Čaša nesmrtnosti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Brodnik Čaša nesmrtnosti
Anton Aškerc
Mejnik
Spisano: iz Anton Aškerc, Čaša nesmrtnosti.
Viri: Anton Aškerc, Pesmi. V: Zbrano delo, I. (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev) (Ljubljana, 1946).
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


„Kadar ob smrtni uri duša
stopi človeku do grla …
kdo mu ponudi čarovne pijače,
da bi ga otel? ...“

Koran, sura 75.

Turban pisan diči ruso glavo,
damaščanka mu visi ob boku.
Knjiga sveta je pred njim odprta, -
koran čita mladi Abduraman,
koran čita, suro baš o smrti,
in o smrti in življenju večnem.
Svetel dan mu sije skozi okno,
krasno jutro v izbo se smehlja mu,
jasno jutro, dete vesne mlade,
ali v duši jasno ni kalifu.
Težke misli misli Abduraman! …
„Smrt! Že zopet duha obletavaš,
vešča črna misel nevesela?
Smrt? Umreti! - Moram li umreti? …
Allah, v srcu vžgal ti čut ljubezni,
glavi vdihnil si duhá modrosti,
meč oblasti dal si roki moji!
Glej kako naj ločim od ljudi se!
Veže nanje me ljubezni spona!
Glej kako naj misliti prestanem?
Vduhu nosim svet in - tebe, Allah!
Glej, kako naj z mečem se razstanem!
Najzvestejši mi jo on tovariš ...“

V težkih mislih je kalif kordóvski!
V težkih mislih tri pozove k sebi:
Zove k sebi Hákima, zdravnika,
zove k sebi Sófra, čarovníka,
zove k sebi derviša Rašída.

Stopi predenj prvi, Hakim, lečnik.

„Ni li leka zoper smrt na sveti?
Duh čemú nam In čemú so vede? -
Morabiti – večno čem živeti!“

„Jasni emir, sonce zemlje španske!
Srečen sem, da smem pred tabo stati!
Moč veliko ima znanost naša,
ali vsakdo večnosti ni – vreden! …
 Tí nastrezi si v kristalni čaši
rose v polju, predno sonce vzide,
stôpi v rosi biserov mi morskih,
pij pijačo mojo juter sedem …
Večno živel bodeš, emir jasni!“

Jedva svita dan se nad Kordóvoj,
s čašoj v roki spe kalif iz mesta.
V polje ide, predno sonce vzide,
roso streže v čašo si kristalno.
S polnoj čašoj v grad se svoj povrne,
 vrže vanjo biserov peščico;
čaka, čaka na čarovno pitje,
ali biser ne stopi se v rosi!
 
In že stopi predenj Sofer slavni.
„Svetli emir, muslimanov dika!
Neumrlost dati če ti Sofer
Mnogo more veda res zdravniška -
vse premore veda čarovníška,
alkimija, sveta veda naša! -
Glej je čaše, ki nesmrtnost daje!
Pij zdravilo njeno čudodelno,
pij zlató, v tej čaši raztoplejneno -
pij iz kupe moje si nesmrtnost!“

„Sam poskusi jo poprej, pijačo!
Nagni krepko, Sofer moj učeni!“

„Svetli emir, čaša ta ni zame -
tí edini …!“

„Sam poskusi prvi!
Naj pijače vidim prej učinek!“

Dvigne Sofer kupo svojo k ustnom,
a kalif nad Sofrom damaščanko.
„Glejmo, je li pitje tvoje pravo“ -
Abduraman mu odrobi glavo.

Stopi predenj stari Ali Rašid:

„Najmodrejši si v Kordóvi, serec?
Čuj, povej mi in skrivnost razjasni:
Ni li leka zoper smrt na sveti?
Mora biti – večno čem živeti!“

Dvigne roko stari Ali Rašid,
derviš stari v halji siromaški,
siva brada mu do pasa pada, -
dvigne desno pa kalifu reče:

„Leka iščeš, mladi Abduraman,
leka rad bi, ki nesmrtnost daje,
pil zdravilo, ki ti večnost daje?
Iskal leka takega pri vračih,
iskal že si ga pri čarodejih -
prevarili pa so vsi te kruto …
Sam imaš jo čašo čarodejno,
sam naredi pitje si nesmrtno!
Čaša tvoja je – življenje tvoje!
Sam napolni z večnosti jo lekom!
Čaša tvoja je življenje tvoje.
Vlivaj vanje vsak dan dela dobra,
dela slavna za rojake svoje,
za rojake in za domovino!
Zlega čina pa ne ena kaplja
v čašo níkdar ti ne kani toto!
Prej ne nehaj vlivati v posodo,
dokler polna ti ne bo do roba,
dokler polna čisto ni do – groba!...
Truplo tvoje čas strohni v gomili,
ali čaša tvojih del ostane!
Narod tvoj bo pil iz čaše tvoje,
s pitjem njenim bode se napajal -
v delih svojih živel sam boš večno!...“

Knjiga sveta je pred njim odprta,
a ne čita mi kalif korána,
zre za starcem, ki čez prag odhaja,
zre za njim, sam sebi si šepeče:
„Ta utegne biti čaša prava,
čaša tvoja, modri Ali Rašid!“!«