Pastír
| ← Hajdukova oporoka | Pastir Poezije 1 Simon Gregorčič |
Biser (odlomek) → |
| |||||||
Tam gôri, tam gôri za tretjo goró,
planina dviguje v nebó se,
iz dalje srcé omedleva na njó,
obrača na njó mi oko se.
Razmakni, predgorja se temnega zid,
zavesa meglena, izgini,
naj svobodno zopet se pase mi vid
po moji, po moji planini.
Oj , pašniki sončni, lesovje temnó,
vi viri, potoki studeni,
ti slap moj grmeči, ti selo mirnó,
pri srcu ko nekdaj ste meni!
Željnó, kakor ded naš v izgúbljeni raj,
jaz gledam na trate planinske,
solzeč se oziram na mesta nazaj,
kjer sanjal sem sanje detinske.
Tam, srečen pastirček, sem, glásno pojoč,
veselje srcá razodeval,
poslušal je potnik, po dolu gredoč,
moj drug mi je z onkraj odpeval.
Bridkósti in boli tam nisem poznal,
pijoč le sladkosti sem rasel; -
da bil bi pač vedno tam gori ostal,
in črede očetove pasel!
A vrgla usoda nemila me je
od doma že v rosni mladosti,
in s kupo modrosti pojila me je,
še bolj me je s kupo bridkosti.
Postal sem med svetom drugačen pastir
in čredo zdaj čuvam slovečo;
a usahnil veselja je prejšnjega vir,
izgubil življenja sem srečo.
Onémel je petja veselega glas,
srcé mi teró bolečine;
zakaj sem zapustil te, rojstvena vas,
zakaj sem vas pustil, planine!