IX. Stava

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
VIII. Tabor IX. Stava
Balade in romance
Anton Aškerc
X. Kronanje v Zagrebu
Spisano: na internet postavil Domen Babič
Izdano: 1890
Viri: http://www.omnibus.se/beseda/pdf/103-7.pdf
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


 

(1573)

"Wir wollens frischlich vahen an,
Khainen darin leben lan."
(I. p.)

'1.

Vino pije Oger Fêrenc Tahi,
Vino pije na graščini svoji,
Na Sosédu. gradu na Posavji.
Ž njim je pije svetlih gostov družba,
Grofov sedem, vitezov petéro.

Prašaj, kdó so? — porekó s ponósom:
"Vsi sinovi vójvode Arpáda!"
Njih obrazi pričajo pa glasno:
"Polovíca nas je — janičarjev"...

A mej njimi še barón je nemški,
Jože Turen, vlastelín na Krki,
Vlastelín in stotnik čét uskočkih.

Teče gladko v grla vince sladko,
In skoz grla stopa vince v žile,

In po žilah stopa gostom v duše,
Stopa v duše, v srca jim junaška. —

Čudodelnik duh si vinski divni!
Prideš v žile, kri se nam segréje,
Prideš v srce, bíje nam hitréje,
Prideš v dušo, pa nam oživí se,
Razvedrí se in razveselí se:
Čudodelnik duh si vinski divni!
Čuda delaš dnes i na Sosedu.
Omečila srca so se gostom,
Pa v junaška ljubijo se lica,
Od ljubezni brat objemlje brata.
A ustane mi za mizoj Turen,
Jože Turen, stotnik čét uskočkih,
Dvigne čašo rujnega bizéljca,
Dvigne čašo, záčne govoriti:
"Krasno smo pri tebi se sestali,
Ljubi sósed ti naš; Fêrenc Tahi!
Bógme, tu je pravo še življenje,
Tu pri tebi! Skoro sem pozabil,
Od kedaj že gost sem tvoj presrečni. —
Ali, prašam vas, gospôda slavna!
Kdo dandánes treba lepše zloge,
Nego plemič, stiskani povsodi?! —
Hudih časov, oh, smo doživéli.
Plemstva stari májejo se stebri.
Kdó jih maje? Kdó podreti hoče?
Ha-ha, bratje, sram me je, a res je!
Kmetje to so, delavci, seljaki,
Tí slovenski in hrvaški kmetje;
Ljud umazan krati nam pravíce,
Posvečene od stoletij šege...
Človek kmečki in plebéj —povejte! —
Kakšno pravdo naj imá neplemič?
Mi vsi vemo to, gospôda draga:
Človek pravi, to je samo óni,
Ki ga díči — grb na pergaménu!
Mi vsi znamo, kaj je volja božja:
Jeden rojen je, da gospoduje.
Drugi pa, da prvemu hlapčuje;
Jeden délaj, drugi tam počivaj!
Jeden stradaj, drugi pa uživaj!...
Pa ukaži kmetu danes tlako:
Koj zagóde pesem ti o pravdi,
Takt pa bije s cepcem ti po hrbtu!
Zagrozí ti še z Matijem Gubcem,
Kraljem novim, kmečkim kraljem svojim,
Ki gradove nam podêre naše! …
Nekrščansko se postopa z nami,
Oh, krivíce nam godé se težke! …
Ne, ne! — Têbi, mili Fêrenc Tahi,
Têbi ba ti ní se roke selske!
Tí brzdati znaš jih in krotíti,
Tepeš jih in bičaš, da je rádost,
Oslavíl si daleč se po svetu!
Občudujem plémiški tvoj pônos,
Posvečujem polno tó ti čašo!"
""Vivat! Eljen!»» — in poljubi vroči,
In objémi in junaške solze!

