Balade in romance

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Balade in romance
Anton Aškerc
Spisano: 1890 Ljubljana: Založba Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg, 1903 (2. natis).
Viri: http://www.omnibus.se/cgi-bin/eKnjiga.pl?eK=103-7
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Vsebina

I[uredi]

Vaška lipa[uredi]


V dolini za tremi gorami,
  Na sredi slovenske vasi,
Na sredi med belimi hrami
  Tam lipa košata stoji.

Kako se ponosno vzdiguje
  Nad tihoj zagorskoj vasjoj!
Mogočno v okrog raztezuje
  Prijazni dom senčnati svoj.

Čegava je roka vsadila
  In kdaj jim to sveto drevo?
Vaščanom ta vest se zgubila,
  Živečih ne pomni nikdo.

Živeči pozabili davno.
  Le Jošt, ki je lani zaspal,
O lipi istórijo slavno —
  On sam jo je dobro še znal.

Pod lipoj je starec sedeval,
  Ko mrak se je znižal do streh,
Mladini strmeči prepeval
  O starih, minulih je dneh.

Tu doli — dostavljal je često
  Za gozdom kraj naše vasi,
Tam grozne moritve je mesto,
  Tam tekla junaška je kri!

»Turčinov ko listja in trave
  Prihrulo na našo je vas,
Morilo, da v breg iz nižave
  Joku se razlegal je glas.

»In vas porazivši, divjali
  Naprej na krvavo so pot,
Zaklad pa težak zakopali
  Na poti so svoji od tod!«

»In kje je zdaj? — Tukaj je v jami
  Pod lipoj bogati zaklad!
A v znamenje lipa nad nami,
  Da pridejo spet ga jemat.«

Trijé popotniki[uredi]


Gredó mi popotniki mladi trijé,
po cesti čez ravno gredó poljé.

Obískala vila je Vesna naš svet,
pri cvetu zasajala pisan je cvet.

»Dežela prekrasna!« jo prvi slavi,
»Kje tebi enaka na svetu leži?«

Dé drugi: »Preljub mi domači si kraj,
Ti dom naš slovenski, naš zemeljski raj!

»Še dražji kot zemlja pa tvoj mi je rod,
Moj narod, moj narod, ki biva tod.«

In tretji — molči. A zakaj se solzi?
Bol ali veselje te solze rodi? —

   

devica, Objemlje jo vela levica; Z desnoj grof čašo drži.

»Ne boj se!« tolaži graščak jo, »Ne boj se me, krasno dekle! Oh, koj se ti duša privadi Na mojem veselem tu gradi;

In glasna zdravica zaori Zdaj grofu od družnikov vseh; rtzrtzrtzrtzMed njimi pa deva se joče, In joče in — sili jo smeh ...

Čuj, kdo pa tam doli pod gradom Razsaja in kliče tako? Orožje mu v rokah se sveti, Nazaj pak jo hoče imeti — Oj hčerko ujeto, mlado!

A kmalu potihne tam doli Pred vrati ta kmetičev krik ... In v roki glavo krvavečo Tam gori pred družbo šumečo Pokorni prinese krvnik ...

In vaški petelin zapoje, Da zarja pripelje že dan: Ko trenil bi, blesk ves ugasne, Prikazni izginejo jasne — In grad je spet pust in teman.

</poem>

Slikarjeva slika[uredi]

»Končano! Take slike ni videl samostan
še v cerkvi svoji stari, odkar blesti čez plan.«

In čopič in paleto odložil je slikar;
zre v sliko, ki obseva jo sonca zadnji žar.

Čeprav se drug ti v živih topi sedaj očeh,
odsev njih vendar pravi žari se tudi v teh!

Čeprav zdaj drug okuša ust gorkih tvojih med,
rubina njih je vendar na sliki tejle sled.

Čeprav te nimam žive, ponosna deva ti,
podoba tvoja pred mano še stoji!

»In za slovo enkrat še poljubim naj te zdaj:
Oj zbogom, zbogom, lepa Madona, vekomaj!«

In šel umetnik mladi je v širni beli svet.
Ustvaril slik je novih in krasnih v begu let.

A dasi ga častijo, a dasi ga slavé,
iz glave in iz srca Madona mu ne gre.

Stoji, stoji na gori prastar tam samostan,
k molitvi samotarje v njem vabi zvon glasán.

In vsak dan, ko že bratje ostavili so hram,
ostaja pred oltarjem redovnik Stanko sam.

Zre v sliko na oltarju, Madoni zre v oči,
zamaknjen gleda vanjo, sam s sabo govori ...

                        *

K molitvi v cerkvi vabi menihe zvon glasán.
Kaj Stanko pred oltarjem več ne stoji ta dan?

Na odru tam mrtvaškem on v celici leži,
prečudna po deželi o Stanku vest leti:

Pokojnik, pre, bil tisti sloveči je slikar,
ki slikal je Madono prekrasno za oltar ...

Da hodil je po svetu brez vere, brez Boga,
v samoti po napósled je našel mir srca.

Brodnik[uredi]

Med skalami Sava šumi,
valove mogočne vali,
v naróčaj jih Dunavu tira.
Čoln ziblje ob bregu se tam,
a ribič mi v njem sedi sam,
na veslo se truden opira ...

»Hoj, starec, kar veslo zdaj v dlan
pa hitro na drugo tam stran
čez šumno prepelji nas Savo!
Čuj, turško rumeno zlató
plačilo bogato ti bo ...
Če nočeš — ti vzamemo glavo!

Molčita že polje in log,
tam onkraj slavonski ostrog
v neskrbnem že spanju počiva.
Zaviti v plašč temne noči
ogledat poslani smo mi,
kod zdaj naš sovražnik se skriva ...«

»Ne maram za vaše zlató!
Čemu mi pač ribiču bo?
Zastonj vas čez reko prepeljem!
Res sivo glavo imam,
a vam je nocoj še ne dam!
Rad vašim ustrezam poveljem!«

Že čolnič od brega leti
in nese oglednike tri ...
Veslaje pa ribič ozira
srepó se vrtenje vodâ,
ki rado se s čolni igra
in slastno na dno jih požira ...

»Pač hrabro srce ti imaš,
izvrsten prevoznik si naš;
ni takega blizu okoli!
A nas tam pohvali glavar,
prekrasen pač čaka nas dar,
krasnejši nas ni še nikoli!«

»Na mestu« — dé ribič krepkó —
a veslo zažene v vodó ...
»Tú vaše in moje plačilo!«
»Bes, djaur!« še krik iz valóv,
iz mokrih je Save grobóv —
potem pa vse tiho je bilo ...

Svetopolkova oporoka[uredi]

Rog odmeva bojni po Moravi,
Po državi kralja Svetopolka.
Gospodar pak zvestih Moravanov
Sam ne vodi hrabrih več vojnikov,
Sam ne suče meča nad sovragom,
Sam ne proži puščic več iz loka,
Sam ne gleda bojev več krvavih.

Aj, ponosna stolnica se dviga,
Velegrad tam slavni na Morávi!
V Velegrada sredi kasen dvorec
V dvorcu zlata králjeva sobana.
Zadnje žarke že pošilja solnce
Skozi okna v zlato to sobano
In obseva postelj dragoceno,
Kjer počiva bolni kralj moravski,
Kralj moravski, Svetopolk mogočni.
Tríje so pri njem sinovi zbrani,
Tríje: Mojmir, Svetopolk in Zóbor;
Zapustili boje so krvave.
Slušat prišli so iz ust očetnih
Za slovo si opomine zadnje.

Glej, in vzpne se jim kraljevski oča,
Ozre v svoje se sinove mlade;
Zadnje zbere še moči telesne
Pa besede govori jim take:


»Vsprimi Bog vas, oj sinovi moji,
Deca moja, nade moje sladke!
V Velegrad ste sveti sem prispeli
Pa krog mene ste se verno zbrali,
Da pozveste zdaj mi — oporoko.
O, da vam bi zadnje glasi moji
V dušo segli in srce globoko,
Da besede bi vam zlate svoje
Vdolbsti mogel, ko kiparja dleto
Črke vdolbe večne v trdi marmor! ...
Z bojnega ste polja vi prispeli.
Arnulf tamkaj brati se z Arpádom,
Kralj krščanski brati se s poganom —
In zakaj, ker nima ure mirne,
Dokler žezlo moje na Moravi
Krepko druži Slavine sinove! ...
Mesta naša pustoše zdaj Franki,
Po deželi pleni Arpad divji —
Hujši hčejo priti še sovragi!
Ali, čujte me, sinovi moji,
Pomni, Mojmir, Svetopolk in Zóbor:
Naj je vrag vaš zvitejši od Frankov,
Naj je ljučji od Arpádov ljutih,
Naj pridere od večerne strani,
Naj od juga toplega privreje,
Naj, od koder sonce zlato vstaja:
Vse orožje eno vam premaga —
Bratovska je sloga to orožje! ...
Tri podajam palice vam šibke;
lahko zlomi vsako roka vaša -
Kaj? detinja, pravim, roka nežna
Lahko palic teh stre vsako zase.
A čegava roka jih prelomi,
Kadar močna vez vse tri med saboj
V zvezi skupaj veže nerazvezni?!
Čujte, Mojmir, Svetopolk in Zóbor!
Vaše bodi véliko kraljestvo,
Na Moravi véliko slavljansko,
Kadar oče vaš otide v dežel,
Kjer je Samo, drugi so očaki!
Daste li mi zdaj besedo sveto,
Da ljubili hčete se ko bratje,
Mirno bodem se k očakom vlegel,
Mirno spaval v svetih tleh domačih! ...«

In vsprijemši to prisego sveto,
Kralj moravski trudno glavo nagne;
Njega silni duh k očakom ide...

Kaj se óri po Moravi širni,
Po državi kralja Svetopolka?
Rog je bojni, ki tako odmeva,
Po ravninah in po gorah kliče.
Je li sovrag od večerne strani,
Ali prišel je preteč od jutra?
Je prihrul li s severa v Moravo,
Ali z juga je sovražnik kruti?
Čuj, iz temnih razvalin stolíčnih,
Velegrajskih podrtin otožnih
Duh odgovor poje nam zamolkli:
»Ni sovražnik tujec nas pokônčal,
Nego vrag je ljuti iz očine!
Brat je zoper brata pest zavzdignil,
Mojmir pest je dvignil zoper brata
Svetopolka in Zobórja besno,
Rodna kri med sabo se proganja!
Iz srca so vrgli oporoko,
Oporoko Svetopolka kralja!
A poroka klete te grehote
Vnukom bo še poznim — tujčev jarem!«

   

Poslednje pismo[uredi]


"Šest dolgih mesecev že bo,
Odkar odtod je vzel slovo.

"In njega le še ni domu,
O njem ni pisma, ne glasu!

"Oj ljubi moj, oj ženin moj!
Mar večno traja divji boj?"

Na pragu deklica stoji,
Po vasi poštni rog zvoni.

"Imaš kaj, poštar ti, za me?"
""Bo, mislim, pisemce za te!""

In drobno pisemce ji da,
To pismo pečat črn ima.

In bere, bere pismo to -
Ne gre, kar bere, ji v glavo.

"Kdo drug še v list pogledaj mi;
Kaj v nejm stoji, povedaj mi!"

In sestre, bratje, cela vas
Iz lista brali ta so glas:

Da krogla privršela je
Pa ga v srce zadela je! -

In sluša poročilo to -
Ne gre, kar sliši, ji v glavo!

Na prag zahaja dan na dan.
Ko poštar trobi v rog glasan.

Po pismih praša iz vojske,
Če ktero nosi nje ime. -

Pač mnog in mnoga list odbi,
A zanjo, zanjo več jih ni!

Anka[uredi]

Judit[uredi]


"Gorjé ti, Betúlija krasna, gorjé!
Zdrobile te bodo asirske roké.

"In tvoje sinove poklal bo naš meč
In tvojih hčerâ ne boš videla več!

"Pa kar jih naš meč ti pomoril ne bo,
Čuj, vsak nam kot sužen pokoril se bo!"

Srdit Holofernes tako se roti,
V šatoru s prijatli za mizoj sedi.

In šator žari se od tisoč svetil
In miza šibi se od dragih jedil.

In čaše se zlate od vina pené
In vojvodi lica od vina goré.

Še bolj od ljubezni srce mu gori —
Užiga mu lepa ga židovska hči!

Že kupo do vrha nalila mu je
Pa s sladkimi usti napila mu je:

"Grešil je, grešil in razžalil Boga
Moj narod; zato pred teboj trepeta.

"Od bratov in sester pritekla sem k vam,
Oj, misli skrivnostne tu v prsih imam.

A tebi le, vojvoda véliki moj,
Skrivnost razodeti vso hočem nocoj!"

""Na zdravje ti čašo to pijemo vsi! —
Najlepša si, Judit, za moje oči!

""Še predno razsveti nam zarja nebo,
Premagan sovražnik bo s tvojoj rokó!

""Ves tabor zatorej nocoj se raduj,
Zaveznico svojo spodobno spoštuj!"" -

In čaše veselo okrog zazvenčé.
In vojvodi vedno bolj lica goré;

In vojvodi vedno bolj srce gori,
Užgala ga njemu je židovska hči.

In pamet objela mu vinska je moč,
Tovariše vzela mu pozna je noč.

In Judit se bliža - izdajica ta! -
Vojvodi se dliža, da - dom mu proda!

Tik njega stoji že, da — vse mu pove? ...
Gorjé ti, Betúlija, jutri, gorjé!

* * *

"Na boj, oj tovariši, sije že dan!
In sulice ostre in meče ob dlan!"

""A kje nam je vojvoda? Brate, povej!"" —
"V objemu mar židovki?" — ""V šator poglej!""

"Tam gori na zidu pa žena stoji!"
""Glavó Holofernovo v roki drži!""

Hu! groza napade Asirce in strah,
Kako jih od mesta spodita na mah!

A tisoč za njimi se óri glasóv:
"Bog živi te, Judit, do poznih rodov!"

   

Javor in lipa[uredi]

Od blede oblit mesečíne
  Na lazu mi javor stoji;
Sred nočne mrtvaške tišine
  Vejevje mu čudno šumi.

In listje šumeče se giblje
  Po vejah skrivnostno tako ...
Ne mara, da v sanjah se ziblje
  Ubogo samotno drevo!

Vštric njega tam lipa je v cvetji,
  Krasnejše je nima ta gaj;
O njenem presladkem objetji
  On sladko pač sanja sedaj.

Ne sanjaj o lipi cvetoči,
  Moj javor, tvoj sen je brez nad!
Na veke od ljube te loči
  Prešírok, predalek prepad.

Pevčev grob[uredi]


Tu torej gomila zdaj tvoja leži,
Tu torej zdaj srce pokojno ti spi!
  Glej, plošča še kaže kamnéna
  Njegove črke imena!

Pač dolgo že, kolgo je tu pod zemljój!
In meni se zdi kot bi bil pred menoj:
  Ves, kakor mi žije in diše,
  Ves, kakor pravljica ga riše ...

Pod celicoj svojoj sedi samotar,
Na vrtu sam s saboj golči samotar;
  Čujó ga le rože cvetoče
  In ptice po drevji pojoče.

"Mariji na slavo do danes pel,
Prepevati druge zdaj pesmi bom jel; -
  Vam, ptice, odslej bom prepeval,
  Vam, rože, srce razodeval.

"Najlepše vas pesmi navaditi čem,
Ki sam je pred brati zapeti ne smem.
  In vendar jo moram zapeti -
  Ni moči je v srcu imeti!

Ej skoro, ej skoro me v grob položé
Ob njem se nasêlite ptičice ve,
  Iz srca cvetice mi klijte,
  Gomilo preprézite, krijte!

"Stoletja pod zemljoj že spaval bom jaz,
Nad mano pa pesem to boste tačas
  Ve, pevke, mi vedno še pele,
  Ve, rože, sladko jo drhtele ..."

Pa, ko je redovnik zatisnil oko,
Zagrebli ga niso pod živo zemljo;
  Sred cerkve so grob naredili,
  Nanj marmor težak položili.

In pesem, ki pel jo je Stanko nekdàj,
Kako bo pri grobu njegovem sedaj
  Iz slavčevih grl mu kipela,
  Iz čašic cvetočih puhtela? ...

In tukaj gomila zdaj tvoja leži,
In tukaj zdaj srce pokojno ti spi!
  Da, plošča na tleh mahovita -
  Na njej pa ime se ti čita!

Sred bujnega gaja, košatih dreves,
Med pisanim cvetjem tvoj grob je tu vmes!
  A v krogu sred gozdne temine
  Razsute stojijo zidine ...

Mar vekov vihar je zato sem prihrul
In zid samostanski zato je razsul,
  Da tvoje le želje bi branil?
  Da tvojo bi pesem ohranil?

Čuj, v glasih stoterih odmeva sladkó: -
Menihovo pesem pač ptice pojó!
  Uho mi šosluša, posluša ...
  Umevati začne jo duša.

