Kraljevič Marko
| ← Lov na medveda v severni Ameriki | Hubad pripovedke III. zvezek Kraljevič Marko Hubad Fran |
Miloš Obilic → |
| |||||||||||||||
Kraljevič Marko Po narodnih pesmih jugoslovanskih.
Narodom jugoslovanskim se je med vsemi junaki najbolj priljubil kraljevič Marko; njegovo ime slavi pesem od Triglava do Črnega morja pa do grškega zaliva. Postal je prav naroden junak, katerega je okrasila domišljija narodova z vsemi prednostmi, kolikor si jih le more izmisliti o ljubljenci svojem. Njemu se še dandanes pripisuje mnogo tega, kar se j'; vršilo v poverji iz časov poganskih. Da je bil kraljevič Marko nekdaj Slovencem prav tako znan, kakor še danes Srbom in Bolgarom, dokazujejo nam narodne pesmi slovenske, katere so se nam še ohranile. V mnogem oziru pa ga je izpodrinil drug junak, katerega se je oklenilo srce slovensko tem bolj, čim večjega pomena je bilo njegovo delovanje za naše pokrajine. Kralj Matjaž, o katerem narod pripoveduje, da so bili za njega pravi „zlati časi", vrinil se je na mesto njegovo; kajti ta je bil v srednjem veku večje važnosti za blagost naše domovine. Srbi pa so verno ohranili spomin Markov, ker jim je bil za turške bede in tujega nasilstva vzvišen vzor boritelja za narod, za pravico, za resnico in vero. Kdor je kdaj čul slepca tožnint glasom pevajočega o tem junaku, slišal je iz glasa njegovega vso žalost in vso bedo, katera je trla srce nesrečnemu ljudstvu do naših časov. On mu je bil tolažnik, on je hrabril mladino v boji proti sovražniku. Kadar je po gorah balkanskih v revni koči zadonela pesem o Marku, kako je tiral Turčina, kako je branil vdove in sirote, tedaj so se iskrile mladeniču oči, trdneje se je handžara oklepala roka in marsikdo je prisegal o taki priliki, da bode ostal zvest branitelj narodu in veri. Kakor so nekdaj Spartanci popevali Tirtejeve pesmi v boji za dom, tako so korakali Srbi, pevajoči o Marku, v boj za zlato svobodo.
Marko, sin Vukašinov in Jevrosime, porodil se je v Skadru na Bojani. Pred rojstvom njegovim se je sanjalo materi, da je rodila zmaja, kateri je sekal Turkom glave. Največji junaki srbski so se zbrali pri krstu njegovem in mu nadeli ime Marko. ; Jedva doraste mladenič, pošlje ga že oče na pašo z živino, jedi mu pa ne da s seboj, češ, da bi se vadil zgodaj trpeti lakoto. Drugi pastirji so se rogali slabotnemu otroku; namesto njih je moral vračati čedo, oni so se pa veselili; joj njemu, če se je kaj upiral, marsikatero gorko je dobil od svojih tovarišev. Trdosrčneži mu niso privoščili niti trde skorje kruha. Objokan in obupan zbeži torej od neusmiljenih drugov in bega po planini. Kar zapazi na trati, kamor je solnce najhuje pripekalo, mlado dete, speče v vročini. Do srca se mu usmili revče; hitro steče v gozd, nalomi košatih vej in jih potakne v zemljo okolo spečega dečka, da mu napravi hladne sence. Sam pa sede pod drevo ter premiš¬ljuje o hudobnih pastirjih in o svoji živini. Kar pride na trato Vila s planine. Ko zapazi mati svoje dete speče v hladni senci, razveseli se in pravi pri sebi:
,,Ko bi vedela, kdo je napravil senco mojemu sinku, dala bi mu, kar bi hotel!" V tem zapazi Marka in zve od njega, da je on dobrotnik otrokov.
„Kaj pa hočeš za to, da si napravil senco mojemu sinku?"
„Ej, sestra, kaj bi te prosil, saj mi ne moreš dati, česar bi rad'"
„No, kaj pa. hočeš? Le povej mi!" Revež je mislil vedno le na pastirje, kateri so ga tepli tako neusmiljeno; zato reče, da bi bil rad tako močen, da bi ga pastirji ne mogli več strahovati.
