Stran:Jenko Vaje 2.djvu/113

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Potok:
Mladeneč, ki samši tik mene stojiš.
Iz žalostnim okom valove slediš,
Premislek nazaj, ki bežljivo hiti,
Jih skliči nazaj, ki pretekli so, dni.

Mlad.
Ali ni jih več, zginili so kakor dih,
Zdihvalo, oh kolkrat serce je po njih!
Zapustili komaj so kalen spomin,
I sim ter tje čeren spomin bolečin.

Potok:
Kot tebi nazaj let preteklih ne bo,
Valovi mi moji nazaj ne teko,
Osoda me hitro navdoli podi
V naročje me reka dereča želi.

Mlad:
Le hiti, pod solncom pač stalnosti ni
To skusil sim jaz, to skusil si ti,
To skusile rože ki tukaj cvetó!
Gotovo tud bodo še leto letó.

Oba:
Oh stalnosti nima kar krije nebó,
Tak potok i človek; tak rože venó;
I celo življenje le kratko terpi,
I celo življenje nektere le dni!