Čašo novo si nalije Turen,
Nada]juje govor v sveti jezi:
"Mojster rés si, v strahovanji, Tahi!
Ali, bratec — čarodéj še nisi!
Čarati zná sámo Jože Turen,
Tvoj prijatelj, stotnik čét uskočkih...
Bistra teče mimo tebe Sava,
Ali predno mine teden tretji
Hôdi gledat mi na breg valove! —
Predno mine dníj ti trikrat sedem,
Voda bode Sávina rudeča!
Vso prečaral reko bodem čisto;
Čudesu se mojemu boš čudil:
Jože Turen, moj prijatelj nemški,
Čarodéj je pravi, mi porečeš!
Stáviva dnes pred svedóki stavo,
Vádljajva se, brate, Fêrenc Tahi:
Ako mêni se posreči čara.
Ako Sava tekla bo rudeča,
Tí mi pošlješ v stavo sivca konja,
Da ga jezdim po ravninah krških.
Ako pak se čara ponesreči,
Sava teče ob obroku bistra,
Onda, sósed, tí dobódeš stavo.
Póšljem stavo tebi jaz še lepšo,
Póšljem tebi, kar imaš najrajši:
Rožo bélo in napól razcvélo,
V vrtu kmetov mojih tam ubrano,
Pošljem v stavo ti — deklč slovénsko!"

Ko razúmel Tahi je zdravíco,
Slišal, kar mu pravi Jože Turen,
Plane kvišku kakor ôgenj živi:
"Mož-beseda! ljubi sósed Turen,
Mož-beseda, stavo to vsprejémam!
Vse omizje slavno nama priča.
Težko čakal čarovníj bom tvojih,
Rad bi videl, kako hočeš, bratec,
Savo našo nam porudečíti;
Rad ti pošljem tudi sivca konja,
Da ga jezdiš po ravninah krških:
A še rajši jaz bi videl vender —
Naj v uhó ti željo pošepečem —,
Da umétnost se ti — ponesréči!"

""Vivat! Eljen! Stava je veljavna!""

Seže v roke Tahi gostu Turnu,
V roko seže, da se vadlja zveže;
V roke seže Turen vsem po vrsti,
Za slovó še vse poljubi gôrko,
Vse poljubi goste in objame;
V pôzni nôči se od njih razloči,
Jaše prémo na svoj grad na Krki.

2.

Vsak dan jaše Tahi z gosti k Savi,
Hodi gledat Sávine valóve,
So li bistri ali že rudeči.
Jaše gledat Tahi teden prvi:
Sava teče bistra, ko popréje.
Jaše gledat Tahi teden drugi,
Od nedelje do nedelje druge,
Radovéden tam stojí na bregu,
Radovedni vsi zró v réko pódse:
Sava teče bistra, ko popréje.
"Čarovníštvo," reče Fêrenc Tahi,
"Čarovníštvo menda ní baš lahko,
Savo vodo tó porudečíti.
Ali pa se šali z nami Turen!
Ceterum, če stvar se izjalóvi,
Mêni, bratje, veste, — to tém ljubše!"

""Sedem dníj še čakajmo, prijatelj!""
Jaše Tahi zopet z gosti k Savi,
Hodi gledat reko teden tretji;
Vsak dan tam na produ mi stojíjo,
Vsak dan, vse od jutra do večera.
Kólne Tahi, kólnejo tovarši
In na Turna se hudó jezíjo:
"Ha, za nos nas vodi Nemec zviti!"
Dan napočil jim je trikrat sedmi.
Jaše Tahi k Savi dan poslednji.
Spéje k reki z gôsti na vse zgôdaj,
Baš na praznik Agate svetnice.
Pod kopíti škríplje sneg konjíčem,
Z véj srebrno se leskeče ívje,
In pod nebom kroka gavran lačni...
A junaki dirjajo mi k Savi.
Gor in dol po produ jaše Tahi,
Hudomušno suče vranca konja,
Suče ga in tepe brez potrebe;
Hudomušno zbáda ga z ostrógoj
Zdaj na desni, zdaj na levi v trébuh.
Jašejo ž njim gostje radovédni,
Gledajo in vodo vsi motríjo,
Čakajo od jutra do poldnéva:
Sava teče bistra, ko popréje!
Divje škriplje že z zobmí mi Tahi,
Brke viha in od jeze piha,
Kólne Turna, v peklo ga proklinja:
"Dan poslednji...zlágal je barón se!"

""Do večera vstrájajmo še, sósed!""

