Od Marjetike
| ← Sanje | Od Marjetike Prepesnitve ljudskih pesmi France Prešeren |
Od Matjaža, ogrskega kralja → |
| |||||||||||
Stojí, stojí mi beli grad,
po gradi hodi góspod mlad,
zakliče hlapca svojega
pokornega in zvestega:
»Le hitro, hitro, hlapec moj!
Poslušaj, kaj se mi nocoj
sanjalo je opolnoči
nocoj in préd že dve noči,
imel de sem golobca dva,
pa izletela sta oba,
njij eden tje v Šmarno goró,
in tega več nazaj ni b’lo,
je zletel drugi v Novo vas,
k Marjetki, moji ljub’ci v vas.
Obsèdlaj brž konjiča dva,
men’ enega, teb’ enega,
de jezdiva tje v Novo vas,
tje v Novo vas, k Merjetki v vas.
Še se na konja zalučí,
ko tičica s perutami,
kamòr predaleč mi zdrčí,
tje v Novo vas, k Marjetki v vas.
Na pragu žalostna stoji
županja, kislo se drži.
»O, kaj vam je, županja ví,
de dans ste tol’kanj žalostni?
Al je Marjetika doma,
al vjela je golobčeka?«
»Golobčeka Metka lovi!
Na smrtni postelji leži.«
Gre gori v svítlo hrambico
pogledat svojo Metiko.
Bolná leži, milo ječi.
»Kaj ti je, draga Metika,
od mene tol’kanj ljubljena?
Bolná ležiš, milo ječiš.«
V mošnjico seže židano,
prinese ’z nje korenčeka
ji dragega in žlahtnega.
»Tegá ti dam, Marjetika,
če tebi, ljub’ca! k zdravju bo,
od tega koj ti boljši bo;
al če pa tebi k smrti bo,
od tega koj ti hujši bo.«
Še se na konja zalučí,
ko tičica s perutami,
kamór predaleč mi zdrčí,
tje, kjer mi beli grad stoji.
Doma ne jé, doma ne spi,
še se na konj’ča zalučí,
ko tičica s perutami,
kamór predaleč mi zdrčí,
tje v Novo vas, k Marjetki v vas.
Na pragu žalostna stoji,
županja, briše si oči:
»O, kaj vam je, županja vi!
de brišete črne oči?«
»Kaj bi se jaz ne jókala,
ker vmrla je Marjetika!«
Gre gori v svítlo hrambico,
Marjetika mrtva leži,
in rož šopèk v rokàh drží,
na glavi ven’c ji zlat bliší.
Iz rok ji vzame šopek preč,
iz glave vzame ven’c ji preč:
»Ni zate to, Marjetika,
Ker z mano ímaš sinka dva,
tam v Nemškem gradcu sta oba,
bo eden novo mašo bral,
in mater svojo ’z vic jemal.«