VII. Knežji kamen
| ← VI. Boj pri Brežicah | VII. Knežji kamen Balade in romance Anton Aškerc |
VIII. Tabor → |
| |||||||||||||||
..."Kamenje bode vpilo."
Luk. XIX. 40
"Polje lépo, polje Gosposvetsko,
Dežêle koroške ti cvét!
Káj pomenja kamen stari v tebi,
Svedók iz neznanih nam lét?"
V kresni noči krasni, tajnopolni
Kum Stojan se vrača domóv,
Gré po polji Gosposvetskem ravnem,
A bliža se dôba — duhóv!
Dôspe h kamnu: "Ní to prêstol, ká-li?
Kdó sedel je tukaj? Povéj!
Ném si. Mah že te obrasta zêlen,
Razpadeš pač prej ali sléj.
"Ném si. Tiho vse okoli tebe.
Ko solnce ti sije, molčíš;
A ko noč na tebe pade črna,
Ti ves oživíš — govoríš!
"Vrača li se duša pogubljêna
Pri živih iščóča mirú?
Mar osvéte prosi senca jadna
Ubitega tu brez sledú?
"In pregnati jih, duhove nočne
S prestôla ves trud je zamán!
Káj za rajne zmôlil rožnih vencev
Že tukaj je Gosposvetčán!
"Káj storíli še za duš smo pôkoj?...
Kdorkoli za kamen tá vé,
Vejo vrže, rožo poljsko prédenj
Po cesti tod mimogredé.
""Ko naraslo to vejévje, cvetje,
Zažgali grmado smo tó:
Mir imela duša bo nesrečna,
Nazáj posléj več je ne bó!
"A ko pólnoč kládivo odbije,
Pri stolu duhove vzbudí;
Zopet kliče, toži, vzdiha nékdo
Vso noč, dokler zor zarudí.
"Po menihe v mesto smo poslali,
In prišli pobožni možjé;
Pokropíli kamen z vodoj svetoj,
Moliti začeli klečé.
"In molili ves dan samotárji,
Vigilije péli na glas,
Litanije péli, čteli maše
Za duše nerešene spas.
"A ko pólnoč kládivo odbije,
Pri kamnu strahove vzbudí;
Spet tu kliče, toži, vzdiha nékdo
Vso noč, dókler zor zarudí.
"Vsako noč tu straši na prestôlu.
No, bode pač tudi nocoj? ...
Kresna noč! —a Stojan nosi v žepu —
Káj? — práprotno seme s sebój!
"Bajna noč, ti vseh nočíj kraljíca!
Ti svet nam razgališ čaróv...
Bom jaz tudi gledal čuda tvoja,
Ko doba napóči duhóv?" —
Tu stojí kum Stojan ves zamišljen,
Poljublja že sčn mu očí...
Ob prestôla vznóžji se naslóni,
Zadrémlje, zadrémlje — zaspí...
Pólnoč bije v stolpu Gosposvetskem!
A Stojan to sliši takój:
"Káj — bedím li? ali mar še sanjam?
Ní bil to potres pod menój?"
Je li zemlja vrgla ga iz sebe?
Na stol mu se nékdo popél!
A v trenutku zgine mesec svetli,
Zakril ga oblakov je vél.
Sapo náse vleče Stojan...sluša...
Čuj v temi duh nékaj golčí...
"Kdo si duša ti nesrečna tukaj?
In káke želíš pomočí?
"Kdáj nehaš tu strašiti po nôči?
Kmet Stojan bi rešil te ràd..."
""Kdó sem, vprašaš me, neznanec smeli?
Po krvi, po stanu tvoj — brat!
""Čuj, svobôde naše pokopáne
Pomník je tá kamen jedín!
Tujcu sužen ti pozabil davno,
Da otcev svobodnih si sin.
""Knezov naših préstol je slovenskih
Tá kamen, tega ti ne znaš?
Samo sedel tú, Borút, Gorázd je
In Ingo, poslednji knez naš!
""Tu volili smo samí si kneza;
Kmet sám mu vso dal je oblast;
Národ sám iz sebe mu predával
Moč žezla in krone je čast ...
""Domovine le iskati sreče,
Vsem braniti pravdo vsegdár,
Z mečem v roki tu prisezal glasno
V jeziku je našem vladár!
""Čitaj črke tu na kamnu svete —
Mi vdolbli smo v kamen jih, znaj! —
PRAVDO BRANY VDOVE —domovine...
A kdó vam jo brani sedaj?
""Mi sedeli s knezom smu za mizoj
Za vrati stojíte zdaj ví...
Mi iz polnih skled obedováli,
A vám še ne dajo — kostíj...
""Kdáj izpólni se napis na kamnu?
Kdáj duh moj že mir bo objél?
Kdáj, vi bratje...?"" Čuj, pri Góspi Sveti
Petêlin tam že je zapél!
Stojan vstane in očí si mane:
Za gôroj že dviga se dán...
Káj je bilo pač to v kresni nôči?
Resníca mar ali le — san?