Poslednja straža

Po tlaku stopa strog in mrk, visi mu ivje z brade, z brk.

Iz svetlih doli pa dvoran odmeva godbe šum glasan.

Glavar posadke, general, meščanom daje pir in bal.

Šampanjec peni se, kipi, sto parov v plesu se vrti.

Ah, kaj vrti se v lesku sveč ponagih nedrij, golih pleč! ...

Hej, lep je tudi zunaj ples! Divja od zemlje do nebes.

Plesalka burja je gospa in s snegom pleše in divja.

A on sred metežev, vetrov palačo straži krog voglov.

Poslednja straža je nocoj - odpust dobi že jutri svoj!

Čim bolj pred jutrom gine noč, tem jačja je viharjev moč.

Mraz brije do mozgá kosti, po žilah kri se ledeni.

In on po straži gor in dol koraka zmrzel že napol.

A vroče bije mu srcé, vse misli mu na jug lete;

na jug, v domači sončni kraj, kjer zime ljute ni sedaj.

In jutri pojde že domov, povrne se pod rojstni krov!

Naj vihra, sneg razsajata, okrog palače rajata!

Kaj mar mu zametov, snegá! On že je tam ... doma, doma.

Pod oknom spet nocoj stoji, nevesti svoje zre v oči.

Ah, južna noč, prelestna ta! Razkošen vetrič le pihlja ...

"In ko zasije beli dan, privedem svatov ti pred stan ..."

Dani se ... Čuj, veselja hrum, poskočne godbe burni šum!

A to v palači ples šumi! Pred vrati pa vojak stoji.

Ob puško v zámetu oprt, stoji na straži mrtev, trd.