Črnošolec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Molitev pomaga Črnošolec
Matija Valjavec
Zavist škodi sama sebi
Spisano: Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano: 2002
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Nedaleč od Radovljice je srečal kmet mladega gospoda. Gospod ga prosi, da bi ga peljal v goro k nekemu jezercu, in mu obljubi dati plačilo. Kmet ga je takoj pripravljen spremiti. Ko prispeta tja, mu gospod plača za pot, kakor mu je bil obljubil. Hkrati pa mu naroči, da se mora vrniti. Kmet se zahvali in gre.

Nato pa si misli in reče:

»Šembrej! Ta človek gotovo nekaj namerava.«

Stopi vstran ter se skrije za debelo drevo, da bi ga gospod ne videl. Ko ga gospod ni več videl, misli, da je kmet že bogve kako daleč. Stopi na rob jezerca, vzame iz suknje čudne črne bukve in jih začne stoje brati. Kar pride iz vode črn kozel ter se postavi pred gospoda. Gospod zapre bukve ter jih spravi v suknjo. Nato sede na kozla, ta pa plane v vodo in oba izgineta. Ko kmet to zagleda, gre k jezercu, ker pa ni nič opazil in našel, se vrne domov. Vendar pa o tem, kaj in kako se je zgodilo, ni nikdar pripovedoval nikomur.

Mine leto in dan. Zgodi se, da je tisti kmet imel nekaj opraviti blizu onega jezerca. Kar zagleda prav tistega gospoda, ki ga je bil danes leto videl, kako se je pogreznil v jezerce. Kmet se mu približa, se mu odkrije ter ga po domači šegi prisrčno pozdravi. Tudi gospod ga lepo pozdravi, saj je bil prijazen gospod, in ne tako ošaben, kakor so le preradi gospodje dandanes. Kmet ga zdaj pobara, od kod in kam.

»Iz jezera, pa k vam,« reče gospod, in nadaljuje takole:

»Vem, da si me danes leto videl, ko sem planil v jezero. Vem, da si za mano gledal izza drevesa. Takrat sem se šel v črno šolo učit vsakovrstnih koristnih reči.

Kozel me je prinesel skozi vodo, doli v neko prostorno poslopje, v črno šolo. Tu so mi nanesli mnogo vsakovrstnih knjig, ki sem jih moral vse v letu dni prebrati. Gorje, če jih ne bi vseh prebral, vprašanje je, če bi potem še kdaj hodil po zemlji. Bogve, kaj bi se bilo zgodilo z mano. Moral sem brati noč in dan, ne da bi bil od tedaj kaj zaužil. K sreči pa sem vendarle prebral vse. Zdaj sem izučen v vsakovrstnih učenostih, da skoraj ne bi mogel biti bolj, in sem spet prišel na zemljo. Vem za zaklade pod zemljo, vem za rudo, za zlato in srebrno, in vem še več drugih reči, ki ni, da bi o njih govoril. Ker pa si molčal, in nikomur povedal, kaj se je zgodilo z menoj, te bom vzel s seboj, in če hočeš, greva po zlato in srebrno rudo. Je blizu, nedaleč odtod.«

Šla sta in prišla sta do gore. Tu se ustavita. Gospod nekaj zamrmra in noter v skalo se odpre luknja. Pred vhodom pa je stala pošast, morda strašen velikan ali prečudna divja zver. Gospod to zver odvrne in neovirano sta odšla v jamo. V jami je od stropa viselo zlato in srebro, da ga je bilo lepo videti.

Škoda, škoda, da ne vem, kako je bilo potem. Kdor kaj več ali popolneje ve o tem, naj, prosim, pove, če ga je volja.