Ah, pesem, ta pesem mi znana se zdi ...
Čuj, ko o svobodi se le ne glasi?
  O nadeji paš pokopani,
  O zlati svobodi prodani.

Tri ptice[uredi]


Ptice tri pred okno priletele,
Pesmi tri na lipi mi zapele.
Priletela k meni prva ptica,
Kaj je pela ptica lastavica?

"Daleč, daleč mesto tam leži ti,
Pa za mestom reka se vali ti,
Reka širna šumna in deroča;
Poleg reke ribičeva koča.
Kadar v veži rod svoj nahranjujem,
Mnogo vidim ti tako in čujem.
Redko ribič mi doma je stari,
V koči hčerka njemu gospodari.
Slamnat krov je in beraška koča,
Pa je taka roža v njej cvetoča!
Često hčerka sama gospodari,
Oča ide, v čolniči ribari;
On odhaja, nekdo pa prihaja,
Pa pri hčerki celi dan ostaja!
Lep junak je, viteške postave,
Poln zlatnine ves od nog do glave
Sablja mu do zemlje se dotiče -
Glej, in dekle se mu ne odmiče!
Kaj odmiče! za roko ga vodi,
Ž njim po izbi gor in doli hodi!
Včasih ona dolgo ž njim poseda,
Tujec dekle, dekle tujca gleda;
Včasi njima zbližata se glavi -
Bog ve, kaj pač on dekletu pravi!...
Nego čudo to še ni največe!
Včeraj déte v koči vzrčm ležeče;
Déte v zibki sladko se smejoče —
Poleg zibke — čudo — dekle joče!
Dčkle joče, dete se ji smeje —
Jaz ne morem, Bog vas naj uméje!
Ali tujec nič več ne prihaja,
Dčkle samo solzno zdaj ostaja ..."

Pesem svojo lastavíca spéla,
Pésem spela, z lipe odletéla.
Pa je druga priletela ptica,
Káj je pela meni pa seníca?

"Daleč cérkev tam je v mestu béla;
Tam od cérkve sem ti priletéla.
Baš na ôknu bila sem cerkvenem —
Slušaj pésem, koj ti razodénem!
Nad oltarjem lépa je svetníca,
Pred oltarjem lepša pa devíca;
Z žéninom je pred duhovnom stala,
Rôko desno žéninu dajala.
Oh, bogato vzel si je nevesto,
Bogatejše nima celo mesto!
On junák je, víteške postave,
Poln zlatnine ves od nóg do glave.
In veselo orglje zabučíjo,
In vesele pésmi se glasíjo...
Čuj! kdó sredi cérkve tam zajoče?
Ej, spoznám jo! — tam iz nizke koče:
Ribičeva hči je tam ob reki,
Znana mi po lici in obleki. —
Ženin tá je nékdaj k njej zahajal,
Često v koči tam pri njej ostajal!
Káj seníca tega ne bi znala!
Saj sem večkrat tam na ôknu stala,
Tam na ôknu ribičeve koče
Poleg reke šumne in deroče.
Čemu dekle zdaj veselje móti?
Čemu svatom je sedaj na poti?"...

Odletéla z lipe mi seníca,
Priletéla tretja k meni ptica;
Vrana črna k meni priletéla,
Káj je vrana mi pred ôknom péla?

"Daleč, daleč reka tam šumí ti,
Pokraj reke koča pa stojí ti.
Baš čez reko davi sem letéla,
Kaj pa ribič tamkaj stari déla?
S siloj vsňj se starec v veslo vpira,
Pa svoj čolnič proti bregu tira;
Čolnič tira, hčerko svojo gleda:
Hči v naróčji spí mu danes bléda...
Pa čim bliže koče čolnič pluje,
Teže ribič stari mi vzdihuje:
Lahko, hčerka, bi še živa bila,
Da v valóvje nisi mi skočíla...

Pésem svojo vrana črna spéla,
Pésem spela, z lipe odletéla.

Poroka[uredi]


Stojí tam gradič bel, stojí;
Moží se lépa grajska hči.

Kar róžica med cveti je,
Nevesta med dekléti je.

Sred grada je kapélica,
Oj, krasna božja célica.

Stojí v kapeli zlat oltár,
Pred njim pa zaročêncev par.

Poroča ju duhóvnik mlad,
Duhóvnik mlad, redóvnik mlad.

"Na veke srečna bodita,
Po jednem poti hodita!

"Težkó živí življenje se,
Če ne delí trpljenje se.

"A slajša rádost je srcá,
Če isto si delita dva." —

In vênčani presrečni par
Ostávlja zlati že oltár.

Pa ôna v njega vpre očí,
Pa tiho reče grajska hči:

«Bog sám, Bog sám nad nama vé, —
A nékaj mi teží srcé!»

Pred patra poklekníla je,
Odveze izprosíla je. —

"Čestiti oča Vladimir,
Zdaj vabim Vas pa na svoj pir.»

""Gospá bogata, to ne gré!
Beráč Vas gledati ne smé.

""Bil nisem Tebi mar nekdàj —
Pokáj bi svat bil Tvoj sedáj!»»

Še én pogled na njó hladán —
Menih se vrne v samostán.

  

Svetinja[uredi]


Bogástva ní mogla mi dati,
  Svetínjo pobožno samó;
Na glas je solzíla se mati,
  Pretežko biló je slovó.

"Svetínjo ná zlato!" je déla,
  "Zaklád to čestít je, moj sín!
Od dedov sem jaz ga vsprejéla,
  Zdaj dajem ga tebi v spomín.

"Domače boš kraje ostávil,
  Med tujimi hodil ljudmí,
Zaklád pa tá moj ti bo právil
  O domu, kjer mati živí.

"Rodóve boš videl srečnejše,
  Zemljó bogatejšo drugód;
Svetínja te spómni: krasnejše
  Od svoje ne najdeš nikód.

"In ko bi nas tujci grdíli,
  Domačo nam sméšili last:
Svetínja te spómni, sin mili,
  Da matere braniš mi čast!"...

Na glas je solzíla se mati,
  Ko težko jemál sem slovó;
Ničesar imela ní dati —
  Svetínjo pobožno samó.

Svetínjo tó hranim jaz vérno,
  Od matere dano na pot:
Ljubézen za dóm neizmérno,
  Za dom in nesrečni svoj ród.


Celjska romanca[uredi]


Noč nad Celjski grad že pôzna pada;
Kdó na tihem jaše mi iz grada?
Varno stopa po stezíci vranec,
Bréme svoje nese v dól niz klanec.
Prismejí se ščip izza oblaka —
Lahko vidiš ga sedaj junaka.
Halja rjava krije redovníka.
Redovníka, žívega svetníka!
Glej v obraz mu, glej tá lica véla!
Od solz so pač mu obledéla;
Té očí kot da so brez življenja;
To prihaja, brate, od trpljenja.
Od moljénja, svetega bedénja!...

Hitro stopa vranec v mesečíni,
Jézdeca že nêse po dolini.

"Brže stópaj, kónjič vranogrivi,
Brže stópaj kónjič iskrožívi!
Glej, tam sêlo znano je pred náma;
Pohodíla često sva je sáma.
Dobro znana ti je hiša mala —
Kraj vasí tam bova spet obstala:
Tebi ovsa za večerjo dajo,
A najboljše meni, kar imajo …
Torej spéjva...!"

""Postój, pater Ureh, preslavni Celján,
   Svetník po deželah devetih!
Pri kraljih, cesarjih svetá si poznán.
   Še bolj pa pri naših — deklétih!

""Dekléta slovénska cvetó nam na čast,
   Lepôta njih v pésmih slaví se;
Káj čuda, če v sladko lepôte si past,
   Ujél pač napósled še Tí se!

""A dekle iz nas in pobožni mož Tí —
   Križ vêlik, čuj, nista jednaka:
Mladénke so naše rudeče krví,
   Po Tebi se modra pretaka!

""A ker si mogočen, lehkó naredíš,
   Da sitna izgine razlika,
Lehkó si za ženo potém izvolíš,
   Če ktera dév naših Te mika. —

""E, hôdi kar z nami k posvetu takój,
   Da môški se dogovorímo!
Pogodbo podpišeš nam sám še nocój —
   Popréj Te domóv ne pustímo!""...

Sluša Ureh gôvor starešíne,
Dobro sliši — nič na tó ne zine.
V grlu nékaj sapo mu zapira,
Plah nekako se okrog ozira:
Móž stotina straži ga vaščánov,
Móž stotina hrabrih Teharčánov!
S konja stopi Ureh jim počasi,
Nič ne reče — malko odkašljá si.
V sredo méj-se víteški vzemó ga,
Pa k županu na posvčt vedó ga.

Starešíne vsi se pokloné mu,
Dolgo pismo žůpan dá v roké mu;
Čita pismo rjavi mčnih Celjski —
Káj li sklênil modri zbor je sêlski?

"Jaz, grof Ureh, grof in knez Celjánom,
Vsém Celjanom in okoličánom;
Knez Slovencem in gospod Hrvatom,
Nam sosédom, našim ljubim bratom;
Desna roka kralju gospodarju
In pobratim turskemu cesarju:
Teharčane poplemenitújem,
V plemski stan vse selo povišujem —
Ali, kakor se po naše reče —:
Modra kri po žilah vsém naj teče!
V grbu dvoje zvezd jim svéti jasnih
Za spoménik njé očíj prekrasnih;
Zvezd srebrnih dvoje v grbu svéti
Za spoménik lépi Margareti,
Ki je kriva, da Vam plémstvo da se
Za sedaj in za vse večne čase!"...

Gleda Ureh starešine srénjske —
Ej, prejake so pestí slovénske!...
Tiho séde, s čela pot obriše,
S svojoj rôkoj pismo jim podpiše;
Podpisavši — jo domóv popiše.

Teharčani pa, junaki zviti.
Dan današnji še so plemeniti.

 

Balada o potresu[uredi]


Prapóri vihrajo, zvonôvi pojó,
   Procésija dolga se vije,
   Peváje, moleč litaníje;
In péva in moli in prosi takó:
   "O čuj nas, Bog, v sveta nebesa,
   Obváruj nas potrésa!"

"Svetníki, svetníce, uslišite nas,
   Prijátelji vsi nad zvezdámi,
   O bčdite vérno nad námi!
K vam vsplavaj molitve goreče naj glas
   In k tebi, naš Oča, v nebesa —
   Obváruj nas potresa!

"Uslíšanja vredni, oh, nismo pač mi;
   Uslišanja vredna jedina
   Nedolžna je naša mladina.
Njé prošnja, preblaženi, k vam naj kipí,
   Njó slíši, Bog, v svoja nebesa —
   Obváruj nas potresa!"

Prapóri vihrajo, zvonóvi pojó.
   Procesija v cerkev se vije
   Pobožno moleč litanije;
In staro in mlado prepeva srčnó
   In pésem se ôri v nebesa:
   "Obváruj nas potresa!"

In orglje mogočno s korú zabučé,
   In mašnik v ornatu mašuje,
   Presveto daritev daruje;
On z národom moli, ne moli za sé,
   Goreče vzdihuje v nebesa; —
   "Obváruj nas potresa!"

"Kraljíca svetníkov, o čuj nas, o čuj!
   Devíca brez gréha spočéta,
   Čuj, romarjev kliče te četa!
Tí naše vzdihljáje Sinóvi darúj,
   Gôr nesi jih v sveta nebesa
   Obváruj nas potresa!"

In órglje bučíjo in pevci pojó,
   In mašnik ves v zlatu mašuje —
   Podzémeljski grom se začuje! …
Madonna v oltarji se zmaje močnó …
   Zamólkel krik čuješ v nebesa:
   "Obváruj nas potresa!"

Vse tiho? — Kjé cérkev? … Glej, zemlja zijá!
   Iz brêzdna štrlé podrtíne …
   Vse tiho na dnu globočine?
Ne! — Glasno mrliči vpijó do Bogá,
   Tisóči kričíjo v nebesa:
   "Obváruj nas potresa!"

Čaša nesmrtnosti[uredi]

„Kadar ob smrtni uri duša
stopi človeku do grla …
kdo mu ponudi čarovne pijače,
da bi ga otel? ...“

Koran, sura 75.

Turban pisan diči ruso glavo,
damaščanka mu visi ob boku.
Knjiga sveta je pred njim odprta, -
koran čita mladi Abduraman,
koran čita, suro baš o smrti,
in o smrti in življenju večnem.
Svetel dan mu sije skozi okno,
krasno jutro v izbo se smehlja mu,
jasno jutro, dete vesne mlade,
ali v duši jasno ni kalifu.
Težke misli misli Abduraman! …
„Smrt! Že zopet duha obletavaš,
vešča črna misel nevesela?
Smrt? Umreti! - Moram li umreti? …
Allah, v srcu vžgal ti čut ljubezni,
glavi vdihnil si duhá modrosti,
meč oblastgi dal si roki moji!
Glej kako naj ločim od ljudi se!
Veže nanje me ljubezni spona!
Glej kako naj misliti prestanem?
Vduhu nosim svet in - tebe, Allah!
Glej, kako naj z mečem se razstanem!
Najzvestejši mi jo on tovariš ...“

V težkih mislih je kalif kordóvski!
V težkih mislih tri pozove k sebi:
Zove k sebi Hákima, zdravnika,
zove k sebi Sófra, čarovníka,
zove k sebi derviša Rašída.

Stopi predenj prvi, Hakim, lečnik.

„Ni li leka zoper smrt na sveti?
Duh čemú nam In čemú so vede? -
Morabiti – večno čem živeti!“

„Jasni emir, sonce zemlje španske!
Srečen sem, da smem pred tabo stati!
Moč veliko ima znanost naša,
ali vsakdo večnosti ni – vreden! …
 Tí nastrezi si v kristalni čaši
rose v polju, predno sonce vzide,
stôpi v rosi biserov mi morskih,
pij pijačo mojo juter sedem …
Večno živel bodeš, emir jasni!“

Jedva svita dan se nad Kordóvoj,
s čašoj v roki spe kalif iz mesta.
V polje ide, predno sonce vzide,
roso streže v čašo si kristalno.
S polnoj čašoj v grad se svoj povrne,
 vrže vanjjo biserov peščico;
čaka, čaka na čarovno pitje,
ali biser ne stopi se v rosi!
 
In že stopi predenj Sofer slavni.
„Svetli emir, muslimanov dika!
Neumrlost dati če ti Sofer
Mnogo more veda res zdravniška -
vse premore veda čarovníška,
alkimija, sveta veda naša! -
Glej je čaše, ki nesmrtnost daje!
Pij zdravilo njeno čudodelno,
pij zlató, v tej čaši raztoplejneno -
pij iz kupe moje si nesmrtnost!“

„Sam poskusi jo poprej, pijačo!
Nagni krepko, Sofer moj učeni!“

„Svetli emir, čaša ta ni zame -
tí edini …!“

„Sam poskusi prvi!
Naj pijače vidim prej učinek!“

Dvigne Sofer kupo svojo k ustnom,
a kalif nad Sofrom damaščanko.
„Glejmo, je li pitje tvoje pravo“ -
Abduraman mu odrobi glavo.

Stopi predenj stari Ali Rašid:

„Najmodrejši si v Kordóvi, serec?
Čuj, povej mi in skrivnost razjasni:
Ni li leka zoper smrt na sveti?
Mora biti – večno čem živeti!“

Dvigne roko stari Ali Rašid,
derviš stari v halji siromaški,
siva brada mu do pasa pada, -
dvigne desno pa kalifu reče:

„Leka iščeš, mladi Abduraman,
leka rad bi, ki nesmrtnost daje,
pil zdravilo, ki ti večnost daje?
Iskal leka takega pri vračih,
iskal že si ga pri čarodejih -
prevarili pa so vsi te kruto …
Sam imaš jo čašo čarodejno,
sam naredi pitje si nesmrtno!
Čaša tvoja je – življenje tvoje!
Sam napolni z večnosti jo lekom!
Čaša tvoja je življenje tvoje.
Vlivaj vanje vsak dan dela dobra,
dela slavna za rojake svoje,
za rojake in za domovino!
Zlega čina pa ne ena kaplja
v čašo níkdar ti ne kani toto!
Prej ne nehaj vlivati v posodo,
dokler polna ti ne bo do roba,
dokler polna čisto n do – groba!...
Truplo tvoje čaš strohn v gomili,
ali čaša tvojih del ostane!
Narod tvoj bo pil iz čaše tvoje,
s pitjem njenim bode se napajal -
v delih svojih živel sam boš večno!...“

Knjiga sveta je pred njim odprta,
a ne čita mi kalif korána,
zre za starcem, ki čez prag odhaja,
zre za njim, sam sebi si šepeče:
„Ta utegne biti čaša prava,
čaša tvoja, modri Ali Rašid!“!«

Zimska romanca[uredi]

"Pet mesecev?! ... Do maja, se mi zdi,
ko kuriti nehámo že peči ...

