Življenje za hrbtom
| Življenje za hrbtom Ljuba Prenner |
V časopisu besedilo ni bilo objavljeno v celoti.
| |||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. • dno |
In glej, neki učitelj postave je vstal in ga je takole skušal: »Učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?«
On pa je rekel: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?«
Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.«
»Prav si odgovoril,« mu je rekel, »to izvršuj, in boš živel.«
Ta pa se je hotel opravičevati in je rekel Jezusu: »In kdo je moj bližnji?«
Evang. Luka 10, 25—3
I.
[uredi]Na podgoriški postaji so ljudje čakali na večerni vlak. Le eden je hotel odpotovati, učitelj Majhen je pričakoval prijatelja, — vsi ostali pa so čakali kar tako. Kaj hočete?
Podgorica je majhno, čedno, a dolgočasno mestece, in še dolgočasnejše bi bilo, ako bi človek ne imel tega vsakdanjega čakanja pri večernem vlaku. Morda pa se le prikaže zanimiva osebnost, lepa neznanka, ali pa se morda prav nocoj ali prav jutri zvečer zgodi pri vlaku kak škandal ali celo senzacija.
In kaj vse je že za Podgorico senzacija! Zadnje novosti iz družinskega, zakonskega in ljubavnega življenja, ki jih nikdar ne bo mogoče v Podgorici zagrniti tako, da bi škandalov željna publika že pol ure pozneje ne zvedela, da sta se tam sprla žena in mož, da so bili pri upraviteljevih otroci tepeni in da baje tudi tista Milica že ni več nedolžna.
Odhajajoči Cvetko Megla se je ščeperil in je pripovedoval učitelju, da odpotuje v mesto le za dva dni, tam je gledališče, bar, zabava, tempo novega časa, in moral bi poginiti v tej zanikarni Podgorici, ko bi si ne mogel privoščiti po dvakrat na mesec teh izletov. In on si jih lahko privošči. Strokovnega učitelja meščanske šole je silno jezilo, da ga oni tako samovestno tika — te preklete bratovščine ob sobotnih pijančevanjih! Sploh, to prekleto malo gnezdo, kjer te skoraj vsak dojenček pozdravlja kakor starega znanca in kjer te vsak kravar obira, če mu nisi všeč, ker te že pozna in ti hoče biti enak. Pa to bo sedaj vse drugače. Sedaj pride prijatelj, ki nekaj velja v Podgorici, pravi doktor medicine, bodoči sekundarij na podgoriški bolnici. To bo družba — ne pa takle Cvetko Megla, gizdava krota kramarska.
Ljudje so iztegnili vratove in vlak se je težko prhaje in škripaje ustavil s svojimi tremi vagončki.
Nasmejan mlad človek v sivi obleki, s podjetno zavihanim krajcem klobuka in s kovčegi v rokah je izstopil.
Prijatelja sta se pozdravila in med pogovorom o dolgi in neprijetni vožnji krenila proti mestu.
Pogovor je bil splahnel. Dr. Janko Povoden je lahko gledal toneči dan te pokrajine, ki ni bila niti divje romantična niti otožna daljna ravan, ampak mehka in nekako zelo ubrana. Hribčki in holmi, nanizani ob hrbet zadnjega izrastka Karavank, na drugi strani Pohorje, med obojim široka dolina, in v spodnjem zaokrožku mesto Podgorica, osredek majhnega sveta, nevidno zaplankanega. Pa tega Povoden ni mogel vedeti, da je naravni zid gorovja obenem tudi plot, preko katerega podgoriško mišljenje in čuvstvovanje ne uhaja; gorje tistemu, ki se s to zapovedjo in postavo ne strinja.
Bolniški strežnik za njima je nosil prtljago in zastonj napenjal ušesa. Onadva se nista pogovarjala o ničemer, kar bi se dalo raznašati kot novico po mestu.
»Zvečer pojdeš z menoj k Marnu!« je dejal učitelj. »Tam je naše omizje, in vem, da ti bo ugajalo!«
»Pojdem!« je obljubil Povoden.
Sestri Repički, ki sta imeli hišo tik ob cesti s kolodvora in ki sta morali vse vedeti, videti vsakega človeka in poznati njegova pota i-n slabosti, sta bili že pri oknu.
»Ali si ga videla? To je novi doktor! Mlad je še!« je zašepetala Helena, poosebljena radovednost.
»Bomo videli, bomo videli!« To je bila pa Melanija, največja klepetulja, ki so ji rekli »mestne cajtenge«. »Majhen ga torej pozna. Ta je tudi pravi tič! Za šolo in otroke bi se rajši brigal kakor za te svoje neumnosti. Lumpa, ponočuje in kvarta — sedaj pa hodi s tisto — z učiteljico Kolenčevo. Saj vemo, kako je! Za naših časov — o—.«
»Ali že veš, da se je za doktorjem Bendetom peljala danes žena v Maribor, ker ji je nekdo pisal, da ima njen Cirilček, ta stari nemarnjak, tam mlado ljubico. Sram ga je lahko, njej pa privoščim, da se mora tudi ona s takimi sitnostmi malo pozabavati, ker je tako naduta gos!«
Majhen je čakal prijatelja pred vrati bolnice.
Bolnica ni bila velika, vendar so bili prostori svetli in visoki. Smrdelo je pač po desinfekciji, amoniaku in po tistem vlažnem, težkem potu razkrajajočega se življenja, ki je laiškim živcem prvi tesnobni memento.
Majhen je obstal kar pri vratih, Povoden pa je na spodnjem koncu hodnika srečal svojega bodočega šefa.
Doktor Sušec je obstal. Tu je bilo dvoje temnih oči, polnih trde odločnosti, pogled nekoliko zviška in malo zaničljiv — in z vsem tem se ni zlagalo ono, ki je izdajalo, kar je skušala volja tako prepričevalno zakriti. Mož je smel in moral stati na takem podstavku, in ni ga bilo v Podgorici, ki bi si drznil odrekati mu v brk to, s čimer se je obdajal.
Povodna se je takoj lotila negotovost in zadrega, ko se je predstavljal in javljal, da prihaja na službeno mesto.
»Odkod ste doma, gospod doktor?« je vprašal zamolkli glas, ki bi mu ne mogel določiti niti lege niti prave barve, ker je ni bilo. Bil je privzgojena, prisiljena trdota.
Povoden je odgovarjal uslužno, zelo vljudno in s tisto slednjo, prosečo prijaznostjo, ki nosi v sebi že upor nemočnega.
Kratka vprašanja, kratko, hladno slovo.
V stranskem prizidku so bila stanovanja zdravnikov.
Ozka in dolga soba je bila pripravljena za Janka. Postelja, kanape, pisalna miza, stol, umivalnik in omara. Namesto posteljne omarice stolček brez naslanjala, nobene luči ob postelji!
Ko je bil vse pospravil in uredil, je postavil fotografijo dekleta na pisalno mizo, pisma pa vteknil v predal.
Sedel je na posteljo in si prižgal cigareto.
Rad bi bil legel in zaspal. Sanjaril bi in se tako zazibal preko polsna v nezavest spanja. Toda moral je še ven, ker je bil obljubil Majhnu.
Ljudje, ki so se ga bili oklenili ali v prijateljstvu ali v ljubezni, niso bili zadovoljni z njim, ko so ga spoznali, kolikor se more sploh, spoznati človek. In on je to občutil kot veliko krivico. Pa ni bil on tako težke vrste človek, kakor si je to sam domišljal. Bil je le kljub svoji veliki dovzetnosti in družabnosti mnogo in rad sam s seboj. Rad se je držal nekaj časa ob prijatelju ali ljubici, malo dajal, še več sprejemal, in kar naenkrat se mu ni ljubilo več niti to niti ono. Zabubil se je vase in čakal, čakal ...
Morda ga bo sedaj ta mali kraj, kjer bo le malo živahno menjajočega se razvedrila, tesneje privezal k Majhnu, s katerim sta tovariševala do mature. Morda najde celo žensko ...? Tu bi si moral prav za prav reči: »Stoj!«. Tam na mizi je stala slika. Da, slika, a tudi nič več in nič manj kakor le lepo retuširana fotografija. In to je prekleto malo! Živa Slavica je daleč, morda se oblači sedaj za gledališče, morda je pomislila nanj. Kaj veš, kakšno bo svidenje?
V dolini nekje je zvonilo »zdravo Marijo«. Preko onih vrhov tam zunaj, ki zapirajo to dolino, je hotel zasanjati v široki, oj tako zelo široki svet. Saj morda ni svet tam zunaj nič širši od te male kotanje in ne mnogo svobodnejši od male slovenske domovine, a človek, od rojstva in detinstva vklenjen v tesno življenje, sanja o svobodi kakor otrok o pravljičnem kraljestvu.
»Servus, doktore! Le bliže, tu smo!«
Kakor na povelje je bilo naenkrat vse tiho in od vseh miz so se radovedne oči ozrle v neznanca, ki ga je bil učitelj nagovoril za doktorja. V Podgorici ni bilo doktorjev na vagone! Ha! Majhen je predstavljal, ponosen kakor pav, in pri drugih mizah so se sklanjale glave in iztegovali vratovi, in polglasna vprašanja, sodbe in obsodbe so frčale že od ust do ust.
Tu ob peči je bila dolga miza »prvakov«. Tu so bili: advokat dr. Ciril Bende, dirigent podružnice Slovenske banke Jaka Gobezdar, veletrgovec Miha Gobec, računski svetnik v p. Karel Zeč, ravnatelj meščanske šole Rafko Kambič, ravnatelj mestne hranilnice Ivan Šribar in šef gozdarskega urada Ivo Marn, inženjer in imenovan »der schöne Schani«, gostilničarja Marna brat in ponos vse hiše.
Pri ostalih mizah so se držali trgovski sotrudniki, gospodje uradniki s sodišča, davkarije in sreskega načelstva, predvsem pa gospodje uradniki banke, ki so bili takrat najelegantnejši in izdatne cehe zmožni fantje.
Povodnovi novi znanci so bili: učiteljica Anamarija Kolenčeva, starejša učiteljica Berta Dolinarjeva, zelo kratkovidna in zelo netaktna, kakor je mislil Janko, ker ga je ves čas hladno in kritično ogledovala skozi ostra, zlata očala, in starejši učitelj Leben. Doslej je govoril le Majhen, in tudi ta le zato, da bi rešil mučno dolgočasje, ki se je polotilo družbe, odkar je sedel tujec med njimi. Majhen pa je pripovedoval o njunih skupnih dijaških doživljajih. Ko je končal neko prav nezanimivo zgodbo, je pripomnil še Janko: »Pusti to, Vladko! V teh dijaških spominih ni tistega, za kar jih danes imamo. Takrat, ko smo to doživljali, smo tudi vedno napeto pričakovali, kaj nam prinese bodočnost. Sedaj, ko na vsem ni prav za prav nič več ko nič, se nam zdi preteklost veliko lepša, kakor je bila v resnici.«
»Tega ne podpišem, kajti takrat, ko smo še toliko upali, smo tudi laže živeli in bilo nam je zares lepo!«
»Kaj še!« se je sedaj oglasil učitelj Leben. »Še predobro se spominjam svoje mladosti in dijaških let. Morda in najbrže ste jih vi doživljali drugače. Meni so bile sam pekel.«
»Tovariš se je tudi sam vzdrževal!« je dodala Anamarija zelo obzirno.
A Leben je kljub temu vzkipel.
»Tudi drugi so kleli, tudi taki, ki se jim ni bilo treba poditi za instrukcijami in milostjo raznih dobrodelnih ustanov. Oni so imeli opraviti le s seboj, s šolo in profesorji. Jaz pa sem se prekljal z vsem svetom, s svojimi tako imenovanimi 'dobrotniki', s starši mojih bedastih učencev, vedno sem si bil v laseh s profesorji in s seboj sem vlačil še vsa bremena svoje nature, tako da sem od sedemnajstih do dvajsetih let večkrat mislil na vrv in revolver kakor na svoj bodoči poklic. Torej je bilo le nekaj vsebine v moji mladosti, kajne, gospod doktor? Takšne, o kateri govoriš ti, Vlado, seveda nič ali prav, prav malo.«
»Oprosti, prosim,« je odvrnil Majhen, »saj to sem tudi jaz mislil. Kaj menite, da jaz nisem bil melanholičen. Oj, pa še kako! Ustreliti sem se tudi jaz mislil in ves svet mi je bil na poti. Včasih sem bil silo potrt in obupan nad življenjem. Da!« Majhen je še pokimal in zelo resno pogledal predse v kozarec.
Tudi Kolenčeva je gledala predse, Janka je silil smeh, Leben pa si je prižigal cigareto in se delal, kakor da ga pogovor več ne zanima. Berta Dolinarjeva pa je vprašala kolikor mogoče otročje: »Kaj pa vi, gospod doktor? Kolikokrat ste se pa vi nameravali ustreliti ali obesiti ?«
»Seveda neštetokrat!« je odgovoril Janko v istem tonu. »Pa vas je to kmalu minilo?«
»Seveda! Kako bi bil sicer danes še tu?«
» Torej priznate?«
»Kako menite?«
»Vidite. Brala sem nedavno neke pesmi. Bile so tako presneto žalostne, tako nasičene neke iluzorične tragike, da sem si mislila, ali bi ne bilo morda dobro, da vprašam dotičnega gospoda, čemu se vendar ne obesi, če je vse na svetu tako zanič, tako podlo in žalostno. Čemu ni vsaj on dosleden?«
»Ali ni to v splošnem puberteten pojav?« je vprašala Kolenčeva skrajno plaho.
»Je!« je odvrnil Janko resno.
»Ni!« je rezko zaklical Leben. »Pubertetni pojav je le tisto igračkanje s smrtjo, kakor sta ga doživljala tale dva. Drugim je od vsega začetka življenje težje, takim pa, ki se jim vse lepo ponuja na krožniku, postane le dolgočasno, zato si najdejo pač neko 'svetobolje', da se zde samim sebi zanimivejši in globlji.«
»Oprosti«, je zagrmel Majhen. »Meni se zdi, da imaš ti vse ljudi, ki jim ni bilo treba kdaj stradati in prositi, za šleve in lutke.«
»Ali mislite, da ne more mlad človek, prost gmotnih skrbi, ničesar težkega doživljati ?« je vprašala Anamarija.
»Tega Leben niti ne trdi. Čemu zavijata?« Sedaj je bila Dolinarjeva naenkrat vsa resna. »A ker je prav on sam izkusil, kako strašno in bridko je, če je človek lačen in slabo oblečen, če stanuje v kakšnem zanemarjenem brlogu brez zraka in luči, se mu na videz zde druge težave mladosti manj važne, ako se jim ni še pridružila gmotna beda.«
Leben se je začudeno ozrl v Dolinarjevo. Saj mu je ta ženska doslej še vedno, odkar se poznata, ugovarjala in pobijala njegove trditve s posmehljivo gotovostjo. Vrgel je ogorek cigarete v pepelnik in mnogo mileje nadaljeval, obrnjen proti Kolenčevi: »Gospodična! Ali ste vi že kdaj kot osemnajstletna mlada ženska tavali v jesenskem deževju po večjem mestu s prijetno zavestjo, da vas, če krenete domov, čaka tam zatohla, nezakurjena luknja? Lačni ste, komaj malenkost ste pojedli snoči, denarja nimate, za instrukcije dobite šele pojutrišnjem, denar, nimate človeka, ki bi vam kaj posodil, tam, kjer ste pred pol ure poučevali, so se ravno spravljali k popoldanski kavi, vas niso povabili, ker taki ljudje pač ne mislijo, da utegnete biti lačni. Ljudje vas nimajo radi, ker imate to lepo navado, da se ne marate nikomur klanjati, ker ne znate v nobeni sili življenja biti diplomat, ampak vselej bleknete tisto, kar si mislite. Svet se vam je že zagnusil, spoznali ste že vso hinavščino, laž in samoljubje med svojimi tovariši, pri svojih neusmiljenih 'dobrotnikih', ljubeznivi ste bili, pa so vas prezirali, bili ste uslužni, pa so vas omalovaževali, delali ste, pa so vas ogoljufali za plačilo, veste, da ste bistrejše glave od marsikoga, pa vam odrekajo še tisti konček vaše pameti, mladi ste — ne vem sicer, ali so tudi mlade ženske take — ljubezni željni in vas izpodrine s peklensko doslednostjo vedno srečnejši tekmec, ki se ne prereka toliko z življenjem kakor vi, ki se zna klanjati, ki zna vse in zmore vse, česar vi ne zmorete, sami ste, nikogar nimate, ki bi vam hotel pomagati in bi za to pomoč ne terjal od vas pesjeponižne hvaležnosti, glejte, gospodična, vse to je hudo, a najhujši izmed vsega je — glad. In zavoljo tega gladu boste morali ali prodati samega sebe, zaradi njega boste morali, če ne bo drugače, postati tudi pasjeponižna šlevica, da vas bodo drugi še bolj prezirali in poniževali. Morda, če ste močnejše nature človek, se tega vsega lahko otresete in si priskrbite močan podstavek z napisom: 'Piši me v uh, kdor me hoče!' — sicer vas pa taki doživljaji lahko čisto podrejo, ako vas ne, vas pa zamajejo toliko, da se nanje rajši ne spominjate.«
Leben si je oddehnil in si poiskal iz doze novo, mehko cigareto. Razburil se je bil in roke so se mu nalahno tresle.
»Vi pa ste se gotovo hoteli streljati zaradi kakšne nesrečne ljubezni, kaj? « je vprašala Dolinarjeva v mučni molk, ki je nastal po dolgem Lebnovem govoru.
»Tudi to!« je pritrdil Janko in se smejal Dolinarjevi v vprašujoče oči. Še vedno mu je bil neprijeten njen prodirajoči pogled. Rad bi se ga bil iznebil, kakor bi se bil iznebil kakšne druge predrznosti, a zavedal se je, da bi se le sam blamiral, ako bi jo morda skušal tako zavrniti. »Prav zaradi tega pravim in trdim, da je mladost lepa. Ali ni morda lepa dijaška zaljubljenost — tista nežna čuvstva ...«
»No, no, no, Vlado — le ne te zarjavele sentimentalnosti! Kar je gospod učitelj povedal, to vsekakor priznavam, in dasi sam kaj takega nisem doživel, bi mogel razumeti, da bi tak človek zgrabil za kakršno si bodi orožje in ubijal svoje 'ljube' bližnje ... a te naše zaljubljenosti in sentimentalne laži pa kar pustimo. Prav, če so se nam zdele takrat lepe in zanimive, če jih pa gledamo v luči sedanjosti, so gotovo malo smešne in avšaste.«
»Nič. Čuvstva so čuvstva ...« je začel Majhen iznova.
»MoIči, Majhen! Gospoda doktorja ženirajo ta tvoja čuvstva, povej rajši kaj o sedanji svoji čuvstvenosti ...« je zavila Dolinarjeva zelo porogljivo.
Sedaj se je zagovarjal Janko. A njegov zagovor ni bil niti toliko tehten, da bi bil postarni in kratkovidni Berti Dolinarjevi splahnel porogljivi nasmešek na ustnih in v očeh.
Tudi pri drugih mizah je bilo živahno. Mladi so se pogovarjali o bodočih plesnih vajah, o politiki in o dekletih. Pri mizi prvakov pa so se, preden je Janko prišel, živahno prepirali o silo zanimivem predmetu, in sicer o tem, kako se nosijo gumbi na hlačah. Doktor Ciril Bende je trdil, da jih sme nositi dobro oblečen gospod le na notranji strani, ker je grdo in nemoderno, če zapenjamo naramnice na gumbe, ki so prišiti zunaj pasu. Vilko Verderber, ki bi bil ugovarjal že zaradi ugovarjanja samega, pa je skušal navzočne prepričati, da zahteva moderni kroj gumbe na zunanji strani pasu.
Doslej sta govorila še sama. Drugi so ju le modro poslušali. Ko sta se že precej ogrela, sta preskočila od gumbov na kroj oblek in odtod na krojače. Potem sta se pričela prerekati, katera vrsta sukna je boljša, in odtod ni bilo več daleč do trgovcev, ki so, sluteči bližajočo se nevarnost, bili takoj pripravljeni, da povedo svoje misli.
Debeli Gobec in visoki Gobezdar, ki si je nabral v Podgorici lepo premoženje, avto in še kopico dobro naloženega denarja, sta se oba razhudila in vnel se je živahen prepirček, ki je obetal, da ga ne bo še tako hitro konec. Prisluhnili so tudi trgovski sotrudniki od drugih miz in preko njih so se z opazkami vmešavali tudi »bančni fantje«.
Medtem je vstopil Janko.
Namah je bilo prerekanja konec.
Glave, ki so se bile v začetku sklonile za toliko naprej, da je vsak slišal, da je mladi tujec novi doktor v bolnišnici, so se spet razmeknile vsaka na svoj običajni prostor, in oči so ocenjujoče ošvignile Janka, ki se je bil usedel k učiteljski mizi.
Vilko Verderber, tisti, ki je bil malo prej na hitro dejal: »Domišljava roba!«, je takoj izpremenil svojo sodbo, kajti od doktorja Bendeta je bil ujel, da je mladi doktor »Triglavan«, Bende se ga je spominjal z nekega plesa. »Triglav«, to je slovensko akademsko društvo, »»Triglav« pa je bil za Verderberja pojem, ki je zanj prijel, kadar je mogel. Koliko sta se zaradi tega že prerekala z Bendetom, ki je bil tudi starešina iste organizacije. Bil je še v Gradcu, ko so »TrigIavani« tudi druge slovenske dijake, ki so se šolali na višjih strokovnih šolah, katerim sicer ne gre stopnja univerze, sprejemali kot goste z znižano članarino in s pravico, da smejo nositi društveni trak. Eden teh je bil Verderber, ki se je za doktorja Bendeta okus in jezo veliko preveč ponašal z naslovom triglavanskega starešine.
»Glej ga, brata Triglavana! S tem se moram takoj seznaniti!« je dejal Verderber in si mel roke.
»Glej ga no! Kolikokrat ti bom še moral reči, da se nimaš pravice šteti med starešine našega društva. Nimaš pravice in je ne dobiš! Priposestvuješ je tudi ne, in če se sto let delaš, kakor da jo imaš, razumeš! Saj vam je znana vsa ta reč, kajne, gospoda?«
Verderber je planil, kakor bi ga bil udaril. Z vsem svojim kratkim, a precej obilnim životom se je nagnil preko mize in pričel rohneti v Bendeta. Ta mu seveda ni ostal nobenega odgovora dolžan, in tisti, ki so ju poslušali, bi se bili lahko imenitno zabavali, ako bi obeh previsoko ne cenili. Tako pa se je zabaval le inženjer Marn, računski svetnik Zeč pa ju sploh ni poslušal, ker je ogledoval še vedno prišleca.
Medtem ko se je Janko zagovarjal in branil proti Dolinarjevi, sta se Bende in Verderber pogovarjala že daleč zunaj mej lepega vedenja, in bogve, kakšen bi bil konec, ako bi ju ne bil zdramil Majhnov klic: »Ančka — liter ljutomeržana!«
Oba sta se obrnila proti učiteljski mizi, in ker so se pogledi srečali, se je Majhen malo poklonil in rekel, kakor bi se hotel opravičiti: »... da proslavimo prihod našega dičnega doktorja!«
»Na veselo dobrodošlico!« je nazdravil takoj Verderber, in Janko se je zahvalil s poklonom.
»Na dober pričetek gospodu kolegi s sosedne fakultete!« je nazdravil tudi Bende, in trgovca si nista mogla kaj, da bi se tudi ne pridružila z »Živio!« in pokloni. Marn in Zeč sta se priljudno smehljala, le ravnatelj Kambič ni dvignil kozarca, ampak je Janka le zviška ošinil z ostrim pogledom.
Majhen pa je bil že preveč navdušen. Videl je razpoloženje gospodov »prvakov« in jih je povabil:
»Ko bi smel ...«
» Seveda, Vlado, kar bliže, mize skupaj, kaj bi se gledali! Moje ime je Vilko Verderber — tudi jaz sem bil Triglavan ...«
Kar naenkrat se je znašel Janko v veliki družbi smehljajočih se ljudi. Prejšnja družba se je pomešala z novo, le Dolinarjeva je v zmedi rokovanja in predstavljanja ušla. Janko je ni pogrešil, saj tudi ni utegnil. Kraj njega je sedaj sedel Vilko Verderber, in ta je imel mnogo vprašati, še več pa sam, pripovedovati. Kolenčeva je sedela na kraju mize poleg Lebna, Majhen pa je svojemu ravnatelju nekaj važno pripovedoval. Janko si je med Verderberjevim pripovedovanjem ogledoval svojo soseščino.
Videl je debelega, navidez zelo dobrodušnega trgovca Gobca, poleg njega gospoda veletrgovca Gobezdarja, precej samozavestnega malomestnega mogočnjaka, ki je ljubezniv le proti tisočakom, ponižen proti večjim mogotcem kakor je on sam, vljuden proti manjšim strankam, sicer pa nedostopen in visok. Najbrže prav dober trgovec za svojo korist. Kmetje iz podgoriške okolice pa so radi kupovali, a namesto z denarjem, so ponajveč kupovali s svojimi pridelki in z lesom. Kaj lep dobiček so nesle lesne pravde tudi advokatu Bendetu. Sicer se je pa tudi Verderber lahko šopiril po Podgorici. Kmetje so si radi izposojali denar, in stari Šribar, vodja mestne hranilnice, je bil čudak. Ako je hotel kdo deset tisoč, je vprašal: »Čemu jih potrebuješ?« In ko je po dolgem pričkanju zvedel, zakaj in kako, jih je dal kvečjemu šest, se jezil in strašil, češ, na kant prideš, če boš po nepotrebnem denar zafrčkaval, namesto nove strehe si rajši staro popravi in plačuj v redu zavarovalnino, nikar da si kupuješ preko mešetarja in od neznanega prevejanca novega konja. Tak je bil stari Šribar, ki je vse svoje življenje prebil v Podgorici in poznal vsako kmetijo v okraju, vedel za vsakega bajtarja, za število njegovih dolgov in za vsak kos travnika ali gozda, ki se je držal bajte. Verderber pa je rad posojal na menico z dobrimi poroki, še rajši pa na prvo mesto v zemljiški knjigi, Bende in njegov tovariš Žnidar pa se nista branila poslov, ki so iz takih posojil po navadi že leto ali dve pozneje sledili.
Tega seveda Janko ni vedel, on je že obkrožil vso družbo z očmi in skušal postaviti duševne diagnoze. Verderber je bil menda opazil, da ga njegov sosed ne posluša dovolj pazljivo, zato ga je prijel za reverje na suknji in mu trobil prav v obraz, kar mu je hotel povedati, in Janko se je moral vdati. Potem so začeli romati litri na mizo, sosedne mize so se izpraznile, nekateri so prisedli k veliki družbi. Pričelo se je petje, debatiranje, kričanje in lumpanje, kakor je bilo v Podgorici običajno, in je trajalo dolgo preko polnoči.
Močno okajeni so se poslavljali pred vrati gostilne. Bila je jasna, hladna jesenska noč. Anamarija Kolenčeva se je zagledala v zvezde, ki so visoko gori sijale iz teme. Njenega lakta se je oklepal Vlado Majhen, majavo je stopal poleg nje in mrmral nerazumljive besede predse. Bil je pijan. Že spet!
