Zavist škodi sama sebi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Črnošolec Zavist škodi sama sebi
Matija Valjavec
Prerokovanje o Begunjah
Spisano: Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano: 2002
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Na Gorenjskem je nekoč živel slaven zdravnik, ki so ga povsod spoštovali. Katerikoli bolnik ga je obiskal, ga je zdravnik potolažil in ozdravil. Vsakdo pa mu je moral dobro plačati, sicer ga je zdravje spet zapustilo.

Ta zdravnik, gospod, je stanoval v koči pod visoko goro Zaplato in je imel ob sebi zvestega služabnika. Na Zaplati raste marsikatero zdravilno zelišče. Kakor hitro je spomladi skopnel sneg, sta začela hoditi v goro nabirat cvetlice in zelišča.

Ta mož sprva ni poznal nobenih rastlin, nato pa je vedel o njih čedalje več. Nabiral je rože in njihova imena zapisoval v čudne bukvice. K vsaki rastlini je zapisal, kakšno naravno moč ima, kako koristi in kako škoduje zdravju. Ljudje so se čudili, od kod mu ta vednost, in se večkrat spraševali o tem, a nihče ni zvedel, ne razumel. Začeli so ga sumiti coprnije. Nekateri so govorili, da je gotovo hodil v črno šolo, saj se tam uče čarati. To naj bi dokazovale črne bukve, ki jih je gospod vselej nosil s sabo. Imel je čudovito moč, ki si jo žele pridobiti vsi zdravniki. Znal je namreč rastline spraševati in doseči, da so mu same naglas pripovedovale, kako se imenujejo, kakšne bolezni zdravijo in kakšno moč imajo. To svoje znanje pa je skrival celo pred svojim služabnikom.

Nekoč, ko sta nabirala zelišča, pa je zdravnik opazil, da se je služabnik, ki je bil sicer vselej resen, smehljal. Gospod ga je vprašal, zakaj se smeji. Služabnik je nato skrušeno priznal, da je sinoči, ko je pripravljal naročeno pijačo za gospoda, to, kljub prepovedi, še sam malo poskusil.

»Danes, ko sem nabiral rože«, je povedal, »pa mi je vsaka roža sama pripovedovala, kako ji je ime in katero bolezen zdravi. To se mi je zdelo tako čudno, da sem se nehote smejal.«

Povedal mu je vse, kar se mu je bilo zgodilo, kaj je ob tem zvedel ter zagotovil, da hoče še naprej ostati zvest služabnik.

Ko je gospod to slišal, se je zbal, da bo tudi služabnik vedel, kar ve on, in se bo s tem okoristil. Zdelo se mu je, da mora kozi, ki ji je zrasel predolg rog, rog odbiti. Iz zavisti se je razjezil. Vzel je neko stekleničko in dejal služabniku:

»Na, pij, ta pijača ti bo vzela moč, ki ti jo je dala tista sinočnja!«

Služabnik je ubogal in nič hudega sluteč spil, tedaj pa zaklical.

»O, Jezus!«, se zgrudil in umrl.

Tedaj je priletela neznana ptica in gospodu zaradi božje jeze napovedala smrt. Res se je prej jasno nebo kmalu stemnilo, v oblakih se je zabliskalo in zavistnega zdravnika je ubila strela.