Saj veste, kaka moč je lepe žene!
Jaz ljubil njo sem, ona, ona mene.
Če vrabec sme iskati si družice,
kdo to človeku braniti bi kanil?
No, nama zákona ni nihče branil,
naravne, pravijo, so to pravice. -

Ljubezen bila vsa je dota njena,
jaz njej dal kos sem svojega - imena! ...
Gospod sodnik! Prijetno tu pri vas je.
Ej gorka peč, ej ljuba ti toplota, -
ko godci godli bi okrog života!
A druga pela v koči tam pri nas je!
Ko zdajle brilo je krog prhle koče,
na oknih led je vence vil cvetoče.
Na smrt je bolna ona mi ležala,
ki črvom lačnim je življenje dala.

In jaz doma, gospod sodnik, brez dela;
brez dela pa nas eden nima jela ...
Odrveni, okameni že s časom
človeku srce v revnem tem življenju
in v borbi tej za kruh in v tem trpljenju.
A bede naše odoleti glasom
več mogel nisem. Planem tja na grad:
'Otroci zmrznejo mi v eni uri ...
drv prosim malko, da se peč zakuri!' -
'Ha, če jih zebe, pa naj gredo spat!'

'Gospod premilostni, pa prosim kruha!'
'Beračem tu ne peče se, ne kuha!'

'Obleke stare bodo morebiti,
da mogel deco golo bi pokriti' ...
'Poberi se!' ...
                 Ostavil bil sem grad -
in tisto noč sem moral biti - tat!
In 'greh je krasti,' rekla mi je mati,
pokojna mati - Bog ji nauk plati! -

Srce imate, sodni vi gospod!
Usmilite še mojih se sirot!
Da moji ne bi to kar jaz postali,
da ne grešili bi in ne jemali:
Kar dajte z mano vred jih vse zapreti,
da jesti bodo mogli in se greti! ...

Ej, draga peč, preljuba ti toplota,
tu godci godejo okrog života,
A zunaj tam kako spet s snegom mete
in v divjem plesu vihra suče pete!"

Kristus in Peter[uredi]

=== Boj pri Pirotu===



(Dné 28. novembra 1885. l.)

"Kralj, igra je naša zgubljêna,
   Udal se je, pal je Pirót...
Premagana vojska je srbska,
   Bolgár na bojíšči gospód!

"Bolgár, gospodár že v Pirotu,
   Ko piš privihrá nam še v Niš; —
Ní varno več tukaj za tebe,
   Hoj, boljše, da kar ubežíš!

"I v Béligrad, — v srce očíni —
   Pridêre pobedni mejáš;
Življenje in krono kraljévo —
   Bojímo se, da zaigráš!»

Ném sluša vest grôzno kralj mladi,
   Pred licem mu dela se mrak …
A ranjencev prvih dovêde
   Mu s polja krvavega vlak

Pomičejo tožna nosila
   Po ulicah Niških se tam,
Spoštljívo množ ranjence gleda,
   Mej množicoj kralj je sám.

In k prvemu kralj se pripógne:
   "Za mene zdaj, jadnik, trpíš!
Naznani poslednjo mi željo,
   Zgodí se ti, česar želiš."

""Ob Móravi oča moj stari
   Tam spet mi je stopil na prag,
In s praga se v daljo ozira,
   Dohaja li sin že mu drag?

""Zastónj oča hodi me čakat,
   Zastónj si napénja očí;
Uglédal ne bôde več Marka —
   Tolaži, tolaži ga Tí!""

In drugemu deje vojaku:
   "Bil bôrec si hraber vsegdár!
Naznani poslednjo mi željo,
   Izpólni jo tvoj gospodár."

""Tjà h koči ob Drini deroči
   Zdaj plavam čez dól in goró,
Otrôke in ženo cvetóčo
   Poljubit, objét za slovó.

""Brez mene kakó naj živíjo?
   Glad jih umorí in pečál …
Siróte izróčam zdaj Têbi,
   Tí bódi jim oča, o kralj!""

Pripógne se k tretjemu v krvi:
   "Boríl si se hrabro, sin moj!
Naznani poslednjo mi željo,
   Izpólni rad kralj ti jo tvoj."

""Ně žena ljubeča, ně deca
   Ne čaka na mene domá;
Pogrešal ne bode me nikdo,
   Ko s tega izginem svetá.

""Umréti, čim prej dotrpéti!
   Jedino tó zdaj-le želím; —
Káj rana na prsih tu smrtna!
   Oh, hujše jaz rane trpím.

""Sramôta bolí me, sramôta,
   Da Srbu zdaj Kajn je imé …
Da národ moj, bratomorílec,
   Krvave zdaj nosi roké.

""A, kralj moj, ko smrt me poljubi,
   Zakličem, da čul bo ves svet:
Kdor brata mi ščuje na brata,
   Tá bodi — tá bodi proklét!""

Solus[uredi]


Premoženje vse delí ubógim,
Vse bogastvo svoje sveti Solus.
Môre dušne če se iznebiti.
Le Bogú, le njemu čč služiti.
"Pridite, vi reveži, prosjaki,
Zapuščeni, lačni siromáki,
Pridite, za vse bo vsega dosti,
Solusovi vi odsléj ste gosti!"

Vsak dan s praga Solus revne kliče,
vsak dan truma njih se mu primiče;
Té napája, ónim kruha reže,
Z žitom tukaj, z mesom tam postreže.
Bôsi, nagi pritekó berači,
On obuva jih in jih obláči.
Ko največe so pred hišoj gneče,
Ves denár med njé svetník pomeče.
"Hvala nébu! zdaj si brez vse teže.
Duša, nič te več na svet ne veže.
Hiša, polje, vrti, stoj! in logi!
Dà, še tó — vse vaše je, ubógi!
Ní poštêno trebuh svoj gostiti,
Ko tvoj sosed mora se postiti."
Sam pri sebi sveti Solus pravi,
Pravi, dedov svojih dom ostavi.
Brez bogastva vsakega, brez dóma,
Káko láhko se po svetu róma!
Roma Solus ko berač okoli,
Boga hvali, za darilce moli;
Pak iz jedne v drugo cerkev hodi
In v nebesa dušo svojo vodi.
Zlato, srêbro nísta mu na poti,
Mamon trohli, tá ga več ne moti.
In čedalje bolj se posvečuje
In pobožnik vsak dan širje sluje.
"Sveti Solus!" kliče pešcev tropa,
Ko po cesti rômar mimo stopa;
"Sveti Solus!" pravijo vaščani,
Ko priróma k njim popotnik znani;
"Sveti Solus!" srénja vsa šepeče,
Kadar v cerkvi moli on goreče.

Tó svetníka jame žalostiti,
Žalostiti, tiho togotiti —
Še ljudíj se treba iznebiti!

Ide Solus, ide v kraje tuje,
Glas človeški kjer se več ne čuje.
Vsemu svetu čč se izogníti
In napastim njega vsem uíti!

Dolga vije že za njim se cesta.
Vse za njim tam: sela, trgi, mesta.
In za njim tam svet je z bučnim hrumom,
In ljudjé so s svojim vsédnjim šumom;
Tam za hrbtom zanke in zmotnjave,
Tam pastí so vse in izkušnjave...
Vse za njim — na veke!...
Dlán nad čêlo!
Sóle, ôzri se na rodno sêlo!
Ozri se! — Ne? — Ne! Napréj v samôto,
Dalje, dalje v gluho tja tihôto
Po neznanih potih, temnem lesi,
Ob prepadih, med brlógi …
Kjé si?
Kjé si, Sole? — Tiho, vedno tiše
Okrog njega. Le priroda diše.
Sôpe krepko, vedno svobodnéje,
Dih nje sveti mu naproti véje
Iz ogródij silnih, veličajnih,
Iz ogródij njenih večnih, tajnih. —
Kako lahko tukaj je moliti,
In moliti in Bogú služiti!
Izpod skale tam šumljá studenec,
Solus tiho moli rožni venec;
Vrh nad glavoj mu šepeče palme,
Ves zamaknen on prepéva psalme;
Sveti vzdihi mu iz prs kipíjo,
Ko ob zárji ptice žvrgolíjo.
Izkušnjave ni je tukaj mične,
Od Bogá nič ga ne trga...
Nič ne?
Káj zagleda včeraj sveti Solus?
V nočnih sanjah? Ne! o belem dnevi.
Praznovaje? Ne, ne! Psalm pevaje.
Káj zagleda? — ko iz megle s kraja
Pred očmí mu znano selo vstaja.
V sela sredi béli se zidóvje —
Dà, to širni, krasni dom njegóv je!
In, ko da so se odprli zidi,
On v sobane prebogate vidi.
Oh, z močjó ga vse neznanoj miče
In s čarôbnim glasom vse ga kliče:
"Vrni k nam se, vrni, tukaj bivaj!
Vrni se, tu žívi in užívaj!"
Gleda Solus té mameče krase,
Sluša, sluša té vabeče glase,
Gleda, sluša...glej! in spet domá je,
Po domačih tléh se izprehaje;
In soséska vsa kakó slaví ga,
Vse ga hvali, vse na glas častí ga …
"Majka božja!" svetec ves se strese —
In prikazni v hipu razkadé se.
Zbrano Solus peva spet in móli,
Z njim priroda moli naokoli.
Divja roža se tik njega ziblje —
Káj nad čašoj vspénja se ji, giblje?
Glej, jasnéje se podoba dviga:
Lice déve, ki mu kima, miga?...
Tudi tí tu!...Solus se pokriža,
Da napást mu več se ne približa, —
No zamán; za slikoj druga slika
Mimo njega v sencah se pomika
Dan na dan — — — — — — — —
— — — — — — — — — — — — —
Čuj, lovski rog glasí se
Po dobravi! Tam, kjer gozd jasní se,
Zgrúznen spal pod palmoj je sred laza,
Mir sladák mu je sijál z obraza,
Mir na veke varen pred napastmi,
Pôkoj veder, čist, ne skáljen s strastmi;
Vir šumljál mu je mrtvaške pésmi,
Palmov list je držal v roki desni,
A na listu čitali so slova,
Ki jih roka pisala njegova:
"Vsemu svetu pač ušel lehkó si —
Sêbe nesel sámega s sebó si!"

Slovenska legenda[uredi]


"Odpríte!" pred rajem začuje se klic,
   In nékdo potrka tri krati;
Že s ključi za pasom, veselih líc
   Stojí sveti Peter med vrati.

"Kdó duša si božja?» jo praša vratár,
   Od glave do nóg premotrí jo, —
""Slovénec ponižen, nebeški ključár!
   In v rajsko želím domačíjo.""

"Slovénec! Oh, rad Vam verjamem tó.
   Predôbro pač vam ne godí se;
Zatôrej vsak rajši ostavi zemljó,
   Pa k nam gor čim brž preselí se.

"Iz vsakega najdete tukaj stanú
   Velikih in slavnih svetníkov,
Iz Vašega jadnega pa rodú,
   Največ jih je — mučeníkov.

"No, predno Vam ôdprem sveti raj,
   Prestópiva večnosti meje, —
Oprôstite! prí nas je tak običàj, —
   Kakó Vam čestito imé je?"

""Slovénsko mi Primož je Trubar imé,
   Saj kdo me utegne poznati..."
"Že dobro!" Šentpeter mu reče smejé,
   "Počakajte tukaj pred vrati!"

* * *

Žarí se dvorana nebeška, žarí,
   od bajnih leskeče se lúčij;
Pred svatov nebeških sijajne redí
   Ustopi Šentpeter s ključi.

"Iz solzne doline tuj gospod
   Na pragu je naše hiše,
Poprôsil ponižno me je za vhod,
   A Primož Trubar se piše."

""Káj? Trubar!"" vladika Tekstor dé,
   ""Kakó? Primož Trubar ste rêkli?
Živí li še tá do današnjega dné?
   Ní zdavnaj že zgôrel v pêkli?

""Po vsej domovini vam nékdaj razpél
   Bil vražje je svoje mréže,
Ovčíce mi vse poloviti je htél —
   Gospôda gotóvo to vé že.""

"Križ božji! Slovénski Luter je tu!"
   Bolestno škof Tomaž Hren vzdahne,
"Še tukaj ne bode pred njim mirú?!
  Na dno víc nazáj naj se pahne!

"Pripeljal nemara s sebój cel sod
   Slovenskih je Svetih Písem;
Pečí bil sem kúrit dal ž njimi povsód,
   Vseh mogel dobiti nisem." —

""Pomislite, "" Slomšek se oglasí,
   ""Pomislite, sveti očetje!
Kar Primož na zemlji več ne živí,
   Pretêklo že tristo nam lét je.

""O véri njegovi ní bilo sledú
   V Slovéncih o mojem časi.
Predlágam, da raj se otvóri možú,
   Da brat naš zaslužni se spasi.

""V jeziku premilem on prvi iz vséh,
   O, čujte! nam knjige je pisal!
In gréh, ki učinil ga bil je, gréh —
   Spokorniku Bog ga je zbrísal...""

Joj! bil vam prepír in spor je na tó
   Po celi slovenski strani,
Še drugi začeli nastavljati so
   Uhó radovedno rajáni.

Z Jerónimom sveti Avguštín
   Smehljáje se tam pogovárja,
S Kvirínom šepeče škof Viktorín,
   Kazáje na Petra, vratárja.

Metódiju papež Nikoláj
   Sladkó se na glas poróga:
"No, brate moj, slišiš in vidiš sedàj,
   Káj tvoja slavjanska je zloga?"...

In angeljci zlati okróg letajoč
   S perútmi delajo veter...
Pri vratih brez sape, osúplo zróč,
   Ko v tléh ukopán stojí Peter.

"Mir!" — čuj, s prestola svojega Bog
   Zdaj glas svoj svarilni povzdigne,
Slovence takój potolaži okróg,
   Vratárju z rokój pomigne.

Do danes vaš Trubar je v ôgnji pripet
   Za greh se svoj óstro pokôril,
Od danes naj tukaj bo z vami vréd
   Za tó, kar je dôbrega stôril.

"Ker v vašem jeziku vas prvi učíl
   Moliti je, psalme péti,
Zdaj večno me bode slovenski slavíl,
   Peváje svoj: "Sveti, sveti!"...

In ključ zarožljá in raj odprt,
   In Primož Trubar ustópi.
Mej slavnimi brati (pač mnogim na srd!)
   Bog sesti velí mu na klopi.

Prešeren, glej, tam mu naproti hití:
   "Naj bom jaz tvoj prvi čestitelj!
Iz národne smrtne, stoletne nočí
   Na delo si prvi buditelj!"

Na sedmini[uredi]


Ne sáma ti, ne sáma ti —
Vsa vas se v solzah dnes topí!

Predvčerajšnjim še čil in čvrst,
Sedaj ga krije črna prst.

Tvoj mož bil sicer že je star,
Že star, a dober gospodár.

Bil že je kratkoviden, res,
In gluhih malko že ušés:

No zdrav in jak še korenják,
Krepák takó ní starec vsak.

Oj, dober mož, predober mož!
Še dolgo pómnila ga boš.

Sám pravil nam je čestokrat,
Kakó imá te srčno rad.

"Mladí se vek življenja moj,
Odkar porôčil sem se ž njoj.

"Cvetoča ôna, vél že jaz,
Pri meni pač ní kratek čas. —

"In vender, vender ljubi me,
In zvesto hrani mi srcé!

"Zvestôbo njé poznate vsi —
Nobén je fant ne preslepí..."

In zdaj je v grobu dobri mož,
Še dolgo pómnila ga boš!

Luč večno Bog mu skoro daj,
In večni mir in sveti raj!

Lehkó bi žil še dôkaj let,
Prenékter dal nam moder svet.

Kak naglo ga je vzéla smrt,
Odnesla ga na tihi vrt!

Bog vé, Bog vé, kako je tó?
Kdó sóditi si upa, kdó? —

On star, a mlada, živa tí —
Takó pač večkrat se zgodí!

Oh, dobra duša, poštenják,
Spoštôval ga iz nas je vsak.

Izpíjmo čaše polne zdaj,
V spomín njegov vsak pije naj!

Kozárec vsak naj bode súh,
Da mir njegov imel bo duh!

Da kdaj ne pride plášit te,
Nocój še morda strášit te!

Udova le izpila ní …
Kaj ti obraz takó bledí?

"Ne vidite pri vratih ga?
Kaj neki v roki tam imá?"

""Ne vidimo ničesar mi,
Pač varajo te le očí.""

"Kakó je bled, kakó je bled! …
Moj mož?! … kaj vrača se na svet!

"Kaj neki svéti se mu tó?
A! — kupo mi drží z rokô!

"In v kupi môten je napój,
Pijača kalna, sôprog moj!"

""Ne vidimo ničesar mí,
Pač varajo te le očí.""

"In zdaj iz čaše piti če,
Že nese k ustnom jo, gorjé!

"Ne píj, ne pij tegà, ne pij!
V kot s kupoj, da se razdrobí!