Vedela je, kako težko se bo rešila njegove roke in da jo bo prav gotovo spet hotel poljubljati, dasi mu je bila že davno rekla, da ne mara njegovih poljubov, če tako zelo diše po vinu.
»Čakaj, da odklenem!« mu je velela, ko sta prišla pred nizko hišico v podgoriški ulici, kjer je Anamarija stanovala pri starejši gospodični.
Odklenila je in, še preden jo je mogel Majhen prijeti za ramo, izginila za vrati in jih od znotraj zaklenila. »Lahko noč, Vlado — le dobro se naspi!« je še rekla, da se je komaj slišalo skozi vrata, potem pa je čul Majhen le še, kako so se zaprla v hiši vrata njene sobe.
Tako se ga ni bila še nikoli iznebila. Majhen je jezen stopil k oknu, a tudi to je bilo zagrnjeno od znotraj z debelo, neprosojno zaveso in trdo zaprto. To je pa že preneumno! Saj je vendar njegovo dekle, pa tako dela z njim! Kaj naj to pomeni? Se ga mar hoče za vedno iznebiti? Tudi prav! Poklical je: »Anamarija!« Nič odgovora. Tudi prav! Pa grem! In šel je. A med potjo mu je postalo težko in smilil se je samemu sebi. Tako zapuščenega se je čutil in premišljal in koval je že ganljive besede, s katerimi bo jutri ljubici očital njeno brezsrčno početje. Potem pa je šel domov, se tam slekel in legel v postelj. Zaspal pa ni takoj, ker se mu je zdelo, da se postelj vrti in dviga med vrtenjem do stropa in spet nazaj, in moral je, opotekaje se, še enkrat vstati.
Šele potem je zaspal.
Anamarija Kolenčeva je slišala njegove oddaljujoče se korake. Tedaj šele je prižgala luč.
Soba je bila majhna, zelo majhna, a zelo domača. Vse čedno pospravljeno, udobno in prijazno.
Anamarija je legla. Pripravljeno knjigo je odrinila in ugasila luč. Zatisnila je oči, da bi zaspala.
Vedno iznova se ji je zagabila Vladkova pijanost. Tega mu ni hotela očitno pokazati, ker ga je imela zelo rada.
Zbogom neharna dušo, zbogom oj tisočkrat,
sada je došla ura, treba se razstati.
Na levoj strani kraj srca —
leži mi težka ranica ……
Slišala je to pesem lani v Dalmaciji, zvenela je tako zelo slovensko.
Vlado se je nikdar ne bo naučil. Sicer pa je on pevec le za gostilno. Imel je sicer posluh, saj je lepo igral na gosli, a s svojim sirovim glasom je vselej pokvaril sladkost melodije, zadušil vse tisto, kar daje glasu milino in izdaja najtajnejše tresljaje srca in kar se ne da dopovedati z besedami.
Bila je hčerka skromnega uradnika, vzgojena v samostanu. Z rajnkim očetom sta bila prijatelja, dobra tovariša. Mati je bila prenežna, pregostobesedna in kljub vsej dobroti po dubu in srcu preoddaljena od svoje hčerke, ki bi ji mogla biti odkritosrčna.
Kaj bi dejal oče, ko bi vedel, ko bi natančno mogel doživljati z njo to njeno ljubimkanje z Majhnom?
Prijetna, da silno prijetna je zavest, da jo ljubi. Anamarija je pozabila, da je bil Majhen pravkar pijan, da je dišal po vinu in da se mu je zapletal jezik. Videla ga je visokega, čednega moža z moškim licem in svetlimi, trdimi očmi, in zdel se ji je močan in vse ljubezni vreden. In on jo je ljubil. Hrepenel je po njej, želel si njenih ustnic in njene tople, prisrčne naklonjenosti. Bil je ves njen, ta veliki, odrasli človek, le v mislih jo je morda objemal in ji razodeval vse to, o čemer je neprijetno govoriti. Kako nerodno bi ji bilo in njemu najbrže tudi in kako smešno, ako bi ji dejal nekoč: »Ljubim te!« Že beseda sama, tolikokrat zlorabljena, je osladna in zoprna, kakor hitro je izgovorjena — a v tihem, tako zelo tihem občutju zase — kako lepo je: »Ljubim te!«
Zaspala je, ne da bi se zavedela, kako in kdaj. Leben je spremljal Povodna domov. Morda je upal tudi on, razočaran in zagrenjen, da bo ta človek vsaj za pogovor, če ne za toplo, moško prijateljstvo. Vpraševal ga je, ali mu ni slabo. Janko je junaško zanikal in si želel postelje. Kaj briga njega vse skupaj — le spati, spati.
Ko je že ležal v postelji, se je iz zmede pojav in pogovorov, ki se mu je sukala po omeglenih možganih, jasno izluščila pojava bodočega šefa, doktorja Sušca. Dražilo in jezilo ga je vse to, kar je slišal nocoj o tem samodržcu. S togoto se je spominjal današnjega prvega srečanja, ko je stal pred njim kakor šolarček pred gospodom nadučiteljem.
»Ne boš me!« se je rotil osramočen. »Nisem pes, da bi me kujoniral. Ne dam se!«
V njegovo zavest je padlo težko, skoraj sovražno breme in misli so se razvijale okrog njega kakor vzvalovani krogi na vodi, v katero je priletel kamen.
II.
[uredi]V hišici za vodo je stanovala teta Malči. Bila je bolehna, najstarejša sestra hotelirja Vobacha. Teta Malči je bila večji del svojega življenja bolehna.
Njena mati, trda ženica iz Slovenskih goric, ji je branila in ubranila tudi ženitev. »Glej, Malči,« ji je pridigovala, »ti še lahko doživiš visoko starost, če se boš negovala in pazila. Ako boš pa poročena, se ne boš mogla vlačiti iz kota v kot kakor kakšna garjeva mačka. Morda pride tudi še otrok, in le pomisli, kaj bi bilo, ako bi bili tvoji otroci bolehne grinte, ki jih vsaka sapa kar zaduši. Ali misliš, da bi lahko prenašala takšno življenje? Seveda ti govori dedec sedaj, kako te ima rad in da te bo nosil po rokah. A v zakonu se tako pestovanje kaj kmalu neha. Zakon je končno le jarem, in ako ga hočeš dobro in brez velikega mrmranja prenašati, moraš biti zdrava kakor mlada žival pod vprego. Če pa tega ni, je kaj kmalu v hiši sitnoba, nadloga in nevolja, in iz vse prejšnje ljubezni in drugih takih ceremonij nastane en sam velik kup nesreče. Oče pa ti bo prezidal in uredil babičino hišico za vodo, in tam boš lahko zase in v miru živela, kakor ti bo po volji.«
S tridesetimi leti še ni hotela biti postarna ženica, mnogo je prejokala, bolehala in kinkala in premišljevala, ali je storila prav, ko je ubogala rajnko mater. Potem pa so prišli bratovi otroci, ki jih je bilo treba zibati in ki so se pozneje podili po njenem vrtičku, prišle so njene poročene prijateljice in druge, in končno se je že navadila tega, da so prihajale k njej mlade neporočene učiteljice, ki jim je bilo kaj do knjige in pomenka.
Zato teta Malči že dolgo ni več premišljevala, ali je imela njena rajnka mama prav ali ne.
Teta Malči je bila drobna, vse na njej je bilo drobno, lice, postava, udje. Borni lasje so bili osiveli, prijazne oči so gledale tudi bolj na drobno v svet, ki je bil zunaj njene hišice precej robatejši in nič kaj pripraven za njene drobne, nalahno drsajoče korake.
Hišica, sobe, pohištvo in okno, vse je bilo majhno in lično. Ob oknu je stala mizica in udoben stol. Odtod je bilo prijetno gledati skozi okno, kjer je onkraj ograje držala bela pot v majhen smrekov gaj. Tam se je po navadi shajalo vise, kar je bilo v Podgorici zaljubljenega sveta. In teta Malči ni imela lastnosti Repičeve Melanije. Malo radovedna je pač bila — moj Bog, ki bi ji vsaj tega ne privoščil?
Mlada Anamarija, ki jo je bila k njej pripeljala njena najstarejša prijateljica in nekdanja sošolka Pepica Šribarjeva, si je izmislila zanjo in njen krog nekaj povsem novega: Čitalni krožek.
Danes je bil deževen petek, in krožek se je imel zbrati v tetkini sobi.
Na starinski komodi je bilo vise pripravljeno za čaj, in tetka je že sedela pri oknu in čakala.
Zunaj je škropil dež po svežih, zelenih rastlinah in grmovju ob vrtni ograji. Travnik in gozd sta se le medlo zarisavala pod enakomerno padajočim dežjem. Danes so poslušale Dolinarjevo, ki jim je brala iz lirike Rabindranatha Tagoreja.
Medtem ko je Dolinarjeva počasi in z nekoliko šolskim poudarjanjem pripovedovala, »kako je sestrica še neumna ...«, je vstopil Karli Vobach. On ni bil član krožka, a zato tetkin nečak, šestnajstleten, trmast, neugnan in neolikan, plavih las in svetlih oči.
Tiho je obstal ob vratih, pokimal tetki in se priklonil Dolenčevi. Drugih skoroda niti pozdravil ni. Usedel se je na rob zofe in poslušal. Vse je poslušalo. Teta Malči je nagubančila čelo in se trudila, da bi razumela, Kolenčeva si je podprla glavo z roko in zasledovala kapljajoče besede, gospa Mara Pahernikova je našobila ustne, češ, kaj pa je to tako pretresljivega in silnega, gospodična Pepica je resignirano poslušala in se ni trudila, da bi kaj razumela. Čitateljica sama se je trudila s tem branjem in si oddahnila, ko je končala. A vendar ne bi za vse nič priznala, da ni zanjo Rabindranath silo zanimiv.
»Prrrava figa!« se je drznil namrdniti smrkavec Karli in zaničljivo zategniti ustne.
»Tiho, Karli!« je zažugala tetka, »ako česa ne razumeš, se ti ni treba koj obregovati. Morda so tu drugi, ki jim prav to zelo ugaja.«
»Taka godlja čenčasta!« je mrmral naprej.
»Kaj bi ti neki bolj ugajalo?« je vprašala Kolenčeva in se obrnila napol k njemu.
Karli se je trudil, da bi ne zardel, in je mahnil neodločno z roko po zraku. »Ne vem — kaj lepšega vsekakor — proza ali stare pesmi ...«
Zatem je pričela citati Dolinarjeva Mencingerjevega Abadona.
»Sam tak dolgočasen klumb je bevsnil Karli predse in potem oškilil od strani ostri profil Anamarije Kolenčeve, ki je prav tedaj obrnila glavo. Njune oči so se srečale, in iz njenih je šinil razumevajoč hudomušen smehljaj. Potem pa se je vsa resna spet zatopila v svoje ročno delo in navidez napeto poslušala. Karli se je zagledal skozi okno, kjer se je zeleni travnik pod gozdom vedno jasneje luščil iz ponehavajočega dežja. Seveda je bil zaljubljen v Anamarijo. Pa to ni bila ena njegovih naglo se menjavajočih malih ljubezni, ki jih je bil preživel že skoraj toliko, kolikorkrat je bil doma tepen. Anamarija! Vsa plaha je bila njegova korajžna deška duša pred njo. Vedno je moral misliti na njene velike, vprašujoče poglede in siliti tja, kjer je bila tudi ona. Na učitelja Majhna je bil na vso moč ljubosumen, in ta ljubosumnost je porodila v njem divjo jezo in sovraštvo do človeka, ki mu ni storil nič zalega, razen da je s svojo široko in visoko postavo stopil pred Anamarijo in jo zakril pred trmastimi Karlovimi očmi s svojim samozavestno se smehljajočim licem. S kakšno naslado bi ga udaril v lice, ga pohodil in razbil, izbrisal, da bi ga ne bilo več nikjer, da bi ga vsaj gledati ne bilo treba in se vedno vnovič vreči v sovražnost. Bolela ga je ta onemogla, velika ljubezen, bolelo ga je sovraštvo, in vendar — vendar je moral vedno iznova riti v tej boli.
Karlija je bil oče vzel iz srednje šole zaradi slabih ocen, ki jih je nosil domov, in zaradi večnih pritožb, ki so sledile Karliju že iz ljudske šole povsod, kamor se je obrnil. Trmast, neugnan, neolikan, drzen in sploh — nepoboljšljiv in ničvreden!
Zdaj je bil že poldrugo leto doma, požiral knjige, kjer in kakršne je dobil, se potepal in ogibal delu, kjer je le mogel. Domači in vse mesto ga je imelo za izvržek in bodočega zločinca.
Vedel je, da ga prezirajo, in to ga je bolelo, čeprav si je vedno trdil, da mu je za mnenje teh podgoriških »kretenov« — prrrava figa! Toda ako ga je kdo prijazno ogovoril, vendar ni mogel biti grob. A pozneje je spet zvedel, da ga je ta prav nesramno in zaničljivo obsojal — in srd je moral spet vzkipeti.
Tudi mlada žival, mlad pes na primer, pride k človeku, prijazno in zaupljivo mahaje z repkom, se kobaca in nagaja in se hoče ščeperiti, da bi vzbudil pozornost, kakor ga k temu pač navaja njegova natura.
Tako je prihajal k ljudem tudi on, ne da bi se tega zavedal.
A resnemu človeku je takšno početje zoprno. Pripravljen je bič, ki naj nauči psička lepo na komando skakati, prositi s povzdignjenimi tačkami in mu služiti po njegovi, človekovi, gospodarjevi mili volji in nezmotljivi pameti. Ako je psiček pameten, se vda in se nauči izlepa koristnih reči in ponižnih pogledov.
Ako pa je samosvoj in trmast, zaverovan v svojo lastno nagonsko modrost ali celo v to, da ima pravico živeti po svoje — ga tepe nadloga. To je bič, spleten iz tuje volje njemu v korist in vsem, ki ga ukročenega lahko uporabljajo. Ako pa to ne zaleže, oj, gorje uporniku — modri svet mu prerokuje žalostni konec za plotom in kdo si upa trditi, da ni tako?
Pa Karli ni bil le kakor psiček, v njem je bilo celo nekaj koštrunskih lastnosti. Zaletel se je sem, potem tja — izprva prijazno, drugič, nasilno in bolj terjajoče. Srbelo ga je v prstih, vse v njem se je premetavalo, suvalo, kričalo, roke in noge so bile kakor na vrvci, moral je mahedrati, cepetati — ven je moralo vse, kar je trenutno čutil in mislil — hura! Bumf! — in odtrgalo se je kakor ploha, zagrmelo kakor lavina — in potem ...? No, potem je pač vedno čutil, da je tepen obležal na tleh — vse, vse le vroča pena, ki se je razblinila ob trdem, hladnem zidu tisočletij. Spet enkrat je bilo vse, kar je bilo njegovo, narobe, in svet, ki ga je obdajal, v katerem je živel in v katerem se v tej svoji borbi ni mogel znajti, ima svoj navidezni prav.
In ker je bil ta »prav« le navidezen, se je vedno iznova spet dvignil, se počohal po skelečem hrbtu, zavihnil svoj predrzni nos ali pa tudi potresel malo dobrohotne laži na svoje spokorniško srce in se s prijaznim, zaupljivim smehljajem ljudem in vsemu svetu odpravil na pot, ki pa je bila le nadaljevanje stare.
Tako je iskal sebe in svet, ne da bi se tega zavedal, pač v trdnem prepričanju, da mora človek in svet biti nekoč tak, kakršnega bi se sedaj rad kazal.
In bogme, da kljub vsej prožnosti ni bilo lahko vedno iznova spoznavati svojih lastnih hib, se boriti z njimi in se, dozdevno popolnoma očiščen in poln novih žarov in upov, zagnati z glavo naprej, ne da bi pomislil, da utegne spet zadeti ob zid in odnesti nove bunke.
Medtem ko je bila tu podana njegova prirodopisna slika, se je bil že pošteno nazehal ob Abadonu. On ni ljubil premišljevanj, zlasti tako dolgih ne — vse to mu je bilo pretuje in zanj neživljenjsko. Njemu se je hotelo življenja, živega vrveža.
Vzdihnil je, vstal, polglasno pozdravil in šel. Ob vratih se ni pozabil ozreti z napol zastrtim, žarkim pogledom, ki naj bi ga storil zanimivega, na Anamarijo, trenutno regentko njegovih ljubezenskih sanjarenj.
Na mostu je srečal Franca z Ančko; Franc je bil njegov prijatelj, Ančka pa Francetovo dekle. S Francem, ki je bil sin revnega krojača, očeta številne družine, sta tovariševala že v osnovni šoli.
»Servus!« je dejal France in potegnil za suknjo, ki je bila premajhna, preozka in celo tako nerodno krojena, da je zlezla vedno nazaj in odkrila lastnikov dolgi vrat s slabo zavozlano, staro, ogoljeno pentljo, ves ovratnik in ovratniški gumb v tilniku. Ančka je bila nežno, malo bolehno dekle, osirotela pozna potomka bogatega kmečkega rodu. Franc in Ančka sta se zelo ljubila.
France je bil lepo dovršil meščansko šolo, sedaj je bil pisar in nekoč je hotel biti oficial. Pel je lepo, imel je lepo pisavo in svoji deklici je pisal lepa, globoko občutena, redkobesedna pisma, ki jih pa ni odnikoder prepisoval. Igral je tudi na kitaro.
Karli je bil danes jezen na Franca. Tudi Francu in Ani se je videlo, da sta se nekaj prerekala. Molče so šli vsi trije proti mestu. Na vogalu bi se bila morala Ančka ločiti od njiju, da bi nihče ne opazil, da se je izprehajala s fanti. Gospodinja bi jo zatožila svaku, in ta bi jo utegnil vzeti iz meščanske šole domov gori v Vilunjski graben k svetemu Florijanu.
Franc je branil Ančki iti domov in oba sta jo hotela spremljati, dasi je Karli dobro vedel, da bi se ga Franc rad iznebil. Maščevati se je hotel nad Francem.
Kakor vsakokrat, si je bil tudi danes takoj po kosilu del popolnoma čist trd ovratnik z lepo črno-belo pentljo in hitel proti meščanski šoli Gelike čakat.
Tam je bil tudi že Franc, sam, s prav takim ovratnikom in pentljo (po sestanku sta jih hitela oba spet domov odlagat), in mu prihajal naproti.
»Imam ti nekaj povedati!« je dejal mrko.
Karli je zazijal.
»Bil sem snoči v kinu!«
»Nu?«
»Tudi Gelika je bila v kinu!«
»Ali sta sedela skupaj? Ali je spet čez mene zabavljala?«
»Ne!« Kako trdo je to zvenelo! »Ampak jaz sem ti storil veliko lumparijo, tebi in Ančki!«
»Kaj?«
»Da!« Franc je povesil glavo. »Gelika se je vedno primikala k meni ... in no ... poljubljala sva se.«
»O — ti — ti — mrcini grdi ...!« To je bilo torej prijateljstvo, in taka je bila tudi ta frklja! »Pa to mi kar tako mirno poveš?« je naposled vprašal zelo ogorčen.
»Ah kaj, tebi — to še ni nič — a Ančki, moji Ančki!«
Tedaj si je mislil Karli prvič v svojem življenju povsem hladno tole: čemu pa je treba take reči sploh izčenčati? Ali bi ne bilo bolje, ako bi nihče nič ne izvedel! Kar je, to je, je dejal tisti, ki se je v hlače podelal!
Ko pa se je potem prizibala Gelika mimo njega in nič hudega sluteča Ančka z njo pod roko, ga je prijela jeza, da bi bil najrajši strgal raz sebe ovratnik s pentljo vred in planil vanjo.
Sedaj sta imela pač Franc in Ančka svoj obračun. In Karli se iz prve zlobe ni hotel umakniti, ker ni privoščil Francu sprave.
Medtem je bila nastala pred njimi gneča in komedija.
Stepla sta se bila dva berača.
Mali Pumpergodlja, mestni občinski revež, ki je beračil vsak petek ter imel svoje stalne stranke, in zavaljeni Tereja, kmečki bebec, ki se je bil pritepel bogve odkod in beračil vselej in povsod, in sicer na ta način, da je prepeval svojo najlepšo in edino popevko: »Te — re — ja — te — re — ja«, in ljudje so se smejali spaku. Dobival je zato novce, kruha in še kakšno polovičko cigarete.
Tepež je bil nastal zaradi Terejeve nelojalne konkurence. Ljudje pa so se smejali in ščuvali.
»Hee ...«, se je zarezal Tereja, ko je pognal Pumpergodljo po tleh. Ves solzan se je pobral Pumpergodlja, zarjovel »ho!« in vrgel Tereji debel kamen v hrbet. Ta pa se ni mogel več braniti in »ha!« je zakričal Karli od radosti, ko je prisopel mestni policaj Edinec ter prijel Terejo za vrat, da ga odtira proti »kajhi«.
»Kakšna surovost!« Ančkine oči so gledale prezirljivo in užaljeno. Franc, ki mu je trepetal smeh ob ustnicah, je dostojanstveno kimal.
Karli je pokropan odšel. Ej — piš me v uh! Čemu bi se ne smel glasno smejati? Surovost? Kaj še! Tako se mora človek stepsti za svoje pravice! Mnogo lepše ko tisto zahrbtno spletkarjenje in lažnivo zavijanje, ako se sprimejo v brk. To je vsaj »bratski« tepež! Da — »bratski«, ker se ta beseda že toliko uporablja in zlorablja. Dovolj mu je tega »bratstva«. »Brat« doktor, »brat« ravnatelj in taki dični člani skupne »bratovščine« pač tebe, ti nekoristni, malovplivni, ušivi »bratec«, ne marajo poznati — nekoč, ako boš morda imel državljansko volilno pravico, boš deležen tega »bratstva« štirinajst dni pred volitvami, in potem spet — prosim respekt za nadaljnja tri leta.
Zdaj pa po Geliko!
je domenjeni žvižg. Potem pa pol ure čakanja v nanovo vzkipeli jezi.
Gelika, okrogla, zdrava, živahna in hudomušna, priteče po stopnicah.
»Kaj je?« vpraša jezavo.
»Kje si bila snoči?«
»Nikjer!«
»Nisi bila v kinu?«
»Da, v kinu sem bila!«
»S kom?«
»Sama.«
»To je preveč! Ti se me upaš tako nesramno nalagati?«
»Sama sem bila! Vprašaj Franca! On me je videl!«
»Ti! Ti — da, Franc! Ali si se morda s kom drugim poljubovala?«
»To ni res! Laž! Same laži! On me je nadlegoval, rinil vame in me vlekel k sebi! Jaz vendar nisem mogla vpiti: »Na pomoč!« ali pa: »Karli! Karli!« — obe učiteljici sta bili tam!«
»Nadlegoval te je! Tako?«
»Da — in jaz sem mu rekla, le počaj, Karli ti jih jutri že naloži, sladkih in kislih! Ali ga boš?«
»Bom! Prmejduš!«
Seveda je šel potem srečen domov. Na stopnicah je dobil še poljub. Vzeti si je hotel še drugega, pa je rekla, da ne, ga odločno odrinila in stekla. Naj ji bo!
Ah, ko bi mogel sedaj to komu zaupati. Tako težko je nositi srečo! In on je sedajle srečen — kljub Anamariji. Napisati se to ne da — moral bi s kom (govoriti! S Francem? Ne! Škoda, da ne, ampak z njim pa sedaj res ni mogoče. Komu neki je pripovedovala teta Malči: Ali ni imela res nikogar? In Gelika? In Anamarija?
A napisati tega spet ne moreš tako, kakor bi hotel, kakor govoriš s Francem ali s Hajnetom ali z Brankom. To je treba lepo zaokrožiti — misel položiti v lepe, zveneče, bralcu prijetne in imponirajoče besede in jih strniti v stavek.
O teti bi na primer dejal: Naša teta Malči je uboga reva, ker ni imela fanta, niti poljubov in tako naprej, vsega tistega, kar se zdi meni tako presneto lepo.
Pisati pa bi moral takole: Tiho je polzelo njeno življenje v počasnem, enakomernem toku. Nekdanja hrepenenja, nekdanje želje so bile utonile v solzah. Te solze so izprale srce in na njega dno se je pogreznilo vse, kar je bilo nekoč življenja vrednega, da tam počiva kakor zaklad v jezeru.
O Anamarija! Ljubim te! Ti nisi lepa, a zame si najlepša, nisi dama zviška, a zame si najvišja, ti si le učiteljica meščanske šole, a meni si kraljica. Vem, da nisi angel, niti demonska čarovnica, a jaz sem ti vdan iz vsega srca in ne vem, kako se je to zgodilo. Poleg tebe ni nobene, tudi tiste male, neumne Gelike ne. Vedno bom mislil nate, vedno te bom moral ljubiti, in dasi je skoraj nemogoče, bom vendar v varljivem upanju pričakoval trenotka, ko se dogodi skoraj neverjetni čudež, da pade iskra moje ljubezni tudi v tvoje srce. In potem bi ne bilo več niti Majhna niti Gelike in nikogar več med nama. O ... in odtod dalje pa sploh misliti ne morem. Kaj šele, da bi o tem pisunil. Še pisma bi ti ne mogel napisati. Ne našel bi besed, zakaj vse bi bile progrde, preokorne in neokusne. Same napisane puhle čenče, ki bi ugajale kvečjemu kakšni Geliki.
O Geliki bi morda pisal: Ali jo ljubim? Mislim, da to še ni ljubezen, kar me draži in mika na tem zornem dekletu! Saj mi tudi vest prav nič ne očita, da hodim z njo, da ji pravim, da jo imam rad in da je le ona moje dekle, četudi ljubim le eno, edino Anamarijo. A tega in celo obojega vendar ne morem zaupati nikomur na tem svetu. Rekli bi mi hinavec in me zaničevali.
Tako bi napisal.
Geliko pa bo izkušal jutri na vsak način zvabiti na sestanek. Zadrhtel je. Privil jo bo k sebi, jo božal, poljubljal. Ah, saj bi tako rad, tako neznansko rad doživljal ljubezen, takšno, pravo — ne le samo misli in želje — tako živo, mlado, žareče dekle bi hotel imeti. Ljubico! A misliti bi hotel le na Anamarijo.
In Gelika? Ah — z Geliko najbrž ne bo nič! Ko bi le ne bila tako presneto »zorna«! Hudir namalani!
Na trgu pred cerkvijo so se razšle.
Gospodična Pepica Šribarjeva je stopila v hladno, v gotskem slogu obokano cerkev. Bila je visoka, ne presloka ženska v srednjih letih s presenetljivo pravilno oblikovanim obrazom silo mirnih potez.
Vse, kar je slišala danes in tudi drugekrati v »čitalnem krožku« pri teti Malči, je zdrknilo preko njenega mišljenja kakor dež preko dobro zavarovane strehe. Niti najmanjši drobec dvoma ni prodrl kdaj do njenega srca.
Cvetlične lončke na oltarju majniške kraljice je bilo treba še malo premakniti, prt zravnati in pogledati, ali imajo šmarnice v visokih vazah dovolj vode.
Potem pa poklekniti in moliti.