„Ako nečeš drugega, lahko ti pomorem", odgovori Vila. Nato mu da piti mleka in pravi:
,,Poskusi, ah moreš vzdigniti ta-le kamen." Blizu drevesa je ležal kamen, težek dvanajst stotov. Marko zgrabi kamen, ali ne gane ga še. Vila mu da torej drugič mleka. Marko se napije in vzdigne kamen. Ali še tretjič mu da Vila mleka, in Marko vrže kamen tako daleč, da ni mogel videti več, kam je padel. Vesela njegove moči, da mu hvaležna mati še mleka za požirek. Nato ga vede na vilinski dvor in mu reče, naj si izbere konja, kakeršnega si hoče. Marko pa ne vzame kar prvega, temveč si jih izbira. Prvega prime za rep in ga potegne iz hleva. Tako jih poskusa več. Naposled ugleda šarca, konja mršavega, pisanega. Poskusi tudi njega. Ali konj se upre na noge in obstoji kakor priklenjen, še geniti ga ne more mladenič. Vesel vzklikne Marko:
,,Ta bode zame, tega mi daj!" Vila mu ga da, a potem ga še vede v orožnico, podari mu popolno bojno opravo, sabljo damaščenko in dve bodali, pa reče:
„Ako ti bode kdaj huda pela, le pokliči mene, Vilo s planine, pomagala ti bodem ! Lepo se zahvali dečko, pa jaha domov. Oče in mati sta ga bila vesela, vender je še moral po živino. Ko pride do pastirjev, začno ga zmerjati in ga hočejo biti; Marko pa zgrabi prvega, potolče ž njim druge ter žene svojo čedno domov.
Jedva je imel dvanajst let, jaše z bratom An¬drejem na Kunar planino. Tri dni se potikata okolo brez jedi in pijače, dokler ni mogel Andrej trpeti več lakote in žeje ter gre v krčmo, da si kupi jela in pila. Tam ga pa upijani Roša Harambaša in ga ubije. Marko čaka brata tri dni na planini. Ker ga pa le ni, gre v krčmo in pogubi Harambašo in šestdeset njegovih tovarišev. Kesneje ga pošlje oče v Prizren na carjev dvor, da se izuči junaškega vedenja. Bil je bistra glava, nauči se vsega, kar treba junaku. Junaštvom in razumom svojim se prikupi carju Dušanu, in ta si ga izbere pisarjem. Pisal je „knjige carostavne"; vedel je za vse naredbe carjeve. Dolgo je gospodoval car Dušan Silni. Ko pa zboli, pozove žena Vukašina in vso gospodo v Prizren, da zvedo zadnjo oporoko carjevo. Vladika Nedeljko izpove Dušana, in ta pokliče Vukašina k sebi, rekoč:
,,Tebi, Vukašin, priporočam narod in vojvode, tebi priporočam sinka Uroša. Jedva štirideset dnij mu je. Namesto njega vladaj ti, da dorase, potem pa mu izroči carstvo!" To so bile zadnje besede mogočnega carja.
