Šavov forešt in kozmologija

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Strani iz spominov na Vlada Šava V spomin Vladu Šavu (1945–2008)
Šavov forešt in kozmologija
Marjan Tomšič
Vlado Šav – Čarobna dolina
Spisano: 27. avgusta 2013
Izdano: Koper, 3. avgusta 1998
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno z ustnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Boj zemeljskih in nebeških sil v istrski vasici Hrpeljci. Premagane temine človeških strasti in združitev nasprotij v Enost. Močna in prepričljiva igralska kreacija.

Gledališke pradstave Vlada Šava so vselej takšne, da ne spadajo v noben okvir. So bolj obredi, bolje: magični oziroma kozmološki obredi. V njih ne gre za igro v konvencionalnem pome¬nu, temveč za dogajanje na energijskem, temeljnem, simbolno-psi¬hičnem nivoju. Šav je igralec, režiser, filozof, pesnik in človek, ki že desetletja hodi svojo pot. Morda bi kdo rekel, da je to pot po robu ali ob robu. Kakor se vzame, kakor pač kdo te stvari razume. Če pri tem mislimo na njegovo "izločenost", na njegovo bivanje izven urbanih središč in izven gnezd te planetarne kulture, potem gre gotovo za bivanje na robu te civilizacije ali za bivanje ob robu globalne vasi. Če pa stvar obrnemo in se vprašamo, kdo živi sredi Narave in kdo ob njenem robu, potem moramo brez dvoma ugotoviti, da Šav živi sredi, v sami srčiki planetarno kozmičnih sil ter skrivnosti, mi pa, ki se imamo za otroke atomske nadcivilizacije, živimo na robu in smo neke vrste izobčenci iz občega reda stvari in dogodkov. Iz teh razlogov se naši pogledi na svet ne ujemajo z njegovimi. Mi opazujemo in vrednotimo dogajanje skozi zenico našega kolektivnega Ega, rekel bi: skozi oči človeškega logosa, ali drugače povedano: skozi opcijo naše velike, vsemogočne Civilizacije in Znanosti. Vlado Šav pa opazuje in vrednoti svet skozi popolno zlitje z veliko Naravo in v sozvočju z njo. To sta vsekakor dva različna pogleda; prvi je poln arogance in človekove pretirane samozavesti, drugi pa je ponižno čudenje in tiho zahvaljevanje. Prvi pogled na red sveta prihaja iz silnega hrupa in bliskanja te civilizacije, drugi pa iz tišine, miru in najglobljega čutenja stvari.

Ta uvod je bil nujen, da bi razumeli predstavo FOREŠT, ki se je dogajala v zaselku Hrpeljci, blizu istrske vasice Boršt, zadnje dneve meseca julija 1998. Pripravili sta jo skupini oziroma gibanji: Performans Studio Koper in Theater der 4 Buhnen iz Nemčije. Igralci: Julian Knab, Sigrun Kubin, Vlado Šav in Irena Vujanovič. Glasbena spremljava: Martin Konjajev. Takoj na začetku naj povem, da je naslov predstave po mojem zgrešen. Forešt je istrski narečni izraz, ki označuje tujca, prišleka in ima večinoma lokalni pomen. Ker pa omenjena gleda¬liška predstava daleč presega nivo folklornega dogajanja in ne spada neposredno v pojem "istrijanstvo, Istra", saj govori o univerzalno arhetipskem, magičnem in simbolnem svetu, bi bilo dobro "forešta" zamenjati s tujcem ali morda prišlekom, deskriptivno: gre za inkarnacijo Božjega v človeško profanem. Ustrezen izraz bo najbrž težko najti. Kaj se pravzaprav dogaja v Šavovi drami? Razdeljena je na dva dela. V prvem se soočamo z arhaičnim vaškim življenjem, v drugem delu pa v