»Oče naš, vsemogočni Bog nebes in zemlje, Ti vladar vsega živega, posvečeno bodi tvoje sveto ime med nami nebogljenimi ljudmi — pridi k nam Tvoje kraljestvo, pridi k nam v teh razrvanih, težkih časih, polnih bede, grehov, solza in krivih prerokov, pridi k nam in napravi mir in red. Zgodi se Tvoja volja, o Bog, ker Ti že veš, kako je z nami, in boš tudi vse uredil tako, da bo prav — v nebesih in na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh, daj jesti vsem ljudem na svetu, o Bog, da bo mir med nami in zadovoljnost. In odpusti nam naše dolge, odpusti razbojnikom, tatovom, goljufom, grešnicam in zapeljivcem in daj jim moči, da najdejo pot do Tebe, in odpusti nam vsem, kar smo zagrešili, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, kakor jim vsaj hočemo odpuščati, kolikor je dano človeški naturi. Daj trdim srcem milost, da spoznajo svojo zakrknjenost in da odpuste tistim, ki so jih žalili. Daj, ljubi Bog, vsem ljudem spoznanje, da je vsako sovraštvo vnebovpijoč greh in da nobena stvar, nobeno še tako ognjevito navdušenje, iz sovraštva porojeno, ne more nositi Tvojega blagoslova. Ne uvedi nas v izkušnjavo, ne vrzi med nas zlata in oblasti, usmili se nas, ki se tako radi polakomnimo denarja, časti in moči, in reši nas vsega hudega, gladu in obupa, vojske in napuha, ker le Ti si moč in oblast, si ljubezen in večnost. Amen. «
»Zdrava Marija, kraljica moja, milosti polna ...«
Ko je stopila iz cerkve, je pogledala na stolpno uro.
Še pol ure je časa do Šmarnic. Ravno dovolj za obisk v ubožnici.
Pročelje ubožnice je bilo lepo belo poslikano, streha nova, na oknih cvetlična lončki.
A notranjost je bila hladna in odbijajoča, smrdeča po trohnobi in plesnobi — mrtvašnica za žive ljudi.
Na kamenitih stopnicah je sedel berač Pumpergodlja in pripovedoval počasi in hrope svoj doživljaj s Terejo. Poslušale so ga kratka Tona, ki je držala v naročju svojo kuro, košata Lena, ki je pri molitvi tako šušljala, da jo je vsa cerkev slišala, škiljava Mica, ki je baje sedela v »kajhi« sedem let, ker je bila zastrupila svojega moža z mišnico, in pobožna Anika, ki je nosila očala in bila nekoč farovška kuharica.
Ko je končal svojo povest z zlobnim smehljajem, češ, sredi hrbta ga je zadel kamen in sedaj je dedec v »kajhi«, ga je gospodična Pepica posvarila:
»To pa ni lepo, Pumpergodlja, da ste tako nevoščljivi. Pa tudi tepsti se ne smete — tega Bog pač ne vidi rad!«
Pumpergodlja je izpod hriba zazijal v Pepico. Zmajal je z glavo. Tako dobra je sicer ta ženska, vsakomur pomaga, a pri pravi pameti ne more biti, ko ne razume, da se sme in mora vsak za svoje pravice zavzemati tudi s pestjo.
Na svetu je pač vse na to napeljano ...
Gospa Pahernikova je stopila v Vobachovo gostilno, kjer je, kakor vsak dan, pri pivu sedel njen mož lekarnar v običajni družbi poštarja, postajenačelnika, advokata Žnidarja, notarja in sodnega adjunkta.
»No, milostiva, jutri zvečer se pač vidimo v »Društvenem domu«? je vprašal notar.
»Kaj pa bo spet?« se je začuden oglasil postajenačelnik.
»Ali še tega ne veste? Literarni večer! Moj koncipient bo glavni recitator! Vse v stilu! Učitelj Majhen vodi vso stvar in si silo prizadeva. Tudi Kolenčeva je poleg, in celo novi doktor bo baje nastopil.«
»Take traparije nam je prav treba!« Postajenačelnik je bil predstavnik principov in sovražnik poezije. »Kdo jih bo poslušal? Slabo mi postaja, ako bi moral čitati take izlive, kaj šele, da bi jih hodil poslušat in plačeval vstopnino. Burke naj spravijo na oder, take, da se jim bomo smejali, ne pa vedno te solzave drame. Jaz že ne bom gledal nobene več. Za naše občinstvo so burke in ljudske igre. Sedaj pa celo tak literarni večer! To je za Ljubljano, tam se še dobe ljudje, ki hodijo kaj takega poslušat, ne pa pri nas …«
»Ali prosim vas, gospod, kultura …«
»V uh me naj pišejo s svojo kulturo, če naj ob njej poginem od dolgega časa ... brr!«
»Jaz žal tudi ne pojdem ...« je pristavila lekarnarjeva.
»Prav imate, gospa!«
»Zakaj pa ne, srček? Saj veš, da bi bili naši mladi prireditelji silo užaljeni? Čemu torej spet zamero? Ako ti bo pa kaki dve uri dolgčas, bomo pač potem imeli veselo družbo — saj pridejo gospoda tudi, kajne?«
»Jaz že ne, rajši berem doma še enkrat 'Švejka'!«
»O — saj ne rečem, da ne pojdem zaradi predavanj. Jaz se celo živahno zanimam za sodobno literaturo. Ali čemu bi morala tam igrati »Pepelko«. Mina mi je pravila, da sta si gospa Gobčeva in Bendetova nabavili obleke v stilu prireditve. Takih razstav se žal ne morem udeleževati!«
»Ej, milostiva, to pa vendar ne sme odIočati,« je pomirjeval sodnik. »Moja žena bo imela svojo staro svileno haljo od lanskega leta.«
»Verjamem, ampak samo povejte mi ali je to prav, da se te dame tako šopirijo? Gospa Gobezdarjeva si je celo naročila za ves dan šiviljo iz Maribora. Sicer pa —saj vemo, kako je, ako se začnejo parveniji razkazovati! Kaj pa so bile prej? Prodajalke in kontoristke! Še na misel mi ne pride, da bi se družila s takimi! Jaz že ne!«
»Odtod njih okus!« Poštar je hotel biti vljuden, in gospa Pahernikova mu je bila zato res hvaležna. Razpravljali so o okusu, in končno je gospod soprog obljubil, da dobi še ta mesec novo obleko in klobuk. Ko se je sodnik poslovil, so si vsi razen postajenačelnika obljubili veselje svidenja za jutrišnji večer v »Društvenem domu«. Poštar in postajenačelnik sta imela isto pot. Poštar je molčal, oni pa se je razjaril.
»Hvala Bogu, da ne pojdem. Moja stara nima niti ene svilene kikle! Mi imamo otroke in skrbi! Ta presneta frakarija pa, ali jih vidiš, kako se imajo radi med seboj! Misliš, da pojdejo ti tja dol zaradi tistih recitacij! Svojo baharijo bodo nesli dol, sedeli bodo tam in poslušali kakor farizeji in pismouki v templju, razumeli pa toliko ko naša mačka. In nazadnje se bodo spravili skupaj, dedci bodo politizirali, babnice pa se druga drugo prav hinavsko občudovale in na tihem škripale od jeze in zavisti. Vrag naj vzame vso zalego! Pa lahko noč!«
Poštar je prijazno odzdravil in šel svojo pot. Bil je previden človek.
Pri Vobachu v gostilniški sobi ob peči, ki je grela tudi tako imenovano »boljšo« sobo, so sedeli težaki in čakali na večerjo.
Nekaj časa že so prisluškovali pogovoru lekarnarjeve družbe.
»AIi jo slišiš, Tonč?« je zašepetal dolgi Jože. »Baba pravi, da nima kaj obleči. Ali ima tvoja Mirna take gvante, a?«
»Kaj, gvant!« se je zasmejal dobrodušni Tonč. »Ampak klobuki, ti ga pihnejo. Takšna je, kakor bi imela ponevco na glavi. Takšna, kakor je ta Gobčinja, bi bila še moja Mima tudi, četudi ima z menoj vred štirideset k rižev na rami. Saj pravim, če baba znori, je hujša ko vrag. Noče videti, da se stara — rajši se spre z vsem svetom. Mlada punca, če je fletna. si lahko povezne pisker na glavo, pa bo še zmerom čedna za oko. Star kres pa, čimbolj se šemi, grši je. Saj bi se nemara še naše tudi, pa je komaj za sol in za kruh ...«
»Prmejduš!« je vzkliknil mladi Hanza izzivalno, »čeprav imajo denar, obrazov si pa le ne morejo novih kupiti! To pa je moja Ančka stokrat lepša brez tiste maže po licu, čeprav je le uboga šivilja ...«
»Le da ti je kak frakar ne zapelje …«, ga je dražil stari Tonč.
»Ubijem ga!« je dejal Hanza trdo.
»Vse so enake«, se je zarezal Tonč. »Denar in lepa obleka ugajata vsaki. Ženska pa je vendarle ženska in radi jih imamo vendarle.«
»Pustita te prazne čenče!« je za mrmral Jože. Jože je bil mizar, še mlad, vnet socialist in priden bralec. »Ali slišita, kako zabavljajo čez one? To bi bilo treba malo podkuriti. Nekaj anonimnih pisem, pa so si v laseh.« Obrnil se je vstran in dejal glasno: »To ni nič čudnega, če reveži kolnejo bogataše, in bi bilo tudi presneto čudno in pasje, ko bi jih ne. Ampak pripraviti te hudiče do tega, da se zravsajo med seboj, to bi bil užitek. To bi bila prava zasluga ...«
»... za narodov blagor!« je končal Karli, ki je bil prej vstopil. »Hajd na delo, kdo ima kuj korajže …?«
Dolinarjeva je bila pozabila iti na pošto vprašat, ali so došle naročene knjige. Zdaj je bilo že prepozno.
Ogledovala se je po sobi. Nikjer ničesar, za kar bi mogla prijeti. Zvezki so korigirani, vse je pospravljeno, vse je v redu.
In zunaj je pomladanski večer. In ona ima pet in trideset let.
Ali naj bi šla k Šmarnicam? Kaj bi tam? Moliti ne more, Šmarnice poslušati še manj, obraze ljudi pa je videla že tolikokrat.
Ali bi šla na izprehod? S kom? Spet sama? Vsak večer sama? Vedno je sama. Kako da za vraga ni pomislila prej na to, da bi šla na pošto po knjige! Zagledala se je v ogledalo. Izprva nehote, ker ga je hotela položiti na mesto. Pozorno je ogledovala svoj obraz, oči, mežikajoče in nejasne za ostrimi lečami, poteze okrog ust globoko zarezane. Kakor stara sova, ki hoče biti poosebljena učenost!
Nikdar ni bila mikavna. Zato je pobegnila pred seboj v to masko. Da bi se ne silila kam, kjer bi bila drugim v zasmeh in napotje. »Rožice cveto, ptičice pojo —« hu, sram te bodi, stara škatla! Še tega je treba! FrühIingserwachen im Altweibersommer!
K večerji pa nocoj ne pojde. Se ji ne da.
Poiskala si je napol zdrobljeno cigareto — zadnjo za danes. Pet jih sme na dan pokaditi, in treba se je držati reda!
Zleknila se je na zofo.
Ogorek je žarel v mraku.
Učenke četrtega razreda se menda že izprehajajo po večerji z dvomljivimi kavalirji. Treba jih bo ostro prijeti, te frklje neumne ...
Pač pa je hitela k Marnu na večerjo Anamarija Kolenčeva. Tam bo Majhen in tam bo tudi doktor Janko Povoden.
III.
[uredi]Pod Uršičevim kozolcem je bila čitalniška veselica. In kaj bi ljudje delali popoldne na taki veselici, ako bi ne bilo igre? Presneto dolgočasno bi jim bilo!
A v tem kozolcu je bil postavljen tudi zasilni oder.
Tramovje ob strani je bilo pokrito s plahtami, prav tako tudi iz desak zbiti strop, da bi ne zdrkali seneni šopi na glave igralcev in gledalcev.
Kaditi ni bilo prepovedano.
»V mesto pojdemo na igro,« so dejali okoličani, in popoldne so zdrdrali koleslji in lojtrnice po hrapavi, izvoženi cesti od Svetega Lenarta, iz Šmartna, Zaplane in Št. Andreja proti Podgorici.
»Pojdemo na igro!« so dejali tudi Jožeti in Anze svojim ljubicam in tovarišem.
Prišli so in napolnili prostore — boljši kmetje v drugem, vsi ostali pa v tretjem redu, kjer se ni sedelo na stolih, ampak na svežih smrekovih deskah, položenih na prazne sodčke od piva.
Igrali so »Legijonarje«.
Občinstvo na stolih prvega reda (za prvo vrsto si jih je bil odbor izposodil iz sejne dvorane Okrajne hranilnice) je bila podgoriška »elita«. Priljudno se smehljajoče so sedele tu dame in le nekaj gospodov. Večino sedežev pa so imeli že bolj odrasli otroci imenitnih Podgoričanov, ki so tako zastopali svoje očete. Ti so se v ozadju v šatorih za vino ali pivo zabavali s politiziranjem, opravljanjem in s točajkami. Za elitne kroge (razen mlajših članov) je bila udeležba takih predstav le nerodna narodna dolžnost. Za drugi in tretji red in za zastonjkarje zadaj na plankah pa je bila užitek.
»Hov!« je vzdihnila mehkočutna kuharica v velikem klobuku in debele solze so ji kapale na rdeča lica, ko je umirala na odru Basajeva ljubica, in Hanza je krepkeje stisnil svojo Ančko k sebi.
Le Jože je izjavil, da so vsi skupaj osli, da gredo prostovoljno na vojsko, in da bi že davno ne bilo nobenih vojska več, ako bi se vedno spet ne našli taki otročji gizdalini, ki bi nasedali nekaterim hujskačem in svoji častihlepnosti.
Žarel je od jeze in sledil dogodkom na odru z vsem srcem, dasi sovražnim, in si dajal duška z vzkliki, kakor: »Vidiš, vidiš svinjarijo!« in drugimi Zaničljivimi opombami.
Debelemu Zoriču iz Zaplan je bil najbolj po volji krojač Jež in zasmejal se je, kakor bi iz puške ustrelil, in se potem še razjezil nad opominom svoje, v samostanu vzgojene hčerke, ki ji je bilo očetovo prostaško vedenje nerodno vpričo gospode tu spredaj. Kaj bi se ne smel smejati, saj je plačal vstopnino. »Če pa komu ni po volji, pa denar nazaj in pojdem!«
Ta hvaležna dovzetnost srednjih in zadnjih vrst je vezala igralce nase, da so lahko živeli v svojih besedah in prizorih, sicer bi bili pač otrpnili pred hladno ravnodušnostjo tu spredaj, ki jo je zdaj pa zdaj premotil s prisrčnimi izbruhi ostalega občinstva vezan, navdušen otroški smeh.
Odmor.
Vse je hitelo k »srečolovu«, temu neogibnemu rekvizitu narodnih veselic.
V šupi, priključeni k odru, je bila garderoba igralcev.
Legijonarji, kmetje, sodniki in njih dame so se prerivali po ozkem prostoru, ta je brskal med kuponi oblek, oni si je nekaj popravljal, tretji je klical režiserja, četrti suflerko, oni je hotel imeti brivca, da mu popravi umetno brado, neka gospodična je vsakega prosila za ogledalo, druga je izpraševala, ali ni videl kdo njene pahljače. Kaj bo rekla »omama«, ki ima to pahljačo še od svojega prvega plesa, če je več ne dobi nazaj. Nikdar več kaj takega!
Brivec, ki je imel na povezujem kadi svoje priprave za maskiranje, se je krepčal z vrčkom piva.
Ves zmeden je tekal režiser Majhen z odra v garderobo in iz garderobe na oder, kričal, mahal in dajal povelja, kako se imajo postaviti kulise za naslednje dejanje.
Na ostankih starega voza so sedeli Franc, Karli ter dijaka Hajne in Branko v družbi učitelja Lebna, ki jim je natakal vina. Vsi so bili legijonarji
Kritizirali so doktorja Povodna, slonečega ob vratih šupe, in se pogovarjali s Kolenčevo, ki je danes podajala vlogo Lavre, in z Dolinarjevo, ki je suflirala.
»Kar je on danes, bova midva v nekaj letih tudi«, je samozavestno trdil Branko Flerin. »Zaradi tega se mu ni treba tako držati!«
»Pa tudi ko bi ne bila,« je odvrnil Leben trdno, »kaj potem? Noben človek na svetu si nima pravice domišljati, da je bogvekaj več od drugega.«
»Tako je!« je pritrdil Franc veselo, Branko in Hanjč sta le kimala, Karli pa je od strani opazoval Povodna, s katerim bi se bil silo rad bliže seznanil.
»Ženske«, je nadaljeval Leben kolikor mogoče hladno, »so druge vrste ljudje. Njim že samo po sebi strašno imponira čedna figura, pa če je v njej kaj pameti in srca ali ne, a tak lep naslovček povrhu — hu — to je pa že davno dovolj, da se vanj zaljubi.«
Karli je vstal in odšel, kakor bi moral še kaj poiskati. Oni so govorili dalje.
Drag mu je bil Leben. Njegov dolgi, koščeni obraz z ostrimi očmi, njegova govorica, kratka in kmečko robata, ves človek v svojem mišljenju in nehanju — upornik. Zanj je bil Lojze Leben lik krepostnega človeka, živo nasprotje podgoriških »elitnikov« Bendeta, Verderberja in Gobezdarja, ki se jih je bilo prijelo ime »frakarji« in ki jih je Karli sovražil.
To pot ni mogel z njim. Prisiljeno se je z njim. posmehoval Povodnu, in še to je bila laž. Kolebal je v svojem občutju med njim in Povodnom. Lebna je imel rad in Povodna bi tudi imel rad, morda še rajši ko Lebna. Privlačila ga je njegova negovana zunanjost, njegov ozki, vedno nekoliko nasmejani obraz in tisti val prikupjivosti, ki ga je oni izžareval.
Vidiš človeka, ne veš, kaj je — morda zveš pozneje —a kljub temu se ne iznebiš občutka, ki si ga imel ob prvem srečanju z njim. Ko se je zbudilo tvoje zanimanje in si ga gledal, še nisi izpregovoril z njim besede, pa se ti je zdelo, da te nagiba k njemu — ali v drugem primeru odbija od njega — nekaj, kar nevidno obdaja in izpolnjuje vso njegovo pojavo, neka zmes strnjene osebne nestrpnosti, ki je tebi na človeku draga ali zoprna.
Ali ga zasovražiš, ne da bi mogel natanko reči, zakaj, in ne moreš ostati ravnodušen; tako rad bi mu zabrusil v obraz vse, kar mu gre, dasi prav za prav ne veš, kaj bi mu očital. Jeziš se nanj. »Nič mi ni storil,« porečeš sebi v opravičilo drugim, »a jaz ga ne moreni videti!«
Ali pa stojiš pred njim, neroden in zmeden, rad bi govoril z njim, rad bi mu bil bliže od drugih, rad bi mu pokazal, da bi bil vreden njegovega prijateljstva. Stokrat je imel zamišljen pravi pogovor in si izbral zase prikupjive, pametne besede, in Povoden jih je prijazno sprejemal in tovariško ljubeznivo odgovarjal.
Ko pa gre zares, stojiš pred človekom, ki je zavit v tuje, visoko dostojanstvo. Ti pa se jeziš nase in ne moreš izdaviti pametne besede iz sebe.
Karli je poškilil nazaj k Lebnu. Oglašala se mu je vest tudi zaradi njega. Ali ne izdaja s tem korakom v Povodnovo bližino Lebna, ki onega očividno »ne more«.
Prav tedaj sta odšli Dolinarjeva in Kolenčeva, sprijeti pod roko, proti vhodu na oder in pustili Povodna samega.
Ta je imel cigareto v rahlo nasmejanih ustih in tipal po žepih za vžigalicami.
Karli je naglo pograbil vžigalice brivcu izpred nosa, poskočil k onemu in mu ponudil ognja.
»Hvala!« je dejal Povoden. Še pogledal ga ni prav.
»Ali še mislite kaj na svoja gimnazijska leta, gospod doktor?« se je nerodno oprijel Karli. Ta pred njim je bil vendar akademik, bivši študent, bivši gimnazijec in on — Karli — je tudi bivši gimnazijec — tu je tista zveza med njima. In toliko da mu ni pričel deklamirati: »Gallia omnis divisa est in partes tres, quarum unam ...« ali pa »Aurea prima sata est aetas, qui vindice nullo, sponte sua, sine lege fidem rectumque colebat ...«
»Kako, prosim?« je raztreseno vprašal Povoden. Zamislil se je bil v Anamarijo. Kako da se mu je naenkrat zdelo škoda tega dekleta za Vladka Majlina. Ali je bilo vse zanimanje zanjo le plod podgoriškega dolgočasja? Poldrugo leto ga je že imela Podgorica. Na deklico, ki se je hotel nekoč z njo poročiti, so ga vezale le še rahle, rahle niti — vsiljiva dolžnost zavesti — dane besede — in rahel, hvaležen spomin. Nič več! Podgorica s svojim primarijem doktorjem Sušcem, družba pri Marnu in Vobachu, čitalnica, nekaj knjig in nekaj ponočnih pustolovščin, nekaj poklicne tragike, malomestne senzacije in afere in solnce, vedro, ljubeznivo solnce podgoriške globeli — to je sedanje njegovo življenje. Sedaj pa še Anamarija! Včasih si je tako zelo želel ven iz vsega tega, ven v mesto, v široko, razgibano življenje, sedaj pa — ne še ... ne še proč odtod ...
»Menim, da so gimnazijska leta tako lepa v svoji borbi za spoznanjem!« je zaupljivo in s svetlimi očmi pričel Karli vnovič.
Povoden ga je osuplo premeril. Aha — da, da — Vobachov Karli -— barabica — falirano študentče — in tako naprej ... Kaj pa hoče? A — tako! — — O jej!
»Jaz pa menim,« je ironično poudaril, »da postaja to sčasoma zelo nevažno in nezanimivo!«
»Tako? Vam se zdi tako?« Karlija je bilo zelo sram.
»Seveda! Taka nezrela študentarija je po navadi zaljubljena, navdušena in od sile cmerava. Hoče, hoče — pa ne ve, kaj! Solzi se in javka — pa ne ve prav, čemu! Pa to ni nič tako pretresljivega! Pozneje — moj dragi — pozneje morda ...«
Na odru je zazvonilo.
»Oprostite, prosim ...« se je nasmehnil deček prisiljeno.
Povoden je pokimal in odšel v šupo.
Karli pa se je nalašč naslonil ob vrata — s hrbtom proti vhodu. Sedaj bi ne hotel srečati Lebnovih oči.
O, sram te bodi, Karli! je pikala jeza v njem. In užaljenost! Ne važen si in nezanimiv, a se tak siliš ljudem pred nos. Vse tvoje dosedanje življenje, vse tvoje tako imenovane borbe, solze in zmage — niso vredne besede. Kaj bi torej govoril, to se pravi, čvekal! Molči lepo, »špegljaj« se v svoji pritlikavosti, odvadi se zažarevati kakor kmečka devica in počakaj, da postaneš važnejši. Takrat boš morda smel imeti tudi kakšno mnenje. Do tedaj pa poslušaj, kar govore pametni ljudje, in — čakaj! Vrag te vzemi, ti prekleti — »čakaj«!
Vrata vrtne ograje so zaškrtala.
Drobni pesek na poti je škripal pod naglimi koraki. Strgalo za obutev je ostalo neopaženo, zamolklo so udarile hišne duri ob podboj.
V sobi je bilo že mračno.
Ob oknu je sedela teta Malči. Naočnike si je bila pomaknila na čelo in začudeno gledala svojo prepadlo mlado prijateljico.
»Kaj ti je, Anamarija?«
Bleda se je dekle sesedla na divan, nekaj časa strmela predse in potem zajokala, krčevito in bolestno.
Teta Malči je počakala in celo odšla iz sobe.
Lepo počasi je prišla potem nazaj s pecivom in likerjem, Anamarija pa si je prav tedaj otirala objokane oči. Morala se je nasmehniti tetki. Keksi in liker!
»Hvala Bogu, da si prišla! Jezila sem se že na vas vse skupaj, ki veseljačite, ko sedim jaz kar naprej sama doma. Ne bi te bila pričakovala. Ako mi Karlija ne užalijo ali brcnejo v nos, bom spet sama, sem si mislila. Prav vesela sem, da si tu!«
»In danes me tudi nihče ne spravi več nikamor. Tu pri tebi ostanem. Malči!«
»Ali je igre že konec? Kako je bilo?«
Anamariji se res ni dalo odgovarjati.
»Kaj ti je, dete? Kaj so ti storili?« — O, teta Malči je bila vajena užaljenih src! Taki so kaj radi prihajali, pa če so se sicer tudi redkokdaj prikazali. Za tolažnico si najbolj pripravna, Malči! Vsaj nekaj! »Kaj se res ne misliš vrniti na veselico? Kaj pa je bilo? Kdo te je užalil? Majhen?«
»Seveda, on! Ali je še kje na svetu tak surov in neumen človek?«
»Aj, a j! To sta se najbrže spet z doktorjem prelepo gledala? Preveč sta se vživela v svoji vlogi!«
»Prosim te, Malči — ali misli ta norec, da mora biti ženska res sužnja? Saj sem skoraj vsak dan v njegovi družbi, zaradi ljubega miru si nikogar več ne upam pogledati — ali se res z njegovim najboljšim prijateljem ne smem več pogovarjati in malo nasmejati?«
»No, no. malo si se zagledala v doktorja, saj to res ni nič tako slabega in hudega ...«
»Nisem se, prosim! A Majhna pustim takoj! Nikdar ne bom več govorila s tem človekom. Nihče na svetu me nima pravice suvati in zmerjati, zmerjati tako prostaško ...!« Zajokala je.
»O, ta je pa grobijan! Sedaj mu je prav gotovo že silo žal ...«
»Da! In jutri me bo prosil odpuščanja, kleče in joka je. Grozil bo, da se ustreli! Fuj! Ne maram ga več! Ne! Fuj!«
»Ali misliš, da je doktor kaj boljši?«
»Čemu me vedno dražiš z doktorjem? Boljši? Moški je pač! Pametnejši vsekakor! Tako surov ni in taka šlapa jezava tudi ne!«
»Zelo zaljubljen vase in neodkrit. Kako da še ni povedal nikomur, da je zaročen?«
»Zaročen? Kaj ti vsega ne zveš! To so si prav gotovo le podgoriške čenče izmislile. Repičke morda?«
»Ah, Anamarija ...«
Nekaj časa sta obe molčali.
»Kar odpusti Vladku, bo najbolje ...«
»Ne! Saj vem, da ni vse tako na svetu ... Pa če že mora biti tako, hočem vsaj trdnega človeka, vsaj sled značaja. Vladko pa — oh! — vihrav, omahljiv, vedno bolj omejen in posurovel v tej pijandurski družbi — ne morem ga več imeti rada — ne morem ...«
»Verjemi, otrok, da je še dovolj dober človek! Življenje pač ni lepo! Prav gotovo ne! — Vzemi no kekse — in Karli je oni dan pozabil par cigaret tu pri meni. Bog ve kako fine gotovo niso — prav toliko, da se malo pomiriš. Zunaj v salonu jih ima …«
Anamariji je ostal drobec peciva nepregriznjen med zobmi.
Zaročen? Zastrmela je v steno. Oči so se ji zasolzile ...
Dvajset dreves za vodo, nekaj grmovja, pet klopi in slabo izpeljana, edina pot kakih štiri sto korakov, temu se pravi v Podgorici — mestni park.
V tem parku je bila trda tema.
Skoraj ob vsakem koraku je zadel ob korenino.
Kje neki ga je čakala?
