ziatje. Pridjali so mu torej priimek Velcega. Pa vsaka ima svoje dobro začertane meje. Naša naloga je te meje zaznamovati. Če se mi kakšni navadni moči začudujemo, se ne tam, kjer se je začela, temveč kjer se je nehala. Znana so dela Petra vsemu svetu, zatorej jih ni treba tukaj omeniti, in da kažejo, da je Peter res reči storil, od kterih se prednikom njegovim nikoli še sanjalo ni in zasluži zategavoljo ime Velikega. Njegove misli in nameni so bili sami na sebi dobri in hvalevredni, bili so nameni vsakega junaškega in za svojo domovino vnetega vladarja, mislil je svoj narod pripraviti na stopnjo sosedov, posebno Holandijanov in Francozov, mislil ga je namreč "civilizirati". Ali viža in pripomočki, po kterih je mislil svoj cil in konec doseči, niso bili ravno slave polni. On svojega naroda in časa ni razumel, ni mu bilo znano, da ima vsak narod svoje izvirne misli, šege, nade in želje, mislil si je, če se njegovi Rusje le čisto obujejo, nemške hlače, francozke baroke in frake nosijo, po angleski zavratnike si otvezajo, že so omikani narod - ni pa pomislil po tem, da si je same opice naredil. Delal je skoke in puščal za sabo grozne jame, ktere se šele dandanašnji po časi zasipljejo. Šel je kaj dalječ in v časih je še v smešno zašel, postavim, da so prestavi svetega pisma (se ve, v kakšnem jeziku) tudi holandijanski in nemški original, in vsak, ki si ga je hotel omisliti v
