Legenda o toplicah

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Uroki Legenda o toplicah
Balade in romance
Anton Aškerc
Prva mučenica
Spisano: na internet postavil Domen Babič
Izdano: 1890
Viri: http://www.omnibus.se/beseda/pdf/103-7.pdf
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Rómata po svetu Kristus in Šentpeter,
Tód, onód in vsékod, koder piha veter.
Prideta po poti i v naš kraj slovénski;
Bilà je sobóta, krasen dan jesénski.

"Kjé sva?" vpraša Peter prvega človeka. —
""Voda tá-le bistra je Savínja réka,
Jedno úro dalje reka že neháva,
Tamkaj ž njo se druži sestra njena Sava.""

"Zdaj si zvedel!" — Kristus Petru se nasméje.
Pod kostánja senčne vsédeta se véje.
Nad glaváma jima z listom list šepeče,
Tam na reki solnčna luč bliščí, trepeče...

Pod kostanjem Peter s čêla znoj si bríše,
Truden s prašne poti ón globóko vzdíše:
"Lép je kraj tá tuji — ali Galiléje
Vender ní tu moje! Kjé tam daleč, kjé je?

"Jézero ti, kjé si, jézero nebeško?
Morje, oj, domače ti Genezaréško?
Da se skópljem v têbi — divni tvoji vali:
Oh, kakó bi zdaj-le mêne okrepčali!

"Ali v vodo tam-le kdó bi naju stopal?
Kdó v valóvih mrzlih njenih bi se kopal?
Jézero zdravílno, ti Genezaréško,
Pol svetá za kópel dal bi ti nebeško!" —

Smíli Peter Kristu se, a nič ne zine,
Pálico le svojo dolgo v tlà porine;
Ríne jo globôko v zêmljo dól brez kraja —
Glôblje, vedno glôblje —že je do ročaja.

Palico izdêre Kristus iz votline —
Krópa curek kvišku iž nje brizgne, šine!
Gleda Peter, gleda in odpira usta...
"Čudo, je li, brate? Ní to šala pusta!"

Vre iz zêmlje vrelec, pári in kadí se,
Ko iz kôtla voda ven kipí, valí se;
Vedno lepše têče in iz tal izvíra,
V rúpi kakor v kádi véliki se zbira.

Dlan ob dlan vesél si Simon Peter póči:
"Kópel je gotova!" — nag brž v rúpo skoči.
"Oh, to je užítek! kak to truplo bóža!
Sladko slast občuti grešna moja koža."

Od razkóšja Peter v vodi pôje, vpije,
Skače, plava, plóska in teló si míje...
"Hvala, stókrat hvala, o Gospód Spasítelj!
Kópeli božanske dôbri ti stvaritelj!"

"A — à? Žvêpla malko nós v téj vodi dúha!
Čuj, Gospód! — pa ménda — v peklu se ne kuha?!"
""Blizu tam pač!"" reče Kristus se smehljáje —
""Brez strahú užívaj, kar Bog sám ti daje!""

"Oh, drugód ustvári táke še toplíce!"
Prosi Peter milo umivaje lice;
V časih pôznih — videl bodeš! — v celih rôjih
Največ po toplícah bo — rojakov môjih!"