Pojdi na vsebino

Od kralja Matjaža

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Od lepe Vide Od kralja Matjaža
Prepesnitve ljudskih pesmi
France Prešeren
Od Rošlina in Verjankota
Viri: ff.uni-lj.si
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Stòji, stòji mesto belo,
Celje belo in veselo,
v Celju lipica zelena,
tam je post’lja narejena;
mehke pernice zrahljane,
bele rjuhe so oprane,
in blazine in odeje
so iz drage turške preje.
Tam leži pri belem dnevi
kralj Matjaž, bolnik kraljevi;
k lepi Bobnar’ci je lazil,
dokler ga je Bobnar spazil,
ga obodel mož srditi,
da ne bo več zrav mor’biti.

Ves obvezan, ves krvavi
kralj Matjaž sestrici pravi:
»Rane mi poglej skeleče,
al’ so črne, al’ rdeče!
Ak’ rdeče so,« ji reče,
»naj kdo po zdravnika teče,
da mi grenko smrt odvrne;
če so moje rane črne,
sestra! več ne bo mi bolje,
pošlji mi po sveto olje.«

»Oh, do srca so skopane,
črne, bratec, tvoje rane;
vedno, kralj, sem te svarila,
ne lotit’ se žen prosila;
srčne rane žene tuje.« —

Kralj Matjaž tak’ beseduje:
»Tol’ko Bog daj zdravja meni,
da bom v vas šel k lepi ženi,
k tvoji ženi, Bobnar mladi,
da bom v vas šel po navadi.« —

Te besede še ni ’zrekel,
pot mrtvaški je pritekel.
Zazvoni po Celju celem,
s petimi v zvoniki belem
pri Šempetru so zvonili.
Bobnar bil je pri kosili.
Mlada Bobnar’ca ga praša:
»Kdo je umrl, da se razglaša
glas zvonov po Celju celem,
v Petrovem zvoniku belem
da zvonov petero poje?« —
»Vem, kdo umrl je, srce moje!
Preden prišla stara leta,
kralj Matjaž je šel iz svéta,
t’mu pojó zvonovi naši.«

Bobnar’ca tako se ustraši,
da ji žlica ’z roke pade. —

Bobnar praša žene mlade:
»Kaj t’ je padla ’z roke žlica?
Ali uj’c bil, al’ sin strica?
Je mrlič bil žlahte tvoje?« —

»Ni mrlič bil žlahte moje,
ni bil uj’c, ni sin bil strica,
mi je padla ’z roke žlica,
ker sva skupaj se učila
ino v cerkev skup hodila.« —

Bobnarju se jeza vname,
v roke oster nož vzame,
in zabode svojo ženo,
mlado ženo nepošteno.

Ko je ženo svojo umoril,
tako k hlapcu je govoril:
»Hitro, hitro, hlapec zvesti,
dalj ne smem ostati v mesti,
obsedlaj brž dva konjiča,
tako hitra ko dva ptiča,
en’ga zate, en’ga zame,
vrzi torbico čez rame
in beživa pri tej priči,
da me ne dobijo b’riči.« —

Hlapec pravi ino reče:
»To mi v glavo iti neče,
béžat’ z doma zavolj žene,
zavolj žene nepoštene!« —