Gor in dol po produ jaše Tahi,
Zróč nestrpno v Sávino vodóvje,
In kolnóč skoz zobe kletve grde.
Jašejo ž njim vitezi in grofi,
Tahija na glas pomilujoči.
A na tihem — se posmehujoči.
Gleda solnce zimsko skoz oblake,
Ne, mežíka malce le zaspáno.
A razgrne se zavesa siva,
Z jasnega se solnce ôzre dóli,
Gleda z neba tôplo in prijázno,
Gleda svetlo v Sávine valove …
"Káj je tó? — Ne vidite li, bratje?!"

""Dà, kalí se Sava, brate Tahi!""

"Vidim prav? Ha, prek in prek se barva!
Torej vender — čarodéj — si — Turen!...
Ne, ne! Vára luč očíj me mojih!
Zájmimo si, bratje, Save v čaše!"

Zájme v čašo vode réčne Tahi,
Zájme gost je vsakter v čašo svojo.
Proti solncu čaše vsi držíjo:
"Voda v čašah je zarés rudeča!"
Zájmejo iz Save vode drugič,
Proti solncu čaše vsi držíjo:
"Voda v čašah je zarés rudeča!"
Zájmejo iz Save vode tretjič,
Proti solncu čaše vsi držíjo:
"Voda v čašah je zarés rudeča!" —

Ne počaka, da domóv prijaše,
Kar na pródu piše Tahi Turnu,
Piše pismo, lépo ga pozdravlja:
"Slava ti! Do zêmlje se ti klanjam!
Mislil sem že res, da si — Pavliha,
A ostal si, sósed, mož-beseda!
Čarodéj si; rad ti čast priznávam.
Ali predno pošljem sivca konja,
Dčj, povéj nam in razloži. bratec:
S čím prečaral Savo si nam bistro?
S čím pobarval reko si rudeče?
Mar črnine imaš prêveč v kleti,
Pa si v Savo jo iztočil danes?
Ali čréšenj si nakuhal suhih,
Pa si v Savo sók izlil čaróvni?
Ali pa si bržčas bil na lovu,
Tam nastréljal zajcev brez števila,
Brez števila srn, volkóv, medvédov,
Pa si v Savi plenu — kri izpiral?...
Dej, povéj in razodéni tajnost,
Predno pošljem tebi sivca konja!"

3.

Vino pije Oger Fêrenc Tahi,
Vino pije na graščini svoji,
Na Sosédu, gradu na Posavji.
Z njim popiva svetlih gostov družba:
Grofov sedem, vitezov petero —
Vsi sinovi vójvode Arpáda. —
Hej, to bil je zopet vaš dan, godci,
Fantje črni, vi ciganski fantje!
Niso gosli jókale zastónj vam,
In zastónj ne vrískale vesélo:
Kóljkor pésmij. tóliko cekínov! —
Pili vince tá gospôda svetla,
Vse od jutra do nočí ga pili,
Čaš brez broja od zdravíc pobili;
V pôzni nôči že razhajali se,
Za slovó že brat poljublja brata:
Dôspe pismo od baróna Turna,
Baš na roke Tahiju graščaku!
Čita pismo Tahi gôstom svojim,
V pismu Turen Tahiju poróča:
"Ne budali, ljubi bratec Tahi,
Ne budali ter se mi ne šali!
Nimam v kleti preveč jaz črnine,
Da bi Savo barval ž njoj globôko;
Tudi črešenj nisem kuhal črnih,
Da bi s sókom Savo bil prečaral:
Pač pa bil sem v istini na lovu!
Nisem streljal zajcev za zabavo,
Ne volkóv, ne srn in ne medvédov,
Nego kmete puntarske lovíl sem,
Te slovénske in hrvaške kmete!
Slavno jih pri Krškem sem premagal
In Krščane ž njimi vred upórne!
Vse pobili moji so Uskoki,
Vse pobili, kar so jih dobili,
Vse poklali, ki se jim udali!
Kri plebejska tekla je v potokih.
Tekla v Savo pa ti jo skalila,
Jo skalila in porudečíla...
Tó je, bratec, vsa umétnost moja.
Rad bi prišel sám na Sósed k tebi —
Truden sem od čarovníje kléte!...
Pôšlji skôro mojega mi sivca!"


</poem>