Raj, izgubljen in najden
| ← Vlado Šav – Čarobna dolina | V spomin Vladu Šavu (1945–2008) Raj, izgubljen in najden Marjan Tomšič |
| |||||||||||
O meditacijah Vlada Šava v knjigi Vrelec
Vsak človek ima svojo pot, toda večina ljudi se odloči, da bo šla po tisti, kjer hodi množica posameznikov, človečkov. Ker se jim zdi ta pot bolj široka, bolj varna, pa mislijo, da bodo takole v čredi laže premagali sovražnika in druge težave. Vlado Šav pa se je že v mladeništvu odločil, da bo zapustil krdelo in hodil po svoje, kot mu bodo pač prišepetavali njegovi osebni bogovi in vodniki. In tako je ta mož vse do konca taval po samotnih, le njegovih poteh. Tu je srečeval posameznike, prijatelje po duhu in enakih osebnih odločitvah; pa so nekaj časa hodili skupaj, nakar so se prej ali slej ločili in se morda pozneje že na kaki skupni točki (križišču) spet srečali in se za kratek čas družili. Bistvena značilnost Šavove osebne poti je stalen umik (beg) pred vsem, kar zahtevata red in disciplina, policaja strogo predpisane socializacije in trde organiziranosti človeške družbe. Za vsako civilizacijo je značilna več ali manj stroga hierarhija in seveda kar se da obvezujoča zakonska ureditev. Oboje pa ima en sam namen in cilj: zasužnjiti posameznega člana skupnosti, ga tako predelati (zdresirati), da bo vsak trenutek in v katerikoli situaciji pripravljen žrtvovati osebno svobodo, svojo pot in tudi življenje za skupne interese družbe. Načinov, kako pripraviti posameznikov ego, da pristane na služenje skupnim interesom in s tem na jarem, uzde in vajeti, je veliko. Najprej je tu vsakdanji kruh za populus (plače), nato za izbrance razne nagrade in priznaja, zagotovljen in varovan položaj na družbeni lestvici (privilegiji, splošno priznan ugled: čast, slava ...) Predvsem pa družbena priznanost, umeščenost v piramido, varnost. Če pa kak posameznik ni občutljiv na ta in druga žgečkanja, božanja, ujčkanja, varovanja ... se pač loči od množice in gre svojo pot, ki vsebuje nevarna tveganja in hude težave. Med kaznimi za svojeglavost, ki jih sproži mehanizem družbene organiziranosti, je najhujša izločitev iz skupnosti; stigmatizacija, ki se imenuje nesprejetost, nepotrjenost, vztrajno zavračanje upornega osebka. Ko ga uklonljivi in pridni označijo za posebneža ali celo čudaka, je stigmatiziran in v skladu z redom in disciplono postavljen pač v ta zadnji predalček sistema. Šav se je odločil hoditi po svoje predvsem zato, ker je iskal divjo primarnost, naravno pristnost, spontano ekstatičnost in predvsem sozvočja s svojo bitjo. Torej vse tisto, čemur se je organizirana družba v imenu reda in miru (splošne sivine) odpovedala. Vse našteto je v njej sicer prisotno, toda kot ponaredek, kot kolektivna in osebna (samo)prevara. Šav pa išče vselej in povsod to, kar še ni okleščeno, ukleščeno, ukročeno, torej disciplinirano, vgradljivo, družbeno že kako uporabno. V tem begu, iskanju prvobitne pristnosti, mu je največji in najbolj zanesljiv sotovariš, soborec Narava. Ve, da je potok vselej le potok, reka vselej reke (čeprav teče umazana, zastrupljena), gora je gora, dolina dolina. Vse je kakor nekoč. Tu, v zapuščeni naravi ob Dragonji po žilah še divja sveta dionizična radost. Kajti v Šavu je tak večen ogenj, ki hoče plameneti in ne le bedno (pokorno) tleti pod pepelom ali pa le rahlo vzplapolavati. Zanimivi so mu le tisti ljudje, ki se družbi (politiki, uradni religiji) niso dali (pod)kupiti, ali pa: ki še niso del dogovorjenega „civiliziranega“ obnašanja, ki še imajo v sebi primarni ogenj živosti in so zato resnični, spontani, zvedavi kot otroci, svobodni kot rojeni umetniki, divji kot pametni norci; torej neuporabni za vlivanje v kalupe. Znajo se čuditi vsemu, kar vznika pred njimi, in zmorejo se izogniti ustaljenim matricam obnašanja; zanje so enostavno imuni. Zato je njihova umetniška dejavnost (glasba, slikarstvo, petje, ples, igra, kiparstvo ...) vselej inovativna in ni vpeta v nobeno od družbe priznano formo ali vsebino. Pa ne gre le za umetnike, ampak tudi za navadne ljudi, za njihov samosvoj, sebi in svojemu bistvu zvest modus vivendi. Od mnogih družbenih matric se Šav najbolj izogiba tistim s področja religije in politike. Zaveda se, da sta ti mreži najbolj pretkani in skoraj nevidni, pa se človek vanju ujame, ne da bi se tega sploh zavedal. V ta sklop sodi tudi jezik. Beseda lahko neopazno postane instrument manipulacije, in sicer takrat, ko se na materin jezik prilepi nacija, obstoj te nacije, pa se iz tega izvije kača nacionalizma. Šav ve, da je od nedolžne pripadnosti materinemu jeziku svojega naroda do nasilja v imenu tega istega jezika le korak, včasih le premik prstov na nogah. Zato razmišlja, da bi bilo možno uiti “brezpogojni ljubezni do rojstnega jezika” tako, da postaneš večjezičen in si torej doma v dveh, treh ali več jezikovnih domovinah. Mladi v Evropi danes že živijo nekako tako, kot si je na begu pred ječo enega jezika in enega naroda in ene kulture zamišljal Vlado. Uradno priznana, trdo ustoličena in s politiko tajno povezana religija mu je pomenila najbolj gladko ledeno ploskev; tu te odnese mimogrede. Ne Evangeliji in ne Jezus s svojim naukom (Jezus kot Učitelj, ki ni s tega sveta …), temveč to, kar so premeteni ljudje, hlepeči po zemeljski moči in oblasti, naredila iz njegovih besed; to mu je skrajno tuje. Tu najde najhujše primere manipulacije in zlorabe. Zato se umika v čas, ko je človek še živel v skladu z zakoni velike Narave. Pomoč pred pajkovo mrežo religij in politik najde pri Dionizu (divje dionizične radosti, svete v svoji iskrenosti, spontanosti), pri Bakhantkah, pri Panu, pri Parsifalu, nedolžnem norcu, pri kralju Arturu, v Rumijevih mističnih pesmih, v iskanji svetega Graala, pri Hesseju, Marjanu Rožancu, pri Dostojevskem, pri Jonathanu Swiftu (Guliverjeva potovanja), pri Danielu Defoeu (Robinzon) in predvsem pri Jezusu, ki ga imenije Ješua; pri tistem Učitelju, ki ga razkriva med vrsticami Svetega pisma in ki ga najdeva njegova večno nemirna, iščoča, za modrostjo in skrivnostmi vrtajoča duša. Od vseh nevarnosti, ki ogrožajo človekovo zdravo presojo, njegov um, njegovo usklajenost in enost z vsem, kar ga obdaja, torej z Naravo (in Vesoljem), je prepoznaval v človekovi prirojeni lastnosti, namreč v njegovi nemoči pred demonsko močjo sugestije voditeljev, pred politično in katehetsko „hipnozo“. Vse religije in politike se namreč prisesajo prav na to človekovo neznosno sladko iskanje, hrepenenje po popolnosti, po absolutnem. Premamijo dušo, pa jim sledi v lažno mistiko in do lažnega prestola in keliha. Ta se sicer blešči kot samo sonce, a je le privid, hujši od sodobnega virtualnega sveta. Ko vate namestjo to luč, si zaslepljen od znotraj in do konca; šele ob smrtni uri dojameš, da si na nepravem koncu. Od tod do začetka pa je dolga, strahotno mučna pot; mukotrpno vračanje razboljene duše k Praizviru. Takrat človek dojame, da je imel to, kar je iskal po celem svetu, skrito v svojem srcu. Samo vanj bi se moral potopiti. Šav se zaveda mamil, ki jih uporablja hierarhična (piramidalna) družba pri lovu na osamele duše. Ko človeku veliko ali celo vse pomeni naziv pred imenom in primkom (prof., mag., dr., univ. prof. dr., častni doktor, njegova ekscelenca …) - je duša v nevarnosti, kajti mimogrede se bo ujela v nastavljeno past. Sledijo priznanja in nagrade; več kot jih imaš, več veljaš. Teh pa ne moreš dobiti, če se ne pripogneš, če se ne prilagodiš, če ne pristaneš na družbeno koristno manipulacijo s tabo in tvojim znanjem. Večji kot je kos prodane duše, težji je tudi, kot bi Vlado zapisal, piedestal za tvoj spomenik. Samohodec Vlado Šav pa ni bil vselej povsem neobčutljiv do svojega položaja v družbi. Kakšenkrat si je vendarle zaželele biti priznan mislec, pesnik, igralec, pisatelj, režiser … Skušal