Vlado Šav – Čarobna dolina

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Šavov forešt in kozmologija V spomin Vladu Šavu (1945–2008)
Vlado Šav – Čarobna dolina
Marjan Tomšič
Raj, izgubljen in najden
Spisano: 27. avgusta 2013
Izdano: Koper, 19. maja 1999
Dovoljenje: To delo je objavljeno z ustnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Preprosti eseji o najbolj zapletenih zadevah sveta

Zapisi, ki nosijo skupen naslov "Čarobna dolina", so po svojem bistvu poglobljena meditacija o vsem, kar obdaja človeka in še bolj o tem, kar se nahaja v njem samem. Od drugih podobnih tekstov se te meditacije razlikujejo po svoji neposrednosti in originalnosti osebne izkušnje. Oboje izhaja iz specifičnega in jasnega čutenja narave, človeka, družbe in kozmosa. Vlado Šav združuje elemente esejistike, poetične literature in filozofije v posrečeno novost; njegovim zapisom bi še najbolj ustrezala oznaka "literarna meditacija". V svojem pisanju je bister raziskovalec človekovih vidnih in nevidnih poti. Človeško toplo, a hkrati tudi analitično ostro, se loteva seciranja družbene stvarnosti. Od vseh možnih relacij ga najbolj zanima in vznemirja človekov odnos do narave in širše: odnos sodobne civilizacije do temeljnih planetarnih in kozmičnih resnic (zakonitosti). V tem raziskovanju prihaja do nenavadnih uvidov, ki se mu tu in tam zapisujejo tudi kot resna opozorila človekovi zablodelosti in izgubljenosti. Šav ugotavlja, da je v tej civilizaciji vse preveč hrupa, kričanja in in brezglavega beganja in da človek vse to počenja le zaradi hipertrofije ega in zato, ker ga je strah narave, tišine, samote in s tem soočenja s samim sabo, z resnico o sebi. To je temeljno spoznanje njegovih razmišljanj. Zato se skoraj v vseh esejih srečujemo z njegovimi izkušnjami v vzezi z molkom, tišino, z odsotnostjo besed, besedo¬vanja. Šele z umikom iz mestnega vrveža v azil istrskega zaselka, v praznino in votlost "nemosti", je mogoče dojeti bistvo stvari in dogodkov. Šav se torej intenzivno ukvarja z antipodom sodobne civilizacije in s skrivnostjo umika na rob, na črto, ki meji pozunanjeni svet od onega drugega, ponotranjenega. V pomenljivi tišini narave, v istrskem zaselku Hrpeljci in ob reki Dragonji (Žankoličev mlin), se v teh prizadevanjih, torej v iskanju bistva človekove eksistence, srečujejo mladi in starejši z vsega sveta. V kozmosu molka in v tišine ter v odprtosti do narave in do sočloveka, se združujejo v krog enotnosti Angleži, Španci, Kolumbijci, Nemci, Venezuelci, Skandinavci ... Nacionalne meje se brišejo, jeziki izginjajo, in vse se vrača v prvobitno stanje stvari: v prajezik, ki ne potrebuje zvokov in besed. Ko utihne hrup blebetavih misli, se pojavi čutenje, in človek spet dojema celostno. Zapisi Vlada Šava so po svoji vsebini in načinu pripovedi izredno zanimivo, zares inovativno branje. Odlikuje jih poleg poglobljene misli še iskrenost, preprostost in liričnost. Z veseljem tudi ugotavljam, da je Vlado Šav eden redkih piscev, ki znajo najbolj zapletene stvari povedati in razložiti enostavno, torej tako, da jih z lahkoto razume vsak bralec.

Koper, 19. maja 1999