List iz kronike zajčke

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Mejnik List iz kronike zajčke
Balade in romance
Anton Aškerc
Botra
Spisano: na internet postavil Domen Babič
Izdano: 1890
Viri: http://www.omnibus.se/beseda/pdf/103-7.pdf
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Slavni svetec v blaženstvu nebeškem,
Kartuzjancev oča, sveti Bruno!
Ki rodil si nas v dolini pusti,
Tam v Sartréški nas rodil dolini;
Ki razgrinjaš i nad nami plašč svoj
Zbranimi tu v samostanu Zajčkem:
Ne zaméri, oča, ne zaméri,
Da ti sin tvoj, stari Marijófil —
Kloštrov tvojih bivši prej nadzornik,
A zdaj prior v domu tém nevredni —
Piše danes v kroniko té vrste,
Pergamenu da izroča zgodbo,
Zgodbo, ki bo žalila te morda.

Trideset je lét že palo v večnost,
Trideset od tistih dôb lét dolgih!
Dan jesenski bil je topel, krasen,
Ko priromam tu pred klošter Zajčki,
Razoglav pred samostan prirómam.
Palico sem potno držal v desni,
A v levici sveti rožni venec.
Tik pred cerkvoj obstojí mi noga.
Prag prestopim, v cerkvi sem prekrasni.
Skozi ôkna gótiška visôka
Žarki solnčni lili so se vánjo.
Hiša božja prazna, osaméla!
V refektórij grem; tam bodo bratje.
Na stežáj so vrata vánj odprta,
Od obeda še šibé se mize,
A v dvorani ní je duše žive!
Po hodnikih samcat stopam dolgih —
Prazna cela vsaka, vse je tiho,
Le korakov mojih jek se sliši;
Mej zidovjem čudno to odmeva!
S stén obrazi gledajo me resni,
Radovedno váme zró podobe:
Slike stare priorjev pokojnih,
Slike stare dobrotnikov Zajčkih.
Grôza skoro me obide rahla.
Sam ne vém, kak dolgo tod sem blôdil:
Stoj, pri tleh, tam v koridoru temnem
Vrata najdem le napól priprta,
Iz dvorane govor, hrum in petje!
Tihotapim k durim tém po prstih,
Slušam, slušam — to rečí so divne!
Hrum potihne, čuj, glas vísok pôje:

  "Iz raznih krajev, časov
     Do stropa knjig leží,
   A jaz mej vsemi ljubim
     Tam zvezek poezíj.

   "Káj sta Horac in Pindar!
     Káj Sappho in Ovíd!
   Tam v mojo knjigo višji
     Pesniški duh je vlít.

   "Če sladka me vsebina
     Zanêse pod nebó,
   Se jaz bi menda ódo
   Zapél tačas lehkó!"...

Aj, očetje so v — biblijotéki?!
Čul sem že o učenjakih Zajčkih …
Torej res
    Brat drug se že oglaša:

   "A moj folijánt je tam stari!
     Iž njega rad čitam vsegdár;
   Čas létnico zglódal mu davno,
     Pozabil že se je — tiskár.

   "Če pisca ideje globôke
     Premišljam do pôzne nočí,
   Vsa čuda priroda mi jasno
     Razgrne tačas pred očmí!"...

Bas resnôben zdaj za tém zapôje,
Da dvorana vsa bobní od jeka
In zidovje nad menój se trese:

   "Resníce že dolgo sem ískal zamán,
     Premêtal neštete sem liste;
   V téj knjižnici našel pa zdaj še vsak dan
     V vseh knjigah resnice sem čiste!»

Tu veselo zazvenčé kozarci!
Odprem vrata, vstopim in pozdravim:
"Mementote mori!"
               Klét prekrasna!
Klet prostrana me objame hladna.
A v sredini sódov velikanskih,
Tu sedijo patres kartuzjanci
Okrog mize hrastove ogromne;
Čašo v roki vsak drží penečo …
"Bratje dragi: Dominus vobíscum!
Tukaj torej knjižnica je vaša?! —
Po ukazu strogem iz Sartréze
Prišel k vam je brat vaš Marijófil,
Da pregleda samostan vaš Zajčki,
Da napredek vidi v učenósti,
Ki izvíra v knjižnici vam toti..."

S težkim srcem pisal té sem vrste,
S težkim srcem tó beležil zgodbo.
Ti Spasitelj križani na pultu,
Ti na steni, Mater Dolorosa!
Vidva sta mi priči, kak nerado
Teklo danes mi peró je gósje.
Ali grešni menih Marijófil,
Ki osível je pišóč tó knjigo,
Króniko o samostanu Zajčkem,
On ní mogel in ní smel drugače!
Kajti res je res: Resnico sámo
Vselej píši vestni zgodovinar!
Ne na levo gledaj, ne na desno,
Káj vrstníki porekó, ne baraj!
Kaj potomci porekó, ne maraj! —
In zató ne bodeš pač zaméril,
Da je pisal sin tvoj Marijófil
V knjigo toto danes zgodbo čudno,
Ki vršila se je v Zajcu lépem,
Ko smo šteli leto: tisoč petsto
·estdeset in štiri še po Kristu —,
Oh, saj vem, da bodeš mi odpústil,
V slavi rajski, oča Bruno! Amen.