Ob prvi klopi je hotel posvetiti z vžigalico, pa mu jo je nekdo upihnil in siknil: »Izgini!«
Prišel je do druge, obstal, nekaj opazil in šel mimo. Sami parčki — povsod parčki!
Previdno je stisnil izza zob: »Karli!« se je odzval napol tih odgovor. »Kod hodiš tako dolgo?«
Bila je tik poleg njega. »Marija, kako me je bilo strah. Ves čas nekaj šušlja in hodi tod okrog! Marija, če me kdo vidi!«
Da, nocoj se je treba posloviti. Gelika odide. Morda je nikdar več ne bo videl. Luna sicer ne sveti in ljubica tudi ne spi — nič zato. Slovo je le romantično in bridko.
»Karli! Hitro, hitro — meni se mudi! Kaj poreko naši?«
»Ah, Gelika! Sedaj, v uri slovesa, ti hodijo vaši ljudje po glavi! Žal ti je najbrže, da si prišla, Gelika, in jaz — jaz naj ostanem zdaj sam? Poglej mi vendar še enkrat v oči.«
»Saj gledam, ko pa je taka tema!« Se je nasmehnila deklica in mu položila roko na ramo. »Ali boš kaj mislil name, Karli?«
Poljub. Še dva. Še — — nič več.
»Sedaj pa moram res iti! Karli! Zbogom! Dobro se imej! In piši mi — čuješ — mnogo in lepo! No, ne bodi žalosten — ne, ne, ne spremljaj me, če te kdo vidi — adijo, Karli! Marija, če me naši že iščejo dijo!«
Sedaj pa gre in leti proč! Kaj je bilo to? Ali je prišel sploh do besede? Ali je imel kaj od tega? Ali je še ostalo kaj v njem od teh poljubov? Pisati, pisati — zmerom le pisati! Ali je bilo to sploh slovo? To naj bi bila ljubezen? — To naj bo tista blažena mladost? — Marija, če me naši vidijo! — Prava figa bi ji moralo biti — naj jo pa vidijo!
Uf!
In Anamarija?
Ah, tej sedaj doktor ugaja.
Ta naduti, neumni, stokrat prekleti dohtar!
O Anamarija — — O Gelika, ti »zorna« deklica!
Vedno bliže je prihajal h kozolcu.
Godba je zavijala zaljubljene valčke, razsvetljava je imenitno funkcionirala, narodnjaki so se naslajali ob lastnih besedah in drugih dobrotah in vse je bilo veselo. Plesali so, da se je kar kadilo, pili in prepevali — na raznih koncih — vsaka družba po svoje. Tako je tudi prav — čemu pa imamo narodne veselice!
Ob vinu je našel tudi Franca. Ta mu je pričel že po drugem pol litru praviti, ne — deklamirati o svojem slovesu z Ančko.
O, kako čuvstveno je bilo to slovo!
Kaj takega je bilo težko poslušati!
Ko je šel po tretji polič, je ostal kar pri šatoru, sedel na planke in se pričel dobrikati gospe Bendetovi, češ da je jasno pomladansko nebo v primeri z njenimi očmi le klavrna sejmarska »plahta«.
Drugi dan ni znal natanko povedati, kako je bil prišel domov. Franc, Hanjč in Branko so bili menda tudi poleg.
Na mizi igralcev je stala »katra« (petlitrska steklenica). Rajko Flerin je bil povedal zdravičko, roke so se iztegovale, da bi trčile s kozarci.
»Cenk!« sta trčila kozarca. Roki, ki sta se bili skoraj dotaknili z robom dlani, sta se spet oddalili druga od druge. Majhnova roka je bila velika, koščena in kruta, Povodnova skrbno negovana in bela, a le navidezno mehka.
Oči so se zadele — ostro kakor cvenk kozarcev.
Oboje so vpraševale.
»Varuj se! Ako mi hočeš prevzeti dekleta — je konec prijateljstva. Ubijem te, lopov, če se ne varam. Varuj se!«
»Ali že slutiš? No — in? Kaj mi pa hočeš? Ali misliš, da si močnejši? Ali misliš, da se ne bom znal braniti, kali?«
»Na zdravje, Vladko!« so izpregovorila usta.
»Na zdravje, Janko!«
Drugi odhajajo na plesišče. Vprašanje je blizu.
»Ali ne boš plesal, Janko?«
»Se mi ne dab Odkritosrčen odgovor, a zato nič manj sumljiv.
»Meni tudi ne! Z jezil sem se!«
Nič odgovora. Bog obvaruj kaj o Anamariji — niti besede! Molk je zgovornejši od besede. Besede te je sram.
Ali nekaj moraš vendar povedati! Toliko, da ve! Toliko, da ga malo pičiš. Morda se izda. Saj tudi ne moreš — molčati. Če je še prijatelj, če je poštenjak — o, potem bo še vse dobro! Tudi zameril ne bo! Jasno hočem videti, Janko, prijatelj ...
Nasmehnil se je. To ne gre kar tako, hej, ti, Janko ...
Povoden si je dal opravka s cigareto. Sedaj pride, kar mora priti — le mirno kri! Samo ne odnehati! Mirno ...
»Nagajali ste mi pri igri!« se je nasmehnil. »Veš, nikdar več ne prevzamem režije! Povsod se morajo igralci pokoravati režiserju. Pri nas pa za vsako besedo velika užaljenost. Vlogo mi vrže nazaj in — gre. Gospodična gredo stran! Njej ni treba igrati, če noče! Sredi predstave bi mi ušla. Naj le ima sramoto režiser — surovina!«
»Morda pa res preveč hruliš?«
»Kdo hruli? Jaz — da hrulim? Koga sem še jaz kdaj nahrulil? Napake bom vendar smel popravljati. Vi pa seveda takoj vsi okrog vsake užaljene princese — oh revica — potolaži se! Prosimo te lepo, ostani — ne hodi stran! Žrtvuj se, sirota uboga — nam na ljubo ne delaj škandala in nas obvaruj blamaže — saj vsi vemo, kakšen človek je ta Vlado — da — seveda — vsaka žaba se vtika v moje privatne zadeve. A meni je dovolj tega. Vsega mi je dovolj! Pojdite k vragu — vsi skupaj!« Zadnje besede je besno zakričal Povodnu v obraz.
»Meni pa je dovolj tvojih komedij!« je odvrnil Povoden hladno in vstal izza mize.
Občutek poraza v tem slepomišenju okrog jedra je razjaril Majhna še bolj. To in zavest, da je upravičenost njegovega ljubosumja dognana stvar.
»Le pojdi!« je zakričal za njim. »Zdaj se poznava! Le pojdi ... k njej!« je še naglo pogoltnil.
Povoden ni šel daleč. Dobro je čutil Majhna, ki je šel za njim, njegove poglede v svojem hrbtu, njegove grožnje in namene.
Klicali so ga k vinskemu šatoru. Ing. Šani Marn ga je vabil, živahno mahajoč z rokami.
Čemu bi ne stopil tja, kjer so bili pri vsem svojem neumnem dostojanstvu in debelosti danes tako razgibani in veseli.
Da, da — to je štajersko vince!
Berta Dolinarjeva je hotela neopaženo izginiti.
Najbolje bo tako. Izginiti! Končati, preden bo prepozno. Lebnova žena je baje silno ljubosumna ženska. Sedaj pleše — in on tudi.
Doktor Povoden se je drl za njo. Bil je že okajen — ta kozel. Temu je bilo tudi treba uganjati take neumnosti in mešati Anamariji glavo! Odrasel človek bi moral biti vendar že nekoliko resnejši, saj ni več študent! Da — da, čut odgovornosti — tega je treba imeti!
Kaj neki Lebnu prihaja na misel?
Bala se je njegove žene in se je ogibala.
Čutila se je kriva.
Že pred letom dni je opažala njegovo prav izredno pozornost proti sebi. Izprva se je čudila, odkod naenkrat to — potem se je nekaj časa jezila, češ, ali se norčuje iz nje, stare, zarjavele in sitne device?
Bila je osorna z njim.
In sedaj je spet pričel.
Petkrat je plesala nocoj z njim.
Sedaj pa le naglo domov — pri prihodnjem plesu bodo volile dame!
Zašla je v temni »park«. Iskala je pot. Kako nerodno — ta njena grozna kratkovidnost!
Za drevesi se je svetlikala luč nad mostom.
Nekdo jo je prijel lahno pod roko.
Leben!
»Tako je prav! Bežati je treba pred nevarnostjo!«
»Takoj se vrnite v kozolec. Lojze!« Sopla je naglo. »V kakšen renome me spravljate? Izginite takoj! Takoj!«
»Zadeli ste pravi ton, Berta! Mene je res najlaže odpoditi z osornostjo! Sovražim ta vaš glas, če je tako grob, tako neznansko hladno surov! Hvala zanj!«
Izginil je v temi!
Spotikala se je nad koreninami. Toliko da ni padla. Tiho je zajokala.
Moj Bog, kaj hoče ta človek od nje? Kaj pa hoče? Ali se mu blede? Ali se mu ne smilim? To je tista njegova neusmiljena trma — in jaz sem njegova — fiksna ideja — nič drugega —
Lojze Leben, oženjen, pameten, v najboljših letih, in jaz — stara učiteljica!
Aha — tu je most!
Nad mostom je svetila obločnica.
Svetila je ljudem, ki so hodili tod mimo od veselice domov.
Svetila je vsem pijancem, starim in mladim, velecenjenim in necenjenim, revnim in bogatim, tistim, ki so se napili iz jeze ali ljubosumnosti, in tudi tistim, ki so pili zaradi veselja.
Svetila je vsem zaljubljencem, srečnim in nesrečnim, zvestim in nezvestim, dobrim in muhastim, združenim in osamljenim.
Svetila je vsej častiti gospodi in njih damam, pa tudi običajnim dedcem in babam.
Nihče se ni zmenil zanjo, še tisti zadnji ne, ki jim je svetila potrpežljivo do jutrnjega mraka.
Potem pa je ugasnila v prvem solnčneni žarku.
IV.
[uredi]Mnogo se je že šušljalo po mestu ...
A šele predvčerajšnjim se je na društveni deski pred občinsko pisarno pojavil plakat, da bo drevi izredni občni zbor čitalnice. Spored: Likvidacija.
Likvidacija čitalnice!
V čigavem interesu?
Čemu prav za prav?
Čitalnica je imela svoj lokal v Uršičevi gostilni.
Prostora ni bilo mnogo, nekaj miz s stoli, nekaj časnikov na klinih in dve omari ob steni, v katerih je bila vsa čitalnična knjižnica.
V nasprotju z običajno »podgoriško točnostjo« je bila soba že pred napovedano uro polna ljudi.
Tudi Karli je stal v svojem kotu ob peči in oprezoval. Zdaj je bil v svojem devetnajstem letu, in kaj je bil? Vobachov Karli. Boljša baraba in pohajač. Vsekakor zelo malo!
Odkod toliko ljudi, ki jih še nikdar ni bilo videti na čitalničnih občnih zborih? Vsi Gobezdarjevi in Gobčevi pomočniki in starejši vajenci, vsa Schieberjeva nakupovalna pisarna in celo nekaj njegovih delavcev, vsi podgoriški pisarji in razni sluge, častite dame v polnem številu. Kaj naj to pomeni?
Tam sedi upokojeni profesor Našek. zagrenjen in osoren mož, poleg njega stari Šribar, šolski nadzornik Flerin, sodni svetnik Malič, gospod dekan Gomzej, doktor Žnidar, vodja podgoriške in okoliške SLS, in njegova običajna ožja družba.
Pri drugi mizi so stikali glave dr. Bende, Verderber, sodni adjunkt dr. Sušeč, Schieber, Kambič, Marn, izkratka: vsa tako imenovana »frakarija«, ki je predstavljala tudi glavo JDS in odbor Sokola. Poleg teh sta bila tudi Majhen in njegov tovariš Megla. Leben je stal s Francem onostran omar.
Mnogo članov je manjkalo.
»O, ti prekleta nemarnosti je mrmral Leben. »Kako da jih ni?«
»Užaljeni so, ker niso bili vabljeni. Kakor jaz ne!« je odvrnil Franc.
Tam med Bendetom in Verderberjein se je vrtil debelkast gospod, starejši Žid, nizkega života in živahnih gest. To je bil gospod Moric Schieber, lesni veletrgovec. Govoril je osješko štokavščino. »Ja bum bacnil svakoga vun, ko ne dod je danas ovamo, da glasuje. Nema kod nas takvih popovaca. Popovce bi naši obesili na drveta za hozentregere — odma!« Take in enake je pravil gospod Schieber, ki je imel krasen grad na Kamnu. Pred dobrim letom so ga morali prodati bivši lastniki, zadolženi bratje in sestre pokojnega barona Rottenbacha.
In gospodje Gobec, Bende, Verderber, Gobezdar in drugi poslušajo in se uslužno smehljajo — kakor izvolite, milosti ji vi gospod Schieber — le glej jih, Lojze Leben, in se uči pameti!
Zdaj prihajajo še Kambič, Sušeč in Šani Marn.
»Pričnimo!« pravi gospod Verderber.
Razni govorniki so razkladali slavno slovensko čitalniško preteklost raz svojih ramen in nakazovali nova pota.
Večina, zlasti mladci, ki so bili danes prvič tu, je hrupno odobravala govoranco sokolskega staroste Bendeta.
Da, da! Čitalnice so nepotrebne, postale so nesmiselne in odveč. Torej energičen prelom s preteklostjo in malo zdrave, pametne primesi sentimentalnosti slovesa.
»Nova doba zahteva novih ljudi in novih načinov ljudskega prosvetljenja.«
»Bravo! Živio!«
»Kaj pa kriče ti mladiči?« se je razburjal Leben. »Od kdaj pa so ti člani čitalnice?«
»Ali ste vsi za to, da se čitalnica likvidira?«
»Seveda! Jasno! Živio! Ne! Kaj? Predrznost! Nesramnost! Mir! Mir! Pssst!«
Hrupa ni hotelo biti konec. Tako ni šlo.
»Kdo je proti? Tako bo bolje.«
Dvignjenih rok je bilo precej, toda sešteli so jih le dvanajst. Kako to?
»Prosim — niste več člani! Niste plačali članarine!«
»Za vraga, saj ni bilo nikogar s polo k nam, da bi jo pobral!«
»Je že tako, vsak naj se sam pobriga, kdaj ima plačati članarino.«
Leben je bil rdeč kakor kuhan rak. Franc je klel, Vobachov Karli pa se je bridko smehljal. Vrag jih vzemi vse skupaj!
Leben je govoril. Očital je odboru zahrbtnost, ugotovil nerodnosti pri sprejemanju novih članov, ki jih je imenoval »glasovalna živina«. To je vzbudilo ogorčen protest, Leben je še huje kričal in zahteval, da se skliče za prihodnji dan nov izredni občni zbor, h kateremu naj se povabijo vsi bivši in sedanji člani.
Izglasovano — »ne«!
Čitalnica se likvidira, premoženje dobi sokolsko društvo v Podgorici!
»Živio Sokol!«
»Živi o Orel!« so se drli drugi.
A bili so sami olikani in boljši ljudje skupaj, zato se niso stepli in vsa borba se je omejila le na bolj ali manj glasne kritične opazke.
Vstal je gospod profesor Našek, čudak in čemeren črnogled. Vsi so bili že kar naprej jezni. »Ali ta stara mora vseh odborovih sej, občnih zborov in javnih predavanj ni mogla ostati doma? Saj ni bil vabljen — pa je prišel in zdaj bo spet po svoji stari navadi prav peklensko drezal, drezal in pikal na vse strani.«
Bolan je. Raka ima v grlu. Zato govori tako hreščeče in hripavo. »Doma bi ostal — zgaga!«
Našek je še bolj ukrivil svoj sključeni hrbet, tako da je bilo videti redke sive lase na ploščatem temenu. Ko se je izkašljal, je dvignil svoj stari, razorani obraz. Oči so bile motne, brezbrižne. Visoko telo je razjedala bolezen, okrutna, neozdravljiva.
Izpregovoril je. Hreščeče in hripavo.
»Dragi čitalničarji! Da, čitalničarji po vaši volji le še nekaj minut.
Prosim, naj vsak vsaj za teh nekaj minut izkuša opustiti svojo strankarsko zagrizenost in svojo osebno jezo name in naj izkuša — saj pravim, le izkuša — misliti za ped preko običajnega kroga.
Saj vas res ne mislim nadlegovati s spomini na preteklost podgoriške čitalnice, ki sem jo pred dvajsetimi leti že rukal in pehal, da ni mogla dremati po mili volji.
Poudarjam le eno. Bila je ustanovljena za vse Slovence. To dejstvo naj vam daje misliti zdaj, ko jo razdirate! Z njo razdirate rahle vezi, ki so nas družile — liberalce in klerikalce. Čitalnica bi padla — vam vsaj se zdi, da mora pasti, ker baje ni le odveč, ampak ker baje celo ovira napredek naroda. Pa to je vse skupaj le za teh nekaj glav tam, ki same še ne morejo misliti. Čitalnica mora pasti — po vašem — zato, da postane razdor oficielen! Danes se ne moremo videti več, danes se črtimo — se moramo črtiti, če smo zvesti in značajni Sokoli ali Orli — bratski objem in hejslovanska ljubezen prevratne dobe so le mučni spomini! Oblast, gospoda, kajne, to je novo geslo? Ali boj za sokolsko državo ali na drugi strani boj za klerikalno Slovenijo, Bog obvaruj kaj drugega! Le kadar gre za skupni profit kakega velikega podjetja — o, takrat pač kompromis! A čitalnica, kjer bi se lahko sestajali vsi Slovenci, si podali roke in še katero zapeli, ta mora proč! Živel razdor! Živel boj, živele nesramne osebne praske in živela korita, ki jih bo prav gotovo več, čim več bo cepitev!
Gospoda, da! Boj za sporazum, kadar gre služiti domovini, je težak! Živio-kričanje je premalo, zmerjanje odpade — treba je presneto trdne, dobre volje, marljivosti in iznajdljivosti. Govoriti je premalo, še misliti je premalo, dobrikanje in hvalisanje tudi odpade — beseda 'delati' je zelo lepa, a v resnici je trda, zelo trda, — še trša pa je beseda 'služiti'. In to so še vedno le — besede, kaj šele njih uresničeni pomen!
In čitalnica je bila pač najskromnejši poizkus, ki bi ga smela terjati domovina. Poizkusite, gospoda, poizkusite še enkrat, saj ste ob prevratu vedno nosili na ustih Gregorčičevo geslo: 'Bog živi vse Slovene pod streho hiše ene!'. Bog vas živi vse skupaj — oh da, oprostite gospodje od Sokola, ta pozdrav je za vaša ušesa morda celo žalitev! In jaz ne mislim nikogar žaliti in Gregorčič tega najbrže tudi ni mislil, ampak vas je prav lepo in ljubeznivo pozdravil s skromno prošnjo med vrsticami, ki je dandanes nihče več razumeti noče ali ne more. Poizkusite, kajti sicer ...
Saj poznate tisti pregovor o tretjem, ki se smeje, če se prepirata dva.
Posvaril sem vas — zdaj pa kakor vam je ljubo.«
Našek je sedel. Zapičil je svoj pogled nekam v strop, kakor da noče videti učinka svojih besed.
A ta učinek ni mogel biti bog veka j; kajti med prezirljivim smehljanjem, zmigavanjem ramen, kričanjem in krepkimi, visoko donečimi besedami je bila čitalnica pol ure pozneje črtana iz zaznamka podgoriških javnih društev.
»Requiescat in pace!« je dejal stari Našek, vzel klobuk in šel. Ukrivljena je bila njegova hrbtenica in koraki so drseli po tlaku. Bilo je temno in Našek se je spotaknil.
Saj res — palico je bil pozabil v čitalnici.
Ne bo se vrnil tja — jutri bo poslal deklo ponjo.
Ne bo se vrnil tja — nikdar več.
Tam notri so se prepirali in toliko da se niso stepli. Potem so šele odhajali, drug za drugim, nekateri v skupinah. Bende je bil ogorčen, dr. Žnidar je bil še bolj ogorčen, Leben je bil divji in gospod Schieber je bil še bolj divji, ker je bil na koncu vseh koncev prištorkljal v sobo pijani delavec Jože in se tam izkričal, češ: »Gospod Schieber me bo jutri vrgel iz službe, ker nocoj nisem prišel glasovat. Jaz pa imam že drugo službo, in gospod Schieber me lahko ...« Spravili so ga iz sobe in zunaj so se baje celo tepli. Potem ga je odvlekel policaj Edinec.
Vse je bilo ogorčeno. Vsak je bil »sveto« jezenl
Vsi so odšli in zadnji so celo pozabili utrniti luč. Soba je bila vsa zadimljena, na tleh so ležali stoli družno z ogorki vžigalic in čiki. Na mizah so stali prazni litri in ob njih kozarci z ostanki.
Tam v kotu pa je slonela pozabljena Naškova palica.
In to je bilo žalostno.
»Ha!« je dejal Žnidar svojim pristašem. »Tile sokoski smrkavci, zdaj so se polakomnili čitalničnega premoženja. Naj ga imajo! Mi pa ostanemo, kakor smo bili, in videli bomo, kdo bo imel zadnjo besedo!«
»Zmagali smo! « je dejal Bende pri Marnu. »Zdaj pa v boj! Zdaj bo videla ta klerikalna golazen, kaj se pravi biti 'Sokol'!«
Isto noč je Karli čepel na podstrešju. Ob svitu stare hlevske laterne je brskal po knjigah in papirjih. Našel jih je bil v stari skrinji, iz katere si je hotel vzeti svoj kovčeg.
Nikdar jih ni iskal. Saj tudi ni vedel zanje, in oni dan, ko je skril kovčeg v skrinjo, se mu je preveč mudilo, da bi se mogel zmeniti zanje.
To so bile šolske knjige njegovega brata Egona, ki se je bil med vojno ustrelil v Leobnu. Njemu je bilo tedaj dvanajst let.
Brat Egon je bil pesnik in se je ustrelil baje zaradi neke ljubezni.
Ustrelil — samo pomislite — ustrelil se je bil. Sam si je bil vzel življenje — tako — od danes na jutri. Ob tri četrt na šest je še živel, se gibal, gledal, ob šestih je bil — mrtev. Zaradi ljubezni! Tu se odpira Karliju nekaj velikega, nerazumljivega, nepojmljivega, kar je viselo nad njim prva leta po bratovi smrti kakor črn strah. Sedaj je le še iskal, krčevita iskal sled, po kateri bi našel pravo pot do bratovega zadnjega izdihljaja.
Tetka ni hotela nič povedati. Ona je že vedela. Po nekih listih so bile natisnjene njegove pesmi. Toda Karli, ki jih je nekdaj čital, ni mogel verjeti tistim besedam.
Tu so samo šolske knjige, počečkane in cunjaste, saj sta jih imela tudi Franči in Leo, bodoča gospodarja
Vobachove baharije. Naj jima bo! Karliju je dovolj vsega. Njega ne bodo videli več.
»Brat Egon — daj mi vsaj eno znamenje, kako je bilo s teboj! Gotovo so tudi tebe tako sekirali. Brat Egon, saj me nisi imel rad, pravo figo si se zmenil zame, smrkavec je bila tebi edina beseda zame. Šel si mimo mene, preko mene — nič toplega ni bilo med nama. Niti med nama, niti med menoj in onima dvema, niti med onima dvema in teboj. Mi nismo bratje. Mi se nimamo radi, in jaz tudi tebe nisem imel rad, ker me nisi maral, ker se nisi zmenil zame in ker si mi bil tuj. Žalil si me kakor vsi naši. A danes pojdem iz očetove hiše, brez slovesa in brez dobre misli. Za vedno pojdem, Egon, poslovil sem se samo od tebe. Še od tetke ne, od ljube tete ...«
V očeh se mu je zasvetila mokrota.
Jokal je nad veliko krivico, ki se mu godi.
Doma, eh, tu doma so sploh sami okrutni — osli. Vedno mu očitajo, da ni za nič. Očitajo — očitajo! Mama se jezi in tarna, oče ga sploh sovraži, brata ga ne pogledata in nikdar ne vzameta s seboj na zabave.
In drugi?
Zabavljal je jav-no na Sokola in zaradi »bratstva« — oni dan pa so ga odpodili ... Vsi mislijo le slabo o njem. Ali ga ni tudi Anamarija, njegova najbolj stalna »ljubezen«, nekako tuje pogledala, da je zardel. Da — ona je zavedna Sokolica.
Zaveden! Zaveden! Pa bodi, če moreš! Če so pa drugi taki! On gotovo ni kriv! On prav gotovo ne!
Oh, kako rad bi bil on zaveden Sokol, odločen in delaven, in Orjunaš s kapo, navdušen in zanesljiv, ako bi ravnali z njim vsaj tako, kakor z onim gospodom Ničeso, ki je bil prišel nedavno iz Ljubljane semkaj in se sedaj tu ščeperi. Saj govore o vsaki priložnosti toliko o lepih idejah. Ideje so že lepe, a kako se njih podgoriški zastopniki po njih ravnajo?
»Gospod Ničesa se sme ščeperiti vpričo njih, jaz pa naj bi bil pasje ponižen kuže. Podrepnik! Brez svoje besede. Jaz pa hočem imeti pravico do svoje besede. Hočem!
Saj me je bilo res malo sram, da sem šel s Francem na klerikalno veselico in tam zabavljal na njihovo 'bratstvo'. Takoj so me zapekle lastne besede, brž ko so bile izgovorjene. A pekle so me tudi poprej, tako dolgo, dokler jih nisem izbleknil.
Morda naj bi bil sam zase zadovoljen s Francevim prijateljstvom in naj bi nič ne sili med one.
Silil, sili! — saj ne morem živeti kar tako v božji dan, miren in sam zase, jaz moram siliti, prav siliti med mnoge različne ljudi.
Franci in Leo imata denar, povsod se podita okrog. In celo tisti, ki ju ne morejo videti, ju pozdravljajo in upoštevajo.
Jaz pa nimam nič — ne denarja, ne človeka. Prijatelj Franc, to je še premalo, in dekleta? Do tistih, ki bi njega hotele imeti za fanta, mu ni, take, kakršno bi si on želel, pa ni, take, da bi ob njej ne mogel pomisliti na nobeno drugo.
Anamarija — zbogom! Kar vzemi svojega doktorja! Bodi srečna! Jaz pa grem med vragove!
Egon se je ustrelil!
Jaz pa naj bi se obesil, da bi naši lahko jokali in žalovali kakor za njim in da bi bilo tistim, ki me sedaj prezirajo, nerodno in žal.
Jaz pa bi bil mrtev. Čisto mrtev!
Zanimalo bi me, kdo bi se jokal ob mojem pogrebu.«
Za zdaj je jokal sam, ker je bilo vse tako bridko in ker ni bilo nikjer niti razumevanja niti usmiljenja. Na moč se je smilil sebi, pa se tega ni prav zavedal.
Še pred peto jutrnjo uro je bil na državni cesti s težkim kovčegom v roki na potu proti malo bolj oddaljeni železniški postaji.
Tudi jokal je, potem preklinjal, delal načrte in grozil v ponosnih, maščevalnih sanjah o svoji vrnitvi.
Takrat bo tudi vrnil očetu ukradeni tisočak! Sicer kradeta Franci in Leo kar na debelo! A on — on mu ga vrže na mizo, tedaj, ko se vrne kot gospod doktor!
