, vsedite se, da vam enmalo postrežem - Tako reče - in gre, kakor bi bil gospodar hišni po bajti sim ter tja, in kmalo mu prinese laškega sira, belega kruha in nekoliko sadja. Kaj boljega, mu reče, bomo pa drevej pri ognju napravili. --
Ko se noč stori, zasliši Ivan razne glase pred hišo, in noter stopi pet mož, kterim kmalo še štirje sledijo. Zadnji trije so imeli puške na rami, pervih pet so pa trije imeli široke lovske meče, vsih pet pa je imelo veliko culo čez rame, ki jo v kot sobe verže.
Tri sto medvedov, zavpije eden, ta pot je bila srečna. Le eden zelenih gumpcov se ni prikazal. - No, Matiče, no. Kakšina prikazen je pa to?
Moj prijatel je, odgovori ta zopet, kakor vselej. Bolnega sim ga našel na poti, in sim ga sim pripeljal, da se tu pozdravi.
Ti imaš pa resnično na verhu Grintovca tudi prijatle, reče se smejaje pervi.
Kaj boš to, reče drugi bolj tiho, znabiti se da porabiti, se bo vidilo, se bo vidilo. –
Po takem govorjenji se vsedejo vsi na klopi in vsak si nabaše svojo pipo. Za Ivana se niso dosti več zmenili. Njemu pa ni bilo več treba prašat, kje de je, dobro je namreč razvidil iz njihovih obrazov, njih obleke, njih stanovanja in njih pogovorov, da so tihotapci. Slišal je že poprej večkrat, da čez Jelovco hodijo tihotapci na Laško - in zdaj se vidi v njih sredi.