Vladal je tedaj Vukašin. Kmalu pa se ga loti želja, da bi sam zacareval. Ko Uroš dorase, potegnejo se nekateri vojvode zanj. Ali greh je prelivati kri; zato pripravijo Vukašina in brata njegova Gojka in Uglješo, katera sta tudi carstvo terjala zase, in Uroša, naj se zbero na Kosovem polji, da se dogovore, čegavo je carstvo. Na določeni dan se zbero na Kosovem polji poleg cerkve Samodreže štirje taborji, Vukašinov, Gojkov, Uglješin in Urošev. Ker se ne morejo pogoditi, dogovore se, da pošljejo poslance v Prizren po vladiko Nedeljka, kateri je izpovedal in obhajal umirajočega Dušana; on jim naj pove, čegavo je carstvo. Nedeljko pa odgovori:
„Carja nisem vprašal o carstvu, ampak le o grehih njegovih. Pojdite v grad Prilip k Marku; on je pisal knjige carostavne, on ve, čegavo je carstvo. On bode povedal resnico, ker se ne boji nikogar, razven Boga istinitega." Pokličejo Marka. Pred odhodom ga še opominja mati:
„Ne govori krivo, niti za očeta, niti za strijca. Bolje ti izgubiti glavo, nego ogrešiti dušo svojo!" Sin vzame knjige carostavne, sede na šarca in jaha na Kosovo. Oče in strijca mu obetata carstvo, ako bi govoril njim na ljubo; ali Marko ne pogleda nobenega, pak ide k Urošu. Drugo jutro se zbere gospoda k maši, po maši pa prečita Marko knjige in razsodi:
„Carstvo je Uroševo! Od očeta je ostalo sinu, njemu je car sporočil carstvo, ko je umiral." Razkačen skoči Vukašin po teh besedah na noge, potegne handžar izza pasa in hoče posekati sina. Sinu pa se ne spodobi bojevati se z očetom, in Marko beži pred njim okolo cerkve. Trikrat priteče okolo, kar se začuje glas iz cerkve:
„Beži v cerkev, da ne pogineš od očeta za pravico božjo!" Vrata se odpro sama in se zopet zaprč za njim. Vukašin pa mahne v svoji jezi po vratih, in glej čudo, po-cedi se kri. Prestrašen zavpije oče:
,,Joj, sina sem umoril!" Iz cerkve pa se čuje glas: ,;Marka nisi posekal, ampak angelja božjega." To razljuti Vukašina še bolj; ljuto preklinja sina svojega:
„Sin Marko, ubij te Bog, da ti ne da ni groba ni poroda, da ne pustiš duše, dokler nisi sluga turškega carja!" Tako kolne oče, car Uroš ga pa blagoslavja:
„Marko, Bog ti pomogel! Bodi ti lice svetlo med modrijani, sekaj v boji sablja tvoja, da na svetu ne bode boljšega junaka, da se bode spominjalo tvoje ime, dokler bode sijalo solnce in svetil mesec!" Tako je razsodil Marko, čegavo je carstvo: Na njem pa se je izpolnila kletev očetova in Urošev blagoslov. Po strašnem dogodku pred cerkvijo se razide gospoda, Marko pa se vrne na svoj grad Prilip. Mati ga tolaži in se veseli, da se je toli moški potezal za pravico. Ali sina ne trpi dolgo doma. Kletev ga žene po svetu, kakor pripoveduje pesem narodna slovenska; da si skovati sabljo, s katero je presekal kovaču nakovalo, in buzdovan, težek dvanajst stotov, pa gre po svetu. Kmalu mu zasluje ime. Reveži so ga blagoslavljali, zakaj pomagal je rad, komur je le mogel; varoval in branil je vdove in sirote. Turki pa so se ga zbali, če so le čuli njegovo ime, kajti zatirati ni dal nikogar. Izmed srbskih junakov se je bil priljubil naj¬bolj Milošu Obiliču. Bila sta pobratima. Nekdaj jezdita čez Miroč planino. Marku se je dremalo. Prosi tedaj Miloša, naj bi zapel. Ali pobratim se boji Vile Ravnojle, katera mu je zažugala, da ga usmrti, ako ga sliši pevajočega po planini. A Marko mu reče:
„Pevaj, pobratime; dokler imam šarca in buzdovan, ne stori ti Vila nič hudega!" Miloš zapoje O starih junakih, kako so junačili, kako so stavili samostane, zadušbine za dušo svojo. Marku se omili pesem, nagne se na sedlo, pa zaspi. Vila čuje Miloša in jame odpevati. A Miloš ima lepše grlo od Vile same. Zato se razljuti Ravijojla in ustreli Milošu puščico ravno v belo grlo.
,,Joj mi, pobratime!" vzklikne junak in pade s konja. Marko se vzbudi, vidi ranjenega junaka, pa vzpodbode šarca za Vilo. Po tri kopja na visoko, po štiri kopja daleč je skakal konj; kmalu sta bila blizu Ravijojle. Da bi se rešila, zleti pod oblake; ali Marko zavihti buzdovan in jo zadene ravno med pleča, da pade na zemljo. Reva začne junaka bratimiti (imenovati brata) in ga prositi, naj jo pusti živo; nabrati hoče trave, da izleči Miloša. In res, jedva položi Ravijojla ranjencu nabrane trave na rano, oživi Miloš; še lepše mu je grlo in še bolj zdravo mu je srce nego poprej. Od tega časa je bila Vila Ravijojla Markova posestrima.
