Stran:Jenko Vaje 2.djvu/50

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Čertice iz življenja Šnapšnepkovskega.

(Sp. Fr. Erjavec)

II.

Ker me je Šnakšnepkovski vedno vabil, da bi ga enkrat obiskal, se se namenil, ker je vreme deževno bilo, ga obiskati. Pridem v hišo, poterkam na vrata, pa nihče se mi ne oglasi; spet poterkam, dvakrat, trikrat, pa ker le ni glasu, primem za kljuko i stopim v sobo, bila je prazna, grem proti Šnakšnepkovskemu kabinetu. Že sim za vratmi stal, pa Šnakšnepkovski je bil tako zamišljen, da me ni zapazil, ko sim v kabinet stopil. Na mizi je imel drobnogled nastavljen, on pa kot zamaknjen gor i dol koraka, si včasih vesel roke pomane, spet kroz drobnogled pogleda, z rokama ploskne i spet gor i dol hoditi jame. Jez za vratmi pokašljujem, pa me ne zapazi, zadnjič ga nagovorim:

Dobro jutro, gospod Šnakšnepkovski!

O ste vi tukej! – ravno prav, glejte tukej, bonus quoque interdum dormitat Linneus, le poglejte tega drekoberbčeka, Linné ga ni ločil od tegale, ki ga tu vidite, ampak ima oba pod imenom "Aphodius firmetarius" i tudi moj prijatel na Nemškem, gospod Berghaaggenbuttenreuther je v svojim imenitnim i obširnim delu o drekoberbcih, ktero tukej v treh krasno vezanih zvezkih vidite, ne loči. O Triumpf, Triumpf v kratkim bom svetu oznanil, da en drekoberbec več na svetu živi. O sreča, moje ime bo zdaj neumerjoče vedno med naravoslovci živelo.

Pa kaj je razloček med njima? Gospod Šnakšnepkovski naenkrat veseli glas v resnega spremeni, me