Čertice iz življenja Šnapšnepkovskega.
(Sp. Fr. Erjavec)
II.
Ker me je Šnakšnepkovski vedno vabil, da bi ga enkrat obiskal, se se namenil, ker je vreme deževno bilo, ga obiskati. Pridem v hišo, poterkam na vrata, pa nihče se mi ne oglasi; spet poterkam, dvakrat, trikrat, pa ker le ni glasu, primem za kljuko i stopim v sobo, bila je prazna, grem proti Šnakšnepkovskemu kabinetu. Že sim za vratmi stal, pa Šnakšnepkovski je bil tako zamišljen, da me ni zapazil, ko sim v kabinet stopil. Na mizi je imel drobnogled nastavljen, on pa kot zamaknjen gor i dol koraka, si včasih vesel roke pomane, spet kroz drobnogled pogleda, z rokama ploskne i spet gor i dol hoditi jame. Jez za vratmi pokašljujem, pa me ne zapazi, zadnjič ga nagovorim:
Dobro jutro, gospod Šnakšnepkovski!
O ste vi tukej! – ravno prav, glejte tukej, bonus quoque interdum dormitat Linneus, le poglejte tega drekoberbčeka, Linné ga ni ločil od tegale, ki ga tu vidite, ampak ima oba pod imenom "Aphodius firmetarius" i tudi moj prijatel na Nemškem, gospod Berghaaggenbuttenreuther je v svojim imenitnim i obširnim delu o drekoberbcih, ktero tukej v treh krasno vezanih zvezkih vidite, ne loči. O Triumpf, Triumpf v kratkim bom svetu oznanil, da en drekoberbec več na svetu živi. O sreča, moje ime bo zdaj neumerjoče vedno med naravoslovci živelo.
Pa kaj je razloček med njima? Gospod Šnakšnepkovski naenkrat veseli glas v resnega spremeni, me