Na cilju je bilo še pol ure časa do vlaka. Časa dovolj za vse uporne, maščevalne, hudobne, cmerave, spokorne, otožne in solnčne misli.
Vlak je zapiskal.
»Zbogom, Egon brat!
Zbogom, Anamarija!
Zbogom, Franc, in tudi ti. Lojze Leben! Vi vsi, ki ostanete tam pod hribom!
Zbogom tudi vi, grdi starši!
Jaz grem v Beograd!
V Beograd!
Na pot! Na veliko, dolgo pot!
Podgorica piši me v uh!«
Šele ko se je na ovinku še enkrat ozrl, se je spomnil nanjo.
»Tetka Malči, dobra, ljuba — odpusti!«
Odzvonilo je odmoru ob desetih.
V razredih je bil šunder splahnel v brnenje.
Učitelji so odhajali iz konferenčne sobe, in kmalu nato je zavladala na hladnem hodniku tišina, ki jo je motila le rahla enakomerna molitev. V četrtem razredu so imeli verouk.
Srečala sta se na hodniku, ona je prihajala iz mesta, on pa je šel s svojim katalogom pod pazduho v prvo nadstropje.
Po stari navadi se je izkušal delati popolnoma ravnodušnega in je pozdravljal kolikor mogoče malomarno. Pa je le opazil, da mu je prav živahno odkimala. Od strani je videl široko obrobljene, ostre leče njenih naočnikov. Dve leti! O ne — dve leti in pol že traja ta — fiksna ideja, kakor mu je tako lepo tolažilno odpisala nekdaj.
»Danes pa imam novico za vas, Lojze!«
Prestrašil se je. Veselo prestrašil. Kaj? Kako? Novico?
»Novico imate? Zame, gospodična Dolinarjeva?« je vprašal.
Stopala sta trdo drug tik drugega po stopnicah navzgor. Nenadoma se je spomnil. Ah — morda so me že premestili. Zvedela je pri nadzorniku in zato je tako vesela. Mora pač biti dobra z menoj še teh nekaj dni! Kajne? Saj je tako? No, bo pa vsaj mir, saj je vseeno.
»Ali niste nič radovedni?«
Skomignil je z rameni
»Vobachov Karli je ušel. Dva dni ga že pogrešajo.«
»Karli?« se je zasmejal. Ah, ti ljuba moja duša, kaj ti je danes? Ali se ti morda zdi, da se ti odmikam? Ali pa se ti zdi, da je moje ljubezni konec in da je zdaj že čas za tvoje obljubljeno prijateljstvo? Ali pa? Kaj? Ah, da Karli je pobegnil! Mračno je dejal:
»Fant ima prav! Tudi jaz bi pobegnil! Zadnje ostanke svoje korajže bi zbral in pobegnil! Kam pa je ušel?«
»Saj ne vedo! Pravijo, da se bo vrnil. In jaz mislim isto. Karli se mi ne zdi taka skala v morju. Kaj? Ali hočeš res pred menoj pobegniti, dragi dečko? Ljubiš me! Kako čudno je to. Tako čudno, da jaz tega dve leti nisem mogla niti hotela verjeti, dragi dečko!«
»Fels im Meere?« je mrmral Lojze Leben. »Ali hoče mar spet mene zbadati? Tu je že ta neumni razred. Fizika — akustika! Morda se bo Karli vrnil — jaz bi se najbrže ne!« Prav trdo je treba govoriti, morda vsaj sčasoma zaleže! Ali pa tudi ne — saj je že vse preizkusil na tej ženi, na tej železni ženi. »Vi Karli ja ne marate? Jaz pa ga imam zelo rad! Klanjam se!«
»Rajši kakor mene?« je dahnila polglasno. Ustne so se smejale, oči pa, zastrte z debelim steklom, so vpraševale, vpraševale za nebeško blagovest svojega srca.
Zgrabil jo je za zapestje. Kaj? Kako? Igrati se ne smeš z menoj, draga moja! Tega pa ne smeš začenjati! Tega ne!
»Odpusti!« Ne glej me tako divje! Saj jaz ti nič nečem! Saj te nečem vzeti tvoji ženi. Hvala ti za vso tvojo ljubezen — tako dobro mi je ob njej.
Izpustil je njeno roko, se obrnil in odprl vrata. Slišal je še, ko je rekla, stopivši v ravnateljevo pisarno: »Dober dan, gospod ...«
»Odpusti! …« Še »dragi« bi bila morala reči! Bi bila morala ... Na tleh so vsi možati sklepi, ti so bili res — možati! In žena? Francka? Ali bo vendarle pogodila? Oh, ona sluti — pri vsej svoji omejenosti ni tako slepa. To je menda vsem ženam skupna last, da zaslutijo nevarnost, da prav natanko začutijo, ako se zatekajo njegove misli, ki že davno niso več njegove, k drugi.
Ali ni Francka brhkejša in mnogo zalša od Berte? Berta sploh ni zala! Berta je le ljubljena, edino od njega ljubljena žena …
Ko je šla domov, je premišljala, ali naj mu spet piše. Kaj naj mu piše? To, kar mu je že tisočkrat napisala? Da je najbolje, da se ločita za vedno. Saj je vendar že prosil za premeščenje. Ali naj prosi še ona? Saj mora vendar vedeti, da ne more biti nič iz tega, da je to vendar blazno. Tudi to mu je že vse pisala. Saj ji je sam že trdno obetal.
Ah, obeti in trdni sklepi!
Kaj pa pričakuje? Saj ni gorkote v njej! Ni je! To je še vse premalo.
Premalo?
Leopold Krančan je imel vinsko pivnico v Rauberski ulici. Ta pivnica je bila precej umazana, a prav živahna beznica, kjer so se ob vinu in smrdljivem žganju shajali razni ljudje. Mešetarji, ki so prežali na poslovne dobičke, prekupci bukovih drv in drobnice, barantači z napol crknjenimi konji, prodajalci in kupci, večinoma kmetje, bolj ali manj zapiti, ki so rajši hodili semkaj kakor v gostilno, ker je bilo vino cenejše in Polda Krančan vljudnejši in bolj domač od običajnih natakaric, ki znajo biti domače le z boljšimi gosti. Polda Krančan je bil, mimogrede povedano, tudi velik falot in zakotni pisar. Svojo tretjo ženo je spravil srečno v grob, zdaj se je že bahal, da mu gledajo spet tisočaki skozi okno v bajto, to se pravi, da se mu ponuja petična nevesta.
Mladi Jože Hovnik je stal ob vratih in se jezil. On se že ne dotakne pijače v tem umazanem brlogu, iz teh nemarnih kozarcev, v družbi teh barab in klatežev.
A tam ob točilnici je slonel njegov oča, pijan kakor mavra. Dva dni ga že ni bilo domov in nocoj ga je prišel Jože sem iskat in res ga je tu dobil pri barantiji. Bog ve, kod je prenočeval. Doma pa kovačnica, njive in gospodarstvo. Mati se križa in joče, Jože pa podkava konje, vozove in kolesa pa še v hlevu in na njivi mora pomagati. Stari pa — hej, le da je kakšen dinar za žganje! Denar za davke je treba skrivaj izprositi od strank. Kako nerodno je Jožetu, kar sram ga je, kamor se prikaže.
»Banka vam posodi, Hovnik! Posodi, kolikor boste hoteli! Kaj bi ta stari Šribar v hranilnici! Ta ni za kupčijo! A banka je prav zaradi kupčije tu, ta vam posodi na menico ali pa na posestvo. Sicer bi pa vi kaj lahko dobili poroke!« Tako je prigovarjal »Šmirkorl«, znan mešetar zelo zavaljene in špehaste zunanjosti.
»Vrag naj vam posodi!« je vzrojil Jože in obenem naglo odskočil od vrat, skozi katera je pravkar vstopal krivogledi Franc od sv. Lenarta.
»Kaj pa je, možje? Kaj pa se mladi kovaček tako dere in cepi?« je vprašal krivogled.
»Molči! Tebi to nič mar!« je bevsnil Jože. »Jožek. Jožek, le tiho bodi! Ti se še nimaš vtikati v besede, dokler imajo še oče svojo glavo pri hiši!« je modro poučeval krčmar Polda Krančan.
»Tako je, tiho bodi, smrkavec! Kajpak!« se je oglasil stari Hovnik. Jaz sem še gospodar! Kajpak!«
»Pojdite domov, oče!« je prosil sin trdo. Ali ne pojdeš domov, zgaga ti očetovska! Ti si gospodar za svoje poželjivo grlo, gospodar svojih zapravljenih dni in naše majave revščine. Kuratorja ti je treba, sicer bomo berači.
Misel, tolikokrat ukročena, se je razrasla v gorkem gnevu in Jože se je že videl na sodniji pred gospodom svetnikom, ki bo poslušal njegove prošnje za ohranitev doma.
Nehote je spet posluhnil. Polda je govoril: ... seveda! Pipuš te bo vesel! Kajne, Pipuš? Prodano bo itak. In bolje je, če kupi domač človek, ki ga ne bo gonil od hiše. Za najemnika ostane tam in dobro vam bo obdelal zemljo, saj jo pozna. Vam bo pa tudi prav, da ne bo treba oddajati tujcu, ko sami ne zmorete obojega s svojim opraviti. Od rok vam pa tudi ni tako, da bi ne mogli pogledat tja, kadar bi se vam zahotelo! Vam pa banka prav gotovo zaupa!«
Kmet Pipuš, tisti, ki mu je grozil polom, je stal ravnodušen poleg »Šmirkorla« in kimal, a tako, kakor da gre za nekaj povsem tujega. Krivogledi Franc je butal svojega soseda, mešetarja Naca, češ: »Prigovarjaj!«
Drugi so srkali žganje Hovniku na zdravje in pritrjevali Poldi.
Kaj naj bi tudi govorili drugače?
Živeti moramo vsi, in oni žive pač od mešetarskega posla. Pipuš bo sicer ob posestvo, a tudi on in njegova družina bo že kako živela. Tudi Hovnik si bo nakopal pravega vraga na glavo, ki se ga bo le težko rešil ali pa sploh ne. Nekam se bo že obrnilo, kam — to prav gotovo ni njihova skrb.
Živeti moramo vsi! Kako, to je vsakega poedinca lastna briga. Vsak glej zase! Zdaj je »Šmirkorl« zastavil vplivno moč svoje besede:
»Če vam je pa nerodno, da bi od Pipuša kupili na lastno ime, bo pa Polda na svoje ime vzel, namreč le denar iz banke, in kupil za vas. Vi boste samo podpisali za poroka, grunt bo vaš in se tudi kar od Poldovega na vaše ime prepiše.«
»Ha — a, kako zdaj misliš? Na, na, jaz se ne dam opetnajstiti, jaz že ne! Na — na! Na — na!« se je branil stari Hovnik. Toliko različnega govorjenja mu je bilo koj sumljivo in vse skrbno Krančanovo prigovarjanje je splahnelo in še s Korlovimi besedami stopnjevalo zmedo njegovih omeglenih možganov. Ker zdaj ni mogel več razumeti, kaj hočejo prav za prav od njega, je sklepal, da nameravajo njega, ki se je zdel sam sebi vsaj desetkrat modrejši od vseh skupaj, oplahtati.
»He, ne boste me, o, ne!«
»Oče, pojdiva domov!« se je oglasil Jože. Bil je vesel, da ni poprej planil na k orla. Menda jim stari ne bo izlepa več nasedel ...
Ko ga je vlekel po klancu navzgor proti domu, se ni mogel iznebiti pregrešnega premišljanja, ali bi mu dobri Bog zelo zameril misel, da bi bilo bolje, ako bi očeta ne bilo več med živimi ...
Bog, če je takšno mišljenje greh, vzemi mene — če pa ni, Te prosim, ukreni tako, da bo bolje zame, za nas in zanj — saj mu ne želim smrti, o Bog nas varuj in nam v greh ne jemlji — saj nas vidiš in veš za nas, ukreni torej tako, da bo prav — o usmili se nas, Oče!
»Kaj se vtikaš v moje reči, teslo zarobljeno!« Tako in še lepše je zmerjal Polda »Šmirkorla«. Sprla sta se. »Šmirkorl« je šel in zabil vrata za seboj, ker ni imel tu mnogo besede. Krančan mu je bil tudi upnik.
Ostali so gledali za njim, rekli niso nič — kaj bi govorili! Govoriti je treba zase, in sedaj je čas za to.
»Ali daš za frakelj?« je vprašal Pipuš navidezno malomarno.
»Ne morem!« se je branil Polda in z velikim zamahom prekrižal roke na prsih.
Pipuš je nekaj časa gledal po drugih, potem je še nekaj zamrmral in šel. Morda domov — morda drugam.
Drugi so ostali. Nove kupčije se obetajo. Krančan je sicer falot, a dandanes je treba pač paziti.
Poštenih ljudi in poštenih kupčij ni na izbiro. Poštenje se je že davno obesilo. Kdo mu je spletel vrv? Mi že ne!
Mi hočemo le živeti!
Doktor Bende je za trenotek posluhnil ob vratih svoje pisarne. Potem je pritisnil na kljuko in vstopil.
»Ali so šli?« je vprašal strogo.
Solicitator Babšek je pokimal. Napravil je bil pogodbo po naročilu gospoda šefa, ki se je potem kar na lepem izmuznil. Mudilo se mu je na sodnijo. Na sodnijo! Lep izgovor, najlepši izgovor! Seveda — stari Hovnik je bil pijan in Pipuševa žena se je jokala in rotila, sploh pa — vsa stvar ni čisto tako ... Takih klientov kakor Krančana, Karla Skoka, debelega Jovana Glušiča in mešetarja Ignaca Pokršniku se je treba bolj bati ko veseliti ... Da, ko bi prav take zadeve ne prinašale najzanesljivejših »metuljčkov« in »jurjev«!
Ivan Babšek je bil že utrujen odvetniški pisar.
Mladi pomožni pisarček Mirko je še plaho lovil njegov pogled s svojimi velikimi, temnimi očmi, kadar je bilo treba lagati.
Vsemu se bo sčasoma privadil. Skrivaj se bo morda hotel repenčiti, češ: »Jaz sem sicer reven, a pošteno si hočem služiti svoj kruh!« Pijan bo morda zbadal in zabavljal, a drugo jutro bo plaho in ponižno krivil svoj mladi hrbet, molčal ali pa celo hvalil, kakor se spodobi vsem, ki jedo — gospodarjev kruh.
»Gospod šef, komu pa naj zaračunim stroške?« je vprašal Babšek uradno.
Odvetnik se je zdrznil. Zagledal se je bil na cesto, kjer je stala gruča ljudi pred Vobachovo gostilno. »Šmirkorl«, Jovan, škilavi Franc in Nac. Tudi Krančan, pražnje opravljen, je menda ošteval Pipuša, žena ju je vsa objokana poslušala, in stari pijani Hovnik se je prezibaval sem in tja.
»Hovniku seveda!« Obrnil se je. »Krančan? Saj veste, kako je s tem patronom! Ampak oni bo še najbolj zanesljiv. Saj je tudi podpisal, kajne?«
»Seveda, gospod šef!«
Odvetnik je spet stopil k oknu. V gostilno gredo. Danes pa kar k Vobachu! Pipuš se še nekaj obotavlja, žena vpije vanj. Zdaj se dedec obrne in gre za drugimi k Vobachu. Žena je ostala sama na cesti. Sloka, grda in objokana— kakor kakšna stara pozabljena marela! Menda bo sama odšla domov. Domov?
Vzdihnil je, skomignil z ramenom in se obrnil od okna. Kaj more navsezadnje on za to! Poiskal si jo cigareto iz doze in se med prižiganjem za trenotek zagledal v solicitatorjevo plešasto teme, iz katerega je štrlelo nekaj bornih kocin, potem se je usedel in potegnil k sebi izvirni sestavek podpisane kupne pogodbe Pipuš-Krančan. Dobro jo je napravil Babšek. Vse v najlepšem redu!
Treba se bo pogovoriti še z Vilkom. Tudi ta je lahko vesel.
»Mirko, stopite dol v banko in izročite gospodu ravnatelju moj pozdrav pa mu recite, da bi mi bilo zelo prijetno, ko bi mogel on sam priti še danes k meni na kratek, a važen pogovor.«
Mladi Mirko se je priklonil, stresel bujno grivo in šel.
Bil je še zelo mlad.
Bančni ravnatelj je popoldne prišel, to se pravi, da je prisopihal mogočen in važen, celo nekako razburjen. Nad tolstim licem, ki je še bolj poudarjalo obilnost telesa, so se zvijali od čela preko temena do tilnika drobni lični kodri. Govoril je hitro in imel vedno mnogo povedati; kajti poleg poslovnih skrbi se je zanimal za vsako, tudi najmanjšo podgoriško dogodivščino.
Vilko Verderber ali »der Herr Bankdirektor« je bil ustanovitelj podgoriške »elite«, ki so jo nekateri zavistneži klicali za »frakarijo«.
Danes sta bila oba zadovoljna.
Zadeva Pipuš je krenila na boljše.
»Ej, bo že, bo že ... Poslovanje narašča, denarja sicer ni več toliko, kakor v prvih poprevratnih dneh, Gobezdar, baje tudi že Gobec, se vknjižujeta na kmečka posestva za lepe vsote, obrestna mera iztoženih dolgov niha med 24% do 28 % — no, pa bo že, bo že ...«
»Kaj pa je sicer se novega?«
»Oh, novega dovolj. Smrkavci so kljuke namazali, kljuke vseh hišnih vrat. pri tebi niso, doktore? O, pri meni pač in povsod drugje, s kolomazom, pomisli! Storili so to baje 'frakariji' — to smo mi — na jezo in kljubovanje. Ne — Vobachovega pa ni bilo med njimi, ta je baje že prejšnji teden pobegnil. Politika! Da, moje mnenje je to, da naš Pribac nikdar ne dela premalo, farji so na umiku, to je enkrat ena! Toda čemu nam Pivko ne nosi boljših vesti iz Beograda? Radiča pa naj vrag pocitra, tega komedijantarja hrovaškega ... Naši socialisti ne bodo hudiču izdrli repa, nič se ne bojte, komunisti pa še manj! Pri zadnjih državnozborskih volitvah, saj se še spominjaš, doktore, so imeli eno samo kroglico v svoji skrinji! Le to je preneumno, da ga je naša Orjuna tako pokidala — to so se nam smejali klerikalci, te mrhe črne! A Podgorica je napredna, strogo napredna, kaj bo Žnidar s tisto svojo peščico? ... Mi smo gospodarij položaja!«
Pol ure pred peto popoldne je prišla še gospa Bendetova. Šla je naravnost v moževo konferenčno sobico — to je znak, da je prišla spet po denar.
»Čemu?«
»Oh, Gobezdarjeva ima že davno kožuhovinasto jopo — seal — Gobčeva jo tudi dobi, celo Pahernikova, apotekarjeva, in tista skopuška Žnidarjeva, ki je grda in stara, imata nov plašč, ves iz astrahana, iz pravega astrahana, prosim, da o Schieberjevi sploh ne govorim. Kaj pa imam jaz? Same imitacije — sehabige Imitationen, bitt schon ... ja!«
»Koliko?«
»Najmanj pet tisoč dinarjev moram imeti!«
»Za božjo voljo! Pet 'jurjev' je težko zaslužiti!«
»Ah kaj,! Vedno je polno ljudi v pisarni, in ti sam tožiš, koliko dela imaš. Drugi pa pravijo, da imaš najboljšo klientelo. Pa niti avta nimamo!«
Doktor Bende je grdo pogledal krog ogla. Vrata so sicer zaprta, a kaj ko bi Mirko slišal! Pridušeno je siknil: »Za zdaj imamo vilo, krasno urejeno, in troje otrok v šolah. Popravila, gostije, otroci — to stane, draga moja. Prosim te, uvidi vsaj to!«
Gospa je ujela soprogov srepi pogled. Strupeno je odvrnila:
»Kaj? Tudi Gobezdar ima vilo, povrhu pa še lepo hišo, sina na Dunaju in hčer v Ljubljani, a kljub temu dobe še nov avto, krasen Chevrolet, ker se gospa Mila kratkomalo neče več kazati v starem Renaultu, pravi, da je stara koreta za na gnoj, a mi...? Ha!«
Kaj bi odgovarjal na taka očitanja? Čemu bi se spet prepiral? Saj nobena beseda ne zaleže! Presnete babnice! Odprl je predal in vzel čekovno knjižico. In medtem ko je pisal, mu je gospa Rozi gostobesedno pravila, da imajo Schieberjevi krasen nov Wanderer! »Limuzino, pomisli, stari Fiat pa bodo podarili Verderberju. Mar ti Vilko še ni nič povedal?«
»Ne! Meni ni nič pravil!« je odvrnil trdo in vprašal, ne da bi ji pogledal v oči: »Ali naj pošljem Mirka po denar? Ali pojdeš sama?«
»O ne, ne, hvala lepa, pojdem sama.« Potem še običajne prazne nežnosti v zahvalo, in šla je.
Denar, denar, denar!
V petih dneh je spet prvi v mesecu! Fej! In ta prekleta Lesna zadruga d. d. — vrag naj jo vzame! Doslej še ni izkazala besede vrednega profita.
Vilko pa še prigovarja, da bi pristopil k Schieberju — Moric Schieber i brača, lesna nakupovalnica v Podgorici. Lesna trgovina — najboljša trgovina, a človek mora biti previden.
Denar služiti je težko!
Pa naj mu še kdo očita umazano klientelo — Krančane, »Šmirkorle« in take. »Žnidar jih takoj prevzame, sprejme jih z bratskim objemom, ker so dobri klienti. Faloti? Morda. A v moji pisarni se ne gode falotarije ...«
Živeti pa moramo vsi ...
Denar, avto, vila, žena, otroci — Lesna zadruga d. d., pisarna, in zdaj še Moric Schieber i brača.
Kaj pa on sam, on, človek?
»Oderuh!« je siknil mladi Mirko v uporni misli. »Sedaj sem mu natipkal tri strani šablone, običajen rubežni predlog. Dedec zasluži ob tem 1000 dinarjev — jaz pa imam za ves mesec 600 dinarjev plače.«
Naglo se je potuhnil, toda solicitatorjcv grdi pogled ni veljal njemu, ampak uri na steni, ki je kljub njegovemu obupno praznemu želodcu kazala šele deset minut pred peto.
Uradne ure pa se vlečejo vsak dan do šestih.
Hajna, Branko, Franc in Mirko so stali tisti večer na mestnem trgu. Franc bo namreč moral te dni odriniti k vojakom. Karli je bil tudi odrinil — brez slovesa.
»Da ta vrag nikomur ni zinil besede!« se je jezil Franc. »Vsaj meni bi bil lahko zaupal ...«
Franc je bil razočaran. Klepetavi Karli, ki je nosil vse svoje životarjenje na dlani pred vsem svetom, se je mogel toliko brzdati, se tako zapreti vase celo pred svojimi najboljšim prijateljem? Ali je bil ta Karli še njegov?
Franc si je hotel dopovedati, da ju ne veže prav nič več s tem človekom. Z ogorčenim zamahom ga je odrival od sebe, ker ga je bil ranil, ker ga je bil prevaril. Tak butec, tak bedak, taka baraba grda.
Ali ga je res popolnoma pozabil, ta Karli?
Hajna in Branko sta rezonirala nkaj o zapostavljeni mladini, Mirko se je dušal in govoril v Franca. »Boj frakariji! To bodi naše geslo!«
A Rajko Flerin se je spet izprehajal v mestnem parku z Gobezdarjevo Slavko. Imel je »šimi«-čevlje in glace-rokavice, in to je vzbujalo v njegovih bivših tovariših jezo, ki si je nadevala obliko hladnega prezira.
Počasi je prilezla luna izza Pohorja in osvetila šilasti cerkveni zvonik nad podgoriškimi strehami. Teta Malči ni mogla zaspati. Pod odejo je sključila betežno telo in pritiskala lice na hladno platno blazine.
Sedaj se ni utegnila baviti z Anamarijo Kolenčevo in njeno izpremembo. Vso brigo ji je zajela misel na nečaka Karlija. Nesrečni Vobachi! V krvi jim je nesrečna sla, obup in beg pred samim seboj. Egon, najstarejši, in Karli, najmlajši. Egon mrtev, Karli kot potepuh in capin Bog ve kod.
Že trikrat se je bila teta Malči oblekla in spet slekla v tem tednu. Kaj bi hodila gori k Vobachu! Kaj bi dejal on, njen brat, in kaj bi poslušala njo, svakinjo, ki svojih lastnih otrok ne moreta ljubiti. Morda se jočeta in kesata, kakor sta se za Egonom, a kaj je to, če si ne moreta pomagati. Leo in Franci sta zanju — a Egon in Karli, kako sta se mogla ta dva sploh zaroditi v tej familiji.
Rod Vobachov je rod poštenih, trdnih meščanov — odkod ti uporniki?
Ali pa? ... Kateri so potem pravi Vobachi. Ti ali oni? In jaz?
»No, no — hopsa ...« Vsa Korenova gostilniška soba se je zazibala okrog njega v strmih, pokončnih vijugah, nikakor se ni mogel oprijeti ob steno, roke so mu zdrknile kakor ohlapne cunje, in gospod Vlado Majhen je lopnil po tleh.
»Vraga, ali ne prene-ne-sem več uši-ši-vih pet poličev? Jadrno se je pobiral, pekla ga je bolečina na temenu, s katerim je bil padajoč zadel ob steno.
Koren ga je vzdigoval in ni razumel, kaj mrmra vinjeni gospod učitelj. Morda bi se še razjezil.
»K vragu ti, Koren, in tvoje vino, tvoje noro vino, Bog zna, kaj si mi dal piti... Ah, pojdite k vragu vsi skupaj... In vi, gospod Koren, ki me še pobrati ne morete, ste velik osel, da veste. Jaz pa — o jaz pa imam svojo šolo in kup dolgov. Moj ljubi, dragi Janko, ti moj prijatelj, pa 'svatuješ' moje nekdanje dekle. Meni si kradel, mrha!
Jaz pa sem pijan, in to je res grdo, da pijeml kakor krava in se valjam po tleh. Pa druge reči so še grše, stokrat grše — fuj! Pa le pojdite k vragu! On vas že čaka ... moj ljubi Jaka!« je izkušal še popevati.
Težko ga je spravil mladi Koren po klancu navzdol.
V mali domači sobici je javsnilo dekle in sklenilo roke, kakor bi hotelo moliti k Bogu: »Ajme — ah, ne, ne, Janko, to je greh — greh ...«
Moški pa je odgovoril zelo obzirno in zelo, zelo ljubeznivo: »To ni greh, ljubica, to je ljubezen.«
In roke, sklenjene poprej k molitvi, so se razklenile v objem.
Spali so ...
Otroci so spali in služkinje in starci in vsi, ki so sami s seboj.
Zadnji ponočjaki, kvartopirci in lumpi so bili že davno doma.
Drugi morda niso še vsi spali, morda so premišljali, se vdajali in jemali, mora ljubili, morda sovražili, se morda borili in morda je nekdo nekje umiral ...
Morda je Pipuševa žena krčila k Bogu svoje žuIjave roke v vroči, obupni prošnjim...
Kaj je delal zdaj Lojze Leben? Najbrže je bil že davno odložil Marxov manifest in legel v zakonsko postelj.
In Berta Dolinarjeva? Ali je bila vrgla knjigo o Foersterjevih vzgojnih naukih po tleh in s solzami jeze in sramu v očeh hrepenela za Lojzetom?
