Godčeva balada

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ilirska tragedija Godčeva balada
Balade in romance
Anton Aškerc
Uroki
Spisano: na internet postavil Domen Babič
Izdano: 1890
Viri: http://www.omnibus.se/beseda/pdf/103-7.pdf
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


 
Tů góslim se mojim vi čudite vsi —
Zakáj na téh góslih strún danes ní?

Z gostije sinóč sem se vračal domóv ,
Polnóč že brnéla je z vaških zvonóv.

Tam v gozdu, stoj! nékaj zastavi mi pót,
Očíj zaiskrí se mi dvoje naprót!

Križ božji! — čez lice brž križe tri —,
A črna pošást se ne gane, stojí.

Najlepšo gredé si zagódem takój,
Pošást za petámi lepó za menój.

Po štirih? — posili že skoro me sméh —
Ne, "on" ni! «On» hodi, prê, vedno po — dvéh...

Kakó vam to vleče kosmáč na uhó,
Kakó mu po gódu je góslanje tó!

E, da bi te! ...Pridi mi rajši na dom!
Na tôplem še lepše zagódel ti bom! —

Pa stópam in góslam, kar móči mi,
A strúna tu prva že póči mi!

Obstanem, da strúno bi nóvo napél,
Od góslanja si oddehníti sem htél:

Očí se strašilu še bolj zaiskré
In óstre pokaže mi svoje zobé.

Lók góni po góslih mi skrivna moč,
A struna za strunoj — do zadnje je proč!

No zvesto na strani mi hodi pošást.
Poslušati gôdbo ji slast in strást.

Ne bode li kônec že té nočí?
In gaz tá snežena mar v večnost drží?

Obstanem, da strún bi si novih navíl,
Od góslanja divjega si počíl:

Živéje vzplamté spremljevalcu očí,
Groznéje z zobmí pred menój zareží.

Na struni poslednji sem godel in pel,
Skoz drevje že dan se je svítati jel.

A zvesto kraj mêne koraka pošást,
Poslušati gósli ji strást in slast.

Vse pésmi sem goslal in pel na ves glas,
Pred nama leží tů že znana vas.

Nemiren, továriš si moj, se mi zdí …
Čuj, mêni še bolj se mudí, mudí …

In goslam in pojem mrtvaško-vesél,
Strun zadnja mi póči — tám póči pa strél!

Kraj mêne sestrádan je črn in dolg
Ustréljen na stezo iztégnil se — volk.