ta svet poseže nekaj, kar prihaja od zunaj in kar je po svojem bistvu Božje, Nadnaravno, Kozmično. Vse, kar se dogaja v prvem delu, je izredno živa, večplastna podoba življenja ljudi v vaseh pred stoletji, no, morda tudi še v času pred prvo svetovno vojno. Tako na začetku drame. Kmalu pa arhaično kmečko bivanje dobiva simbolne podobe splošnega dogajanja v današnji, torej sodobni človeški družbi. Proti koncu prvega dela nimamo več občutka, da smo priče življenju v istrskih vaseh in priče hedonističnega prepletanja germanskega, romanskega in slovanskega sveta. Dogajanje je nabito s pristno kmečko erotiko, nagonski svet se neobrzdano uresničuje. Strasti se silovito in svobodno preta¬kajo. Sproščajo se animalne in človeške sile. Mediteranski utrip preplavlja dogajanje. Ljudje plešejo, pojejo in se na vse mogoče načine zabavajo. V začetku poteka vse to v skladu z naravo; lahkotno, neobremenjeno, brez kršitve Zakonov. Toda kaj kmalu se v protagonistih pojavi uničevalna pohota, aroganca in vse tisto, kar je značilno za današnji iztirjeni svet. Prihaja do skrunitve velikih darov narave. Zlomijo se pečati in človek naduto prestopa limite. V tem dogajanju pa že odseva sodobni, nič več arhaični kmečki svet. Elementarna in čista nagonskost se izrodi, strasti deviirajo in dogajanje na prizorišču se nevarno približuje skrunitvi sakralnega. To se zgodi takrat, ko neobrzdano razmetavajo "božji prah življenja"; to je moko, ki je nastala iz svete rastline, iz pšenice, in še bolj eksplicitno takrat, ko ukradejo dobremu, rogatemu bitju kruh in ga razkosavajo ter razmetavajo, kakor da to ni Kruh, temveč nekaj, česar ni treba spoštovati. Skrunitev svetega in svetosti doseže vrh tisti moment, ko v divji pohoti in neobrzdani norosti nabodejo kruh na roge dobrega bitja. S tem dejanjem nasilno zlomijo zadnje pečate in presežejo zadnji limit. Posledice take arogance, domišljavosti, nadutosti, destruktivnega kolektivnega stanja je smrt dobrotnega rogatega bitja. Šele ob tej smrti se ljudje streznijo in dojamejo posledice svojih dejanj oziroma svojega odnosa do sebe in drugih bitij. Tu se dogajanje upočasni. Hrupna zabava je končana, ples ponorelih strasti in človekove neumnosti se ustavi. Odslej pa vse do konca drugega dela "grške tragedije" prevladujejo tišina, molk in meditativna poglobljenost. Torej tisti elemeti, ki jih Šav v svojih gledaliških delih mojstrsko obvladuje. Če je v prvem dejanju polnil dogajanje pozunanjeni človek, se zdaj začne njegovo sestopanje v globine biti in v samega sebe. Igralci zdaj nosijo obredna oblačila. Najprej se zgodi, v grozljivi tišini, porod. Mlada ženska zavije svoj plod in ga nese počasi in svečano čez obširno dvorišče. Izroči ga boginji Demetri oziroma Veliki Materi. Ta ploži "nedonošenčka" v svojo Skrivnost in v zameno za darovani plod preda mladi materi simbole štirih elementov: zemlje, vode, zraka in ognja. Potem se dogaja čudež. Velika Mati, boginja življenja na planetu, "porodi" forešta, tujca. Ta pa ni otrok, temveč že odrasel, zrel mož. Ob svojem rojstvu se milo čudi svetu in vsemu, kar ga obdaja. Od ljudi, ki živijo v pokrajini, se močno razlikuje. V njem ni nobene agresivnosti, ni domišljavosti, ni zemeljske, človeške moči. Je