Visoko nad Pohorjem je luna polzela preko neba in šiljasti podgoriški zvonik je vladajoče držal svojo dolgo senco na mestnih strehah.
V.
[uredi]Starega Hovnika je zadela kap. Zjutraj so ga našli mrtvega na peči v izbi. Mati je težko zajokala, sin ni izpregovoril. Mrliča so počedili, oblekli in položili na mrtvaški oder. V kamro.
Drugi dan je prišel od svetega Martina Miha Bolker, ki je bil od gosposke določen in zaprisežen za mrliškega oglednika v podgoriški okolici. In ta dedec je trdil, da stari še ni mrtev, češ da je še gorak in mehak. Zato je bilo treba zdravniškega pregleda, in še tisti popoldan je prišel gori uradni zdravnik dr. Janko Povoden.
Stari Hovnik ni bil več niti gorak niti mehak, a v kamri je bilo vroče od velike krušne peči, ki so jo kurili v izbi.
Čutil se je pač mrliški duh, najboljši dokaz smrti.
»Ali boste pili mošt? V izbo bi stopili, jih prosim, gospod dohtar!« ga je poprosil Jože ob vratih. Pa pristavil: »Pa bi mi še hoteli povedati, koliko smo jim dolžni za mu j o in pot!«
Mladi je bil videti umit in skrben človek. Janko je vstopil.
V izbi je dišalo po svežem pšeničnem kruhu. Pet velikih kolače v se je hladilo na klopeh okrog peči. Za sedmino! Pri mizi sta sedela dva soseda, ki sta se umaknila v kot, ko sta zagledala prišleca.
Janko si je prav zaželel požirek pijače.
Kozarec, ki mu ga je bil prinesel Jože, je bil čist in okus sicer tako trpkega hruševca zelo rezen in svež. Tudi kos novopečenega kruha mu je slastno teknil.
Dedca v kotu se nista zganila, dasi ju Jože ni pridrževal. Radovedno sta čakala, kaj bo.
Janko je takoj opazil na polici knjige, Mohorjeve in še neke druge, »Umnega sadjarja« in »Čebelarja«, nad mizo pa »božji kot« s svetimi Duhom v golobji podobi iz papirja in pratiko zvezdogledov, pritrjeno z vrvco na steno.
Jože ga je menda poznal. Prijazno sta se pomenila o vsem, kar je bilo treba, in Jože je še odšel iz sobe po denar. Menda ni bilo preveč pet kovačev, hiša je bila videti imovita.
V sobi je bilo po Jožetovem odhodu vse tiho. Janko je popil še kozarec mošta, potem pa se je obrnil k onima dvema. Menda bi ga le rada ogovorila, pa se nista upala ali pa nista vedela začeti. A on je hotel biti prijazen. »Dober je ta mošt!« je dejal.
»Hm,« je pritegnil sosed Matajec, »hm, dober je že. Rajnki ga je še pripravil, rad ga je pil.«
»Preveč rad!« je potrdil drugi. »Jože bo imel težko življenje.«
»Tako?« Janka sicer ni zanimalo, a hotel je biti vljuden s kmeti, z narodom. »Ali je zadolžen?«
»Hm,« je zategnil Matajec, a sosed ga je dregnil pod mizo.
Janko pa se je resno zagnal: »Ni čuda! Za kmeta je seveda danes ta dan težko. Prodajati mora poceni, kupovati drago. Davki, bremena, vse ga tišči, tu bi se morala zganiti država in pomagati!« Besede so kapljale v prazno. Janko je sami čutil, da ne najde njegovo prazno govorjenje odmeva, in bilo mu je nerodno.
Kmeta sta molčala. Kaj bi jima pravil tak gospod! Sicer pa je bil rajnki Hovnik velik pijanček ... a kako je danes ta dan s kmeti, tega gospod le ne more vedeti.
Jože je spremil doktorja čez travnik in doktor je hotel biti sočuten. »Ali vam je hudo za dobrimi očetom?« ga je vprašal.
Ogorčenost se je zaiskrila v Jožetovem pogledu, a preden je še izpregovoril, je od strani poškilil na onega. A ta je bil resen župnik pri spovedi. Uporno je stisnil iz sebe: »Ne!«
Doktor ga je začuden premeril, potem pa je mahnil neodločno predse. On že ve, zakaj. In Jože je zaupal. Kakor bi se hotel opravičevati.
»Glejte, vse bi nam zapravil! Vem, da nam je naprtil neko vražjo sitnobo, a do sedaj še nisem mogel dognati, kaj. Večno je hodil okrog advokatov, se družil z ničvredneži in zapravljal in pil in čvekal. Najrajši je čvekal! Delal pa nič! Mati je že vsa bolna, mora toliko delati na stara leta, sam sem bil vedno v kovačiji, in Bog mi tega v greh ne štej, da nisem žalosten. Jaz pač ne morem biti žalosten, da je umrl, Bog mu daj nebesa, a mi smo se ga rešili. Čemu naj bi zdaj zavijal oči in se delal žalostnega. Jočejo naj se mati za njim — Bog ve, čemu!«
Potem; sta se ob križu nad klancem poslovila.
Doktor Povoden je šel po klancu navzdol in mislil na Jožeta. Jože je globoko veren človek, in ta, ki se ga je iznebil za vedno, je bil vendar njegov oče. Rešil se ga je. Saj njemu ni bil na poti. Saj mu zapoveduje božja zapoved, da mora spoštovati svojega roditelja. Dom je bil v nevarnosti. Oče ni spoštoval svetosti doma, z lahkim srcem ga je zabarantaval in spravil bi ga bil na kant, zato je bolje, da je odšel sam. Tako nekako je pač mislil Jože. Človek je minljiv, prej ali slej mora itak umreti — zemlja pa je večna in sveta za vse, ki jo zvesto ljubijo.
Ali bi se hotel tudi on koga na tak lep način iznebiti? Sušca morda? Ta človek mu greni življenje, stoječ pred njim kakor gora, ki je ni mogoče omajati. Človek, ki mu ne prideš do živega, ki te v svoji oholi samozavesti lahko prezira. Kako rad bi se mu bil približal s svojimi priznanjem, morda celo s spoštovanjem, a on te kratkomalo odrine s prezirom, češ; Kaj je meni treba spoštovanja takih, kakršen si ti! In ti vendar čutiš, da ni vse tako, da se skriva pod tem težkim oklepom: človek, samo človek, reven in omahljiv kakor ti. A ti si onemogel, ne zmoreš sam take maskerade, še manj pa, da bi razkrinkal onega vsaj za minuto. Da! Njega bi se rad iznebil, ker bi se z njimi vred iznebil morda tudi sramotnega občutka lastne nedoraslosti.
Morda pa si kdo želi isto za njegovo, Povodnovo osebo. Morda Vladko Majhen! Ta še ni prebolel svojega poraza, in njegove oči, če zastrme v Povodna, so sovražne in polne vročih groženj.
In Anamarija? Menda mu je pisala, onemu za slovo, a šele takrat, ko ni bilo več poti nazaj. Priznala sicer ni in skoraj bi se bila resno sporekla. Kako je trdna, ta mala, tako vdana Anamarija, ki že komaj čaka na poroko, da bo njegova in da bo — gospa doktorjeva. Menda je res zelo srečna. In on sam? Srečen? O, da! Zakaj pa ne! Kaj pa mu je sicer življenje še obetalo? Poprej je vedno mislil, da je zakon grob vsakega resnega poleta, sedaj pa misli drugače. Kot moški se bo umiril. Ženo bo imel in otroka, udoben domek in svoj poklic, ki se mu bo šele tedaj lahko ves izročil. Na vsak način bo gledal, da pride drugam, kjer mu ne bo zaviral Sušec volje do dela, kjer je bo lahko sam močno zasidral in rasel v mojstra, ne pa da bi moral kakor ponižen učenček in kimovec stati ob strani.
Ljubezen? Ljubezen je velika uganka, ki je doslej še nihče ni rešil, dekle pa, ki te ni le razvnelo, ampak ki ti je kot ljubica žrtvovala svoje ponosno deklištvo in z njim več kakor pol svojega bitja in življenja, ti bo dom in zavetje.
In on? Saj je tudi on zaradi nje pozabil vse druge, zaradi nje bo izgubil svojo samsko prostost.
Take misli je predel Janko, in zdele so se mu popolnoma v redu. Saj si vendar ni imel ni očitati. Kaj bi tisto, da je imel on poprej svojo Slavico, ona pa Majhna. Slavica in Majhen sta bila pa preslaba, da bi mogla držati, kar je bilo navidezno njuno. Postala sta ovira, in ovire se nazadnje bolj ali manj težko odpravijo.
Prišel je na cesto in pogledal na uro. Pet minut je še do štirih. Počakal bo Anamarijo pred meščansko šolo. To ga bo vesela! In sami je bil vesel, kakor darovalec, ki daruje zato, da se bo obdarovanec daru veselil in da mu bo znal biti za to hvaležen. Izprehajal se je na belemi pesku in gledal, kako se taja sneg na Pohorskih rebrih.
Čez nekaj dni je bila v Vobachovi veliki dvorani elitna maškerada. Dvorana je bila okrašena po Verderberjevem okusu, tla so bila lepo odrgnjena s stearinom. Pisani trakovi so zastirali luči, in za godbo, to je za podgoriški salonski orkester, je bil postavljen oder. Kapelnik Majhen bo dirigiral poskočne foxe, podrsavajoče, mehke valčke in zdihujoče poltene tange, ki bedo nekaterim silo po godu, marsikomu vzrok za jezo in zbadanja, nekomu pa morda celo v pohujšanje.
Ura je poldeveta zvečer, dvorana se prične polniti in godba zaigra pozdravno koračnico.
Zunaj na dvorišču pa je ob steno postavljena bolj široka ko visoka lestva, in na tej se prerivajo prežarji. Tu je vdova po orožniškem »vahtmajstru«, ki ima glavno besedo, napol dorasla dekleta revnih ljudi, ki hodijo po hišah streč, služkinje in še kakšno postarno babše, ki prezeba in prosjači, naj puste še njej, da malo poškili skozi nezastrto odprtino vrh visokega okna na našemljene ljudi tam notri, ki se tako veselo vrtijo in zabavajo.
»V svojih mladih letih sem tudi jaz hodila na plese. Celo na maškeradi sem bila, in moj stari, s katerim sva si bila takrat še komaj mesec dni dobra, me je takoj spoznal. Rekel mi je, da na vsem plesu ni bilo niti ene, ki bi imela tako drobne noge kakor jaz, in zato me je takoj spoznal. Ha — pa jaz sem imela še vse drugačne kavalirje ... «
»Celo šampanjca pijejo!« se je oglasila neka mlada šepava služkinja. »Ali ste že pili kdaj šampanjca, gospa Veverlova?«
»Oh — kolikokrat že, saj to ni ni posebnega.«
»Pustite me, da bom tudi jaz malo pogledala, jaz prav ni ne vidim!« je prosila starka.
»Kaj pa ste tako radovedni!« jo je zavrnila revna šivilja. »Jaz pa moram videti, kako pristojajo obleke, ki smo jih napravili pri nas v ateljeju.«
»Eh, vi pa vaš atelje, ki je navadna luknja!« se je razhudila Mica, ki je služila pri Repičkah. Pustite teto, naj tudi ona malo vidi. Teta, ali vidite?«
»Vidim, vidim. Oh, Mica, kako lepo je, le glej, vaše gospe so tu notri. Tam ob steni sedijo in gledajo skozi nekakšne špegle na ketni. Pa židane obleke imajo ... «
»No, teta, potem pa kar namesto mene glejte, jaz bom že jutri na vse zgodaj zvedela, kako je bilo! Naše ne izpustijo nobenega!«
»Zdaj sem pa spet jaz na vrsti!« je strogo ukazala vdova vahtmajsterica. »Glejte, glejte, to je pa gotovo gospodična Kolenčeva, ki hodi z mladim doktorjem iz bolnice. Imenitno se je napravila!«
»Jej,« je kriknila šivilja, »to se mora gospod Majhen jeziti. Ako bi bila jaz na njegovi stopnji, jaz jim zmešam vso muziko, potem pa naj plešejo, če morejo.«
»Kaj pa misliš, Tončka, tega on ne sme napraviti. On dobi gotovo nekaj za to, da igra, in sploh, ko bi tudi ni ne dobil, ali misliš, da bi ta gospoda tu notri kaj takega mirno gledala? Kaj pa je on? Ubog učitelj, tam pa so še drugi, le glej, doktor Bende, Verderber in Gobezdarjeva gospa. Jaz jo poznam, katera je, ker si je dala pri nas napravii to obleko. Indijska »Rani« — to je že nekaj finega! Jaz sem jo pomerila. Izvrstno mi pristoji!«
»Jej, jej, kaj pa je to spet? Cela gruča jih je prišla, aha to so pa kar cel cesarski dvor!«
»Ah, kaj pa še! To so vendar 'šahovske figure'. Vi pa tudi ni ne veste! To so bile najlepše in najdražje obleke v celem 'Mode-žernalu'.«
»Glejte, glejte, kakšni pajaceljni pa so to?«
»Vi, to pa jaz poznam, to so že v naših časih tudi imeli!« se je slovesno oglasila vdova po vahtmajstru s svojim trobentaškim glasom. »To je še zmeraj moderno! Ah, pri nas so bili to kavalirji, ki so nosili to nošo, 'pirote' se jim pravi. Ti tu doli so pa gotovo le kakšni Gobezdarjevi 'Iadelšupferji'.«
»Ne, gospa, to ni res. To so gospodje bančni uradniki!«
»Tako? Na, vi že veste. Slišite, poglejte, poglejte, kako teka gospod Verderber za onole Turkinjo.«
»Ta bankdirektor se pa ščeperi. On in oni dolgi Ničesa imata tudi nekakšne židane kape, kaj pa se to rajta?«
»To so indijske kape. In ta dva sta menda nocoj glavni osebi.«
»Kaj pa je to? Postavljajo se v red.«
»Pustite, da jaz pogledam! Vi, tetka, zdaj le počakajte doli, tega ne razumete! Aha! To je pa za kadriljo! Veste, to je tako po štiri in štiri skupaj. Mi smo rekli temu kontertanc.«
»Aha, godba že igra. Prosim malo prostora!«
»Jaz hočem tudi kaj videti!«
»Pa bi šli v dvorano!«
»Ho, ali mislite, da bi ne spadala tja, kaj?«
»Mir, mir, ne bodite tako nesramni. Ne potiskajte!«
»Lestva bo padla! Beži dol, kaj se pa tako rinete vi, teta!«
Teta je ostala na tleh, vse drugo pa je tiščalo nosove ob šipo in vzklikalo in javkalo.
Teta je bila pa že starejša, in nikogar ni bilo, da bi se je zdaj, ko bi tako rada videla, kaj se tam notri godi, malo usmilil.
Godba je utihnila in po dvorani je završalo.
Promenada.
»Ah, to je že preneumno,« se je pritoževala dama v črni svileni halji, na katero so bile našite rudeče rožice, svojemu spremljevalcu. »Vsak osel me izprašuje, kaj predstavljam.«
»To sem vas tudi jaz pravkar hotel vprašati?« je predrzno zarezgetal sodni adjunkt.
»Ali gospod adjunkt, jaz sem vendar kraljica noči!«
»Ti si najbrže kaka Gobčeva Rezka,« je zašepetal adjunkt in silil vanjo. To bo izvrstna zabava!
»Parles-vous français, madame?«
»O, saj vas poznam, vi ste gospod Cvetko Megla. Saj ne znate ni francosko, kaj se boste šemili!«
To je bilo pa res nesramno! Cvetko Megla je vzkipel. Pa tako lepo se je bil oblekel v španskega granda. Izposojnina sama ga stane 200 dinarjev. Osorno je odgovoril: »Jaz pa vas, gospodična Ančka, ki ste za šiviljo pri Pratnekerici!«
»Cepec neumni!« — »Avšica načičkana!« »Izginite, prosim, takšno vedenje tudi maskam ne pristoji.«
»Prava reč!« Megla je odšel. Ah, to je morda gospa Gobčeva, ta nekoliko zalita Turkinja. Pri tej se bo dalo malo lepega napraviti!
To je pa res Gobezdarjeva Slavica, je mislil Bende in povabil vitko Kolumbino, ki ni hotela izpregovoriti, k šatoru, kjer sta pila šampanjca. Potem ji je še nanosil pol naročja nageljnov ter kupoval slaščice in druge drobnarije. Plesala sta tudi kadriljo, in Bende ji je prav na skrivaj parkrat poljubil roko.
»Ah, srček moj, čemu pa tako sopihaš?« je vprašal mladi Mirko debelo odalisko, ki jo je imel za Vobachovo prvo kuharico. Toaleta je bila sicer draga, a Rezka si to pa lahko privošči in ona je sploh zelo vneta za take pustolovščine.
»Kraljica mojega srca,« je prisegal črni hajduk, »svoje srce ti darujem takoj zdaj, če hočeš!«
»Mi pa smo morali v jedilnici peč podreti,« je kvasil maskirani fantek svoji lepi partnerici. »Tako se je kadila, zdaj bom moral pa kar v mrzli sobi spati. Ali bi me ne hotela greti ti, lepa maska.«
»Bimbo neumni!« je bil oholi odgovor.
Demaskiranje!
Občinstvo na lestvi zunaj ob steni se je burno zagnalo. »Zdaj bomo videli, kdo je imel prav? Ali vidite, seveda — joj, kdo bi si bil mislil!« — »Jaz sem vedela za vse!« — »Glejte, glejte! Gospa Francka Lebnova, kako ji čestitajo!« ... Klepetanja, vzklikov in opravljanja ni hotelo biti ne kraja ne konca.
Pa je prišel Vobachov prvi hlapec Grega in povabil najprej izlepa: »Zdaj ste se menda dovolj nazijale, pojdite domov, da spravim lestvo!« A ženkice so se delale, kakor da ga ne slišijo, in stara teta je celo iznova silila na lestvo. Grega ni mogel ostati vljuden.
»Gengans abe, sie Frau Vahtmajster, und sie a, sunstan ber i die Later umstossen ...« To je šele zaleglo.
Frau Vahtmajster, ki je bila tam na lestvi najmogočnejša, je lezla v svojo borno posteljo. Udje so premrli, oči ščeme od tolike svetlobe, v njeni kamri, ki je kuhinja in spalnica in obednica in salon obenem, pa je mraz in tesnoba. Tam pri Vobachu plešejo in se ljubijo, mladi so in brhki, kakor je bila mlada in brhka ona v svojih mladih letih. Zdaj pa je postala borna stara kaleštra, pravijo ji klepetulja in »mestne cajtenge«, in to je nesramno. Ko je bila še mlada, ah, tedaj so se trgali dedci zanjo ... tedaj!
Kaj ji je neki bilo treba laziti tja gori in prezebati na tej neumni lestvi! One Repičke pa, ki niso ni mlajše in ni lepše od nje, pa se košatijo po dvorani okrog — te »mestne cajtenge«.
Prmejdun! V nedeljo bo napravil Polda, ki ima gostilno tam v Rauberski ulici, »Hausball«, in tja pojde tudi ona. A ne za prežarja! Mico vzame s seboj in dala bo tudi za kakšen poliček. Zakaj bi ne bila tudi ona enkrat vesela! Ko bi je tako ne zeblo, bi zdaj vstala in si na to veselo nado pogrela požirek kave, a mrzlo je, mrzlo, in drva so draga ...
Zavila se je še tesneje v odejo.
In preden jo je zaneslo v temno meglovje spanja, je še priplaval od dale spomin, kako je bilo nekdaj, ko je plesala v široko nabranem krilu, z lasmi, zvitimi v velik lep klob sredi glave, in s svileno rožo v laseh s svojim rajnim vahtmajstrom ... to so bili časi, boljši, kakor so zdaj, in me se tudi nismo tako grdo nasmihale ko te dandanašnje napudrane frklje ...
Stara, redka kri se je segrevala in prišle so sanje, in če sanjaš lepo, leži utopljen nekje globoko pod zavestjo grdi včeraj, čemerni danes in negotovi, mračni jutri ...
»Janko, pomisli, kakšne blamaže! Megla je dejal gospe Bendetovi 'avšica načičkana', sam Ničesa, nedosežni kavalir, je vlekel gospo Schieberjevo — zdaj se tam opravičuje, ali ga vidiš? In gospe Gobčevi je strašno nerodno, da je rekla sodnikovi Mari, ki je kot fantek maskirana, 'bimbo' pa se ne zaveda, da je sama žrtev potegavščine. Ali ni to zabavno, Janko?«
Tako je bila zgovorna, tako razgibana in vesela ta njegova mala Anamarija, ki si je sama ukrojila in sešila svojo lepo obleko pri teti Malči. Tako srečna je bila! Vse te običajne bedarije mu je pripovedovala s takšno vnemo, s takšno važnostjo, kakor bi bili to njeni lastni najsolnčnejši doživljaji. Tako je bila dobra, in tudi on je hotel biti dober.
»Kako je lepa ta tvoja obleka — pravo markizo iz dobe rokokoja imam za ljubico,« ji je dejal že zato, da jo razveseli. In res! Obrnila se je k njemu brez pomisleka, ali jo ljudje vidijo ali ne, ga objela vsega s svojimi modrimi, nekoliko kratkovidnimi očmi in vprašala, žareča od globoke radosti: »Ali res?« Niti najmanj ni dvomila v resničnost njegovih besed, le tega ni mogla verjeti, da bi bila ona res tako lepa, ko je toliko lepših v tej dvorani. In da ugaja njemu, ki mu je edinemu ugajati hotela, ki bi mu dala vse, vse, kar bi mogla dati iz sebe. Ves svet lahko vidi njeno ljubezen, njeno brezmejno vdanost njemu, ki je zanjo najlepši, najmodrejši in najpoštenejši, ki bo edini njen — mož.
Smehljaje se je sklonil k njej, malo dobrohotno in hvaležno ljubeče, saj je bila tako dobra, in on jo je imel zelo, zelo rad.
»Ali Janko, ne tako blizu! To pa le ne gre. Ljudje bi se nama smejali!« se je zavedela in mu stisnila roko. Ah, ta njen zlati, zlati Janko, in da bi ga zabavala, je čebljala o Gobezdarju, ki se je čutil silno užaljen, ker mu je na njegovo neprikrito neumno laskanje rekla nekaj gorkih, in o doktorju Bendetu, ki se zdaj na moč ogiblje Gobčeve prodajalke, kateri je prej tako dvoril in stopal pri kadrilji na noge. »In ali ga vidiš Rajka Flerinovega. kako hodi nališpan kakor pav s tisto Schieberčino sestro Darinko. Mrha grda, tako se dela gentlemanskega, pa je smrkavec po vsem mestu kazal Pavličina pisma, da so se ji smrkavci in drugi taki kalini smejali in brili norce, ker mu je pisala 'Solnčece moje'.«
Poslušal jo je le napol.
Ujel je pogled svojega bivšega prijatelja Majhna, ki je bil odšel iz dvorane. Ali bi mu j o prepustil, ako bi ...? Ne! Za nič na svetu! Oni še vedno žaluje za njo. Menda tudi popiva! Hudo je, to je že res, a kdo mu more pomagati, če se je prepozno zavedel, kaj je imel v rekah, s čim se je igračkal. Igračkanje z živimi ljudmi je nevarna igra. In ni vsaka igračka tako šibka, da bi se zlomila, saj je živa, saj lahko uide, in mnogo, mnogo naročij je odprtih ...! Trdno je stisnil njeno roko pod pazduho in jo vodil iz dvorane. Ni več hotel misliti, da se ne more več tako svobodno sukati tudi okrog drugih, kakor se je nekdaj, in da sam ni več tako priljubljen kavalir, odkar se ga je bila oklenila Anamarija.
Ah, kaj! K vragu s takimi mislimi! Tudi on se oklepa nje, bolj kakor kogarkoli poprej.
Tam: pri mizi so Lebnovi, Pahernikovi, mladi sodni adjunkt in drugi taki. Krenila sta k njimi.
Lojzetu je bilo vseeno. Janko in njegova žena in še drugi so se bili pobratili, tam pri drugi mizi so se tudi nekaj poljubovali, zunaj v točilnici se jo nekdo razburjal, pelo, kričalo in kvantalo se je vsevprek.
Ali se velja jeziti? Lebnu je bilo najljubše, če ga puste ljudje v miru. Berte seveda ni bilo tu. Kaj bi tudi ona tukaj! Ob njem bi lahko sedela. Seveda!
Tam ob dolgi, najlepše okrašeni mizi so se šopirili — die oberen Zehntausend! Reve prismojene! Vsi drugi pa naokrog, kakor jim je drago. I, kaj pa mislite, da bo morda sodrga iz točilnice sedela za to mizo! Ali naj se družimo z vsakomur? Svoji k svojim! Saj imate prav, gospoda, elita mora biti, in hvala Bogu, da ste to vi, jaz Lojze Leben, vam to iz srca privoščim. Saj je bil le začetek nekoliko napet, ko ste bili še zelo visoki in dostojanstveni, zdaj pa, ko ste se že malo napili in naplesali, bo že bolje. Le nagnite ga še malo, da se boste laže pozabavali, poljubovali in tako naprej, saj se bomo mi tudi, in oni zunaj v gostilniški sobi menda še najbolj. Samo da se bomo dobro imeli, pa vam ne zamerimo vaše elitnosti, ki je ne moremo in ne mislimo nikdar doseči.
To je res velika škoda za vse človeštvo, da se ne more oprijeti življenja po smernicah osmerih svetih blagrov iz evangelija, koliko lažje bi nam bilo življenje.
Sicer pa — saj vam nočem ničesar očitati. Kdo pa sem tudi jaz, da bi bil kaj besede vreden? Jaz nisem niti godec, kakor Majhen, niti bodoči elitnik kakor Povoden, ki se danes sicer še ogorčeno brani vaše druščine, niti nisem plesalec in dober podrepnik kakor tisti gospod Ničesa, niti tak modrijan kakor ta vaš gospod Schieber, ki vas zdaj že kmalu lahko šteje z zaničljivim nasmehom — ve muhe na njegovih limanicah!
Kaj sem torej jaz? Moja žena Francka je vsaj kanalja in uboga reva obenem, moja draga Berta pa je uboga reva in pametna ženska obenem.
A jaz? Jaz pa sem le nor klicaj, ki ga je postavil neslan burkež za vprašalni stavek tega življenja.
Od zapuščinske razprave sta morala v Bendetovo pisarno. Jože je še vedno nekaj mrmral predse.
»Lepo te prosim, Jože, ne preklinjaj! Zmeraj se mi zdi, da preklinjaš očeta v grobu. Jože! « Materin glas je bil jokav in očitajoč in je dražil sina.
»Ah, kaj!« se je obregnil sin in vzkipel. »Čudno se mi zdi, mati, zakaj imate vedno le mene za takega galjota. Kaj bi klel očeta, Bog mu daj večni mir! Očeta našega ni bilo dosti prida, a klel ga nisei še nikoli in ga tudi ne bom. Te mešetarje in falote, te advokate in pisarje pa, ki so njemu, pijanemu bedaku, zadrgnili zanko okrog vratu, nam jo pa zdaj zadrgujejo, tem mrham pa bom menda še smel privoščiti pekel in hudiča?« Debelo je pljunil po mokrem tlaku in si potisnil okrogli klobuček v tilnik. Pomlad ni več daleč, solnce že greje.
