Od Matjaža, ogrskega kralja

Od Matjaža, ogrskega kralja
Prepesnitve ljudskih pesmi
France Prešeren

Viri:	ff.uni-lj.si
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

O kralj Matjaž, o kralj Matjaž!
o lepa krona ogrska!
Trikràt je že na vojski bil,
četŕtikrat je ulóvljen bil,
je v turško ječo vržen bil.
V nji bil Matjaž je let’ in dan,
de videl ni dne belega
in sonca ne rumenega,
de videl ni tam drugega,
kakòr mladó Marjetico,
turškega cara mlajši hčer.
Marjetka k njemu tekala,
mu kratke čase delala.
Takó je rekla Metika,
turškega cara mlajši hčer:
»Ak óčeš me, Matjaž, uzet’,
te bom rešila ’z vóze zlè.«

Takó je rekel kralj Matjaž:
»Le-to ne bo, ne more bit’,
doma imam svojó gospo,
je trikrat mlajši kakor ti,
je trikrat lepši kakor ti.
Tud’ brateca imam doma,
doma jaz brata mlajšega.

Matjaž je imenván ko jaz,
tegá ti čem, Marjetka, dat’,
ak óčeš ga Matjaža vzet’!«

»O, vera, vera, kralj Matjaž!«

»O, vera, vera, Metika,
turškega cara mlajši hčer!«

»O čakaj, čakaj, kralj Matjaž,
de pride šentmarjetni dan,
naprav’la vel’ke bom gostí,
bom Turke vse upijanila,
in tud’ očeta starega,
potléj bom vkradla ključe tri;
od konjskih hlevov prvega,
od hrambe trdne drugega,
od vóze zle bom tretjega;
bom vzela ’z hlevov konje tri,
iz hrambe pa zlatá, srebrá,
kakòr velika sva oba.«

Marjeta komej čakala,
de pride šentmarjetni dan,
naprav’la vel’ke je gostí,
je Turke vse upijanila,
in tud’ očeta starega,

potléj je ukradla ključe tri,
je vzela ’z hlevov konje tri,
in djala je na enega
tolkánj srebrá, tolkanj zlatá,
kakòr velika sta oba;
vsak en’ga pa zasedeta,
in v skok prehitro dirjata.
Kamòr predaleč prideta,
tje do kovača starega:
»Le gòri, gòri, star’ kovač,
plačilo dobro služil boš,
prekóvaj nama konje tri,
naprej obrni krapeže,
nazaj obrni gladko kuv.«
Kovač prekuje konje tri,
za vsacega cekin dobi.
Na konje hitro sedeta,
do Donave pridirjata,
na konjih jo preplavata.
Prišla sta pred Matjažov grad,
pri oknu stala je gospa,
oči si črne brisala:
»Matjaž ženó drugo peljá,
trikrat je lepši kakor jaz,
trikrat je mlajši kakor jaz.«
Matjaža so sprejemali,
grdó Marjetko gledali.

Takó je rekla Metika:
»Kaj óčem jaz, kak óčem jaz,
naprej ne vem, nazaj ne smem!«

»Le sèm, Matjaž, ti bratec moj!
Pripeljem lépo ti gospo,
turškega cara mlajši hčer,
vem, de ji boš rad dal rokó.«

Brž pošljejo po mašnika,
zvečer že vkupej spávata.