"Gorjé! — Izpil je vse do dná …
Kakó teló mu trepetá!

"Gorjé, gorjé! Ti pil si smrt,
Čuj, v grlo si izlil si smrt!

"Saj nisem natočila jaz,
Nalil ti ón je tisti čas;

"Ko tebe ní biló domá,
Bilà sva ž njim samá, samá.

"Rokó ovíl okól vratú,
V uhó šepêtal mi medú.

"Prišel je bil sosédov sin,
Prinesel čudnih tekočín.

"Srcé je meni preslepíl,
A tebi v kupo smrti vlil!...

"Ne vidite li tam-le ga?
Kakó teló mu drgetá!

"Kakó si bled, kakó si bled!
Moj mož! — Káj vračaš se na svet?"

Napoleonov večer[uredi]


(1810. l.)

Hej, to je god vesél nocój
   V Ljubljani pri maršali!
Kdó šteje goste, ki pri njem
   So v dvorci se sestali!
Čast, učenóst, bogati svet,
Lepôte ženske pêstri cvet
   Slavé Napoleona.

Maršál Marmont, to mož je vrl,
   Francoza slika živa;
S šampanjca polnoj kupicoj
   Omizju, čuj, napiva:
"Fraternité, égalité,
Egalité in liberté —
   Tó geslo bodi naše!

"Vam, gostje slavni, čašo tó
   Na zdravje naj izpijem,
Ponosen sem in sem vesél,
   Da med Ilirci žijem;
Bog žívi našo stólico,
Prekrasno njé okólico,
   Bog žívi vso Ilirsko!"

In "vive la France!" zaôrijo
   Navdušeni glasóvi;
Zvenčé kozarci, se prazné
   In — pólnijo se novi;
S strun marseillaise pev zvení,
A z gôdboj, petjem se vrstí
   Zdravíca za zdravícoj.

"V imeni cerkve: Vive l’empereur!"
   Škof Kavčič kupo dviga,

"Neveste Krista ne teží
   Nobena zlà veriga"; —
""Še dolgo bivaj prí nas dnij,
Maršalov nam najmilši Tí!""
   Napiva maire ljubljanski.

Trgóvec Môl: "Francozom čast!
   Kupčija cvête naša.
Odkar mej nami bivate"; —
   Pek Testič se oglaša:
"In jaz prodám zdaj hleba več"; —
""Mesá zdaj mesto treba več, ""
Meščán Sekač se hvali …

Zvenčé kozarci bolj in bolj,
   Nalivajo se novi;
S Francozom brati se Slovén
   V čast Korsike sinóvi.
To slavnosti bo lép opis,
Ki jutri pošlješ ga v Pariz,
   Vojvóda Dubrovniški!

A sredi družbe mčnih tih
   Napitnice posluša;
Boj nótranji mu čitaš z líc,
   Káj snuje pač mu duša?
Mar rad napil bi, samotár,
Ker mirni kot pustí ti cár?...
   Čuj, zdaj če govoriti!

"V imeni svojem lastnem ne
   Vzel čašo sem v desníco,
V imeni svojega stanú
   Naj opustim zdravíco:
V imeni vseh Slovencev tu,
V imeni celega rodú
   Napoleonu slava!

"V imeni našega rodú
   In našega jezika,
Kateremu stoprav od vas
   Čast došla je velika:
Izpijem čašo toto vso —
Francozje, vam zdravíco tó
   Od patra Valentina!"

Svatba v Logéh[uredi]


Za mizoj sedíjo svatje
   In godci sedé za pečjój;
Hej, to je vesela gostija
   V Logéh pri županu nocój!

Veselo gódejo gódci,
   Nevesti srcé se topí,
Ne upa se v ženina zréti,
   Stidljívo poveša očí.

Na desni, glej, pri starešini
   Celó gospod župnik so tam;
Saj v Kani počastil bil svatbo
   Nekdaj še Vzvelíčar je sam!

Soródniki, bližnji in daljni,
Prispéli so sréče želét,
Nevesti in ženinu sreče
   Za tá in za óni svet.

In kteri utégnili niso
   Čestítat priti samí,
Darove pošiljajo svoje —
   Oj, dražestnih, lepih rečíj!

Umétalno vezanih kitic
   In vencev že poln je vsak kot,
Kolačev s trakóvi ovítih
   Ne mara, da bode jih stót.

Ne bó li že konec daróvom
   Od vsékod za svatbo nocój? —
Še vaški je mlinar prinesel
   Za ženina darek s sebój!

To stari je mlinar Mohorko!
   Saj znan vam je málin njegóv
V dolini ob bistrem potoku,
   V zatišji vrb, jelšjih vrhóv.

V dolini ob šumnem potoku
   Kolesa se vedno vrté,
A mleti pomaga Mohorku
   Rejenka, prelepo deklč.

"Káj, sósed, pa tí si prinêsel?" —
   Sred izbe z darilom stojí,
V naróčaji jerbašček nežen
   Pred svati nerodno drží.

Na desnem in levem ušesi
   Gluh mlinar je stari močnó,
Na ves glas poklanja svoj darek,
   Na ves glas zavpije takó:

"l, tó-le je dala, naj nesem!
   Dar vsprejme tá ženin naj sam,
A vpričo neveste in svatov
   Naj jerbašček njemu oddám.

"In kak je lepó ga zavila —
   O, Júlika naša to zná! —
Predavši ga meni je rekla,
   Naj prí vas ostane dar tá!

"Njiv, travnikov, hosto, vinógrad
   In hišico belo dobíš...
Lehkó se nevestice svoje,
   Moj sósed, nocój veselíš!

"Bogati pač ste, bogati,
   A mi smo beraški ljudjé...
Pred ženina dar svoj postavi,
   Obrne se mlinar in gré.

Pogledajo v jerbašček svatje —:
   Živ angelj kot dar v njem leží!
Podoben je ženinu jako...
   Zató se takó mu smejí! —

Se gódci smijó za pečjój se,
   Smejíjo se gosli in bás —
Nevesti kraj ženina lépi
   Od stida rudí se obraz.

Vinska bajka[uredi]

 
Na Sladkem Vrhu po trgatvi v hramu
   Sodi trijé mi stojíjo;
V junakih starih, hrastovih, kovanih
   Čudni duhovi tam spijo.

Polnoč. Zadremal baš je gornik trudni:
   Čuj, iz kletí káj šumí mu?
Šuští, šepeče, síče v sodu prvem —
   Tó-le duh bajni golčí mu:

"Leží, leží tam polje mi v tujíni.
   Cesta po polji gré béla.
Ob cesti krčma mi stojí samôtna
   Krčma ,Pri lipi’ vesela.

"Tovôrniki bogati bodo prišli,
   Zlatov rumênih ti šteli
Konjíčev iskrih par odpelje mene
   Z vozom po cesti tja beli.

"Posédalo tam potnikov za mize,
   Mládičev bode in starcev,
Ožívljali si ude bodo trudne
   Z mánoj iz svetlih kozarcev..."

Pol spé, napol bedé posluša górnik.
   Sládko v uhó to šumí mu!
Suští, šepeče, síče v sodu drugem —
   Duh tá slovesno golčí mu:

"Menihi z mesta prišli bodo póme.
   V klet me zaprli globôko,
O zarji vsaki sakristán bo sivi
   V cerkev me nôsil visôko.

"Menihi pri oltarjih bodo stali,
   Svete mi čitali maše,
Kot kri Spasíteljevo pil bo vsakter
   Vsak dan iz zlate me čaše?..."

Posluša starec proročanstvo tajno,
   Divno v uhó to šumí mu!
Suští, šepeče, síče v sodu tretjem —
   Glas pa navdušen golčí mu:

"Domá ostanem rajši jaz! Oditi
   Toži se meni po sveti;
Kjer sêsal sem mladosti moč iz zemlje.
   Tú čem sedaj dozoréti!

"Pa pride dan, in hram bo moj ožível,
   Gód bo vesél in slavnosten,
Iz grl pak ôril tákrat bode moških
   Spev se v dolino radósten:

""Bog žívi v čašah naših sók tá zlati!
   Vsa ž njim slovenska nam vina!
Bog žíví, ki rodí jih, zemljo sveto —
   Žívela vsa domovina!""

Črnošolec[uredi]

Dvorski norec[uredi]


Káj sloníš tu sám, zamišljen,
Dragi Ali, modri Ali?
Glej veselja morje šumno,
Kak to pôlje po dvorani!

Káj stojíš tu ném, zamišljen?
Glej té pare, ki vrté se
Po dvorani v plesu lahkem,
Glej jih prince in princése!

Hodil mnogo si po svetu:
Rêci, kjé, na kterem dvoru
Veselíce so krasnejše,
Nego moja je nocójšnja?

Glej briljante, dijamante
V sultaníje dijademu!
Kjé si videl lepših, dražjih?
Rad bi vedel, rad bi vedel!

Vrat Aíde glej princése!
Bíserjev si kje že videl
Na človeku kdàj katerem
Še svetlejših in še čiščih?

Kjé si videl lancev večjih,
Lancev še iz težje rude,
Nego zlata je veriga,
Ki jo nosi paša Jusuf?

In vilinska oblačila!
Kjé je lepše tkana svila,
Kjé obleka bolj ukusna,
Nego tu na odalískah? …

Zaškrebljájo zvončki nôrski,
Siljasta se zmaje kučma,
Ko iz sanj se vzdrami Ali
Pa satirska skrémži usta:

"Lépših videl sem demántov,
Bíserjev sem čiščih našel,
In veríg sem gledal težjih
In obleke vse to dražje.

"Daleč treba ní hoditi,
Da se, sultan, sám prepričaš,
Ka tvoj nôrec, modri Ali,
Gôlo pravi ti resníco.

"Dražja, nego svila dvorska,
Ráševina mi je kmečka,
Ker si vsak jo sám zasluži
Z delom težkim in poštênim!

"Težji, nego lanci zlati
Tu na prsih gizdalínov,
Sužnosti so lanci hudi,
Kteri národ moj težíjo!

"Bíserjev še hočeš čiščih? —
To so sólze milijónov
Stradajóčih zarad têbe,
Ki tu paseš se pohôtno!

"In najlepši dijamanti —
To so svete sráge tiste
Padajóče s čela móžu,
Ki za svôjcev kruh borí se!"

Mejnik[uredi]

Sejm bil je živ. Prodal i on je Lahom
tam par volóv.
Zakasnil se je. V pozni, temni noči
sam gre domov.

"Hm, pravijo, da ni baš varno iti
tod obsorej!
Popotnike da včasi rado straši
ob cesti tej.

Pa bil je Martin svoje dni vojak vam,
na straži stal,
ponoči čul tam uro bíti vsako -
pa bi se bal?

Še pri Custozzi bal se nisem smrti,
zrl ji v oči -
pa tukaj mar ko dete bi trepêtal,
če list šušti?!" ...

Dospe do svoje hoste ... Čuj, iz teme:
"Joj! kam bi dél?"
"Kaj? - Kdo si božji? - Kam naj deneš, vprašaš? -
I, kjer si vzel!"

"Vzel sem med svojoj bil in tvojoj lastjo,
mejnik le-tá,
presádil ga skrivaj na last sem tvojo
za sežnja dva!

Oh, in sedáj, odkar moj duh odplaval
na óni svet,
nazaj ga nosim, kamen ta prekleti,
pač sto že let!

Oh, to teži!" Zabliska se: Po cesti
pred njim sopeč
pripognjen stopa sosed Vid, na rami
mejnik noseč! ...
Pa bil je Martin svoje dni vojak vam,
in ni se bal ...
Kako nocoj domov je prišel s sejma,
pa le ni znal!

A čudno prinesó mu vsi novico,
ko sine svit:
"Sinoč umrl je nagle smrti sosed,
mejaš naš - Vid!"

List iz kronike zajčke[uredi]


Slavni svetec v blaženstvu nebeškem,
Kartuzjancev oča, sveti Bruno!
Ki rodil si nas v dolini pusti,
Tam v Sartréški nas rodil dolini;
Ki razgrinjaš i nad nami plašč svoj
Zbranimi tu v samostanu Zajčkem:
Ne zaméri, oča, ne zaméri,
Da ti sin tvoj, stari Marijófil —
Kloštrov tvojih bivši prej nadzornik,
A zdaj prior v domu tém nevredni —
Piše danes v kroniko té vrste,
Pergamenu da izroča zgodbo,
Zgodbo, ki bo žalila te morda.

Trideset je lét že palo v večnost,
Trideset od tistih dôb lét dolgih!
Dan jesenski bil je topel, krasen,
Ko priromam tu pred klošter Zajčki,
Razoglav pred samostan prirómam.
Palico sem potno držal v desni,
A v levici sveti rožni venec.
Tik pred cerkvoj obstojí mi noga.
Prag prestopim, v cerkvi sem prekrasni.
Skozi ôkna gótiška visôka
Žarki solnčni lili so se vánjo.
Hiša božja prazna, osaméla!
V refektórij grem; tam bodo bratje.
Na stežáj so vrata vánj odprta,
Od obeda še šibé se mize,
A v dvorani ní je duše žive!
Po hodnikih samcat stopam dolgih —
Prazna cela vsaka, vse je tiho,
Le korakov mojih jek se sliši;
Mej zidovjem čudno to odmeva!
S stén obrazi gledajo me resni,
Radovedno váme zró podobe:
Slike stare priorjev pokojnih,
Slike stare dobrotnikov Zajčkih.
Grôza skoro me obide rahla.
Sam ne vém, kak dolgo tod sem blôdil:
Stoj, pri tleh, tam v koridoru temnem
Vrata najdem le napól priprta,
Iz dvorane govor, hrum in petje!
Tihotapim k durim tém po prstih,
Slušam, slušam — to rečí so divne!
Hrum potihne, čuj, glas vísok pôje:

  "Iz raznih krajev, časov
     Do stropa knjig leží,
   A jaz mej vsemi ljubim
     Tam zvezek poezíj.

   "Káj sta Horac in Pindar!
     Káj Sappho in Ovíd!
   Tam v mojo knjigo višji
     Pesniški duh je vlít.

   "Če sladka me vsebina
     Zanêse pod nebó,
   Se jaz bi menda ódo
   Zapél tačas lehkó!"...

Aj, očetje so v — biblijotéki?!
Čul sem že o učenjakih Zajčkih …
Torej res
    Brat drug se že oglaša:

   "A moj folijánt je tam stari!
     Iž njega rad čitam vsegdár;
   Čas létnico zglódal mu davno,
     Pozabil že se je — tiskár.

   "Če pisca ideje globôke
     Premišljam do pôzne nočí,
   Vsa čuda priroda mi jasno
     Razgrne tačas pred očmí!"...

Bas resnôben zdaj za tém zapôje,
Da dvorana vsa bobní od jeka
In zidovje nad menój se trese:

   "Resníce že dolgo sem ískal zamán,
     Premêtal neštete sem liste;
   V téj knjižnici našel pa zdaj še vsak dan
     V vseh knjigah resnice sem čiste!»

Tu veselo zazvenčé kozarci!
Odprem vrata, vstopim in pozdravim:
"Mementote mori!"
               Klét prekrasna!
Klet prostrana me objame hladna.
A v sredini sódov velikanskih,
Tu sedijo patres kartuzjanci
Okrog mize hrastove ogromne;
Čašo v roki vsak drží penečo …
"Bratje dragi: Dominus vobíscum!
Tukaj torej knjižnica je vaša?! —
Po ukazu strogem iz Sartréze
Prišel k vam je brat vaš Marijófil,
Da pregleda samostan vaš Zajčki,
Da napredek vidi v učenósti,
Ki izvíra v knjižnici vam toti..."

S težkim srcem pisal té sem vrste,
S težkim srcem tó beležil zgodbo.
Ti Spasitelj križani na pultu,
Ti na steni, Mater Dolorosa!
Vidva sta mi priči, kak nerado
Teklo danes mi peró je gósje.
Ali grešni menih Marijófil,
Ki osível je pišóč tó knjigo,
Króniko o samostanu Zajčkem,
On ní mogel in ní smel drugače!
Kajti res je res: Resnico sámo
Vselej píši vestni zgodovinar!
Ne na levo gledaj, ne na desno,
Káj vrstníki porekó, ne baraj!
Kaj potomci porekó, ne maraj! —
In zató ne bodeš pač zaméril,
Da je pisal sin tvoj Marijófil
V knjigo toto danes zgodbo čudno,
Ki vršila se je v Zajcu lépem,
Ko smo šteli leto: tisoč petsto
·estdeset in štiri še po Kristu —,
Oh, saj vem, da bodeš mi odpústil,
V slavi rajski, oča Bruno! Amen.

  

=== Botra===


Znosila h krstu že vso vas —
Vso faro sem ne mara jaz:

Brez botre nisem še nikól
Po cesti téj šla k cerkvi dól.

Sred sela so pobrali te
In najdenčka mi dali te.

Oj, ktéra te dojíla bo?
Oj, ktéra te redíla bo?

