Od majerce
| ← Od Matjaža, ogrskega kralja | Od majerce Prepesnitve ljudskih pesmi France Prešeren |
Žlahtni gospod Baroda → |
| |||||||||||
Stojí, stojí tam beli grad,
je v gradu žlahten góspod mlad
in v gradu žlahtna je gospa
z njim poročena pusta dva.
Pristav’co belo imata,
v pristavci mlado majerco,
ki ziblje sinka majhnega.
Gre majerca plenice prat,
v pristav’ci sinčeka pustí.
Gospa je zvedela le-tó.
Gospa ima mojšker devet,
poslala mojškro je mladó:
»Na belo hit’ pristavico,
prinesi sinka majerce.«
Gre mojškra na pristavico,
prinese sinka majerce.
Gospa uzame britvico
na òba kraja rézečo,
potakne mu jo v srčece. —
Ga nese mojškra spet nazaj,
in v zibelko ga položi.
Majerca pride iz vodé:
»Kako se neki to godi,
de sinek moj tak dolgo spi!« —
Pogledat gréde v zibelko,
in najde polno jo krvi,
v nji sinek njé mrtev leži.
Zavpije majerca glasnó:
»Gospa mi je sovražnica
umorila sinka malega.«
Gospod jokati sliši jo,
pokliče hlapca svojega:
»Poglej brž, kaj je majerci,
al lačna je, al žejna je,
de joka se tako na glas!«
Gre hlapec na pristavico:
»Kaj ti je, mlada majerca,
al lačna si, al žejna si,
de jokaš se tako na glas?«
»O lačna nisem, žejna ne,
umorila sinka m’ je gospa,
mi sinka moj’ga malega!«
Nazaj gre hlapec v beli grad:
»O lačna ni, in žejna ne,
gospa so umór’li sinka ji,
ji sinka njen’ga malega.
Gospod do žlahtne gre gospe:
»Kaj tebi je, moja gospa,
de je mazínc tvoj ves krvav?«
»Zaklala sem golobca dva,
h kosilu bota don’s oba.«
Še gresta na pristavico,
prijel jo nizko je čez pas,
čez okno vrgel je gospo,
oh doli v brezno glòboko:
»Si mojga sinka usmŕtnila,
ne boš živela dalej ti!«
Al preden v dno še prileti,
gospa zavpije, govori:
»Zdaj bo pa mlada majerca
namèst’ menè žlahtna gospa!«