Najšli so drugo jutro na veliki vodi pri naj globočejm tonfu njegov razklani, prevernjeni čoln, ali Andreja pa ne. Tisti večer, so pravili, da je Polonca z neznamim prazno oblečena proti bregu naglo korakala, i ni je bilo več nazaj, ker zdavnej je že šla govorica, da Polona neznanega ljubi. Meta je samica ostala. Dan današnji se pa še sliši na velici vodi, kader kakšnega čolnarja voda požre, plakajoči glas: „Ura bije, človeka pa ni!” —
šnepkovskega
Komej je ura dve odbila, že sim bil pri Šnakšnepkovskemu. Ko pridem v kabinet, mi pride gospod z veselim obrazom nasproti in mi reče: Ker ste mi pri kerstu Drekoberbčeka pomagali, vam bom v zahvalo enega njegovih bratcov podaril. Sicer jih nimam več, kot pet, pa saj pojdem jutri spet na lov. Pa vam mende še nisim povedal, kje da ta živalica živi. Akoravno sim se že dve leti trudil in jo zalezoval, je nisem še nikjer drugod našel, kot le v kozlovih bobkih. Ker pa tukaj blizo kozlov ni, moram dan hoda dalječ iti. Pa