Brez otca, majke — vêlik križ!
A zdaj še botre ne dobíš.

Kdó kupil kríževnik bo bél?
Kdó ž njim pri krstu te odél?

"Jaz njemu botra biti čém,
Pod skrb ga vsprejmem z dnešnjim dném!» …

Glej, žena béla vélih líc
Po cesti z Nežoj stopa vštric!

Očij globôko vdrtih lésk —
Ko svéč mrtvaških dvoje blésk.

"Ne boj se! Jaz mu botra bom,
A dete vzamem na svoj dom!

Bogata jaz sem ti gospá,
Oh, daleč, daleč tam domá.

"Káj preskrbéla že otrók
Po hišah svojih sem, o Bog!"...

Po ženi beli Neža v stran
Pogled obrne tih, plašán:

Nikjér je botre tuje ní...
Na rôkah déte mrtvo spí.


Ukrajinska duma[uredi]


"Kám, oča menih, dalje, kám?
Le noter, noter v dvorec k nam!
    Mrak pada na ravnino,
    Noč že na Ukrajino.

"Pač trudni, lačni že ste Ví...
Tu náte hleba in solí!
    Od pota si počíjte,
    Pri meni prenočíte!"

""Bog plati, mlada Vam gospá! —
Samí domá? Samí domá?
    Kjé mož je Vaš čestiti?
    Kjé bárin plemeniti?""

"Mož moj odšel je v daljni kraj,
Oj, v daljni kraj, ní ga nazáj;
    Tri leta so miníla,
    Odkár sva se ločíla.

"Odšel je v mátuško Moskvó,
Od tam pa v Novgorod — nató
    V Sibírijo potóvat,
    Kupčévat in trgóvat."

""Kák gospodárstvo kaj stojí?
To pač velike so skrbí!...
    Imate déce zale?
    Odrasle ali male? —""

"Dvor moj je srečen — čast Bogú!
Vsi úli pólni so medú,
    V hlevéh govéd rogáta,
    Po poljih žita zlata.

"Jedni ôtrok moj — Iván,
Kazaček boder je, krasán...
    Vse sáma gospodárim,
    Vse vladam in domárim.

"Oh, té skrbí, oh té skrbi!
Lehkó se duša pogubí!...
    Lehkó od prave poti
    Napást nas zvabi, zmoti."

""Gost Vaš pravico od Bogá
Greh odpustiti Vam imá...
    Srcé mi le odkríjte,
    Ničesar ne tajíte!""

"Težkó, hudó grešila sem;
Oh, grehe tri storila sem,
    Tri hude, težke grehe, —
    Podajte mi utéhe!

"Moliti vsak dan za možá
Obljubila sem iz srcá...
    Oh, večkrat opustila —
    Greh prvi sem storila.

"Posušil se je rožmarín,
Usájen njemu na spomín...
    Zalivati zabila —
    Greh drugi sem storila.

"Prišel bil k nam je mlad kobzár,
Oj mlad kobzár, oj lép goslár,
    Opeval step-ravnino,
    Opeval Ukrajino.

"Kazake v dumah je slavíl,
Njih ženam krasne vence víl...
    Greh tretji sem storila:
    Kobzárja — poljubila...

"Bog pač mi grehe odpusti...
A ón, a ón mi oprostí,
    Ko pride iz tujíne? —
    Po njem srcé mi gine..."

""On že sedí tu pred teboj...
Odpušča vse ti Taras tvoj!
    A káka bo — pokora?
    Poljubi me, oj Zora!""

Atila in slovenska kraljica[uredi]


Kralj Atila, Hunov veliki vój,
   beneške ugleda ravnine;
pohôtnost užgč mu do njih se takój,
   zamičejo brž ga skomine.

"Prehodil že dosti sem svetá,
   Pokóril ga s svojim mečem:
Krasnejše dežele, nego je tá,
   Ní, bógme, je — to vam rečem!

In ker je lépa — moja zató
   Ta zémljica bodi slovenska!
Dobiti je pač ne bó pretežkó,
   Kraljica ji samo je ženska!"

In Atila reče, in zemlja bobní,
   Vsa trese se plan plodovita;
To niso potresa podzemske močí,
   To kónj so hunskih kopíta!

Kobilic je roj na Benečijo pal,
   Žrč, pase po njej se po céni;
Vragóv je to lačna in gladna druhál,
   Ki krade in rópa in pléni.

Kresóvi po zemlji beneški goré,
   Oj, svetli, nebrojni kresóvi;
Bog vas se usmíli, ubogi ljudjé:
   Goríjo vam vaši domóvi!

Zverí pridivjale so skok na skok
   Morít med orače beneške.
Čuj krik njih in vik in jok in stok …
   Koljó jih zverí človeške.

Hun vlada ob Nádiži bistri povsód,
   Ní varnega več pred njim zida.
Kjé vojski domači zdaj trdni je kót?
   Kjé zdaj si, kraljíca Vida?

Pod Krasom, kjer stena skalna zijá,
   Kjer širi se Landrijska jama,
Tam vojska kraljíčina tabor imá,
   Tam našla skrovišča je sáma.

Pred Vido prijaše Attilov sél:
   "Predáj se nam sáma rada!
Če ne, ti kralj glavico mlado bo vzél,
   Pogine ti tabor od glada."

""Gladú in Pesjanov se jaz ne bojím!
   Tu vzemi za dar si méh žita,
K rojakom povrni se hitro ž njim,
   Če vojska še vaša ní sita.

""Čuj, kolikor zrn tá-le hrani méh,
   Vreč žita še toljko imamo —
Po tajnih donašajo nam ga hodéh —
   Nikdár se vam mi ne udamo!""

Ustraši kralj Attila se zeló
   Odveta kraljice Vide;
Benečiji, lepi on dá slovó,
   Ter z dolgim nosom otide.

Ko Vída pa hoče peči kruh,
   Zmračí se ji krasno lice:
Odnesel bil Attilov je ogledúh
   Poslednji ji mérnik pšenice. —

Trdnjava Slovencev današnji dan
   Še zove se Landrijska jama,
Spominja se dan, ko je béžal Pesján,
   Spominja kraljíca se sáma.

Ilirska tragedija[uredi]

 
(L. 10. po Kr.)

Tam od gorečih Libije puščáv,
Do mrzlih hóst germanskih in dobráv,
Od Taga pa do Evfrata in Nila —
Tod orel rimski razprostira krila.

Vse naše — vse! … Andétrium samó,
Vrh skale gnezdo sókolovo tó —
Jedino tí nam ne bi se udalo?
Kak dolgo še nam bodeš kljubovalo?

Kak dolgo, Bato, sméli gorski vój,
Poslednji grad mi branil bodeš svoj?
Bojím se, da pogine še od glada
Ilirska velikanska ti armada!...

Avguste jasni, káj si misliš tí,
Da sin Tiberij tvoj se tů mudí?
In kaj porččeš, ko brez zmage, slave
Domóv privedem légije stoglave?!...

Na levjih kožah ón sloní. Bedí.
Po glavi mislij roj se mu podí.
Polnočna straža tiho, čuj, prihaja,
Neznanca v šator nekega dovája.

"Kdó?" —""Bato!"" — «Mars, zaščitnik Rome sám,
Privedel k meni, v tabor te je k nam!
Za pest zlata … za državljanstvo naše
Prodaješ — je li? — mi té gore vaše?"

""Da. izdajíca sem ti, o Rimlján!
Izdàt očino prišel v tvoj sem stán: —
Takó kričálo vse je gori náme,
Ko bôrce svoje sem ostavljal sáme.

""Ná! pripogibam svojo ti glavó,
Odsékaj z mečem slavnim svojim jó!
A národ, národ moj — tá prost naj bode.
Ne jêmlji mu, ne jêmlji mu svobóde!

""Kaj treba vam še več zemljé, svetá?
Čemú dežela skalna vàm bo tá?
Bogóvom za Ilirije svobodo
Poslednjega žrtvúj njé vojevódo!""

"Ha-ha! Precén, barbár, odkúp je tvoj!
Kaj pôčnem z mrtvoj tvojoj naj glavój?
Dežela tá in živa glava tvoja —
Tó v Rimu bojna bode slava moja!

"Napréj, kohórte, na trdnjavo gor!
Naš bo Andétrium, ko vstane zor"...
Uklénjen Bato mirno mora zréti,
Ko vrag razdéva grad mu zadnji, sveti.

On vidi, kak za zidom pada zid …
Kalé očí se mu, kalí se vid...
V prah pade zadnji zid po bôrbi vróči —
I Bato pade in srcé mu póči.

Godčeva balada[uredi]

 
Tů góslim se mojim vi čudite vsi —
Zakáj na téh góslih strún danes ní?

Z gostije sinóč sem se vračal domóv ,
Polnóč že brnéla je z vaških zvonóv.

Tam v gozdu, stoj! nékaj zastavi mi pót,
Očíj zaiskrí se mi dvoje naprót!

Križ božji! — čez lice brž križe tri —,
A črna pošást se ne gane, stojí.

Najlepšo gredé si zagódem takój,
Pošást za petámi lepó za menój.

Po štirih? — posili že skoro me sméh —
Ne, "on" ni! «On» hodi, prê, vedno po — dvéh...

Kakó vam to vleče kosmáč na uhó,
Kakó mu po gódu je góslanje tó!

E, da bi te! ...Pridi mi rajši na dom!
Na tôplem še lepše zagódel ti bom! —

Pa stópam in góslam, kar móči mi,
A strúna tu prva že póči mi!

Obstanem, da strúno bi nóvo napél,
Od góslanja si oddehníti sem htél:

Očí se strašilu še bolj zaiskré
In óstre pokaže mi svoje zobé.

Lók góni po góslih mi skrivna moč,
A struna za strunoj — do zadnje je proč!

No zvesto na strani mi hodi pošást.
Poslušati gôdbo ji slast in strást.

Ne bode li kônec že té nočí?
In gaz tá snežena mar v večnost drží?

Obstanem, da strún bi si novih navíl,
Od góslanja divjega si počíl:

Živéje vzplamté spremljevalcu očí,
Groznéje z zobmí pred menój zareží.

Na struni poslednji sem godel in pel,
Skoz drevje že dan se je svítati jel.

A zvesto kraj mêne koraka pošást,
Poslušati gósli ji strást in slast.

Vse pésmi sem goslal in pel na ves glas,
Pred nama leží tů že znana vas.

Nemiren, továriš si moj, se mi zdí …
Čuj, mêni še bolj se mudí, mudí …

In goslam in pojem mrtvaško-vesél,
Strun zadnja mi póči — tám póči pa strél!

Kraj mêne sestrádan je črn in dolg
Ustréljen na stezo iztégnil se — volk.


Uroki[uredi]


Zboléla Grozdana je naša.
   V čumnáti na klopi sedi,
Zamišljena gleda skoz ôkno
   In lice ji lepo bledí.

In mati ji stréžejo stara,
   Ujámejo vsak njen vzdihljáj,
Sto čudnih zdravíl ji varíjo,
   I sladki gomilični čaj.

"V Petróvče na božjo pot pojdeš,
   Popeljem se sáma s tebój;
Marija gotovo te zvrači,
   Če tamkaj poklekneš pred njój."

Na ôknu pa v kletki želézni
   Kanarček rumêni skakljá,
Obéma smejí se porédno,
   Pa pôje in žvižga ptič tá:

"Oh, jaz pa vém, kaj je dekletu,
   Zakáj ji obrazek bledí;
Bolézen so úroki hudi
   No, smrtna bolézen tá ní!

"V nedéljo popóludne tukaj
   Sosédov sin dolgo je stal,
Skoz ôkno govôríl je z dévoj
   In prstanek zlat ji je dal.

"On gledal njó, ôna pa njéga –
   Z očésom se strne okó –
Urékel očí ji je mladec,
   Ní znala, ne kdaj, ne kakó.

"Tí úroki zli iz očíj se
   Prikradejo dol do srcá...
A, mamka, ti nísi nikóli
   Za úroki bólna bilá?"

Legenda o toplicah[uredi]


Rómata po svetu Kristus in Šentpeter,
Tód, onód in vsékod, koder piha veter.
Prideta po poti i v naš kraj slovénski;
Bilà je sobóta, krasen dan jesénski.

"Kjé sva?" vpraša Peter prvega človeka. —
""Voda tá-le bistra je Savínja réka,
Jedno úro dalje reka že neháva,
Tamkaj ž njo se druži sestra njena Sava.""

"Zdaj si zvedel!" — Kristus Petru se nasméje.
Pod kostánja senčne vsédeta se véje.
Nad glaváma jima z listom list šepeče,
Tam na reki solnčna luč bliščí, trepeče...

Pod kostanjem Peter s čêla znoj si bríše,
Truden s prašne poti ón globóko vzdíše:
"Lép je kraj tá tuji — ali Galiléje
Vender ní tu moje! Kjé tam daleč, kjé je?

"Jézero ti, kjé si, jézero nebeško?
Morje, oj, domače ti Genezaréško?
Da se skópljem v têbi — divni tvoji vali:
Oh, kakó bi zdaj-le mêne okrepčali!

"Ali v vodo tam-le kdó bi naju stopal?
Kdó v valóvih mrzlih njenih bi se kopal?
Jézero zdravílno, ti Genezaréško,
Pol svetá za kópel dal bi ti nebeško!" —

Smíli Peter Kristu se, a nič ne zine,
Pálico le svojo dolgo v tlà porine;
Ríne jo globôko v zêmljo dól brez kraja —
Glôblje, vedno glôblje —že je do ročaja.

Palico izdêre Kristus iz votline —
Krópa curek kvišku iž nje brizgne, šine!
Gleda Peter, gleda in odpira usta...
"Čudo, je li, brate? Ní to šala pusta!"

Vre iz zêmlje vrelec, pári in kadí se,
Ko iz kôtla voda ven kipí, valí se;
Vedno lepše têče in iz tal izvíra,
V rúpi kakor v kádi véliki se zbira.

Dlan ob dlan vesél si Simon Peter póči:
"Kópel je gotova!" — nag brž v rúpo skoči.
"Oh, to je užítek! kak to truplo bóža!
Sladko slast občuti grešna moja koža."

Od razkóšja Peter v vodi pôje, vpije,
Skače, plava, plóska in teló si míje...
"Hvala, stókrat hvala, o Gospód Spasítelj!
Kópeli božanske dôbri ti stvaritelj!"

"A — à? Žvêpla malko nós v téj vodi dúha!
Čuj, Gospód! — pa ménda — v peklu se ne kuha?!"
""Blizu tam pač!"" reče Kristus se smehljáje —
""Brez strahú užívaj, kar Bog sám ti daje!""

"Oh, drugód ustvári táke še toplíce!"
Prosi Peter milo umivaje lice;
V časih pôznih — videl bodeš! — v celih rôjih
Največ po toplícah bo — rojakov môjih!"

Prva mučenica[uredi]

 
Staroegiptovska bajka

Postavljena že je grmada …
    In ôna vrh njé stojí — ah!
Gorjé ti gorjé, mučeníca:
    V trenutku pepél boš in prah!

Privézana k stebru je deva,
    Obleko že snéli so ž njé...
Bogínja ti žíva si krasna,
    Ne hči iz ponílske zemljé!

Lasjé ji vihrajo na vetru,
    Z grmade ozira se dól
Ves Memfis obsójenko gledat
    Na trgu se zbira okól.

V daljavo neznano zrč deva:
    Očí kaj goré ji takó?
Ponos mučeníški, ne mara,
    Nesmrtnosti véra je tó?

Glej, baklje že tů so goreče!
    A žreci nesó jih samí —
Služabniki Hápija sveti —
    In njih poglavár govorí:

"Odkód je k nam príšla, ne vemo!
    Ne vemo, odkód je domá.
Ně otcu, ně materi sáma,
    Imena ne vé, ne pozná.

"Če Nila ní našega déte,
    Od Gange pač svete je tam,
Iz Bábela morda poslali,
    Iz modrih Atén so jo k nam!

"Odkár nam Oziris in Izis
    Življenje delita in rast,
Kar svetemu biku božanska
    Pri nas izkazuje se čast:

"Tó dévo zdaj čuli smo prvič!
    Smél govor je njen in ves nóv,
Tají nam red stari svetóvni,
    Svetóst tají naših bogóv! —

"Njen náuk in njene idéje —
    Zapisano to že je kjé?
Ně v hijeroglifih besede
    Prevratne nikjér ne stojé...

"Ukázali smo ji molčati
    In bičali jo do krví...
Zamán. Po Ponilji povsodi
    Zavájala nam je ljudí.

"V verige jeklene vkovali
    Nogé smo ji mi in roké...
V dnů ječe na slami naj gnili
    Kostí ji na veke strohné!

"Čez noč so odprla se vrata,
    Zapah za zapahom razbít...
Zdrobila okóve je težke
    In plánila zopet na svit!