»Lepo tudi to ni, le potrpi, Jože!«
»No, boste videli, mati, kaj bova lepega tukaj slišala. Mati, mati, te vaše ponižnosti svet pač ni vreden!«
Solicitator Babšek jima je ponudil sedež in velel Mirku, naj pokliče doktorja.
»Ne boš me! « je sklenil Jože in trdno vrnil raztreseni advokatov pogled. Oba z materjo sta vstala. Mati ob njem je tonila v prijazno proseči krotkosti. Sram ga je zanjo.
»Ali boste plačali, Hovnik? Saj veste, za kaj gre. Vaš rajnki oče si je na menico, ki je že davno zapadla v plačilo, pri tukajšnji podružnici Slavjanske banke izposodil sto dvajset tisoč dinarjev. Zdaj pa, kakor hočete. Ali priznate dolg in se obvežete zanj, ali pa bomo morali tožiti zapuščino.«
»Nič ne bom plačal. Gospod svetnik na sodniji so mi tudi rekli, da to vse skupaj ni tako, kakor bi moralo po pravici biti!«
»Kaj se pa svetnik v te zadeve vtika? On vendar nič ne ve in tudi ne more za zdaj o ničemer odločati,« je zarjovel Bende. Še tega je treba, da se sodniki iz nevoščljivosti zaradi odvetniških zaslužkov spravljajo na hujskanje strank. Ta svetnik! In to ni prvič! Treba bo odločno nastopiti in malo zagroziti! Zdaj stoji ta cepec pred njim in se lokavo smehlja, češ: Aha, in ti po volji, da senu bil pri svetniku, in svetnik je več ko ti, je uradna oseba, ti si pa le tak advokat! Ne, to pa res ne pojde tako naprej! Še danes pojde nad svetnika, s tem puntarjem bo pa že sam opravil.
Osorno ga je nahrulil: »Če ne mislite plačati, bomo menice iztožili. Bomo videli, ali dobimo svoj denar ali ne! Adijo!«
»Svoj denar?« je vzkipel Jože in bruhnil iz sebe dolgo zadrževani gnev. Zanj ni bila več ta gosposka pisarna svetišče, kamor mora stopiti kmet s sklonjenim tilnikom; in ponižno prošnjo; in ta gospod pred njim, ali je on mar njegov najnižji hlapec? Zaman ga izkušajo ta gospod omajati s svojim mrzlim ukazujočim pogledom in terjanjem. Jože stoji na trdnih tleh svoje pravice in on bo izpodmikal druge, ne drugi njega. Zato je zavpil: »Svoj denar? Komu pa ste dali ta 'svoj' denar? Staremu Hovniku, mojemu očetu, temu revežu, ki od samega žganja še samega sebe ni poznal? In sto dvajset jurjev stari še zapiti ni mogel! Kje so torej, kaj? To boste menda najbolje vedeli vi, ki ste delali pisma in pogodbe in jih dajali podpisovat mojemu očetu, revežu zmešanemu, ki je že davno spadal pod kuratelo. Kam je šel ta denar, mene prav nič ne skrbi in tudi ne briga. Jaz, nisem videl niti pare. Vi boste že videli, kje vam ga je iskati. Mene le pustite lepo na miru, mene ne dobite na limanice. Če boste tožili, vas bom pa jaz zatožil pri štatsanboltu, da veste!«
»Kaj? Ven, zalega nesramna. Ven!« je zazijal advokat in zardel preko lica do pleše.
»Še glavo mu bo razneslo«, je pomislil Mirko in se potuhnil.
Stara Hovnica pa se mu je približala in ga potegnila za rokav. Vsa solzna je prosila: »Oh, prosim jih, častivredni gospod, naj nam ne zamerijo, naj pozabijo, kar jim je rekel. Jože, sram te bodi, kako pa govoriš z gospodom, ali smo te tako učili doma in v šoli? Oh, prosim jih, častivredni, naj še malo počakajo, potem pa bomo že vse plačali, kar je oče zakrivil. Naj ne zamerijo, gospod, fant je še mlad, pri vojakih so nam ga tako grdo izkazili!«
Jože je planil in odrinil mater. »Mati, nehajte! Ali govorite z Bogom? Navaden kmet sem, pa bi me bilo sram take druščine kakor je Polda Krančan in njegova španovija. Ta je pa njih glavni svetovalec! Kar pojdiva, mati, saj naju je že vrgel na cesto, a iz naše hiše nas ne bo, se bomo še prej nekje drugje pozdravili!«
Vleči je moral starko preko praga.
Odvetnik je stopal nervozno po sobi gor in dol.
Tak tepec, tak kmečki teleban si upa kaj takega zabrusiti njemu, doktorju Bendetu, ki je že svojih dvanajst let odvetnik v Podgorici. Redkokdaj, le redkokdaj se je zgodilo, da so v pisarni kričali, a da bi metal stranke iz pisarne, tega mu doslej res še ni bilo treba. »Prekleti cepec, le počakaj, ti bomo že navili natezalnico, da boš škripal, da boš prosil!« To je že revolucija! Kaj takega se ne sme več zgoditi, se ne sme! Kaj si bodo mislili drugi! Ali je Mirko zijal? Ne, Mirko se je delal zelo ogorčenega. Ali se pretvarja, baraba? Menda je res jezen! Saj je tudi lahko! Pisarna mora biti dobremu uradniku vse, pisarna in šef! Ah — Babšek, njegov pridni, vzorni Babšek!
»No, Babšek, kaj pravite?«
»Ali naj sestavim- zasebno obtožbo zaradi žaljenja časti?« je vprašal solicitator suho. »Vse inkriminirane besede sem si zapisal!«
»Pozneje! Jaz pojdem zdaj v banko!« je dejal odvetnik nekako užaljeno, vzel klobuk in odšel.
Babšek je sedel k pisalnemu stroju in delal opominske tožbe za tvrdko Gobezdar proti raznim dolžnikom.
Naenkrat je prenehal, naslonil lice v dlan in se hudomušno nasmehnil: »Ti presneti stric, kakšne mu je natrobil!«
Zunaj pa je sijalo prvo gorko solnce.
Jože je le napol poslušal materino tarnanje. Ali je storil prav? Vraga je izpustil iz luknje. Sedaj šele bo planil po njem! Ampak on se ne vda! Pravica je njegova, pravica po božji in človeški pameti.
»Če bo vreme vleklo tako naprej, bomo lahko še ta teden zvozili gnoj na zelnik in za krompir.«
V ozki »kancelariji« je bilo neznansko zatohlo. Strop je bil nizek in sajast, sploh je bilo vse nekako umazano in sivo, kakor da se je usula čezenj tenka, a neodstranljiva plast prahu, ki se zdaj zajeda v reči na mizah, v roke ljudi, v obraze in obleko.
Zunaj na dvorišču so bile delavnice. Tam so zbijali ves dan, varili in žgali. Zunaj na vratih pa je bilo napisano v cirilskih črkah: »Vokasovič i Strecker, prva beogradska čelična radnica za instalaciju i gradnje.« Gori, doma v Sloveniji, bi se temu reklo »kleparska in instalacijska delavnica z razširjenim obratovanjem«, no, tukaj pa mora itak biti vse bolj na veliko ... Saj mu je prokurist Burger koj v začetku precej pokroviteljsko povedal, da si tukaj lahko ustvari bodočnost! Seveda! Ta prokurist Burger, po rodu iz Celja, si lahko dovoljuje v tej peklenski vročini kaj takšnega: pošilja učence po kislo vodo, to pa deva še na led in jo slastno uživa. Vrag naj ga vzame, saj še z njim ne izpregovori slovenske besede. In vedno ima imenitna pota. Kar na ministrstva! Pa z ministrstvi Karliju ne imponira več, tudi s svojo »bodočnostjo« ne. Danes je spet odšel, hvala Bogu. Da bi le vrag tistega zoprnega Štrekerja ne prinesel!
Kari je odprl vrata in zavpil med zbijanje, bobnanje in sikanje strojev: »Maks! M-a-a-ks!«
In Maks je prišel, Šorš pa za njim. »Bist alan?« — »Jo!« To sta bila zdaj njegova tovariša, njegova prijatelja in edina njegova druščina. Oba Dunajčana, sloka mestna človeka slabe polti in z zlatimi zobmi v ustih. Oba sta bila dobro plačana delavca, »švajserja«, specialista v svoji stroki, bolj spretna ko marljiva. Govorila sta rada, in tudi Karli je od sile rad klepetal. Tako sta mu pravila o Dunaju in o svojih doživljajih. Ah — doživljaji, pustolovščine! Za tem bi se Karli pehal, se ves zavzel in se gibčno razvijal v velikega »lebemana« — le kje bi moral začeti, za kaj bi bilo treba prijeti, da bi se mu odprla pet. Doživljati, doživljati — saj imata ta dva tujca, navadna delavca, ki sta komaj pred dobrim letom prišla sem, že lepo število komedij za seboj. In on? Ali je on mar slabši, bornejši, nerodnejši od onih dveh? Ali je res le okoren kmetavs?
Zato je silil v onadva, naj mu pripovedujeta, kako in kaj. Najbolj so ga seveda zanimale dogodivščine z ženskami.
In na koncu pripovedovanja, ko sta onadva že videla, da se bosta vendarle morala vrniti k delu, so še skupno navalili na svoje delodajalce.
»Vukasovič — ta je še za silo. A ta nima mnogo besede, kljub temu, da je on denarni steber!«
»Aber dieser Strecker, dieser Pifke preussische, der Teufel soll ihn holen!«
»Holt ja! « je pritegnil Šorš, »ta običajni pilher si bo tu denarce spravil na kup, gori na Pruskem bi itak zmrznil.«
Karli pa je najbolj sovražil Burgerja in onadva sta mu že iz kolegialnosti sekundirala — z gobci.
»Ja, dem möcht i ane patzen, dass ehm der Huat nemar passt!«
Taki in slični pogovori v pristni dunajski nemščini, kateri se je izkušal privaditi tudi Karli, so mu krajšali dolgočasne popoldneve, ki so se sicer vlekli v neskončnost.
»Ali bi pisal domov? — Domov že ne. Pa vsaj tetki? Kolikokrat je bil že trdo ob tem, da ji piše, a vedno je še odložil. Saj ji še nima nič pozitivnega poročati. Pisal bo, ko bo imel privatne gimnazijske izkušnje za seboj.
Kaj neki se godi gori v Podgorici? Ali se še kdo zmisli tudi nanj? Anamarija? Oče in mama? Kako da mu oče še ni poslal policije na vrat? Ali res ne vedo, kje je? Tetki je bil pisal eno edino karto, da je živ in zdrav in da naj ne pozvedujejo za njim. In to karto je oddal v Zemunu. Kaj delajo doma? Kaj govore o njem?
Ali bi ne pisal? Enega samega pisma teti. Kaj bi počel? Saj je tako dolgočasno tukaj v tej neumni pisarni. Da, ko bi smel iti po mestu okrog bi mu še na misel ne prišlo, da bi pisaril domov. Tetka prav gotovo ne bo tiho, in doma — doma naj jih le še skrbi, kaj je z njim.
Pa je vendar pisal, in ko se je gospod Burger vrnil, je bilo pismo že zalepljeno in frankirano. Znamko je bil kajpada ukradel, kakor je včasih izmaknil Burgerju tudi kozarec hladne slatine, ker je bil žejen in ker se mu to ni zdelo grešno.
»Draga tetka! Prosim Te, ne jezi se, ako Ti že naprej povem, da Te v tem pismu ne čaka niti prošnja za denar niti kakšno drugo tužno javkanje. Pišem Ti le, da veš, kje sem, in ker sem radoveden, kako je doma. Ušel sem zato, ker nisem mogel niti hotel še nadalje prenašati življenja faliranega študenta, in to v Podgorici. Prezirali so me doma in po vsem mestu. Jaz pa jim bom dokazal, da zaradi par mladostnih neumnosti še nisem tudi faliran človek. In ko to dosežem, se vrnem, Do takrat se oče menda toliko izpametuje, da me ne bo hotel spet siliti, naj se grem učiti za mesarja ali natakarja. Jaz ga nisem prosil za denar, vzel sem mu ga, koliko sem pač potreboval za prvo silo. Hvala Bogu, da sem kmalu našel službo korespondenta in pisarniškega 'pucpinsla', ob katerega se obregne vsak, kadar je nasajen in nima drugega posla. Pa to ni nič tako strašnega.
Prav gotovo pa pride dan, ko bo vsega tega konec in ko bom jaz tisti, ki si jih bo izposojal za svoje muhe, in moja najprisrčnejša želja je, da bi mi kdaj v življenju prišel v kremplje kakšen odličen Podgoričan, ki je mene, ubogo paro, nekdaj žalil s svojim neusmiljenim, nesramnim prezirom.
Kaj je z Anamarijo? Ali se bo poročila s Povodnom? Ta bo menda tudi kmalu pričel 'frakariti' po mili Podgorici? In Ti? Ali si zdrava? Prosim Te, piši mi mnogo in natančno o podgoriških novicah in dogodivščinah in ne pozabi vprašati, kaj je s Francem in Hajnorn. Rajka Flerina ni treba pozdravljati, pač pa Te prosim, da pozdraviš našo mamo in malo tudi očeta in brate, zlasti pa Anamarijo in moje bivše tovariše! Drugi me naj pa kar pišejo ...
Prisrčno Te pozdravlja in Ti poljublja dobre roke
- Tvoj nečak Karli.«
Ko je vrgel pismo v nabiralnik, so že zagorele luči v trgovinah in na cesti in doli na Terazijah je zaigrala godba.
Hitel je v svoj brlog, da se preobleče.
V Podgorici je zdaj tudi maj. Mnogo lepši, mnogo prisrčnejši ko tu. Tam; na Pohorju se sveti med gozdovjem zelena krpa, če zašije zjutraj solnce nanjo. In zdaj, zvečer, žubori voda ob parku, kjer je temno in prijetno. In tisti neumni park s svojimi petimi klopmi, dvajsetimi drevesi in neobrezanimi grmovjem je stotisočkrat prijaznejši kakor razkošni nasadi na Kalemegdanu in tu naokrog.
In vsa osovražena, tolikokrat prekleta Podgorica je raj v primeri s tem velikim, a tako tujim mestom. Domov? Doomoov?
Kaj pa še! Naglo se je treba obleči v edino pošteno obleko, potem pa k »Ruski kruni«. Tam ga čakata Maks in Šorš, tam ga čaka morda prav nocoj silo zanimiv in razburljiv doživljaj
In doživljaj je res počakal tam prav nocoj.
Okrog polnoči se je usulo v prenapolnjeni lokal še nekaj družb, ki so prihajale očividno iz bližnjega gledališča. In slučaj je privedel k mizi, kjer je sedel Karli s svojima dvema tovarišema, oba njuna šefa, Vukasoviča, Streckerja in njegovo lepo ženo, ki baje ni bila njegova zakonska oziroma zakonita zakonska žena. Tako je pravil Burger, ko iz samega dolgočasja ni vedel kaj drugega klepetati.
Mimo prvih nerodnosti pozdravljanja in prisedanja je bil to zabaven večer. Šefa sta naročala in plavolasi, rdečelični in debelušni Strecker si je dovoljeval na rovaš svojih uslužbencev neslane in neokusne šale.
Karli se mu je kljub temu priljudno smehljal. Smel je sedeti poleg gospe Adele, in ta je bila lepa, zrela žena.
Po tem večeru je minil teden dni.
Takrat so ga poslali h gospe Adeli z nekim denarjem, ker je bila baje sama izrazila željo: »Der Bub soli es bringen.«
In »Bub« je šel.
Ko se je vračal, se je zatekel v majhno slaščičarno v bližini »Slavije«. Srkal je svoj sladoled in gledal na roko, ki je nosila žličko k ustom. Tresla se je. Kaj pa je bilo? Nič. Malo predrzen je bil, to je bilo vse. Rekla mu je ob slovesu, da se bosta najbrže še večkrat videla, in jo je, kakor bi ji hotel poljubit roko, uščenil z zobmi v mehko dlan. Kaj bo pa zdaj? Poprej ga je bila še vprašala, koliko je star — dvajset let, zwanzig Jahre, bitte! Potem pa se je smejala. Ali je opazila, kako mu je?
Zmedla ga je. Odkod je le bil zbral v sebi toliko poguma, da jo je uščenil v mehko dlan? Kaj bo pa zdaj? Strecker, ta debelušni, plavolasi, rdečelični, bedasti Prusak — ali ga bo vlekel? Ne, tega ne. Rajši se takoj izmaže.
Strecker ni dejal nič, niti drugi dan, niti kdaj pozneje.
V Karliju pa je greblo in kljuvalo in poganjalo kri.
Žena, žena, žena ...
Ona ni ni povedala, ni izdala.
Ona.
Kje je tista beseda, da bi zlil vanjo to svojo človeško revnost? Hrepenenje? Ne, to je osladno. Strast? Kakšna strast? »Sehnsucht« — to se vleče tako lepo polno in se prilega vsej pojavi gospe Adele ...
A kje je tista oblika, v katero bi vklenil ta svoj nesrečni razpaljeni jaz in bil človek — ne le tak — »Bub«.
Dvajset let mi je, prosim, lepo prosim ...
VI.
[uredi]V neki kleti pod neznatno majhno hišo v Zorini ulici je visel na zakrivljenem kavlju, ki je bil zabit v strop, usnjen kovčeg srednje velikosti. Na tleh naokrog so bila razmetana drva, premog in razne smeti, na polici so se hladile tikvice in ob steni so stali odprti zaboji s praznimi steklenicami od piva.
Kovčeg na kavlju pa je bil Karlijeva omara. Sem se je hodil preoblačit, prinašal čisto perilo in odnašal umazano v »vešeraj« tam preko ceste. Obleko je imel lepo zloženo v kovčegu, tudi nekaj žepnih robcev in par raztrganih copat. Stanovanja ni imel nobenega. Kje da je spal? Ah, spati se je dalo marsikje! Pri Maksu ali pri Šoršu, najbolje pa, ako je bilo varno, pri gospe Adeli, pri pjevačici Dari ali pa kjer si bodi. Kakor se pa da kaj ujeti ...
Iz odpora in gnusa do gospe Adele se je zatekel k Dari. Moral je imeti nekaj, kar ga je opravičevalo pred samim seboj, nekaj — za srce, »ja, fürs Herz, und das verstehen Sie nicht, gnädige Frau Adelka, Sie verdorbenes Weibsbild«. Kako more biti ženska tako neokusna in toliko zaljubljena v lastno osebo in tako lena, tako neznansko lena, in — ti njeni neokusni črni lasje, kakor žima so, zoprna žima, fej, če bi mi pal tak las v juho, bi juhe nikdar ve ne jedel. Zoprna je. In vendar te nažene k njej lastna sila, kakor z bičem te zapodi tja ... da ti je potem še bolj zoprna, da se sami sebi gabiš.
Uf! Le učiti se, učiti — povsod, kjer le moreš, največ pa v pisarni, kadar si sam. Vse to moraš znali, kar zahteva »nastavni program za više klase realnih gimnazija«. A maturo poj dem vendar delat domov, gor v Slovenijo, pa naj me vržejo, če je tako — tretji bom že izdelal.
In ko se bom vozil domov, od Brežic navzgor bom vriskal in jokal — ah, kaj bi se cmeril, drl se bom na vse grlo — doma, doma, doma Ali slišite? Imejte vi vaše palače, ulice in kafane, čevabčiče in filane tikvice. Le imejte tudi vaše pesmi, ki so lepe, a naše niso. »Crven fesić maaamo, crven fesić, mamice ...« »Aj, kako si mi tužna, ženo ... « in »... Imam jednu želju ... « Vso pot jih bom pel, takrat, ko se bom vozil ... takole za slovo. A ko pridem preko Brežic, bom zaukal prav po slovensko in zapel, česar niti vi, gospa Adelheid, niti vi drugi tu doli razumeti ne morete:
»Je dečva pridna, jaz pa len,
zatorej jo za ženko čem,
da me gor zbudila bo,
ko bo zasvitalo.
Ko sva pšeničko zlagala,
se lepo pogovarjala,
če bo pšenička lepa kaj,
bo veselilo naj'.«
Jaz ne bom takšen, kakršni so naši fantje, ki nočejo več govoriti in prepevati po domače, ko pridejo od vojakov domov, ampak se šopirijo z neokusnimi kletvicami in klatijo takšno govorico , da se poštenemu človeku kar sveta jeza vname. Ali pa naše kuharice Slovenke, ki so bile pol leta v Zagrebu ali še niže. »Kaj bumu danas jeli, gospa?« Nič ne bumu, pri nas bomo govorili, kakor nas je mati učila.
Vi imate tu krstne slave, svoj Badnjak in Uskrs in Bogojavljenje in imate moderne ulice in promenade, gledališče in kabarete, in vse to vam je sveto in ponosni ste, da imate vse to. Jaz pa imam tam gori le majhno, smešno mestece s svojo važno frakarijo, s svojimi malimi ljudmi in svojim kmečkim ljudstvom naokrog, s fanti in dekleti, ki so hodili z menoj vred v šolo k staremu učitelju Našku, ki nas je učil pisati in brati in nas vodil, nagajive smrkoline, v cerkev svete Radegunde, da smo peli pri šolarski maši, mi mali, prazni kričavi otroški glasovi.
Zato pa le učiti se, učiti, vse, kar zahteva nastavni program, vsega se je treba napiliti, da ti ni ne bodo mogli, čeprav ne boš plačal takse za izkušnjo, ker nimaš denarja.
In človek boš vendar, kljub temu, da imaš take komedije s plesačico Daro, kljub vsej pokvarjenosti gospe Adele, kljub temu, da si tako reko le malo boljši od običajnega capina,kljub temu, da visi tvoj kovčeg v neki kleti na zakrivljenem kavlju pod stropom in da je v tem kovčegu vse tvoje posvetno blago.
In ko se je po petih mesecih res vozil domov, je bilo že tako, da ni mogel na vlaku pred tujimi ljudmi prepevati in vriskati. A vesel je bil, neznansko vesel, da se je tako imenitno izmuznil.
Vsa razpaljena je ždela pod neusmiljenim solncem nedogledna sremska ravan. Kakor vojaki stražniki so stale četverooglate kolibe na polju, razpostavljene v odmerjenih presledkih, vedno manjše, vedno manjše gori do obzorja. Drugega ni bilo videti nič. Nikogar ni bilo na njivi, nikogar na trati, ki je rumena in požgana, žalostna medlela pod žgočimi žarki. Ko se je vozil tod mimo pozimi, so se tu pasle svinje, čreda črnikastih pujsov, ki jih je imel na hitri pogled za ovce.
Tu pa tam je vodila preko proge široka cesta, ki je bila pozimi zelo blatna, ob njej pa so se v ravni vrsti nizale bele, čedne pritlične hiše z dvorišči in vodnjaki, dale tja v pokrajino, vse enake, vse v zelo istih presledkih na obeh straneh ceste.
V tesnem vagonu je bilo od sile soparno. Vsi so se potili, nekateri so vlekli iz svojih bisag in kovčegov steklenice z okrepčilom, drugi so prežali na limonadarja, ki je sicer rad prodajal po vlaku svojo omledno pijačo, dasi se je bal sprevodnika in žandarjev, ki jih je vedno polno na teh vlakih. Mlada dekleta ob oknu, ki so od Beograda naprej veselo žlabudrala, so utrujena topo strmela nekam v prazno. Beseda se ni hotela več razvezati.
Hvala Bogu — Vinkovci! In obenem — noč! Svež piš je potegnil skozi odprta okna in dekleta so kar sama od sebe zapela. Star dedec poleg njega ga je ogovoril in modroval o sremski bogatiji. Pogovarjali so se tudi vsi drugi, in gospa, ki je imela dva otroka pri sebi, jima je nemško pripovedovala o »zvezdnih tolarjih«.
Potem šele je prišel spanec in legel na obraze, izmučene od vožnje in vročine. Gospe je zastala beseda na ustih, otroka sta že dremala. Deklice so se bile naslonile druga na drugo in težko dihale v polsnu. Dedec poleg njega je hrlil z odprtimi usti in edini zob pod zgornjo ustnico je sovražno, kakor bi hotel kljuniti, štrlel iz praznih ust.
Koliko je še do doma? Izračunil je na prste. Še devetnajst ur! V Zagrebu bo treba čakati, na Zidanem mostu, morda tudi v Celju.
Ah kaj, pa naj bi bilo še dvakrat devetnajst ur, glavno je, da jo je srečno odkuril. Osem šol ima, osem gimnazijskih razredov, in to je že nekaj. Podgorica, pozor! Nikomur ni pisal, še tetki ne! A razen veznega listka in dveh dinarjev nima niti pare več. V Vinkovcih si je bil kupil zadnjo južino. In kovčeg nad njim je skoraj prazen. Par raztrganih spodnjih hlač, še bolj žepni robčki, nekaj ovratnikov in polomljen dežnik. Dežni plašč, stare hlače, suknja in dva telovnika, vse to je ostalo pri starinarju v Beogradu, srajce pa je kar v Donavo zagnal, tako so bile raztreskane. A vse to odtehta njegovih osem šol, in mama se zaradi praznega kovčega in raztrganega perila gotovo ne bo več tako razburjala kakor včasih.
Ali bi tudi on ne povesil svojega nosu in malo zadremal? Saj ukrasti mu itak nimajo kaj. Ah ne, spal bo doma, v svoji mehki posteljici in v svoji čedni sobici. In hvala Bogu, sam! Kako mu je bilo že zoprno to spanje v dveh! Pri Šoršu in Maksu je še bilo za silo, a ob teh puhtečih, razgretih ženskih telesih — brr! Kako je nervozno iskal hladnega kotička na blazini, kjer bi mogel zaspati, le zaspati. Kaj bodo jutri dejali v pisarni, ko ga še vedno ne bo od nikoder, pojutrišnjem šele bosta povedala Šorš in Maks, in kaj bo dejala gospa Adela, ta zoprna koklja, s katero sta se zadnje dni shajala menda le zato, da je mogel izliti nanjo svoj žolč in gnus. Zakaj pa je bil tako jezen nanjo, da ga je ujezilo že, če ga je le prijela za roko? Bog ve, da se je prezgodnja strast razkrojila v gnilobo, a nikdar ve je ne bo videl in zato se tudi ne bo mogel ve jeziti nanjo, in tako je prav. Samo nikdar ve opravka s takimi ženskami!
In ta sklep se je zdel njegovemu zdaj tako ponosnemu srcu silo moški in moralen.