si je priboriti košček družbenega priznanja, pa je bil vselej vljudno ali pa nevljudno odklonjen. In ker je bil tudi on le človek, je v njegovem pisanju tu in tam zaslediti zavist in celo jezo do tistih, ki so znali živeti “bolje” od njega. Tu in tam podleže človeški slabosti in išče krivdo izven sebe. Zapada v sojenje, obsojanja. Postavlja apriorne trditve, ponekod že kar moralizira. V teh, sicer redkih primerih, ni prepričljiv. Sicer pa sam čuti, da ni več muževen in z vejami ter listi svobodno in polno razprt na vse strani. Zasluti, da je „kakor oni, ki odjemljejo srcu veselje, mu prirezujejo peruti.“ Ta mesta so človeško razumljiva, a vseeno škodijo pisanju, ki hoče biti kar se da objektivno in neobčutljivo za blišč in bedo tega sveta. Tematika, ki se je pisec loteva, ki mu služi za meditacije o življenu nasploh, je raznolika. Misli se mu ukrešejo ob vsem, kar sreča, kar vidi, sliši, doživi. Je silno nemiren, vase in v druge vrtajoč um. Včasih tudi nestanoviten, izgubljen, samega sebe iščoč. Obupojoč nad svojo potjo, dvomeč v svoje odločitev in uvide. Zaslišuje svojo vest, svoje srce, zalezuje svojo dušo. Česa vsega se v tem divjem spraševanju in samospraševanju ne dotakne! Srce kot beseda, ki ni zaželena ne v literaturi, še manj v esejistiki. Spopad med Gilgamešem in Engidujem; spopad med urbanim življenjem in onim, ki ostaja zvesto Naravi. Človekova slepota ob prisotnosti Božjega; ko zaradi zaverovanosti v svojo lažno veličino ne opazimo njegovega mimohoda. Zlaganost, sleparska gnusoba sodobnega časa; laž in prevaro srečujemo na vsakem koraku. Biti del sveta zdaj in tu ali raje ostati zunaj, izven pršenja merkatorjevih blagoslovov in žegnanj? Obredno obiskovati otvoritve, predstavitve, gledališke predstave … ali pa sedeti ob Dragonji, kaditi pipico in meditirati o veličini ali mizeriji tega in onega? Poplava knjig, poplava pesmi, romanov, novel, črtic, slik, kipov, vseh mogočih slavljenj in samoslavljenj … In kot alternativa: samota; biti sam s sabo, sam z murni in škržati, z reko, z dolino, s ceri, kanelami, orehi, ki jih je posadil pred mnogimi leti, pa z murvami in sinicami, šojami …? Hiperprodukcija ali vseživljenjsko pisanje ene same knjige? Soditi, strogo obsojati, ali pa biti le opazovalec silne reke življenja in prepustiti končno sodbo času, situ, ki je nezmotljivo ali pa tudi ne; in je tudi ono le del neskončne igre naključij? Izgubljen v iskanju samega sebe in najden v objemu ljubljene. Divje ali kultivirane knjige? Utripati z demonskimi silami podzemlja ali s toplo, bleščečo ljubeznijo sonca in zvročkov zdravilne vode? Biti izgubljeni sin ali pridni, vedno doma čepeči oni drugi sin? Kako se dokopati do globlje resničnosti sveta? In ko jo najdeš, ali je to to? Heraklitov Panta rei in nivoji, stanja Mavrične kače? Biti sveta norost mesa in krvi ali najti srečo v spoznaju rimskega filozofa Seneke: Človekova sreča je to, da po kosilu zaspi v travi ob potoku. Ljubiti le eno žensko, ženo, ali pa večno hrepeneti po mladenkah, po bistrih gorskih rečicah in podskalnih izvirih? Summa summarum. Kdo bi lahko vse to seštel in izrekel končno vsoto? Nihče. Če se je Vlado Šav vse življenje neprestano spraševal, katera pot je prava in katera njegova dejanja vodijo do svetlobe in katera v temo ... pa ni bil, kljub množici prebranih knjig in ob še večji množici svojih lastnih spraševanj, potovanj, raziskovaj, vrtanj ... prepričan, da je končno razrešil veliko uganko svojega življenja in življenja sploh - kako naj mi, ki smo ga opazovali od zunaj, od blizu in daleč, dojamemo, ali je bila njegova pot zanj rešilna, odrešilna, blagoslovljena, in nam je torej lahko za zvor pri našem ravnanju. Sicer pa, saj sem začel to razmišljanje z domnevo, da ima vsak človek svojo pot in da je na pravi poti, ko se odloči hoditi po njej in ne po poti koga drugega, še najmanj pa po poti preplašene in začarane množice.
