Hajdukova oporoka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ne tožim! Hajdukova oproka
Poezije 2
Simon Gregorčič
Rabeljsko jezero
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Zastava strta, skrhan meč,
končan je boj strašno besneč,
Bolgaska tožna prosta ni,
zastonj si tekla, draga kri!

Ob gozdu tam, na hrast oprt,
sloni junak - na lici smrt, -
junak bledeči, blag Bolgar,
hajduški četi je glavar.

Hajduk se smrti ne boji,
umreti pa si ne želi:
izpolnil ni prisege še,
smrt ne, to stiska mu srce.

Od hudih ran že ves šibak
še zadnjo zbere moč junak;
krog njega četica stoji,
hajduk pa četi govori:

"Otrok jaz nimam, bratov ne,
vi bratje mi in deca ste;
vam torej, predno v smrt zaspim,
poslednjo voljo izročim.

Rad pustil bi vam kaj v spomin,
a kaj? ko vse je vzel Turčin:
Turčin mi je blago prodal,
Turčin mi hišo je požgal.

Imetje moje - puška ta,
handžar in samokresa dva;
moj dom - Balkana vrh visok,
in streha mi - neba oblok.

Pa, - naj si brez zakladov sem,
skleniti oporoko hčem,
da pozni čudil bo še vnuk,
kako zapuščal je hajduk.

Poglejte, bratje, to zemljo,
ravnine glejte pod sebo,
po njih lepo polje rodi,
blišče se mesta in vasi.

Da, krasna je dežela ta
in narod čvrst je tod doma;
Pa, oh, te zemlje gospodar,
zatiran, suženj je - Bolgar!

Za Turka to polje rodi,
za Turka se tržan poti,
Turčin uživa sad in cvet
in polja sad in cvet - deklet!

Moj dom je lep, moj rod krepak,
za robstvo rojen ni junak,
pač lepših, slavniših osod
je vreden rod, ki biva tod.

Prost mora biti, prost moj rod,
na svoji zemji, svoj gospod!
Tako sem se Bogu zaklel,
svet dolg s prisgo sem prevzel!

Za to sem živel, se boril,
večkrat za to že kri sme lil,
Trpljenja, ran se nisem bal,
da le prostost bi domu dal.

A zdaj me zgrabi mrzla smrt,
prečrta dragi mi načrt;
umreti, bratje, težko ni,
pustiti nade - to boli!

Junaci vrli, vi z menoj
ste bili mnog junaški boj,
pustili niste me nikdar,
bil četi zvesti sem glavar.

Otrok jaz nimam, bratov ne,
vi dediči po meni ste:
Bolgarsko v last vam izročim,
nje svobodi vas posvetim!

Kar jaz prisegel sem nekdaj,
spolniti vsak prisezi zdaj:
za vero, za prostost domu
živite, mrite brez strahu.

To nado vzamem naj s sebo,
zdaj ko pod črno grem zemljo,
da v zemlji prosti ležal bom,
da prost moj rod bo, prost moj dom!"

Na tla se vklone sto kolen,
sto rok zavzdigne nož jeklen,
sto grl zedini glasov sto:
"Prisegamo ti vsi na to!"

Izza oblaka jasni ščip
na četo ist posije hip,
glavar vesel se v njo ozre,
nasmehne se - oči zapre.

Na glas zaplakal ni nikdo,
skrivaj pa jim rosi oko,
molče žaluje zvesti trop,
molče se spravlja na pokop.

Štir hlode da jim bližnji log,
mladik grmovje tam okrog,
nosila naglo narede,
mrliča nanja polože.

Že nema, gluha noč povsod!
Kam pojde sprevod od ondod?
Po strmi stezi stopa, glej,
duhovna ni, da bi šel sprej!

Pogrebna pesem ne zveni,
le veter skozi gozd ječi;
ne sveti luč pokopnih sveč,
gori pa zvezdic svit brleč.

Pri vrhu so, zdaj obstoje, -
lopate votlo zazvene, -
kopati čuješ - to bo grob! -
spet tiho vse! - končan pokop!

Kot drugi ni bil ta junak,
ni drugim grobom grob enak:
glej - vrh Balkana rob strman,
nad njim hajduk je zakopan.

Ki ljubil ga je žive dni,
na grobu sveti križ stoji,
ni rezan kamen, tesan les:
en meč navpik, handžar počez!

Tam spi hajduk - on mirno spi,
a duh njegov živi, budi;
množe borilcev se vrste,
gorje ti bo, Turčin, gorje!