Zimska idila

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ne molim te ne Zimska idila
(Poezije)
Dragotin Kette
V katedrali
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Proti cerkvi veseli mi svatje gredó
po snegu, po snegu v svečani,
nevestica ima že sivo glavó,
a ženin kožuh s tulipani.

In v cerkvi zagodejo šolski gospod
okrogle, pa v durih, ne v molih.
Dekletca mladà so poskrila se v kot,
v cerkvenih se kihajo stolih.

Tam zunaj je zima, aj zimica pač,
pa vendarle sončece greje,
potok se hahljá, ker ne more drugač,
poredno se vetrček smeje.

Pa kaj, da se ne bi smejal pač sladkó
potoček in vetrc s farani,
ko ima nevesta že sivo glavó,
a ženin kožuh s tulipani!