Kljub dvomu, da je možno dobiti končen in točen rezultat enačbe, dolge eno celo človekovo življenje, bom tvegal. Zdi se mi, da je bilo Šavovo bistvo v panovstvu Pana, Zevsovega sina, boga polj, gozdov, pastirjev in čred in v dionizičnosti Dioniza, boga vina in nebrzdanega veseljačenja. Od tod njegova ognjevitost, neugnanost, razposajenost, strastnost, nemir in večna težnja po himnično ekstatičnem doživljanju sveta. Ko je živel v skladu s Panovim in Dionizovim duhom, je živel polno in je bil srečen. Njegov čas radosti so bili: pomlad, poletje, zgodnja jesen. Trpel pa je, ko je ledena skorja prekrivala zemljo in ko je burja zatrpavala njegovo in druge poti. Takrat ga je reševal buhteči ogenj v peči in ogenj v srcu, in prav ta ogenj strasti in ogenj polnosti bivanja mu je dajal občutek moči in zadovoljenosti. Torej sta ga Pan in Dioniz ter ljubezen do Narave, do bistva obstajanja, zadrževala ob Dragonji, v divjini, kamor ni segel sodobni svet s svojo paranojo, hipokrizijo in splošno, že kar bolno odtujenostjo. Po mojem čutenju je bil Vlado Šav plamenica polnega, sočno strastnega, z ritmom Narave in Jezusovim etosom in erosom uglašenega življenja. Zato pa je bil tudi tako občutljiv, sumničav do politični ideologij in verskih „resnice“, ker so pačile bistvo Biti in brezsramno sekale s svojimi železnimi zakoni, predpisi, ukazi in lažno moralo veje visokim in prelepim drevesom, pa tudi podirale so jih, celo s koreninami ruvale. Nedolžnost spontanega in brezgrešnega ljubljenja in bivanja so zasigale v mrzel objem vseh mogočih prepovedi in krivd. Krivda pa, kot vemo, samodejno priklicuje kri, križanje in zlo. Za konec pa naj bodo njegove besede, zapisane v meditaciji Raj, izgubljen in najden:
... ko si enkrat voljna krogla na biljardni mizi vsakdanjosti, se pač kotališ in trkaš, kamor te usmerjajo in kamor pač nanese, dokler nazadnje ne padeš v luknjo. Spočetka se nemara še nekaj upiraš in razmišljaš o svoji poti in smislu - potem pa se nate spusti globalna amnezija, valovanje med valovi na morju brez obale. Od zore do mraka počenjaš vse, kar moraš in moreš - razen enega: sedenja v nekem kotu sveta z vprašanji: kdo sem, kaj zares sem, kaj je moje resnično delo, moja sreča. Za to nimamo časa? - Ne, takega časa nočemo. /…/ „Skušaj biti srečen“ se zaključuje Desiderata. Toda bivanjska srečnost /... / je posledica polnega življenja lastne narave, „ko ne počneš nekaj, kar sovražiš“, kot je govoril Grotowski. A kako lahko je mački biti mačka in psu pes, in kako težko je človeku biti človek!
Takún, 6. januarja 2009