"Bogóvi zbog nje že jezé se,
    Do vrha je vskípel njih srd...
Egípčani, njim jo žrtvújmo!...
    Grmada zdaj tvoja bo smrt!"

"Zažgíte!"...Gorí že grmada,
    V dim déva zavíta je vsà.
Poljublja že úde ji plamen —
    A ôna se samo — smehljá.

Káj znači smehljáj na téh ustnih?
    V očéh káj poménja tá žar?
Ponos mučeníški je sveti?
    Nesmrtnosti nada je mar?

Le gôri, grmada, le svéti
    Prek sfing, piramíd v nedogléd!
Prežêni, razsvéti temíne.
    S katérimi svet je odét!

O luč!...mučeníca utíhne,
    Grmada pepél je in prah...
Kjé zdaj si, bogínja ti sméla?
    Kjé tvoja nesmrtnost je? — ah!

A káj iz prahú in pepéla
    Pred žreci tu dviga se? Glej!
Spet živa stojí mučeníca,
    Krasnejša, močnejša, ko préj!

"Kdó si, čarodejka neznana?
    O phoenix prečudni ti, kdó?"...
A ôna krvníkom se sméje,
    S ponosom jim reče le tó:

"I smrt sem premagala slavno!
    Nesmrtna zató sem posléj...
Imé mi je — Misel Svobodna,
    A ves svet je moj zanapréj..."

Stara pravda[uredi]


«Hört wunder zu!
Der baurn unrue
Thet sich so ser auspraitten.
Aus irer gemain thetn si schrein:
    Stara pravda!
— — — — — — — — — — — — — —
Der baurn list man nit vergist
Zu singen und zu schreiben …»

(«Pesem o slov. kmetih» iz 16. stoletja )

  

I. Znamenja na nebu[uredi]



(10. febr. 1515)

..."tunc plebs rustica ...Ligam sarxit..."

(Napis v kapeli sv. Trojíce v Loki iz let 1499–1541)

«Le vkup, le vkup, le vkup,
Le vkup, uboga gmajna!
— — — — — — — — — —
Der baurn schar
was rueffen dar:
Stara pravda!"

(Pesem iz 16. stoletja)


"Solnca tri mej tremi mavricami!
    Glejte na nebu, ljudjé!
Kdáj je videl kdo že čudo takšno?
    Kaj to poménja, Bog vé!

"Solnce prvo ko zlató se svéti,
    Drugo zelêno se zdí,
Solnce tretje in največje — glejte!
    To pa krvavo gorí!"

Vró vaščani vkup na klic sosédov,
    Sredi na selo vsi vro,
Tisoč úst pa praša se boječe:
    "Káj li tam gôri je tó?"

""Bog srdí se zarad grehov naših!""
   Čuje pobožen se glas,
""Siboj mahnil bo nas težkoj svojoj —
   Svetci, prosite za nas!""

"Kuga, slabo leto!» méni drugi,
    "Kruh nam bo béda in glad!"...
""Káj to znači?"" prôrok kliče tretji —
    ""Turki nas pridejo klát!""

"Nič ne veste, káj vse to poménja!"
    Glas zagrmí jim ko grom —:
Velikán sred njih čestit stojí že —
    Starec, odkód? Kje tvoj dom?

"Tríkrat mesec bo še pomladíl se
    Mavrice pravijo tri;
Vígred kaže solnce vam — zelêno;
    Solnce rudeče je — krí!

"Kri bo tekla za svobodo zlato —
    Solnca nam priča sloj zlat,
Tresla bo pred nami se gospôda,
    Tresel tiranov se grad.

"Čija zemlja tá? Čegávi mí smo?
    Smé se teptáti naš ród?
Káj je kmet? On je li tudi — človek?
    Človek mar sám je, gospód’?

"Vidite — tam gor! — v oblakih vojsko?...
    Bog sám borí se za nas! —
Angelje na kónjih — glejte! — z meči..
    Skoro i naš pride čas!

"Punt slovenski — tiho! — že se sklepa,
    Koder naš jezik domá;
Zveza sveta tajna veže kmete:
    Stara naj pravda veljá!

"Káj stojíte tu omahovaje?
    Znak že z nebés vam je dán!
Tlake jarem — he? — vam je li sládek?...
    Z nami, o bratci, na brán!"

""Pójdemo — vsi gremo v boj za pravdo!""
    Vse se poslancu rotí...
Gradu v gôri črnemu nad selom
    Tísoč pestíj zapretí.

II. Kralj Matjaž[uredi]


"Kadar bo kralj Matjaž kraljóval,
Onda bo kmetič dobro kmetóval."
Národna

Na vasi pod lipoj staroj
    Pravljice prepéva ded,
Unukom trem svojim jih pravi
    Pravljíce iz davnih lét.

Šumí jim nad glavami lipa,
    Presladko nje cvetje diší.
Mladeničev čilih najmlajši
    Uzdihne in dedu velí:

"Rad príšel jaz v góro bi sveto,
    Kjer biva kralj véliki naš,
Kjer spava stoletja, stoletja,
    Kjer spava naš kralj Matijáž.

"V palačo podzemsko njegovo,
    V predivno rad stopil bi jaz,
Zaklade leskeče se gledal,
    Vojaštva rad videl bi kras.

"In njega tam sámega videl
    Za mizoj kamnitoj bi rad,
Krog ktere mu brada čestita
    Ovíja že sedmi se krat.

"In lepo soprógo njegovo,
    Alénčico, videl bi tam...
Oh, rad bi napótil se v góro,
    Da znam le kód iti in kám!"

Šumí jim nad glavami lipa,
    Presladko njé cvetje diší,
Pa bratov zamišljenih drugi
    Mi reče in govorí:

"Káj meni za mrtvega kralja,
    Káj brada njegova mi mar!
Káj meni za mrtve vojake,
    Káj meni za mrtvi ves čar!

"Káj meni Alénčica mrtva,
    Ko žívo Alenko imám —
Za stó Matijaževih mrtvih
    Jaz svoje Alenke ne dám.

"Oh, več ko za mrtvega kralja,
    Za mrtvih vojakov redí,
Več ko za Alenčico rajno —
    Za zlate je meni kadí!

"Za tri mi kadí je njegove,
    Ki hranijo suho zlató!
Ej, tisto zlató bi rad ímel —,
    Kaj ž njim bi počél in kakó?

"Tri bele bi kupil gradove,
    Dva prva roditeljem dal,
A v tretjem — z Alenkoj bi svojoj
    Po željah srcá kraljevàl...

"Zaklád Matijažev skrbí me,
    Ki v ječi vzdihuje mi tam —
Oh, rad bi ga rešit šel v góro,
    Ne znam le, kód iti in kám."

Šumí jim nad glavami lipa,
    Presladko nje cvetje diší,
Pa bratov zamišljenih tretji
    Ustane in dedu velí:

"Pred kralja bi spečega stópil,
    Nikamor se ne bi ozrl,
Ně v ženo, ně v zlate zaklade,
    Le v njega pogled bi uprl.

"Pogledal bi spečega kralja
    In tabor nešteti njegóv,
Zaklical, da grad bi zakléti
    Odméval od tísoč jekóv:

"Hoj, vstani že, vójvoda, vstani!
    Oj vstani iz dolgega snů,
Z vojaki prespálimi pláni
    Iz bajnega gorskega dnú!

"Ti sanjaš tu sanje stoletne,
    Ob boku ti meč rjaví,
Tam zunaj, tam zunaj pa národ,
    Tvoj národ krivice trpí!

"Čuj, tujci nas stiskajo lačni,
    Smeléjši od dné so do dné...
Tu tvojim junakom pa sablje
    V nožnícah, glej, rja že jé!

"Čuj, vzdrami se, vzdrami od spanja,
    Kralj, vstani pa bodi naš voj!
Preženi sovražnike svoje,
    Rod ôtmi iz sužnosti svoj!

"Spasivši svoj národ iz jarma.
    Naredi mej národi mir...
V očíni svobodni pirújta
    S kraljícoj stoletni svoj pir!

"Budít pojdem našega kralja,
    Takój ti odrinem na pót,
Iskát Matijaža čem iti;
    Povédi, kám grem naj in kód!"

III. Zmaj[uredi]


"Neguden črv, lintver hud.
Črv je tako močno zarjúl,
Da se je ves grad na kůp sesúl..."
Národna

Kaj bliska se tam in grmí?
Kaj zemlja se trese, bobní?
    V višavi se krešejo strele,
    Ko sodnji dan vžgati bi htele!

"To dela veliki pozój,
Sin moj, pod Konjíškoj gorój;
    Sred gôre ti jézero plava,
    A zmaj na dnu jézera spava.

"Železnimi lanci pripét.
Tam spava že bogvekaj let;
    Glav strašnih imá devetéro,
    Očíj imá osemnajstero.

"Glav srednja mu nosi zaklád,
To krona je, dijadem zlat,
    V njem démant ogromen iskrí se.
    Ko solnce to v gori žarí se.

"No včasi pozój se vzbudí,
In takrat po gori bobní:
    Grom dela zvenčeča veríga,
    Blisk pa mu iz démanta šviga.

"Zmaj sanja o starih ti dnéh,
Ko prežal po hostah je téh;
    Golt večno je lačni odpíral —
    Otrôke slovenske požiral.

"Oh, mêtal mu jih je vsak dan
Brezsrčni in tuji tirán;
    Naš národ je zmaju žrtvóval,
    Graščák nam trdó gospodóval.

"Priklênil pošást je Krsník,
Spasitelj naš, močni svetnik,
    In da iz goré ne prihruje,
    O Jurjevem mašnik mašuje...

"Unuki nas tujčevi spet
Veliko že davijo lét;
    Vse radi bi nas pokončáli,
    Pozóju nas spet darovali.

"Moj oča tlačán, jaz tlačán,
Tí sinko boš v robstvo vkován;
    Tlačani na svet se rodimo —
    Tlačani ga spet zapustimo...

"Ko sila do vrha vskipí —
Ti videl té hude boš dní —,
    Zmaj v gôri se znova vzbudíl bo,
    Verige jeklene zdrobíl bo!

"Ko sodnji dan grom bo grmél
In zmaj bo na svetlo hrumél;
    Pomágala več ne bo maša,
    Ne prôšnja, molitev ne naša.

"Na nas ne — na vrage pozój
Z vsoj svojoj bo planil močjój,
    Z vsem jézerom nánje prihrul bo,
    S Konjíškoj gorój jih podsúl bo."

 

IV. Pred cesarjem[uredi]


(1515)

Sy schrayen ser,
ye lenger, ye mer:
Stara pravda!

(Pesem iz 16. stol.)

"Sit sem že predstáv in zaslišeb,
    Teh tôžeb in prôšenj ves dan!"
Car Makso vzdihuje v Avgsburgu —
    "Sejm tá bo li dnes že končán?"

""Še nékaj jih čaka pred vrati, ""
    Dé nadmaršal Ravbar na tó,
""Še tôte, o cesar, zasliši!"" —
    "Napréj!" velí Makso krepkó.

Ustópijo v škornjih visôkih
    In v írhastih hlačah možjé,
Po prsih jim gómbi srebrni,
    A plašči do gležnjev visé.

"Kjer Sava nam vrč iz Triglava,
    Kjer v Adrijo Soča hití,
Kjer vije deróča se Drava,
    Kjer Mura zelena šumí:

"Tam biva naš národ ti zvesti.
    Od tam smo poslanci domá;
A žezlo mogočno nam tvoje
    Tam, zdi se, že več ne veljá!

"Karkoli se komu poljubi,
    Počenjati z nami smé vsak:
Po hrbtu pretepa nas Turek,
    A v lice nas bije — graščák.

"Od nékdaj napada nas Turek,
    Sovraži nas, ker je — pagán!
A mi, cesaróst. smo kristjani,
    Graščák pa je tudi — kristján!...

"Kaj Turek! Morí nas, pa — ide,
    In s plenom odnese peté!
A jastrebi, car, z gnezd gospôskih
    Kljujó nas in — ne odleté!

"Mi séjemo — grad nam požanje,
    Njegovo vse, naše pa — nič!
In zájutrek naš, to je — tlaka,
    Večérja je — válpetov bič!...

"Kak dolgo še zemljo mi svojo
    Kot sužnjiki orjemo naj? —
Gospôda nam vzela je pravdo...
    Tí, cêsar, nazáj nam jo daj!"

""Podložniki ví s te pobožni?!""
    Nad irharje dvor zakričí,
""Kaj? plemstvo, cesarju udano,
    Črníti se upate ví?!""

Ne zméni za dvor se car Makso,
    Za hrup njegóv nič mu ni mar;
Zre resno v poslance slovénske,
    Sočutjem déje jim car:

"Krivíce, ki vam se godijo,
    V nebó so vpijóče, zarés!
Besedo zastavljam vam carsko:
    To mora neháti — ní bes!

"Ej, vitez preljubi moj, Lamberg!
    Ki Pegama, hrusta si zmêl,
Bahaču si v Beči snel glavo,
    Junák že povsód zaslovél:

"Kaj pravim ti, Kríštof moj dragi:
    Opaši meč, vzemi svoj ščit!
Pojézdi mi dol na Posavje
    Gospôdo objestnó krotít!"

V. Tlaka[uredi]

 
(15. maja 1515)

"Ain yeder wolt sich rächen. "

(I. p.)

Stojí tam Mehovski grad, oj, stojí;
Na ôknu pa Baltažar Mindorf sloní,
    Baš vstal je iz pérnice mêhke.

"Hm, solnce visoko na nebu je že,
Po polji še prazno in tiho je vse,
    Lenuhov mi ní še na delo!

"Oznanil je včeraj pri cerkvi birič:
""Tá teden na tlako v grad, sicer vam bič
    Po hrbtih zapôje upornih!"" —

"No čakajte, lép bomo plésali ples!
Pokažem vam, kújavci, bógme, še dnes,
    Kdó kmet, kdó gospód je Mehóvski!

"Kaj?! — Res? — Glej, glej, tam že gredó!
Pozabili niso. Četudi poznó,
    Prihajajo vender na tlako!

"A tóliko!...Prêveč bo dnes teh ljudíj!...
He, vstánite, deca, ti žena, vsi, vsi!
    Tlačánov brž gledat pokornih!" —

V zvoníku tam bijejo plat zvoná,
Po cesti iz hoste roj kmetov vihrá,
    Vihrá proti gradu narávnost.

Oródjct za tlako vsak nese s sebój:
Tá s cepcem, tá s kijem, tam óni s kosój,
    Tá z vilami je oboróžen.

Na grajskih tam vratíh, čuj: Buh, buh, buh!
"Hoj, ôdpri, Mehôvčan, ki jéš naš kruh!
    Na tlako smo ravnokar prišli."

Junaških par pleč se ob duri upre —
S stežájev na mah ko samé zagrmé:
    "Tu smo, no, tu smo! — Dobro jutro!

"No, rožnih si vencev gotovo devét
Na têšče že zmôlil, ker mož si ti svet —
    To čutijo hrbeti naši.

"In v cerkvi — kak včeraj si tam vzdihovàl!
Da têpeš premalo nas, si se — kesál
    Tam v klopi klečeč pri oltarji? —

"Na tlako mi tvojo smo prišli denes.
Na delo lenúhi! Na delo grad ves!
    Ne jé naj, kdor delati neče!"

"Na delo!" — iz grl stó po gradu grmí —
"Da zvéste, kjé hlebec vaš beli zorí:
    Na hrastu ali na hruški.

"A tlaka v baržunu in svili — há, há! —
Ne! Tlaka le v kmečki obleki veljá:
    Hajd, ménjajmo, Mindorf, za danes!"

In Baltažar s sinom, s hčerámi, z ženój,
Obleči koj ráševnat mora jim kroj...
    "Sedaj pa le délat — tlačáni!"

Za plugom gré Mindorf po brazdi molčé;
Sin góni mu vóli, gospá in hčeré
    Z motikami tolčejo grude.

"Oh, délati — kaka sramôta! O Bog!
Oh, škoda teh bélih, teh nežnih je rók!..."
    A kmetje v baržunu in svili?

Tam v sénci kraj njive sod vina leží;
Dolenjca pijó vsi iz grajske kletí,
    Pijó in pojó mi veselo.

  

VI. Boj pri Brežicah[uredi]

 

(Septembra 1516)

"Le vkup, le vkup, le vkup …
Erhangen und auch gespisst."

(I.p.)

"Kdó trka zunaj … o polunočí?" —
""Odpríte! Kum Zorko pred vrati stojí."" —
    "Od kód" — ""Iz Bréžic...iz boja!"" —
    «Odprta ti koča je moja!»

"Iz Bréžic! Divjá li še pravde vihár?"
""Ne! Danes potihnil je za vsegdár;
    Mir sklenil je Ditrihštajn Žiga —
    Nad njim nikjér vójvode ní ga.

""Odbíjali vraga smo z levjoj močjój!
Kij s súlicoj, z mečem bat, sablja s kosój...
    Nocój je vse tiho tam doli...
    Zdaj úkaj vsak grad naokoli!

