Iskalni zadetki

časa nočemo. /…/ „Skušaj biti srečen“ se zaključuje Desiderata. Toda bivanjska srečnost /... / je posledica polnega življenja lastne narave, „ko ne počneš...

   Naš cesar, naš kralj se hoče vojskvát’, pet rogomentov fantičov je ukazal nabrát’. Vse gorši, vse mlajši, in vse nam nardrajši, S kuštránmi lasmi,...

Púšico na ramo djal, sabljico krog pasa djal in daleč se na pot podal bom v deželo Mantuo.   Moja svitla sabljica bo zdaj moja ljubica, ki me bo objemala...

Ljubček se na pot napravil, vse potrebno vkup je spravil; ljubica je zgodej vstala, k sveti maši ga ravnala. Za besede nje ni maral, ljubček nič za mašo...

»Kak hoče bit’? kaj hoč’va strit’? Ti si premlad se oženít’, jaz sem prestara se možít’.« »Le, mati, omožite se, vzamite, kogar hočete; le hudega Rošlina...

K sebi kliče hlapca svoj’ga: »O le pojdi gledat rane, ako rane so krvave, brž mi teci po zdravnika, ako pa so rane črne, pojdi, hlapec, delat jamo, mi...

Stojí, stojí tam beli grad, je v gradu žlahten góspod mlad in v gradu žlahtna je gospa z njim poročena pusta dva. Pristav’co belo imata, v pristavci mlado...

Stojí, stojí mi beli grad, po gradi hodi góspod mlad, zakliče hlapca svojega pokornega in zvestega: »Le hitro, hitro, hlapec moj! Poslušaj, kaj se mi nocoj...

Stòji, stòji mesto belo, Celje belo in veselo, v Celju lipica zelena, tam je post’lja narejena; mehke pernice zrahljane, bele rjuhe so oprane, in blazine...

O kralj Matjaž, o kralj Matjaž! o lepa krona ogrska! Trikràt je že na vojski bil, četŕtikrat je ulóvljen bil, je v turško ječo vržen bil. V nji bil Matjaž...

Lepa Vida je pri morju stala, tam na prodi si plenice prala, črn zamor’c po sivem morju pride, barko vstavi, praša Lepe Vide: »Zákaj, Vida! nisi tak’ rdeča...

Leži, leži stezičica, po nji teče lisičica. Je petelina srečala, tako ga ogovarjala: »Kam mladi greš, petelin ti?« Tako petelin govori: »Jest k svoji jarici...

»Le sèm, le semkaj, mati vi! mi bote sanje skladali: se mi nocoj sanjalo je, de v beli sem Ljubljani bil, pritekel mrzel je studenc spod cerkve božje matere...

Prelepo poje črni kos, pa lepše poje slavec še. Pa kosa glavica boli, tako, da smrti se boji. Al s’ničica tak’ govori: »O, kaj ti pravim, črni kos! Kdorkoli...

Tam gôri, tam gôri za tretjo goró, planina dviguje v nebó se, iz dalje srcé omedleva na njó, obrača na njó mi oko se. Razmakni, predgorja se temnega zid...

Stojí, stojí tam lipica, pod lipo hladna senčica, pod lipo miza kamnata, na štiri vogle rezana. Stolóv dvanajst okrog stojí, na njih sedé fantje mladí...

V višavo hrib visok se pne, Nastopa tiha noč; Na hrib nekdó samoten spe, Brez glasa predse zroč. To mož je slok, mršavih las, Obraz mu kamenit, Od let...

To je svet, kakor si ga je bil Bog izbral za počitek po ustvarjenju. Kamor se ozre oko, povsod gora. Krepki podstavki segajo v dolino in izginjajo — zasanjani...

In glej, neki učitelj postave je vstal in ga je takole skušal: »Učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa je rekel: »Kaj je pisano v postavi...