Tri ptice

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pevčev grob Tri ptice
Anton Aškerc (Balade in romance)
Anton Aškerc
Poroka
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Ptice tri pred okno priletele,
Pesmi tri na lipi mi zapele.
Priletela k meni prva ptica,
Kaj je pela ptica lastavica?

"Daleč, daleč mesto tam leži ti,
Pa za mestom reka se vali ti,
Reka širna šumna in deroča;
Poleg reke ribičeva koča.
Kadar v veži rod svoj nahranjujem,
Mnogo vidim ti tako in čujem.
Redko ribič mi doma je stari,
V koči hčerka njemu gospodari.
Slamnat krov je in beraška koča,
Pa je taka roža v njej cvetoča!
Često hčerka sama gospodari,
Oča ide, v čolniči ribari;
On odhaja, nekdo pa prihaja,
Pa pri hčerki celi dan ostaja!
Lep junak je, viteške postave,
Poln zlatnine ves od nog do glave
Sablja mu do zemlje se dotiče -
Glej, in dekle se mu ne odmiče!
Kaj odmiče! za roko ga vodi,
Ž njim po izbi gor in doli hodi!
Včasih ona dolgo ž njim poseda,
Tujec dekle, dekle tujca gleda;
Včasi njima zbližata se glavi -
Bog ve, kaj pač on dekletu pravi!...
Nego čudo to še ni največe!
Včeraj déte v koči vzrčm ležeče;
Déte v zibki sladko se smejoče —
Poleg zibke — čudo — dekle joče!
Dčkle joče, dete se ji smeje —
Jaz ne morem, Bog vas naj uméje!
Ali tujec nič več ne prihaja,
Dčkle samo solzno zdaj ostaja ..."

Pesem svojo lastavíca spéla,
Pésem spela, z lipe odletéla.
Pa je druga priletela ptica,
Káj je pela meni pa seníca?

"Daleč cérkev tam je v mestu béla;
Tam od cérkve sem ti priletéla.
Baš na ôknu bila sem cerkvenem —
Slušaj pésem, koj ti razodénem!
Nad oltarjem lépa je svetníca,
Pred oltarjem lepša pa devíca;
Z žéninom je pred duhovnom stala,
Rôko desno žéninu dajala.
Oh, bogato vzel si je nevesto,
Bogatejše nima celo mesto!
On junák je, víteške postave,
Poln zlatnine ves od nóg do glave.
In veselo orglje zabučíjo,
In vesele pésmi se glasíjo...
Čuj! kdó sredi cérkve tam zajoče?
Ej, spoznám jo! — tam iz nizke koče:
Ribičeva hči je tam ob reki,
Znana mi po lici in obleki. —
Ženin tá je nékdaj k njej zahajal,
Često v koči tam pri njej ostajal!
Káj seníca tega ne bi znala!
Saj sem večkrat tam na ôknu stala,
Tam na ôknu ribičeve koče
Poleg reke šumne in deroče.
Čemu dekle zdaj veselje móti?
Čemu svatom je sedaj na poti?"...

Odletéla z lipe mi seníca,
Priletéla tretja k meni ptica;
Vrana črna k meni priletéla,
Káj je vrana mi pred ôknom péla?

"Daleč, daleč reka tam šumí ti,
Pokraj reke koča pa stojí ti.
Baš čez reko davi sem letéla,
Kaj pa ribič tamkaj stari déla?
S siloj vsňj se starec v veslo vpira,
Pa svoj čolnič proti bregu tira;
Čolnič tira, hčerko svojo gleda:
Hči v naróčji spí mu danes bléda...
Pa čim bliže koče čolnič pluje,
Teže ribič stari mi vzdihuje:
Lahko, hčerka, bi še živa bila,
Da v valóvje nisi mi skočíla...

Pésem svojo vrana črna spéla,
Pésem spela, z lipe odletéla.