Pevčev grob

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dve sestri Pevčev grob
Pesmi
Anton Aškerc
Javor in lipa
Viri: Anton Aškerc, Pesmi. V: Zbrano delo, I. (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev) (Ljubljana, 1946).
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Tu torej gomila zdaj tvoja leži,
Tu torej zdaj srce pokojno ti spi!
  Glej, plošča še kaže kamnéna
  Njegove črke imena!

Pač dolgo že, kolgo je tu pod zemljój!
In meni se zdi kot bi bil pred menoj:
  Ves, kakor mi žije in diše,
  Ves, kakor pravljica ga riše ...

Pod celicoj svojoj sedi samotar,
Na vrtu sam s saboj golči samotar;
  Čujó ga le rože cvetoče
  In ptice po drevji pojoče.

"Mariji na slavo do danes pel,
Prepevati druge zdaj pesmi bom jel; -
  Vam, ptice, odslej bom prepeval,
  Vam, rože, srce razodeval.

"Najlepše vas pesmi navaditi čem,
Ki sam je pred brati zapeti ne smem.
  In vendar jo moram zapeti -
  Ni moči je v srcu imeti!

Ej skoro, ej skoro me v grob položé
Ob njem se nasêlite ptičice ve,
  Iz srca cvetice mi klijte,
  Gomilo preprézite, krijte!

"Stoletja pod zemljoj že spaval bom jaz,
Nad mano pa pesem to boste tačas
  Ve, pevke, mi vedno še pele,
  Ve, rože, sladko jo drhtele ..."

Pa, ko je redovnik zatisnil oko,
Zagrebli ga niso pod živo zemljo;
  Sred cerkve so grob naredili,
  Nanj marmor težak položili.

In pesem, ki pel jo je Stanko nekdàj,
Kako bo pri grobu njegovem sedaj
  Iz slavčevih grl mu kipela,
  Iz čašic cvetočih puhtela? ...

In tukaj gomila zdaj tvoja leži,
In tukaj zdaj srce pokojno ti spi!
  Da, plošča na tleh mahovita -
  Na njej pa ime se ti čita!

Sred bujnega gaja, košatih dreves,
Med pisanim cvetjem tvoj grob je tu vmes!
  A v krogu sred gozdne temine
  Razsute stojijo zidine ...

Mar vekov vihar je zato sem prihrul
In zid samostanski zato je razsul,
  Da tvoje le želje bi branil?
  Da tvojo bi pesem ohranil?

Čuj, v glasih stoterih odmeva sladkó: -
Menihovo pesem pač ptice pojó!
  Uho mi šosluša, posluša ...
  Umevati začne jo duša.

Ah, pesem, ta pesem mi znana se zdi ...
Čuj, ko o svobodi se le ne glasi?
  O nadeji paš pokopani,
  O zlati svobodi prodani.