""O, miren sedaj je vsak puntar — tlačán!
Mir rajski opévata krókar in vrán...
    A kar se nas bílo v dolini,
    Naznanjam vam jaz ga jedini!

""Tristo jih po bítvi ostalih še roj,
V vrt mestni nažene vam Ditrihštajn, voj,
    Nasméje se Žiga in déje:
    ,Pokáj pak so prazne té véje?

Pet kmetov — ní res li, tovarši! — lehkó
Kot sadje nosílo bi vsako drevó!
    Ko nálašč, prekrasna — vešála...
    Pa naj se poskusi tá — šala!’ —""

  

VII. Knežji kamen[uredi]

 
..."Kamenje bode vpilo."
Luk. XIX. 40

"Polje lépo, polje Gosposvetsko,
    Dežêle koroške ti cvét!
Káj pomenja kamen stari v tebi,
    Svedók iz neznanih nam lét?"

V kresni noči krasni, tajnopolni
    Kum Stojan se vrača domóv,
Gré po polji Gosposvetskem ravnem,
    A bliža se dôba — duhóv!

Dôspe h kamnu: "Ní to prêstol, ká-li?
    Kdó sedel je tukaj? Povéj!
Ném si. Mah že te obrasta zêlen,
    Razpadeš pač prej ali sléj.

"Ném si. Tiho vse okoli tebe.
    Ko solnce ti sije, molčíš;
A ko noč na tebe pade črna,
    Ti ves oživíš — govoríš!

"Vrača li se duša pogubljêna
    Pri živih iščóča mirú?
Mar osvéte prosi senca jadna
    Ubitega tu brez sledú?

"In pregnati jih, duhove nočne
    S prestôla ves trud je zamán!
Káj za rajne zmôlil rožnih vencev
    Že tukaj je Gosposvetčán!

"Káj storíli še za duš smo pôkoj?...
    Kdorkoli za kamen tá vé,
Vejo vrže, rožo poljsko prédenj
    Po cesti tod mimogredé.

""Ko naraslo to vejévje, cvetje,
    Zažgali grmado smo tó:
Mir imela duša bo nesrečna,
    Nazáj posléj več je ne bó!

"A ko pólnoč kládivo odbije,
    Pri stolu duhove vzbudí;
Zopet kliče, toži, vzdiha nékdo
    Vso noč, dokler zor zarudí.

"Po menihe v mesto smo poslali,
    In prišli pobožni možjé;
Pokropíli kamen z vodoj svetoj,
    Moliti začeli klečé.

"In molili ves dan samotárji,
    Vigilije péli na glas,
Litanije péli, čteli maše
    Za duše nerešene spas.

"A ko pólnoč kládivo odbije,
    Pri kamnu strahove vzbudí;
Spet tu kliče, toži, vzdiha nékdo
    Vso noč, dókler zor zarudí.

"Vsako noč tu straši na prestôlu.
    No, bode pač tudi nocoj? ...
Kresna noč! —a Stojan nosi v žepu —
    Káj? — práprotno seme s sebój!

"Bajna noč, ti vseh nočíj kraljíca!
    Ti svet nam razgališ čaróv...
Bom jaz tudi gledal čuda tvoja,
    Ko doba napóči duhóv?" —

Tu stojí kum Stojan ves zamišljen,
    Poljublja že sčn mu očí...
Ob prestôla vznóžji se naslóni,
    Zadrémlje, zadrémlje — zaspí...

Pólnoč bije v stolpu Gosposvetskem!
    A Stojan to sliši takój:
"Káj — bedím li? ali mar še sanjam?
    Ní bil to potres pod menój?"

Je li zemlja vrgla ga iz sebe?
    Na stol mu se nékdo popél!
A v trenutku zgine mesec svetli,
    Zakril ga oblakov je vél.

Sapo náse vleče Stojan...sluša...
    Čuj v temi duh nékaj golčí...
"Kdo si duša ti nesrečna tukaj?
    In káke želíš pomočí?

"Kdáj nehaš tu strašiti po nôči?
    Kmet Stojan bi rešil te ràd..."
""Kdó sem, vprašaš me, neznanec smeli?
    Po krvi, po stanu tvoj — brat!

""Čuj, svobôde naše pokopáne
    Pomník je tá kamen jedín!
Tujcu sužen ti pozabil davno,
    Da otcev svobodnih si sin.

""Knezov naših préstol je slovenskih
    Tá kamen, tega ti ne znaš?
Samo sedel tú, Borút, Gorázd je
    In Ingo, poslednji knez naš!

""Tu volili smo samí si kneza;
    Kmet sám mu vso dal je oblast;
Národ sám iz sebe mu predával
    Moč žezla in krone je čast ...

""Domovine le iskati sreče,
    Vsem braniti pravdo vsegdár,
Z mečem v roki tu prisezal glasno
    V jeziku je našem vladár!

""Čitaj črke tu na kamnu svete —
    Mi vdolbli smo v kamen jih, znaj! —
PRAVDO BRANY VDOVE —domovine...
    A kdó vam jo brani sedaj?

""Mi sedeli s knezom smu za mizoj
    Za vrati stojíte zdaj ví...
Mi iz polnih skled obedováli,
    A vám še ne dajo — kostíj...

""Kdáj izpólni se napis na kamnu?
    Kdáj duh moj že mir bo objél?
Kdáj, vi bratje...?"" Čuj, pri Góspi Sveti
    Petêlin tam že je zapél!

Stojan vstane in očí si mane:
    Za gôroj že dviga se dán...
Káj je bilo pač to v kresni nôči?
    Resníca mar ali le — san?

VIII. Tabor[uredi]



(1573)

"In kurtzer Zeit zu krieg und streit
Kham maniger her von weitten...
— — — — — — — — — — — — —
Ain yeder schwur bey seinem ayd."
(I. p.)

Hej, to vam je žívo pod Klanjcem
    Na Sótelskem polji nocôj!
Upórnikov dvadeset tísoč
    Za pravdo pripravlja se v boj.

Z napétim obrazom ščip gleda
    Na tábor ustaški zavzét,
Posluša tam kónj rezgetánje,
    In sábelj posluša žvenkét.

Sám sneg in sám led po poljanah,
    Božični razsaja vihár,
A v srcih je vroče, prevroče —
    Osvéte razgréva jih žar!

Sred táborja tam pri kuríšči
    Možjé pa sedíjo trijé;
Zimzelen, kokotja peresa
    Junakom s klobukov visé.

Veselo praskeče ôgenj,
    Iz sanj se mi prvi vzbudí;
Na puško kremênko naslonjen
    Kmet Pásanec pravi, velí:

"Car daleč, a Bog je visôko!
    Odkód pomoči in svetá? —
V pést svojo odsléj le verújem,
    Zavéznik moj — puška je tá!"

Veselo praskeče ôgenj,
    Iz mislij se drugi vzbudí;
Sedé pa na topu tam turskem,
    Voj Ilija sám govori:

"Vse vzel mi je Tahi imétje,
    Orópal me s krutoj rokój.
Zató, kakor vesta, sem puntar,
    Zató sem mej vami nocój...

"Ha, to vam je bilo življenje!
    O krasni minúli ti čas,
Ko Turkom sva cépila glave,
    Naš Lenkovič slavní pa — jaz!

"In z istoj zdaj sabljoj gospôdo
    Pošiljal vam v pekla bom dno,
Ker hčete, da vójvoda vaš sem...
    No, v božje ime, pa naj bó!

"A z vami vred tukaj prisézam:
    Umrjem vam rajši stokrat,
Ko énkrat še iti na tlako,
    Le énkrat h gospôdi še v grad! —

"Ko zmánemo Turke krščanske,
    Slovenci se združimo vsi.
Takrat si izvólimo kralja...
    No, kralj naš — brat Gubec boš tí!"

Pojêmlje že ôgenj, le Gubec
    Zamišljen strmí vanj dosléj...
Tu vstane, znak bratom dá s sabljoj
    In reče jim sámo: "Napréj!"

  

IX. Stava[uredi]

 

(1573)

"Wir wollens frischlich vahen an,
Khainen darin leben lan."
(I. p.)

'1.

Vino pije Oger Fêrenc Tahi,
Vino pije na graščini svoji,
Na Sosédu. gradu na Posavji.
Ž njim je pije svetlih gostov družba,
Grofov sedem, vitezov petéro.

Prašaj, kdó so? — porekó s ponósom:
"Vsi sinovi vójvode Arpáda!"
Njih obrazi pričajo pa glasno:
"Polovíca nas je — janičarjev"...

A mej njimi še barón je nemški,
Jože Turen, vlastelín na Krki,
Vlastelín in stotnik čét uskočkih.

Teče gladko v grla vince sladko,
In skoz grla stopa vince v žile,

In po žilah stopa gostom v duše,
Stopa v duše, v srca jim junaška. —

Čudodelnik duh si vinski divni!
Prideš v žile, kri se nam segréje,
Prideš v srce, bíje nam hitréje,
Prideš v dušo, pa nam oživí se,
Razvedrí se in razveselí se:
Čudodelnik duh si vinski divni!
Čuda delaš dnes i na Sosedu.
Omečila srca so se gostom,
Pa v junaška ljubijo se lica,
Od ljubezni brat objemlje brata.
A ustane mi za mizoj Turen,
Jože Turen, stotnik čét uskočkih,
Dvigne čašo rujnega bizéljca,
Dvigne čašo, záčne govoriti:
"Krasno smo pri tebi se sestali,
Ljubi sósed ti naš; Fêrenc Tahi!
Bógme, tu je pravo še življenje,
Tu pri tebi! Skoro sem pozabil,
Od kedaj že gost sem tvoj presrečni. —
Ali, prašam vas, gospôda slavna!
Kdo dandánes treba lepše zloge,
Nego plemič, stiskani povsodi?! —
Hudih časov, oh, smo doživéli.
Plemstva stari májejo se stebri.
Kdó jih maje? Kdó podreti hoče?
Ha-ha, bratje, sram me je, a res je!
Kmetje to so, delavci, seljaki,
Tí slovenski in hrvaški kmetje;
Ljud umazan krati nam pravíce,
Posvečene od stoletij šege...
Človek kmečki in plebéj —povejte! —
Kakšno pravdo naj imá neplemič?
Mi vsi vemo to, gospôda draga:
Človek pravi, to je samo óni,
Ki ga díči — grb na pergaménu!
Mi vsi znamo, kaj je volja božja:
Jeden rojen je, da gospoduje.
Drugi pa, da prvemu hlapčuje;
Jeden délaj, drugi tam počivaj!
Jeden stradaj, drugi pa uživaj!...
Pa ukaži kmetu danes tlako:
Koj zagóde pesem ti o pravdi,
Takt pa bije s cepcem ti po hrbtu!
Zagrozí ti še z Matijem Gubcem,
Kraljem novim, kmečkim kraljem svojim,
Ki gradove nam podêre naše! …
Nekrščansko se postopa z nami,
Oh, krivíce nam godé se težke! …
Ne, ne! — Têbi, mili Fêrenc Tahi,
Têbi ba ti ní se roke selske!
Tí brzdati znaš jih in krotíti,
Tepeš jih in bičaš, da je rádost,
Oslavíl si daleč se po svetu!
Občudujem plémiški tvoj pônos,
Posvečujem polno tó ti čašo!"
""Vivat! Eljen!»» — in poljubi vroči,
In objémi in junaške solze!

Čašo novo si nalije Turen,
Nada]juje govor v sveti jezi:
"Mojster rés si, v strahovanji, Tahi!
Ali, bratec — čarodéj še nisi!
Čarati zná sámo Jože Turen,
Tvoj prijatelj, stotnik čét uskočkih...
Bistra teče mimo tebe Sava,
Ali predno mine teden tretji
Hôdi gledat mi na breg valove! —
Predno mine dníj ti trikrat sedem,
Voda bode Sávina rudeča!
Vso prečaral reko bodem čisto;
Čudesu se mojemu boš čudil:
Jože Turen, moj prijatelj nemški,
Čarodéj je pravi, mi porečeš!
Stáviva dnes pred svedóki stavo,
Vádljajva se, brate, Fêrenc Tahi:
Ako mêni se posreči čara.
Ako Sava tekla bo rudeča,
Tí mi pošlješ v stavo sivca konja,
Da ga jezdim po ravninah krških.
Ako pak se čara ponesreči,
Sava teče ob obroku bistra,
Onda, sósed, tí dobódeš stavo.
Póšljem stavo tebi jaz še lepšo,
Póšljem tebi, kar imaš najrajši:
Rožo bélo in napól razcvélo,
V vrtu kmetov mojih tam ubrano,
Pošljem v stavo ti — deklč slovénsko!"

Ko razúmel Tahi je zdravíco,
Slišal, kar mu pravi Jože Turen,
Plane kvišku kakor ôgenj živi:
"Mož-beseda! ljubi sósed Turen,
Mož-beseda, stavo to vsprejémam!
Vse omizje slavno nama priča.
Težko čakal čarovníj bom tvojih,
Rad bi videl, kako hočeš, bratec,
Savo našo nam porudečíti;
Rad ti pošljem tudi sivca konja,
Da ga jezdiš po ravninah krških:
A še rajši jaz bi videl vender —
Naj v uhó ti željo pošepečem —,
Da umétnost se ti — ponesréči!"

""Vivat! Eljen! Stava je veljavna!""

Seže v roke Tahi gostu Turnu,
V roko seže, da se vadlja zveže;
V roke seže Turen vsem po vrsti,
Za slovó še vse poljubi gôrko,
Vse poljubi goste in objame;
V pôzni nôči se od njih razloči,
Jaše prémo na svoj grad na Krki.

2.

Vsak dan jaše Tahi z gosti k Savi,
Hodi gledat Sávine valóve,
So li bistri ali že rudeči.
Jaše gledat Tahi teden prvi:
Sava teče bistra, ko popréje.
Jaše gledat Tahi teden drugi,
Od nedelje do nedelje druge,
Radovéden tam stojí na bregu,
Radovedni vsi zró v réko pódse:
Sava teče bistra, ko popréje.
"Čarovníštvo," reče Fêrenc Tahi,
"Čarovníštvo menda ní baš lahko,
Savo vodo tó porudečíti.
Ali pa se šali z nami Turen!
Ceterum, če stvar se izjalóvi,
Mêni, bratje, veste, — to tém ljubše!"

""Sedem dníj še čakajmo, prijatelj!""
Jaše Tahi zopet z gosti k Savi,
Hodi gledat reko teden tretji;
Vsak dan tam na produ mi stojíjo,
Vsak dan, vse od jutra do večera.
Kólne Tahi, kólnejo tovarši
In na Turna se hudó jezíjo:
"Ha, za nos nas vodi Nemec zviti!"
Dan napočil jim je trikrat sedmi.
Jaše Tahi k Savi dan poslednji.
Spéje k reki z gôsti na vse zgôdaj,
Baš na praznik Agate svetnice.
Pod kopíti škríplje sneg konjíčem,
Z véj srebrno se leskeče ívje,
In pod nebom kroka gavran lačni...
A junaki dirjajo mi k Savi.
Gor in dol po produ jaše Tahi,
Hudomušno suče vranca konja,
Suče ga in tepe brez potrebe;
Hudomušno zbáda ga z ostrógoj
Zdaj na desni, zdaj na levi v trébuh.
Jašejo ž njim gostje radovédni,
Gledajo in vodo vsi motríjo,
Čakajo od jutra do poldnéva:
Sava teče bistra, ko popréje!
Divje škriplje že z zobmí mi Tahi,
Brke viha in od jeze piha,
Kólne Turna, v peklo ga proklinja:
"Dan poslednji...zlágal je barón se!"

""Do večera vstrájajmo še, sósed!""

Gor in dol po produ jaše Tahi,
Zróč nestrpno v Sávino vodóvje,
In kolnóč skoz zobe kletve grde.
Jašejo ž njim vitezi in grofi,
Tahija na glas pomilujoči.
A na tihem — se posmehujoči.
Gleda solnce zimsko skoz oblake,
Ne, mežíka malce le zaspáno.
A razgrne se zavesa siva,
Z jasnega se solnce ôzre dóli,
Gleda z neba tôplo in prijázno,
Gleda svetlo v Sávine valove …
"Káj je tó? — Ne vidite li, bratje?!"

""Dà, kalí se Sava, brate Tahi!""

"Vidim prav? Ha, prek in prek se barva!
Torej vender — čarodéj — si — Turen!...
Ne, ne! Vára luč očíj me mojih!
Zájmimo si, bratje, Save v čaše!"

