Od Marjetike

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sanje Od Marjetike
Prepesnitve ljudskih pesmi
France Prešeren
Od Matjaža, ogrskega kralja
Viri: ff.uni-lj.si
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Stojí, stojí mi beli grad,
po gradi hodi góspod mlad,
zakliče hlapca svojega
pokornega in zvestega:
»Le hitro, hitro, hlapec moj!
Poslušaj, kaj se mi nocoj
sanjalo je opolnoči
nocoj in préd že dve noči,
imel de sem golobca dva,
pa izletela sta oba,
njij eden tje v Šmarno goró,
in tega več nazaj ni b’lo,
je zletel drugi v Novo vas,
k Marjetki, moji ljub’ci v vas.
Obsèdlaj brž konjiča dva,
men’ enega, teb’ enega,
de jezdiva tje v Novo vas,
tje v Novo vas, k Merjetki v vas.

Še se na konja zalučí,
ko tičica s perutami,
kamòr predaleč mi zdrčí,
tje v Novo vas, k Marjetki v vas.

Na pragu žalostna stoji
županja, kislo se drži.
»O, kaj vam je, županja ví,
de dans ste tol’kanj žalostni?

Al je Marjetika doma,
al vjela je golobčeka?«
»Golobčeka Metka lovi!
Na smrtni postelji leži.«
Gre gori v svítlo hrambico
pogledat svojo Metiko.
Bolná leži, milo ječi.
»Kaj ti je, draga Metika,
od mene tol’kanj ljubljena?
Bolná ležiš, milo ječiš.«
V mošnjico seže židano,
prinese ’z nje korenčeka
ji dragega in žlahtnega.
»Tegá ti dam, Marjetika,
če tebi, ljub’ca! k zdravju bo,
od tega koj ti boljši bo;
al če pa tebi k smrti bo,
od tega koj ti hujši bo.«
Še se na konja zalučí,
ko tičica s perutami,
kamór predaleč mi zdrčí,
tje, kjer mi beli grad stoji.
Doma ne jé, doma ne spi,
še se na konj’ča zalučí,
ko tičica s perutami,
 kamór predaleč mi zdrčí,
tje v Novo vas, k Marjetki v vas.

Na pragu žalostna stoji,
županja, briše si oči:
»O, kaj vam je, županja vi!
de brišete črne oči?«
»Kaj bi se jaz ne jókala,
ker vmrla je Marjetika!«

Gre gori v svítlo hrambico,
Marjetika mrtva leži,
in rož šopèk v rokàh drží,
na glavi ven’c ji zlat bliší.
Iz rok ji vzame šopek preč,
iz glave vzame ven’c ji preč:
»Ni zate to, Marjetika,
Ker z mano ímaš sinka dva,
tam v Nemškem gradcu sta oba,
bo eden novo mašo bral,
in mater svojo ’z vic jemal.«