Svetopolkova oporoka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Brodnik Svetopolkova oporoka
Balade in romance
Anton Aškerc
Poslednje pismo
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Rog odmeva bojni po Moravi,
Po državi kralja Svetopolka.
Gospodar pak zvestih Moravanov
Sam ne vodi hrabrih več vojnikov,
Sam ne suče meča nad sovragom,
Sam ne proži puščic več iz loka,
Sam ne gleda bojev več krvavih.

Aj, ponosna stolnica se dviga,
Velegrad tam slavni na Morávi!
V Velegrada sredi kasen dvorec
V dvorcu zlata králjeva sobana.
Zadnje žarke že pošilja solnce
Skozi okna v zlato to sobano
In obseva postelj dragoceno,
Kjer počiva bolni kralj moravski,
Kralj moravski, Svetopolk mogočni.
Tríje so pri njem sinovi zbrani,
Tríje: Mojmir, Svetopolk in Zóbor;
Zapustili boje so krvave.
Slušat prišli so iz ust očetnih
Za slovo si opomine zadnje.

Glej, in vzpne se jim kraljevski oča,
Ozre v svoje se sinove mlade;
Zadnje zbere še moči telesne
Pa besede govori jim take:


»Vsprimi Bog vas, oj sinovi moji,
Deca moja, nade moje sladke!
V Velegrad ste sveti sem prispeli
Pa krog mene ste se verno zbrali,
Da pozveste zdaj mi — oporoko.
O, da vam bi zadnje glasi moji
V dušo segli in srce globoko,
Da besede bi vam zlate svoje
Vdolbsti mogel, ko kiparja dleto
Črke vdolbe večne v trdi marmor! ...
Z bojnega ste polja vi prispeli.
Arnulf tamkaj brati se z Arpádom,
Kralj krščanski brati se s poganom —
In zakaj, ker nima ure mirne,
Dokler žezlo moje na Moravi
Krepko druži Slavine sinove! ...
Mesta naša pustoše zdaj Franki,
Po deželi pleni Arpad divji —
Hujši hčejo priti še sovragi!
Ali, čujte me, sinovi moji,
Pomni, Mojmir, Svetopolk in Zóbor:
Naj je vrag vaš zvitejši od Frankov,
Naj je ljučji od Arpádov ljutih,
Naj pridere od večerne strani,
Naj od juga toplega privreje,
Naj, od koder sonce zlato vstaja:
Vse orožje eno vam premaga —
Bratovska je sloga to orožje! ...
Tri podajam palice vam šibke;
lahko zlomi vsako roka vaša -
Kaj? detinja, pravim, roka nežna
Lahko palic teh stre vsako zase.
A čegava roka jih prelomi,
Kadar močna vez vse tri med saboj
V zvezi skupaj veže nerazvezni?!
Čujte, Mojmir, Svetopolk in Zóbor!
Vaše bodi véliko kraljestvo,
Na Moravi véliko slavljansko,
Kadar oče vaš otide v dežel,
Kjer je Samo, drugi so očaki!
Daste li mi zdaj besedo sveto,
Da ljubili hčete se ko bratje,
Mirno bodem se k očakom vlegel,
Mirno spaval v svetih tleh domačih! ...«

In vsprijemši to prisego sveto,
Kralj moravski trudno glavo nagne;
Njega silni duh k očakom ide...

Kaj se óri po Moravi širni,
Po državi kralja Svetopolka?
Rog je bojni, ki tako odmeva,
Po ravninah in po gorah kliče.
Je li sovrag od večerne strani,
Ali prišel je preteč od jutra?
Je prihrul li s severa v Moravo,
Ali z juga je sovražnik kruti?
Čuj, iz temnih razvalin stolíčnih,
Velegrajskih podrtin otožnih
Duh odgovor poje nam zamolkli:
»Ni sovražnik tujec nas pokônčal,
Nego vrag je ljuti iz očine!
Brat je zoper brata pest zavzdignil,
Mojmir pest je dvignil zoper brata
Svetopolka in Zobórja besno,
Rodna kri med sabo se proganja!
Iz srca so vrgli oporoko,
Oporoko Svetopolka kralja!
A poroka klete te grehote
Vnukom bo še poznim — tujčev jarem!«