Po svojih potih pride nekdaj Marko tudi na Arabsko. Ko razpne šotor na ravnini, pribeži k njemu robinja, katero so zarobili nasilniki. Usmili se mu, vzame jo v varstvo. Dvanajst Arabcev prihruje nanj, da bi oteli svoj plen; Marko pa seka tako močno po njih, da jih kmalu vseh dvanajst čez pas presekanih leži na tleh. Potem vede posestrimo domov k materi in jo omoži v grad Rudnik, v hišo Dizdaričevo. Ni ga boljšega, ljubeznivejšega sina, nego je bil Marko materi svoji; uboga jo še tedaj, ko vidi, da ga spravi ubogljivost v največjo nevarnost. Praznoval je nekdaj slavo (hišnega patrona) sv. Jurija. Zbranih je bilo na dvoru njegovem gostov brez števila. Marko in mati sta stregla pri mizi. Kar reče neki starec:
,,Hvala ti, kraljevič Marko, vsega imaš dosti, ko bi le imel še rib iz Ohride!" To je žalilo Marka. Hitro pokliče slugo, naj streže on namesto njega, sam pa gre v hlev, osedla šarca, da bi šel po ribe v Ohrido. Mati pa pride za njim in pravi:
,,Ne jemlji orožja s seboj; navadil si se krvi, še v praznik bi prelival kri!" Težko je bilo sinu iti brez orožja, še teže pa ne ubogati matere. Rrez orožja sede na konja, pa jaše ravno proti Ohridi. Na mostu ugleda junaka na konji, ki je metal težki svoj to-puz (buzdovan) pod oblake in ga lovil zopet v roko. Pozdravi Marka in ga vpraša, ali je Marko doma. Marko odgovori:
,,Bil sem zjutraj pri njem v Prilipu; ravno slavi slavo, mnogo gostov je pri njem."
„Dobro", odgovori neznani junak, „danes še bode tekla kri po mizi njegovi, njega pa obesim pred vrata prilipska, ker je pogubil brata mojega!" S temi besedami odjaše junak — bil je Gjemo Brdjanin — proti Prilipu. Marko pa postojf, misli in premišlja. Ako se mu da spoznati, pogubil bi ga Turek, ker nima orožja s seboj; če pa ga pusti v grad, pobil bi mu goste. Zavpije torej za Gjemom:
,,Jaz sem kraljevič Marko!" Gjemo se vrne in zdirja za Markom. Upal je kraljevič, da ga bode šareč odnesel, ali sovražnik zažene svoj topuz za njim ter ga zadene tako močno med pleča, da ga vrže raz konja. Hitro priskoči Gjemo, zveze mu roke na hrbet, priveze ga za svojega konja, sam pa sede na šarca in jaše z jetnikom v Ohrido. Pred mestnimi vrati napravi vešala, da obesi svojega nasprotnika. Ali gospoda krščanska pride k Brdjaninu in ga prosi:
„Ne obesi Marka tu; vino in pšenica bi nam ne rodila. Damo ti za to tri tovore blaga." Gjemu je bilo po volji; vzame tri tovore blaga, pa žene Marka pred Vučitrn, da bi ga obesil tam. Ali tudi tu mu da gospoda krščanska tri tovore blaga, da ne obesi Marka pred mestom, ker bi sicer ne rodilo vino in pšenica. Ravno tako se zgodi tudi v Zvečanu. Brdjanin vodi tedaj Marka in vse blago dalje. Pride na Janjino planino; žeja se ga loti. Vpraša torej svojega jetnika, ali ve tu za studenec ali krčmo. Marko pa mu odgovori:
„Zejni junaki zakoljejo konja, pa se napijejo krvi!" Gjemo. potegne sabljo in hoče zaklati kraljeviča, da bi se napil krvi njegove. V tej nevarnosti pa reče Marko:
„Tu blizu ima krčmo krčmarica Janja, ali osvetila se mi bode, ker sem ji popil mnogo vina, a plačal ga nisem." Kmalu sta bila pred krčmo. Janja se preplaši, ko ugleda Marka, pobratima svojega, zvezanega, ali ta ji namigne z očmi. Ona ga razume hitro in reče:
„Bože mili, hvala ti za vse, ker vidim Marka zvezanega! Pojila te bodem, Gjemo Brdjanine, brez pare in denara, če ti je drago cele tri dni." Konja spravi v hlev, junaku pa prinese vina. Gjemo pije in nazdravlja kraljeviču, piti pa mu ne daje. Ko se napije Brdjanin, prinese mu Janja vina sedemletnega, kateremu je bUa dodala trave omotične, da se zvali Gjemo kmalu brez zavesti na klop. Zdajci skoči Janja k pobratimu, sname mu hitro železje, in Marko zveze spečega sovražnika. Kraljevič začne piti vino, pa sune Gjema in reče:
„Vstani, da pijeva!" Revež se vzbudi ali vstati ne more, ker mu železje ne dopušča. Sedaj pa nazdravlja Marko Brdjaninu, a piti mu ne daje. Ko si ugasi žejo, priveze Gjema za šarca, sam pa sede na konja njegovega in jezdi proti Vučitrnu. Tam mu pridejo kristjani naproti in mu ponujajo tri tovore blaga, če obesi Brdjanina. On jim pa vrne blago, katero so dali Gjemu, in gre proti Zvečanu in potem proti Ohridi, kjer ga prosijo Srbi povsod, naj obesi sovraga. On pa vrne obema mestoma blago in obesi Gjema pred Ohrido. Nato nakupi rib in se vrne domov. Mnogokrat mu je prigovarjala mati, naj se oženi in opusti junakovanje, ah kletev očetova mu ni dajala miru. Na svojih potih pride nekoč zopet na Arabsko; pri studenci hoče napojiti šarca ter se razsvadi z arabskimi junaki. V boji se spodtakne šarec, nasprotniki skočijo na kraljeviča, zvežejo ga in ga vržejo v temnico. Ali hči arabskega kralja ga osvobodi. Po jednakem naklučji pride drugikrat Turkom v pest. Tri leta je sedel v ječi, lasje so mu vzrasli tako dolgi, da so se vlačili po tleh za njim, nohtje pa toliki, da bi bil mogel ž njimi orati. Kar se ušotori Musa Kesedžija (razbojnik) na primorji in začne loviti sultanove uradnike, ki so vozili davek v Carigrad. Pošljejo torej vezirja s tisoč mož nanj; ali Musa jih poseka vse. Na vsem Turškem ne najdejo junaka, kateri bi užugal razbojnika. Sultan pokliče torej svet, in Hodža Čuprilič reče, da bi mogel jedino Marko pogubiti Muso. Privedejo torej jetnika, obrijejo in oblečejo ga ter ga posade v krčmo, da se okrepča. Čez mesec dnij poskusi junak svojo moč. Da si prinesti suhe sedemletne drenovine, vzame jo v roko in jo stisne. Ali kolikor koli jo stiska, toliko je vender ne more stisniti, da bi se pokazala voda iz nje. Zatorej je in pije še mesec dnij. Ko pa stisne sedaj drenovino, stisne jo tako trdo, da se prikaže kaplja vode med prsti.
,,Zdaj je čas!" pravi junak. Kovač Novak mu skuje sabljo. Ko je sablja gotova, poskuša jo Marko, mahne po nakovalu ž njo, preseka ga ter vpraša kovača, ali je že kdaj skoval boljšo sabljo.
„Oj Boga mi, kraljevič Marko", odgovori Novak, „skoval sem sabljo boljšo boljšemu junaku. Ko se je odpravljal Musa v primorje, skoval sem sabljo, mahnil je po nakovalu, pa še klada ni ostala cela." Te besede razljutijo Marka. Ko mu pomoli kovač desnico, da bi dobil plačilo, odseka mu kraljevič roko, ali da mu tudi denarja, da more kovač živeti do smrti brez dela. Nato se odpravi na šarci proti Musi.