pa v njem ghandijevski duh in duh svetosti ter svetloba zvezd. Okolje, predvsem moški svet, ga ne prepozna kot nadnaravno (Božje) bitje. Sprejmejo ga kot vsiljiv¬ca. Napadejo ga, žalijo, ponižujejo, posipajo s prahom zemlje, umažejo ga. Na vso njihovo divjost in negostoljubnost Tujec ne reagira. Pusti se mučiti in zasmehovati. Usmilijo se ga ženske, ki intuitivno zaznajo v njem prisotnost tistega, kar ne pripada temu svetu. Prinesejo mu vodo, oblivajo ga, umijejo z njega blato zaničevanj in grobega nasilja. Ker ga moški svet (moški tu le simbolizira človekovo hipertrofičnost in zaslepljenost z lažno močjo) hoče še kar naprej mučiti, se nad njim izživljati, ga ekskomunicirati - je Tujec prisiljen uporabiti svoje nadnaravne (Božje) darove. Preobrazi se v bitje, ki povzroči v prisotnih silen, smrten strah. Ko se tisti, ki ga zavračajo kot Mir, Ljubezen, Zbranost, Svetost in Tišino soočijo s prisotnostjo Nadnaravnega v njem, doživijo notranjo preobrazbo. Njihova krutost, aroganca in apriorna večvrenost izginejo in izročeni so Tujcu na milost in nemilost. Ta pa se drugič preobrazi, tokrat v Milino in Sočutje. Torej ne uporabi svojih uničevalnih moči, temveč izžari v divjost tega sveta svojo ljubezen in čisto svetlobo. Sledi človekova posvetitev v štiri temeljne elemente. Enim je dana moč in skrivnost Zemlje, drugim svetost in vseobsežnost Vode, tretjim kohezivna moč Ognja in četrtim lahkostnost Zraka. Ljudje se čudijo lepoti elementov in spoznavajo vsak svoje bis¬tvo. Nato Ogenj prižge kres na nebu in ob tem kozmičnem plamenu in iskrenju pride do zlitja vseh štirih elementov: ognja, vode, zemlje in zraka. Ob tej združitvi se zgodi čudež: nasprotja so premagna, konflikt izgubi svoj pomen in smisel. Različnosti se združujejo v Enost in s tem v posvečeno in edino resnično člove¬kovo moč; v notranji mir, v tišino, v molk in v ljubezen, ki pre¬poznava in sprejema drugačnost in se "podreja" Božjim (kozmičnim) principom. Če bi se ta predstava dogajala na kakem odru ali koprskem trgu oziroma na ulici, bi izgubila vso svojo moč in poetsko lepo¬to. Dogajala se je v Hrpeljcih, na dvorišču stare istrske hiše, torej v objemu avtentične scenografije. In tu ni bilo nobene električne luči. Le plamenice, sveče in pravi ogenj. Nad vsem tem se je bočilo julijsko nebo, polno zvezd. Dišalo je po smokvah, po travi, po rožmarinu in sivki... K temu vzdušju je veliko pripomo¬gla zelo premišljena kostumografija in ogromno glasba, delo izrednega mojstra Martina Konjajeva. S tolkali in drugimi instru¬menti je sproti ustvarjal prav tisto, kar je zahteval posamezni prizor. Dogajanjem je sledil z izrednim posluhom in postajal tako neločljiv del kozmologije te, po svojem duhu, grške drame. Igralci pa niso le igrali, temveč dobesedno živeli vsak svojo vlogo. Napolnili so jo z osebno energijo in še z energijo, ki je vanje pritekala iz zemlje in zvezd. Šavova režija je opravila svoje. Izkazovala se je v subtilnem razmerju med močmi posameznih kozmičnih elementov. Skozi vso igro so se prepletali, ustvarjali napetosti in se se na koncu združili v peti element, v Enost-vsega-kar-je. V tišino in meditativen uvid v globine in širine človekove zemeljske in božje biti.

Koper, 3. avgusta 1998