Stran:Jenko Vaje 2.djvu/63

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana

Nekako čudno mu je pri sercu, ko premisli, da ga je njegova prenagla jeza tako dalječ pripravila, pa med volkovi, si misli, se mora tuliti, in se kakor mogoče domačega dela. Tihotapci pripovedujejo od današnje poti in med tem napravita dva prav prijetno večerjo. Ivan povabljen, se ne brani pri jedi pomagati. Po jedi ga pelje Matiče v drugi oddelek bajte, kjer najde eno precej čedno in ne ravno terdo posteljo. Ivan se ne more zderžati in ga hoče enmalo osmukati.

Povej mi vender, Matiče, mu reče, zakaj si me pripeljal v to roparsko bajto?

Kaj! roparsko bajto! zavpije uni. Vsi od pervega do zadnega so pošteni ljudje, kakor jest; vsi so moji prijatli. Ali morebiti mislite, de pobijajo in kradejo? Nikakor ne. Vsak človek se na drugo vižo preživi in ti se preživljajo s tem, de mejniške pse prekanajo in cesarja za enmalo dobička goljufajo. – Dobro spite, gospod! lahko noč! –

Pošteni, kakor ti! Kdo ve, koliko je poštenosti v tebi. Menim, da bi si z vso skupaj čevljev namazati ne mogel, zamemra Ivan in se ogerne.


Pesem.

Zložil S. Jenko.


Glasno si spevala,
Glasovir terkala;
Nisi pač mislila
Da sim te čul.