Pevčev grob
| ← Dve sestri | Pevčev grob Pesmi Anton Aškerc |
Javor in lipa → |
| |||||||||
Tu torej gomila zdaj tvoja leži,
Tu torej zdaj srce pokojno ti spi!
Glej, plošča še kaže kamnéna
Njegove črke imena!
Pač dolgo že, kolgo je tu pod zemljój!
In meni se zdi kot bi bil pred menoj:
Ves, kakor mi žije in diše,
Ves, kakor pravljica ga riše ...
Pod celicoj svojoj sedi samotar,
Na vrtu sam s saboj golči samotar;
Čujó ga le rože cvetoče
In ptice po drevji pojoče.
"Mariji na slavo do danes pel,
Prepevati druge zdaj pesmi bom jel; -
Vam, ptice, odslej bom prepeval,
Vam, rože, srce razodeval.
"Najlepše vas pesmi navaditi čem,
Ki sam je pred brati zapeti ne smem.
In vendar jo moram zapeti -
Ni moči je v srcu imeti!
Ej skoro, ej skoro me v grob položé
Ob njem se nasêlite ptičice ve,
Iz srca cvetice mi klijte,
Gomilo preprézite, krijte!
"Stoletja pod zemljoj že spaval bom jaz,
Nad mano pa pesem to boste tačas
Ve, pevke, mi vedno še pele,
Ve, rože, sladko jo drhtele ..."
Pa, ko je redovnik zatisnil oko,
Zagrebli ga niso pod živo zemljo;
Sred cerkve so grob naredili,
Nanj marmor težak položili.
In pesem, ki pel jo je Stanko nekdàj,
Kako bo pri grobu njegovem sedaj
Iz slavčevih grl mu kipela,
Iz čašic cvetočih puhtela? ...
In tukaj gomila zdaj tvoja leži,
In tukaj zdaj srce pokojno ti spi!
Da, plošča na tleh mahovita -
Na njej pa ime se ti čita!
Sred bujnega gaja, košatih dreves,
Med pisanim cvetjem tvoj grob je tu vmes!
A v krogu sred gozdne temine
Razsute stojijo zidine ...
Mar vekov vihar je zato sem prihrul
In zid samostanski zato je razsul,
Da tvoje le želje bi branil?
Da tvojo bi pesem ohranil?
Čuj, v glasih stoterih odmeva sladkó: -
Menihovo pesem pač ptice pojó!
Uho mi šosluša, posluša ...
Umevati začne jo duša.
Ah, pesem, ta pesem mi znana se zdi ...
Čuj, ko o svobodi se le ne glasi?
O nadeji paš pokopani,
O zlati svobodi prodani.