Stran:Jenko Vaje 2.djvu/127

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


trikrat strašni glas: „Ura bije, človeka pa ni!” Vse ukanje in vriskanje utihne in nar pogumniši so jeli: Naglo, naglo, povodni mož, povodni mož, oh da bi nas le ne došel! Še le ko vštric Iga privesljajo, zopet s prisiljenim glasom zavriskajo. Pa o strah in groza, ko začnejo iskati, Andreja z njegovo ladjo nikjer ni bilo.

Najšli so drugo jutro na veliki vodi pri naj globočejm tonfu njegov razklani, prevernjeni čoln, ali Andreja pa ne. Tisti večer, so pravili, da je Polonca z neznamim prazno oblečena proti bregu naglo korakala, i ni je bilo več nazaj, ker zdavnej je že šla govorica, da Polona neznanega ljubi. Meta je samica ostala. Dan današnji se pa še sliši na velici vodi, kader kakšnega čolnarja voda požre, plakajoči glas: „Ura bije, človeka pa ni!” —


Črtice iz življenja Šnak„
šnepkovskega
III.


Komej je ura dve odbila, že sim bil pri Šnakšnepkovskemu. Ko pridem v kabinet, mi pride gospod z veselim obrazom nasproti in mi reče: Ker ste mi pri kerstu Drekoberbčeka pomagali, vam bom v zahvalo enega njegovih bratcov podaril. Sicer jih nimam več, kot pet, pa saj pojdem jutri spet na lov. Pa vam mende še nisim povedal, kje da ta živalica živi. Akoravno sim se že dve leti trudil in jo zalezoval, je nisem še nikjer drugod našel, kot le v kozlovih bobkih. Ker pa tukaj blizo kozlov ni, moram dan hoda dalječ iti. Pa