Začne se ljut boj. Orožje je kmalu potrto; skočita s konj in se začneta boriti. Metala sta se ves dan, ali drug drugemu nista mogla kaj. Zdajci pa zavije Musa Marka, vrže ga na zeleno travo in mu poklekne na prsi. V tej stiski zavpije kraljevič:
,,Kje si danes, posestrima Vila?" Hitro se oglasi Vila iz oblakov:
,,Ali ti nisem pravila, da se ogiblji boja v nedeljo? Sramota bi bila, ko bi se lotila dva jednega samega; saj imaš še svoje bodalo!" Musa vzdigne začuden glavo in gleda, od kod govori Vila.
Marko pa potegne bodalo izza pasa in razpara Muso od popka do grla. Ko ogleduje mrtvega nasprotnika, zapazi, da je imel troja rebra in troje srce. Jedno srce je bilo mrtvo, drugo je še trepetalo, na tretjem pa je spala kača. Zdajci se vzbudi kača in mrtvo truplo začne skakati po travi, kača pa reče Marku: „Zahvali Boga, kraljevič Marko, da se nisem prebudila, ko je bil Musa še živ; tedaj bi ti bila huda pela!" Mrtvecu odseka junak glavo, vrne se v Stambul, pa jo vrže sultanu pred noge. Od straha skoči car na noge, ko ugleda glavo, a Marko se vrne z bogatimi darovi k materi v Prilip.
Mati ga zopet sili, naj se oženi. Uboga jo, snubi več deklet in se oženi z Jelico. Živel je srečno ž njo. Nekdaj pa pozove turški car Marka na pomoč proti Arabom. Ko se je bojeval mož daleč od doma, prihrumi sovražnik Markov, Mino s Kostura, v Prilip, razdene grad in odvede Markovo ženo s seboj v sužnost. Ko zve kraljevič žalostno novico, pridirja pred Kostur. Preoblečen za meniha gre v grad in pripoveduje Minu, da je Marko umrl. Mino se razveseli te novice, ker se je hotel oženiti z Jelico. Oni menih naj bi ga poročil ž njo. Ali pri poroki ubije Marko sovražnika in reši Jelico.
Ali še sedaj ni ostal dolgo doma. Junačil je po svetu, občeval z najboljšimi junaki srbskimi, marsikomu pomagal v sili ter bil tako junak, o katerem se je uresničil blagoslov Urošev. Junačil je nad sto let, šarec mu je ostal vedno zvest, pomagal mu je v marsikaki zadregi. Ko je čutil Marko, da mu bode kmalu konec dnij, napoti se na Uršino planino. Na potu se začne spodtikati šarec in točiti solze. Marko ga vpraša, kaj mu je.
,,Kaj bi se ne spodtikal, kaj bi ne točil solza, ker se morava kmalu ločiti." Jaše dalje. Na planini med dvema jelama je studenec; v njem ugleda Marko svojo usodo, da mu je blizu konec posvetnega delovanja. S sabljo zabode šarca, da bi ga ne dobili Turki v pest; sabljo zlomi, topuz pa zavihti in ga vrže s planine v morje, rekoč:
,,Kadar pride moj topuz na suho zemljo, rodi se junak, kakeršen sem jaz." Nato napiše oporoko:
,,Kdor bere ta list, znaj, da je mrtev Marko. Tri pasove zlata imam pri sebi; jeden bodi za moj pogreb, drugi za cerkve, tretji za slepce, da bodo pevali slavo mojo!" List obesi na vejo, sleče dolamo, razgrne jo pod jelo, prekriža se, leže, potegne kalpak na oči in — umrje. Osem dnij je ležal, nikdo se ga ni upal buditi, kar pride po potu iguman Vaso s Svete gore. Ta čita list, spravi Marka na Sveto goro in ga pokoplje v vilindarski cerkvi, spomenika pa mu ne postavi, da bi ne oskrunili mrtveca sovražniki njegovi. Druga pesem pa pripoveduje o njem, da ni mrtev, ampak da spi v votlini in da bode prišel nekdaj rešit svoj narod.