Zájme v čašo vode réčne Tahi,
Zájme gost je vsakter v čašo svojo.
Proti solncu čaše vsi držíjo:
"Voda v čašah je zarés rudeča!"
Zájmejo iz Save vode drugič,
Proti solncu čaše vsi držíjo:
"Voda v čašah je zarés rudeča!"
Zájmejo iz Save vode tretjič,
Proti solncu čaše vsi držíjo:
"Voda v čašah je zarés rudeča!" —

Ne počaka, da domóv prijaše,
Kar na pródu piše Tahi Turnu,
Piše pismo, lépo ga pozdravlja:
"Slava ti! Do zêmlje se ti klanjam!
Mislil sem že res, da si — Pavliha,
A ostal si, sósed, mož-beseda!
Čarodéj si; rad ti čast priznávam.
Ali predno pošljem sivca konja,
Dčj, povéj nam in razloži. bratec:
S čím prečaral Savo si nam bistro?
S čím pobarval reko si rudeče?
Mar črnine imaš prêveč v kleti,
Pa si v Savo jo iztočil danes?
Ali čréšenj si nakuhal suhih,
Pa si v Savo sók izlil čaróvni?
Ali pa si bržčas bil na lovu,
Tam nastréljal zajcev brez števila,
Brez števila srn, volkóv, medvédov,
Pa si v Savi plenu — kri izpiral?...
Dej, povéj in razodéni tajnost,
Predno pošljem tebi sivca konja!"

3.

Vino pije Oger Fêrenc Tahi,
Vino pije na graščini svoji,
Na Sosédu, gradu na Posavji.
Z njim popiva svetlih gostov družba:
Grofov sedem, vitezov petero —
Vsi sinovi vójvode Arpáda. —
Hej, to bil je zopet vaš dan, godci,
Fantje črni, vi ciganski fantje!
Niso gosli jókale zastónj vam,
In zastónj ne vrískale vesélo:
Kóljkor pésmij. tóliko cekínov! —
Pili vince tá gospôda svetla,
Vse od jutra do nočí ga pili,
Čaš brez broja od zdravíc pobili;
V pôzni nôči že razhajali se,
Za slovó že brat poljublja brata:
Dôspe pismo od baróna Turna,
Baš na roke Tahiju graščaku!
Čita pismo Tahi gôstom svojim,
V pismu Turen Tahiju poróča:
"Ne budali, ljubi bratec Tahi,
Ne budali ter se mi ne šali!
Nimam v kleti preveč jaz črnine,
Da bi Savo barval ž njoj globôko;
Tudi črešenj nisem kuhal črnih,
Da bi s sókom Savo bil prečaral:
Pač pa bil sem v istini na lovu!
Nisem streljal zajcev za zabavo,
Ne volkóv, ne srn in ne medvédov,
Nego kmete puntarske lovíl sem,
Te slovénske in hrvaške kmete!
Slavno jih pri Krškem sem premagal
In Krščane ž njimi vred upórne!
Vse pobili moji so Uskoki,
Vse pobili, kar so jih dobili,
Vse poklali, ki se jim udali!
Kri plebejska tekla je v potokih.
Tekla v Savo pa ti jo skalila,
Jo skalila in porudečíla...
Tó je, bratec, vsa umétnost moja.
Rad bi prišel sám na Sósed k tebi —
Truden sem od čarovníje kléte!...
Pôšlji skôro mojega mi sivca!"

X. Kronanje v Zagrebu[uredi]




(1573)

"Ir khainer west umb das endt!"

(1. p.)

Zvonóvi zagrebski pojó,
Pojó, da še nikdár takó.

"Le vkup, le vkup, gospod, tlačán!
Oznanjamo slovesen dan.

"Širôko ôri se naš glas.
V poslednjo tjà slovensko vas!

"V poslednjo tjà hrvaško vas
Naj slišijo seljaki nas!

"Razlégaj se do daljnih dalj:
Matija Gubec naš je kralj!"

Ropóče bóben gor in dól
Po ulicah, ko še nikól:

"Le vkup, le vkup, oj Zagreb ves!
Seljákov kralj se krona dnes!

"Kjer cerkev Markova stojí,
Tjà gledat krónanje zdaj vsi!"

Kjer Marka svetega je hram,
Pred njim želézen prêstol tam.

Pred stolom Gubec, kmet stojí...
O srečen, slaven kralj pač tí!

Glej, krónanje iz ôken vséh,
S pomólov gledajo in stréh.

Ponósno Gubec jim stojí.
Molčí. Ne! On golčí — z očmí!

Poglejte sméli mu klobúk!
Ní li posavski to hajdúk?

Zimzelen si za trak je del,
Kokótovo peró pripél...

In Gubcu, glej, možjé trijé
Priklónijo se do zemljé;

Priklónijo se do zemljé,
V škrlát odéti vsi trijé.

Priklánja prvi se, velí:
"Naš kralj Matija naj živí!

"Bog spólnil ti je željo, knez!
Ves národ v têbi združil dnes!

"Tu v Zagrebu, preslavni voj!
Htel prêstol si iméti svoj.

"Tu prêstol! Glej ga pred sebó;
Nad ôgnjem žolt je ko zlató!

"Nánj séde veličanstvo naj!
Udano prósimo sedàj...

"Bojíš se trona?! — Ti ječíš?...
O vreden, da na njem sedíš!"

Priklanja drugi se, velí:
"Naš kralj Matija naj živí!

"Brez krone kralja nočemo
Mi krónati te hočemo!

"Na tronu svetlem že sedíš,
A zdaj še krono tó dobíš.

"O rači jo, prejasni knez,
Iz mojih rok vzprejeti dnes!

"Žarí se ko zlató ti vsa
Saj v živem — ôgnji je bilí...

"Trepéčeš?! Dôsti si krepák,
Za krono rôjen si junák!"

Priklanja tretji se, velí:
"Naš kralj Matija naj živí!

"O kak te díči krone kras?
Kraljév pod njoj je tvoj obraz!

"O kralj slovenski, kmetov voj,
Na stôlu zlatem pred menój!

"Od mêne vsprejmi pa v rokó
Ognjeno-svetlo žezlo tó!

"Krepkó je drži! … Z njim vojúj,
Podložnikom zapovedúj!"

In vsi zvonóvi zapojó
In bóbnarji zabóbnajo:

"Matija Gubec — žível kralj!
Razlégaj se do daljnih dalj!"

Na tronu Gubec kralj sedí,
Z mrtvaškim glasom govorí:

"Kot kralj dnes prvič gledam vas —,
Ví zadnjič slišite moj glas...

"Ves národ krônan si z menój,
S kraljévoj vénčan zdaj častjój...

"O naš veliki petek sám!...
Kdáj vskrésne stara pravda nam?...

"Za njó duh moj vas spremljaj v brán,
In — pómnite danášnji dán!"

II[uredi]

Iškarijot[uredi]

Mutec Osojski[uredi]

»Pozdravljam te, oj temni, stoletni samostan!
Pozdravljam te, zelena jezerska tiha plan!
Prelepi skriti biser koroške ti zemljé,
bo li miru kraj tebe tu našlo mi srcé?«...

Popotnik kdo si tuji, ki sam s seboj golčiš?
Ob jézeru Osojskem po cesti mi hitiš?
Junaška ti je hoja in plemenit je stas,
oči žaré ti živo, a bled je tvoj obraz...

Priromal je pod goro, do samostanskih vrat.
Pred samostanom sivi sprehaja se opat...
A romar ta je mutec, nagovora ne zna;
odgovor on menihu na listu pisan dá...

»Kaj čitam v listu tvojem? Iz Rima si prispel?
In tu pri nas ostati, počiti bi si htel? —
Le z manoj, mož pobožni! Če srce ti zvestó,
za hlapca nam očetom boš služil ti lahkó«.

Molčé gre za opatom čez samostanski prag.
Najnižji posle v hiši on dan opravlja vsak.
Najprvi je na nogah, ko jutro se rodi,
poslednjemu na večer sen stisne mu oči.

In nihče več ne vpraša, kdo on je ter odkod,
kje zibelka mu tekla in kje njegov je rod.
Neznan, kot bil je prišel, in tuj ostane vsem.
Kdo pač bi ž njim se ménil — saj mož je tih in nem!

Bolnika dnes previdet osojski gre opat.
Tam v celici tesnobni leži mu nemi brat.
Na postelji ubožni je mutasti bolnik:
S popotnicoj približa se mu izpovednik.

»Oh, oče moj častiti, poslušajte me zdaj!« —
Čuj, govori li mutec? Godi se čudo — kaj?
Ni bil li v samostanu nad sedem dolgih let?
In zdaj zna govoriti, kar mogel ni popred!...

Počasi govoré si razbremenuje vest...
O dneh preteklih burnih — oj dolga je povest!
Povest o škofu svetem — Stanislav mu je imé —
ki z mečem on je nékdaj prebodel mu srcé...

                   *
In ko je na Osojah napočil tretji zor,
mrtvaške pesmi v cerkvi menihov pel je zbor.
Na sredi cerkve v krsti je hlapec nemi spal;
za njega v plašču črnem opat je mašo bral.

Pel mašo oča Tenho in molil je tako:
»Naj pride njega duša, o Bog, tja gor v nebo!
Glej, delal je pokoro naš nemi samotar,
brat Boleslav, kralj poljski...zavreči ga nikar!«

"Mea Kulpa!"[uredi]

Janičar[uredi]

Kaj čakaš, paša? Kaj stojiš?
To vas napasti se bojiš?!

Ko burja sem smo privihrali,
podrli mesta, poteptali.

In ti kot hraber janičar
podžigal v nas si bojni žar.

Od zmage vodil si do zmage
tovariše nas svoje drage.

Za nami borb je slavnih sled,
pred nami trese ves se svet.

Od bistre Bosne do Savine
poznajo džavri nas Turčine.

In tukaj, paša, si obstal!
To vas napasti si se zbal?!

Zakaj baš danes omahuješ
in tratiš čas in premišljuješ?

Postoj še, Osman beg, postoj!
Še dosti časa je za boj!

Glej tam med drevjem hišo belo!
Kraj nje tam vidiš li kapelo?

Minulo let je trideset -
in svojo vas zdaj vidim spet!

Tu bili so me uplenili,
za janičarja me vzgojili ...

In Ahmed paša gleda zdaj
domačo vas, svoj rojstni kraj ...

Ah, tu ležijo, v tej dolini
mladosti moje vsi spomini ...

To moja je preljuba vas,
pred njoj sovražnik, tujec - jaz!

Kaj mar nam domovina tvoja!
Krvavega želimo boja!

Čuj, tabor, punta se, kriči,
po plenu, krvi hrepeni!

In, paša, ti se obotavljaš
in nočeš v boj in nas ustavljaš?!

Potrpi! Kaj se vam mudi! ...
Če mati moja še živi,

le to rad vedel bi popreje.
Še danes ljubim jo brez meje ...

Ha, izdajalec! Ves ostrog
pripravljen je že za naskok -

a paša, ti!... Jaz se ne ganem!
Ne morem z vami. Tu ostanem ...

Gorje ti, moja vas, gorje! ...
Zabode handžar si v srce.

Kraljevič Marko[uredi]

Ropoša in Kruci I—IV[uredi]

Balada o jezeru[uredi]

Zimska idila[uredi]

Poslednja straža[uredi]

Svetnica[uredi]

Pred sodnikom[uredi]

Balada o sv. Martinu[uredi]

Ponočna potnica[uredi]

Po nebu ščip plava,
šumi, šumi Drava...
»prepelji, brodnik, me takoj!
Oh, meni mudi se;
in preden zadani se,
mi daleč je priti nocoj.«

Po nebu ščip plava,
šumi, šumi Drava...
Čez reko čoln črni leti.
A potnica pozna,
velika in grozna
z brodnikom v njem tiho sedi.

»Telo ko kost suho
zavijaš v rjuho;
mrtvaški iz ust diše ti puh!
Pod čelom prikrita
dva ogla gorita...
Živ človek si, ali si duh?«

»Kaj znoj si otiraš?
Kaj v me se oziraš?
Naprej, naprej tiraj svoj čoln!...«
In žena vzravna se,
glej, veča se, rase —
ves čoln že je skoro je poln.

Po nebu ščip plava,
šumi, šumi Drava...
Pri bregu! Čoln butne na kraj...
»Kdo tujka si grozna?
o, potnica pozna,
brodnino odštej mi sedaj! —«

»Za manoj smrt bleda,
puščoba in beda,
strah, stok in drgèt pred menoj!
Kdo tvoja sem druga?
Ime mi je — kuga!
Nocoj grem na desni breg tvoj!

V vsak dom se odpravim,
ljudi vse podavim...
a tebi naj milost storim!
Ne boš čul vpijočih
in gledal ne mročih ——
zdaj prvega tebe umorim!«

Spak[uredi]

Riba ne gre iz mreže[uredi]

"Dve sestri"[uredi]

Ribič Tomaž pa kapucin[uredi]

Kašljan in Boštjan[uredi]

Morske fate[uredi]

III[uredi]

Mi vstajamo![uredi]

Čuj veter piše razdivjan[uredi]

Sopotnik[uredi]

V Hursev–begovi džamiji[uredi]

V baziliki sv. Marka[uredi]

Ruska vas[uredi]

Na "Vrabčjih hribih"[uredi]

Potok in morje[uredi]

Jutranja pesem ribičeva[uredi]

O morje...![uredi]

IV[uredi]

Temni nauki pojasnjeni[uredi]

Božična pesem siromakova[uredi]

Dva pogreba[uredi]

Večerna molitev siromakova[uredi]

Delavčeva pesem o premogu[uredi]

V[uredi]

Kadi se njiva[uredi]

Kadi se njiva razorana...
Po razgonu koraka kmet,
zajema v sevnici semena,
po brazdah meče ga gredoč.

In rada in poželjivo
sprejemlje zemlja seme to;
vsesava v krilo ga skrivnostno,
kjer zlati bode klil zaklad...

Kadi se njiva razorana,
po brazdah seme seje kmet...
A mislec seje misli svoje;
po dušah živih seje jih.

Jaz[uredi]

Luč iz neskončnost[uredi]

Iz neskončnosti luč!
Ti me gledaš,
ti me vabiš — odkod?
Si-li žar porodivše se zvezde,
vzplamenivše na novo v vsemiru
na ukaz vsemogočne moči,
vsemogočnega, večnega Brahme,
ki zažiga življenje,
ki ustvarja svetove iz sebe,
kadarkoli, kjerkoli baš hoče?
Si odblesk li življenja
vtripajočega burno
in poljočega bujno
na telesu svetovnem neznanem?
Ali plamen poslednji si morda
v nič razpadšega stvarstva in v kaos
razpršivše se zgradbe,
umotvora,
organizma, ki ni več potreben?
Kaj si, luč? Kdo to ve!
Zrem porod li? Življenje?
Ali smrt? . . .
Ti pa svetiš in siješ
mi iz bajnih prepadov.
Glej, in vendar in vendar
ti dospela si k meni
po neskončnosti poti
sem do mojih oči,
do duha in do mojega čuvstva . . .
Ti uganka si meni,
jaz uganka sem tebi!
Toda, midva oba sva le — eno!
In obadva le majhni sva iskri
neizmernega ognja — življenja,
neizmerne moči, neizčrpne
energije vesoljne prirodne . . .
In oba epizodi sva kratki
v zanimivem romanu,
ki ime mu je »kosmos«,
ki ga piše od vekov
naš največji poet,
genialni bog Brahma . . .
Luč skrivnostna iz večnih prepadov,
luč, ki svetiš v oči mi in v srce
v čarojasnih nočeh:
v osamelosti si mi družica,
ljubezniva si mi tovaršica!
Duša moja razpenja peroti,
hrepeneča vzdiguje se k tebi;
od veselja pozdravlja te, peva
ta preskromni ti psalm.

Gizeljska sfinga[uredi]

Grešnik[uredi]

Ahasverova himna Noči[uredi]

Ahasver pod križem[uredi]

Buda v bramanski knjižnici[uredi]

Firdûzi in derviš[uredi]

Dva vodnjaka[uredi]

VI[uredi]

Oblaku[uredi]

Pod nebom gre oblak,
oblak ko ptič legák;
čez gore, čez doline
podi ga sever jak.

Oblaček beli moj!
Pač plul boš nad vasjoj
v dolini tam globoki ...
Postoj nad njoj, postoj!

Nad hišo sred vasi
z višave se ozri!
Nemara da pred hišoj
tam nékdo zdaj sedi.

Če videl boš obraz
v okviru zlatih las, -
glej, v duši sem ga nostil,
obraz ta, nékdaj jaz.

Obiski[uredi]

Čez sedem let[uredi]

Zarja[uredi]

Nad srcem tvojim vzhaja sonce[uredi]


Nad srcem tvojim vzhaja sonce,
ljubezni dan ...
V očeh ga vidim tvojih, dèkle,
ta svetli sam.

Na poti biti sreči tvoji
ne smem več jaz;
od mene naj ne pada senca
na tvoj obraz!

Nad srcem tvojim sije sonce —
in drug je tvoj ...
In jaz od tebe stran obračam
korak zdaj svoj ...
                
   

Sneg pada[uredi]

Ciganka[uredi]

Poslednji žarki[uredi]

Sivi lasje[uredi]

Kosa[uredi]