Ah, in gospod prokurist Burger? Kaj pa poreče on? To se mu predvčerajšnjim pa ni sanjalo, ko mi je izročil zadnjo plačo in mi dajal modre nauke, češ, denarja se ne sme zapraviti že prve dni po »Ruskih krunah« in »Treh šeširih«. Butelj! Pa še dopust mu je hotel odračuniti. Dopust, ki ga je bil porabil za to, da je opravil svoje izkušnje. Teh mu je bil nevoščljiv gospod prokurist, ki jih sam ni imel. Ah, to bom vse odslužil z nadurami. No, če ga bodo tožili, bo moral pa oče ... ah, kaj ga bodo tožili, saj niti ne vedo njegovega naslova! Vsem se je zlagal, niti Maksu in Šoršu ni povedal pravega domovanja. Toliko je bil še previden. Jej, jej, to ga še lahko primejo zaradi potvorjene policijske zglasilnice. Pa vse to se bo doma kaj lahko izgladilo. Doma! Poldrugo leto je bil od doma. Poldrugo leto — še ve — skoraj dvajset mesecev v Beogradu. Pozimi ni snega, le vlaga in blato, slabe peči, čemernost, potrtost, krstne slave, h katerim se vštuliš po svojih slučajnih znancih, zakajeni gostilniški lokali, čevabčiči, ražnjiči, v nedeljo dopoldne opraviš obiske pri svojih »slučajnih znancih«, črna kava in »sladko«, ki si ga smeš vzeti le eno žličko, gospodine Slovenac, ali pa še lepše, »Kranjac«, kar tebe, zagrizenega Štajerca takoj piči, da pričneš na široko razkladati v svoji šepavi »jugoslovanščini«, češ da je razen Kranjske še najlepši del kraljevine zelena Spodnja Štajerska, kjer je vince doma, pa ne takšno, ki ima okus po zemlji, ampak takšno, ki rase po strmih rebrih v trticah, ki jih je treba pognojiti z lastnim znojem v pomladanskem, žarkem solncu in prositi Boga, da jih obvaruje mraza in toče, da zazore grozdi v opojni sladkosti. Tisto rdeče iz Konjic, malokdo ga pozna, se sveti v kozarcu ko rubin, diši po svežem sadju in ga lahko izpiješ mnogo, mnogo ve ko tistega Ijutomeržana, ki te tako znori, da bi se kakor Elija zapeljal v nebesa na krilatih zlatih oblakih svoje dozdevne moči in lepote, ki si ju srknil prav iz dna polnih kozarcev, prav iz srca štajerske zemlje. Hu — in razboriti ljudje so doma pri nas na Štajerskem! Ali jih ne poznate? Vidite, te bi morali vi vse poznati — saj bi vendar ne smeli mi biti taki, kakor stranke v veliki elitni hiši, ki druga za drugo ne mara vedeti in kjer se kvečemu na stopnicah hladno pozdravljajo, kakor se to spodobi med vljudnimi ljudmi. Potem je skoraj bolje, da smo kakor stranke v veliki predmestni baraki, kjer se le otroci igrajo skupaj na smetnem dvorišču, babnice pa opravljajo druga drugo ali pa se zmerjajo iz petega nadstropja v pritličje, a poznajo se, dobro se poznajo, in ker se poznajo, se kljub marsikateri grobosti tudi druga drugo upoštevajo, in ker se poznajo- babnice, se poznajo tudi dedci in tudi deca, ki se danes le še igračka, se že razlikujejo med seboj.
Poletje v Beogradu! Razgreti asfalt, prah, nogometne tekme, dolge borne ulice, dolga pota po razpaljeni, robati kaldrmi, limonadar, za katerim se dere paglavec: »Ledena — vruča«, Terazije, skrbno poškropljene, prijeten hlad v »Moskvi«, ki pa ni zate. V pisarni vzduh, jekleni prah, zbijanje, sikanje strojev in ropot motorjev, gospod Burger, za nekaj trenutkov hladni gospod Vukasovi in ves dopoldan poteči se, rdečelični, zadirčni prusak, čigar »neprava« žena te je prva zapeljala. Zapeljala, ker si prosil z vsako kapljo svoje krvi, z vsakim živcem, z vsem, svojim bitjem. Torej bi ji moral biti vendar hvaležen! Ali boš znal zdaj že sam biti zapeljivec? No, pri Dari je bilo srečanje na polovici pota, in tudi tu je bilo slovo lahko.
Snočnje slovo! Zabavne so beograjske noči! Vabeče se svetijo žarnice nad mizami v gostilniških vrtovih, povsod so pjevačice, povsod je čevabčičar in pivo je dobro. Podnevi boža, ponoči pivo. Z Maksom in Šoršem so bili za slovo še enkrat v »Ruski kruni«, a prevroče je bilo v zaprtem lokalu. Šli so v gostilno v stranski ulici, tja, kjer je bila Dara za pjevačico. In tu so se ga prav pošteno nabrali. Rakija in pivo, pivo in rakija, in Karli je plačal vse. Ob drugi mizi so razgrajali častniki. Ah, naj le razgrajajo, če imajo čas in denar! Karli je plačeval. Saj je vseeno, če še nocoj zapravi vse. Vozno karto ima že kupljeno in plačano, vse drugo pa lahko gre k vragu; kajti jutri, to bo eden najlepših njegovih »jutri«, bo izhajal tudi z zadnjim desetakom.
Dara je prišla večkrat k mizi. Bila je vedno bolj jezna. Jezilo jo je Karlijevo nesmiselno zapravljanje, jezilo jo je to neumno njegovo pijančevanje, jezila jo je družba, s katero je bil prišel. Nocoj ga ne bo pustila s seboj! Oh, ko bi ona vedela, bi se morda ujedala še bolj. A njej ni treba vedeti, čemu? Saj bo morala itak večer za večerom sedeti tu gori in prepevati s svojim ostrim, popolnoma amelodičnim sopranom: »Ja sam sirotaaa ... nemam nikogaaa ...« Našminkana usta mora odpirati, živordeč je kolobar okrog odprtih ust, kakor krogle so tudi njene oči, ves obraz je nekako odprt, obupno prazen ... našminkana usta odpirati in peti, s kratkimi, rdečimi prsti ubirati strune na bisernici in brenkati. Brenkati in peti večer za večerom in čakati, čakati, da pride moški. Njega pa ne bo več! Nekaj večerov ga bo še čakala, potem pa bo čakala na drugega.
Toliko da se ni razlezel od ganjenosti. A prav tedaj je ujel zapovedujoči pogled debelega kapelnika, pod katerim se je Dara rahlo nasmejala. No, to pa res ni lepo, Dara! Bil je užaljen in čutil se je prevaranega. No, zdaj mu bo slovo zares lahko! Le pijmo. Maks, in ti, Šorš, le pij! Vse babnice vsega sveta pa naj vrag vzame! Torej je bilo le res s tem kapelnikom! Saj je že davno sumil, a Dara je tajila ...
Že davno se je bilo zdanilo, ko so se jeli odpravljati. Tudi zbor pjevačic je odhajal. Zavile so se v plašče in stisnile pod pazduho svoje instrumente. Kako revna, kako smešna so bila rdeče našminkana usta v jutrnji svetlobi, kako žalostne potvorjene obrvi in bledi, izmučeni obrazi, s katerih se je bil osul puder.
»Adijo, pa zdrava ostani, podaj mi še enkrat roko!« je pel Karli in lovil Darino roko.
»Samo čekaj ti mene sutra, mangupe!« se je obregnila užaljena. »Sutra čemo govoriti!«
»... pa name nikar ne pozabi, čeravno drug fantič tvoj bo! No, adijo, deklica, daj mi še enkrat roko, v slovo mi daj roko!« je skoraj prosil in se dobrodušno smejal.
»Pa šta je tebi danas? Ajdi spavat! Danas ne ideš kod mene,« je tiše pristavila. Obrnila se je in stekla za drugimi, ki so izginjale kakor plahe sence za hišnim vogalom.
Potem šele je povedal Maksu in Šoršu, da pojde, ta dva pa sta mu obljubila, da ga ne izdasta. Ko je stopil v vlak, ga je bilo še strah. A ko je odšel vlak iz postaje in ko so kolesa udarjala preko mostu, je bil konec strahu in konec vsega. Oh, adijo — adijo ... Ko se je prebudil, je žarelo solnce v krvavem soju nad prostranim poljem in v daljavi se je nekaj lesketalo. To je bil Zagreb.
Na Zidanem mostu je postopal po peronu. To je bilo zelo dolgočasno. Le par ljudi, reveži kakor on, se je potikalo okoli restavracijskih miz in zijalo v hladilo notranjost, kjer je nekaj potnikov obedovalo. Ostali so se pretegovali po klopeh. Karli je hodil gor in dol in štel, koliko korakov je od enega konca do drugega. V restavraciji je bilo le malo ljudi. Blizu okna, in sicer s hrbtom obrnjen proti njemu, je sedel gospod, ki si je rezal pečeno meso na krožniku pred seboj. Karli ni hotel gledati tja. Saj ni imel nobenega dinarja več, in v Vinkovcih, snoči ob osmih zvečer, je zadnjikrat jedel. Predsnočnjim je bil le preveč zapil. Malo manj piva in malo manj rakije in malo manj za godbo, pa bi lahko zdaj jedel guljaž. Ali pa juho. Hm — juha — hm — guljaž! Zdi se ti, da že okušaš dobroto mehkega grižljaja kruha, v guljaževi omaki dobro okopanega, ali pa vsaj polno žlico juhe, ki ti toplo polzi skozi goltanec. Duh po jedi ti draži želodec, da se krči in boči, da pričneš zevati, kakor bi zevala iz tebe vsa praznota gladu. A še nocoj se bo najedel doma. Koliko ur je še dotlej? Še sedem in pol! Doma mu bodo dali sveže, mlade solate, ki je že ni jedel, odkar je bil odšel v Beograd, in nocoj si jo bo takoj naročil, poleg tega pa še eno veliko »pravu bečku šniclu«, to bo naročil kar v kuhinji, medtem ko bo oče gledal njegova izpričevala — ah jej, saj res, za izpričevala bo treba dobiti tolmača, saj oče ne zna cirilice. Naprosil bo Anamarijo, da bo prišla s tetko Malči, saj je učiteljica za srbohrvaščino — no, če prideta tedve, mu bodo dovolili, da povabi tudi druge na majhno slavje, to si je menda zaslužil. Sicer pa, kako bi bilo najlepše, da jim trešči v hišo? Ali bi se usedel V gostilniško sobo kot tujec in počakal, da mu pride gizdava Rezka, če jo še imajo pri hiši, postreč?
Tako prav neumno in otročje bi se hotel poigrati s svojim domom in bilo bi mu neznansko lahko, kakor da je prišel kot princ iz devete dežele, in vse se bo moralo vrteti le okrog njega.
Ko bi le hotel že privoziti vlak. V vlaku ne čutiš lakote tako žgoče. Vlak vozi, vozi ... kolesa udarjajo ob tir in ti pripevajo na veselo pot proti domu. Dremal boš in ko boš pogledal skozi okno, ti zajeme oko znane kmečke bajte na gričkih, znane vasi, znane kopaste in šiljaste zvonike domačih, cerkva. In vse, kar je sicer pusto in dolgočasno, bo lepo in razveseljivo kakor ljub pozdrav.
Tu pa se kazalci ne premaknejo na tej pusti kolodvorski uri in skoraj celo uro je še treba postopati, čakati, gladovati.
Od strani je pogledal v restavracijo. Na belo pogrnjenih mizah so krožniki s servietami, vilice, noži, žlice in šolnik. Vse je pripravljeno, da sedeš, naročiš in ješ. Koliko neki stane mali guljaž? S kruhom vred največ šest dinarjev. In to je celo zelo drago, v navadni gostilni bi dobil ceneje. Šest dinarjev, šest dinarjev. Nima jih! Le tri cigarete še ima, in s temi je treba varčevati, kaditi polovičke, in še te celo le vsako uro po eno. Karli je še vedno stal na istem mestu in zijal v restavracijo.
Ta gospod, s hrbtom obrnjen proti oknu, ali ni to Leben? Lojze Leben. Brado ima, a to je vendar Lojze Leben, saj je to njegov hrbet, njegov ostri profil od strani, ki ga še poudarja brada, taka brada, kakršne nosijo srbski popi in ruski sovjeti. Kaj pa če ni on? Ali bi se neumno blamiral! Kaj naj bi Leben iskal po svetu? Ali ga morda ni ve v Podgorici? Kaj pa ko bi le bil?
Karli je predrzno vstopil in gospod je ravno odrinil karto, ki jo je spisal. Bil je res Lojze Leben.
»In ti?« »Kaj ti si tu?«
Oba sta bila vesela. Pogovarjala sta se, izpraševala drug drugega in se smejala.
Karli je sedel poleg Lebna na stolu, klobuk je držal na kolenu, kakor bi hotel takoj spet oditi, in natakarja je kar odslovil.
»Kje pa imaš prtljago?« je vprašal Leben. — »Kar zunaj? Saj ti jo lahko ukradejo!« — »Da nimajo kaj ukrasti, praviš, no le prinesi jo sem, saj imaš še skoraj štirideset minut časa.«
In potem se je Leben celo tega spomnil in vprašal: »Kaj nisi nič lačen?«
»Sem! « je priznal Karli moško in se delal, kakor bi to ne bilo prav nič važnega.
»Naroči si kosilo, ti norec, alo natakar ... « in pristavil je še: »Za teh par dinarjev me še ne bo konec.« Ko se je bil Karli najedel, je Leben plačal račun in stisnil svojemu mlademu prijatelju še dva kovača v pest. Za cigarete in za malico! Šele zvečer bo doma!
Trčila sta in izpila na zdravje in Karli si je prižgal cigareto.
»Ti,« je pričel Leben in gledal v mizo. »Jaz ti bom zdaj nekaj povedal!« Dvignil je pogled in zastrmel v Karlijeve mehke, svetle in zelo gibljive oči. Ali bo znal molčati? Kaj je v teh mladih očeh? Razboritost — pač! In mnogo radovednosti za človeška pota. Celo sledovi razumevajoče človečnosti. A molčeče trdnosti prav nič! In vendar se mnogo iskrenega prijateljstva navdušeno ponuja na tem odprtem obrazu, pa tudi v nezanesljivih, a ne lokavih očeh. Leben se je spet zagledal v vzorec namiznega prta pred seboj. Medtem je bil Karli od strani prebral podpis na karti, ki jo je bil Leben poprej napisal. »Jov Tomas« je stalo tam zapisano v lepo zaokroženih, razločnih in trdnih črkah. Kaj pa je to? Aha, »samo Tvoj« — to je pa res zelo spretno zaobrni eno. Še naslov! Berta ...
»To, kar ti bom zdaj povedal, fant, moraš znati ohraniti zase. Pravijo sicer, da si čenčav, a jaz sem te vedno imel za fanta od fare. Ti boš edini Podgoričan, ki to zveš iz mojih ust. Kami da grem, si me vprašal poprej. Jaz si grem ogledat nov kruhek. Od svoje dosedanje žene se bom dejansko in sodno ločil od mize in postelje in se v drugič poročil. Za taka predrzna podjetja pa je učiteljska suknja nekoliko pretesna in tudi preberaška. Ne mogel bi plačevati svoji bivši ženi, ker bo krivda ločitve seveda na moji strani. Pa mi je priskrbel neki znanec službo pri lesni tvrdki na Gorenjskem. Bomo videli! Plača in tudi drugi pogoji so dobri, kraj je na samoti, torej naju ljudje ne bodo imeli prilike dražiti z neljubimi spomini, mene in mojo — no, recimo, izvoljenko.«
Karli ni vedel, kaj bi dejal. Vsekakor mu je laskalo zaupanje in rad bi bil prijazen. Pa je bleknil nerodno, ker bolje ni znal:
»Ali jo poznam?«
»Seveda jo poznaš, vsi Podgoričani jo poznate, pa boste vendar vsi tako presenečeni, kakor bi se najmanj Marnova gostilna podrla. Saj ne uganeš, poizkusi, da bom videl, ali me boš mogel razumeti ... «
»To bom pa res težko uganil,« se je lagal Vobachov Karli in se delal, kakor bi vneto ugibal. »Ali je tudi ona poročena?«
Lebnu se je sicer le malo upiralo svetlikanje v Karlijevih nemirnih očeh, a bil ga je vendar vesel, tega vprašanja.
»Ni poročena in skoraj mojih let je.«
»Berta Dolinarjeva.«
Leben se je takoj ozrl na karto, potem pa v fanta, ki se je vedro smejal. Leben ni več dvomil, bil ga je vesel, tega fanta, tega falota. Falot pa se je veselil svoje lažnivosti in prav nič mu ni očitalo, da ne ravna prav.
Leben pa je potem še mnogo govoril. Govoril je o tožbi na ločitev svojega zakona ... govoril tudi o Berti Dolinarjevi. »Saj jo poznaš, kajne? Pa je ne poznaš ne ti, ne vsa podgoriška sodrga, ki jo menda imajo takole za zarjavelo devico in staro sovo. To bodo vpili, ko zvedo, in klicali mamko božjo moji pameti na pomoč, češ, tako čedno žensko bo zapustil zaradi take ... A jaz pa vem ...«
O tem pa, kar on ve, le ni mogel govoriti. Zataknila se mu je beseda ob prividu Bertine ljubezni, če je pomislil hkrati na njeno pojavo. Tega ne razume nihče razen njega samega in ni da bi pravil temu, ki se ga še vedno opleta puberteta, da jo ljubi prav takšno, kakršna je.
Pač pa je govoril nekaj o svoji bodočnosti, o zadnjem svojem zaletu in o poizkusu, da zaživi novo, čistejše življenje.
Karli ga je poslušal, prikimaval in rad bi bil kaj vmes povedal, pa ni mogel najti prave besede. Ogledoval si je tudi Lebnovo kravato, katere vzorec mu je bil na vso moč všeč. Takšno bi hotel imeti tudi on.
»Torej, Karli, vlak bo vsak čas tu. Čez nekaj dni bom tudi jaz spet v Podgorici. A da veš, nikomur niti besedice o tem, kar sem bil povedal. Saj boš mož beseda, kajne? Ni mi treba dajati častne besede, jaz ti že tako verjamem, da si fant, in ne šleva. Saj vsa stvar ni niti zločin, niti tako važna in pretresljiva afera, da bi jo bilo treba skrivati pred svojimi sočlovekom; toda ljudje, vklenjeni v ozko življenje, ne prenesejo takih skokov iz običajnosti, ki jih sami ne smejo in se jih tudi ne predrznejo storiti, ampak jih vsakemu hudo zamerijo. Berto moram čuvati pred njimi, kakor dolgo bom mogel; zakaj njo bodo najhuje napadali, češ, kaj se vriva med zakonce. Ha, smešno! Malo jih bo, ki bodo z nama!«
Karli mu je pomolil roko čez mizo. »Lojze! «
»Hvala! Za zdaj pa molči!«
Potem sta se morala posloviti, ker je že privozil Lebnov vlak.
Tudi Karli se je vozil proti domu. Ves čas je moral misliti na Lebna in njegovo skrivnost. Dosti poguma ima ta Lojze! In o njegovi pikrosti in nekdanji zagrenjenosti tudi ni bilo več sledu. Seveda ni v primeri z večnostjo ločitev zakona niti besede vredna malenkost, a človeku, ki mora pregnesti v sebi nezaželeno usodo vsake minute s svojo, po tuji volji mu podarjeno naturo v lastno življenje, ni kar tako lahko zapustiti ženo, s katero je živel v neki skupnosti skoraj deset let. Ona se bo gotovo uprla razdoru doma, dasi nimata otrok, ki bi ju vezali tudi proti njuni volji. In kaj poreko ljudje, ljubi bližnjiki podgoriški? To bo senzacija, kaj senzacija, vojska bo to, ker bo imela gospa Francka Lebnova največ pristašev, dasi bodo morda njeni glasni zavezniki na tihem njeni protivniki. A da bi si drznil zakonski mož — Podgoričan odobravati Lebnovo početje, dasi bi se najrajši sam pridružil, na to še misliti ni bilo. In gospodična Berta Dolinarjeva? Ali bo mogla ostati trdna? Ali je ne bo strlo preganjanje? Ali se zaveda, kaj jo čaka? Kdo bi si bil mislil!
Življenje ima svoje muhe, svoje okrutne, neizprosne muhe.
Karli je bil zadovoljen s seboj. Za malico si je bil kupil klobaso in velik kos kruha. To je bilo slastno! Še nekaj postaj, in konec bo poti.
Nič več ne bo visel kovčeg v kleti na kavlju in nič več se ne bo treba valjati po tuijih posteljah, saj že diši vsa pokrajina po domu, še zadnji tunel, in v pol uri bo na mali postaji, na kateri je stopil v vlak, ko je bil pobegnil od doma.
Izgubljeni sin se vrača.
Ne skesan, ne izgubljen. Pač pa brez denarja in tud nekoliko obrcan in zlasan. A vendar, vendar ... vsaj sram ga ni treba biti svoje vrnitve domov.
Še zadnji ovinek, in odprla se mu) bo Vilunjska dolina, in tam doli, prav na koncu, v zadnjem zaokrožku se zasveti v večerni zarji vrhi šiljastega podgoriškega zvonika.
Pri teti Malči je slavil »Čitalni krožek« predvečer Anamarijine poroke. Tudi Karli, izredni član, je smel priti. In rad je prišel.
Na starinski komodi so bila razpostavljena poročna darila. Gospa Pahernikova je bila dala običajni jedilni servis, gospodična Pepica Šribarjeva šest rjuh in šest paradnih brisač, teta Malči lepo stensko uro in pisano vezen namizni prt, Karli pa nekaj knjig. Berta Dolinarjeva je prinesla šop rož in nekaj denarja v beli kuverti, ki jo je Anamariji stisnila v roko na skrivaj in vsa v zadregi.
Zunaj v kuhinji je igral Vobachov hlapec Grega na harmoniko. Ubiral je same žalostne in zategli glasovi so se tako mimogrede rahlo dotikali onih v tetkini sobi kakor že davno pozabljena bol.
Nevesta se je v drugi sobi oblačila v svatovsko obleko in Pepica Šribarjeva je pripovedovala družbi o Škrlepovem Božu, ki se odpravlja za misijonarja v Ameriko. Njene besede so bile kakor vedno mirne in enolične. Kakor enakomerne kaplje so padale v Gregovo otožno godenje, ki se je vleklo brez naraščanja in brez pojemanja kakor brezkončna žalostna lajna.
Tudi liter vina so imeli na mizi, a pili ga niso.
Karli je gledal v kozarec, godba iz kuhinje in Pepičine besede, vse je šlo le mimo njegovih ušes, a vendar je bil žalosten. Mislil je na svojo ljubezen do Anamarije, ki je ugasnila kakor misel, nekdaj lepa in vseobvladajoča, v prostornosti časa. Ostala je le rahla, prisrčna vez, ki se je nocoj malo razbolela.
Teta Malči je poslušala godbo in Pepičine besede in mislila na Anamarijo, ki se jutri poroči s svojim ženinom tam v Ljubljani. Nobenega domačega ne bo. Mati ji je že lani umrla, brat pa je daleč nekje v južni Srbiji. Njegovi ljudje jima bodo pripravili poročno večerjo in šli z njima v cerkev in potem morda še do kolodvora. Sama bo z njim na svetu, vsa mu izročena, vse zanj in vsa njegova.
Gospe Pahernikovi je bilo nocoj silno dolgočasno. Želela bi, da bi bil prišel vsaj Povoden in da bi se tale mali Karli nekoliko bolj razvnel, saj to je pogrebščina, ne pa veselo slovo od dekliškega stanu. Ali bi ji Malči zamerila, ko bi jo prosila, naj odslovi tega muzikanta v kuhinji? In ta misijonarska zgodba njene svakinje je tudi prav nič ne zanima.
Berta Dolinarjeva pa je trpko gledala vse to početje. Kako je to vse častno in slavnostno. Bridko je to življenje, in nevoščljivost ne more biti greh! Mala, srečna Anamarija, jutri boš spoštovana gospa doktorjeva ...
Nevesta se je prišla pokazat v svoji, za jutri namenjeni beli svileni obleki. Bila je lepa, ker so ji žarele oči v radosti in ponosu in ker se je bil razcvetel nelepi obraz v en sam izraz blaženosti ob toliki sreči. Bila je morda celo slična tistimi mučeniškim žrtvam v starodavnih časih, ki so šle za svojo ljubezni polno vero z žarkim smehljajem na licu v smrt. On je bil njena vera, on vsa njena ljubezen in ona sama le srečna, presrečna njegova last.
Teta Malči je odslovila Grego. Nevesta in Karli sta si prepevala in gospa Pahernikova je pomagala. Same zaljubljene so peli, slovenske in še tiste stare nemške »šmahtfecne«, ki so bili moderni ob zatonu devetnajstega stoletja.
Tudi liter na mizi se je izpraznil in prišel je še drugi in tretji. Bilo je že precej pozno, ko je vstopil Povoden.
Prinesel je kovčeg s seboj, da bi Anamarija še nocoj spravila vanj vse, kar bo treba vzeti jutri s seboj v Ljubljano. Razbil je družbo, ker ga ni bilo volja sedeti v tej sobici pri tetki Malči, se prisiljeno šaliti in odgovarjati na razna vprašanja kakor pri kakšni izkušnji.
Nevesta mu je razkazovala prejeta darila, ki ga je moral vsakega posebej glasno občudovati in hvaliti, že njej na ljubo, ki je ob vsakem predmetu vzkliknila: »Glej, glej, « in mu ga tiščala prav pod nos.
Potem šele se je šla preobleč in spravljat obleko v kovčeg.
Pepica, Berta in gospa Pahernikova so se poslovile. Potem so šli tudi drugi. Povoden in Karli sta čakala pred hišnimi vrati, da se konča poslavljanje med tetko Malči in Anamarijo, ki je nazadnje vsa solzna prišla iz hiše.
Karli je stopal poleg njiju z njenim kovčegom v roki. Rad bi nekaj govoril, zlasti z njim bi rad prišel do jasnega, prijateljskega odnošaja, ta mali Karli, ki se še ni in se najbrže tudi nikdar ne bo odvadil zaletavanju v svet in ljudi.
»Pomisli, Janko! Berta mi je dala denar — tri stotake! In rože, same rdeče, jako lepe rože.« Anamariji je ganjenost trepetala v grlu in je še krepkeje stisnila Povodnov komolec, za katerega se je bila oprijela.
»Popolnoma nepotrebno,« je zamrmral Povoden, ki ni maral Berte Dolinarjeve, ker se mu je zdelo, da se mu še vedno posmehuje. Sicer pa ni razumel ganjenosti svoje neveste. Zato je prav osorno vprašal: »Ali je kaj resnice na tem, kar se klepeta po Podgorici, da sta si namreč Leben in ona precej po »knofih« in da se je Leben zaradi nje ločil od svoje žene.«
»Jaz nič ne vem,« je užaljeno odvrnila ona in stisnila ustne. Bolelo jo je takšno govorjenje. Janko je vendar tako dober in spodoben človek, zato bi ne smel ponavljati takih čenč.
»Jaz pa nekaj vem, a prosim, da ostane med nami. Leben mi je sam povedal, da se bo ločil in potem z Dolinarjevo poročil. Saj mu tudi ni zameriti ...«
Tako, sedaj je izčvekal, kar naj bi ohranil v sebi kot »sveto tajnost«. In ker sta onadva molčala in ker je bilo njega samega tega greha takoj sram in ker se ga je takoj tudi pokesal, je pričel na moč opravičevati in hvaliti Lebna in Dolinarjevo.
Prepozno! Prepozno! Preneumno, da se je moral izblebetati! Tako dolgo ga je mikalo in peklo, da je izpregovoril, in zdaj se je zdel sam sebi umazan in nepošten. In vse to Povodnu na ljubo!
Ko je bila Anamarija že v postelji, je še vedno mislila na Karlijevo novico. Berta je njej dala denar. Svoj denar, ki ga bo sama nujno potrebna. Denar, ki so ga morda močile solze. Berta Dolinarjeva, utelešena ironija, se hoče boriti za srečo in daje denar njej, nevesti, ko bo vendar sama revna, zaničevana nevesta.
Zato je bila zadnje čase še tišja, še jedkejša kakor kdaj poprej.
Za srečo ... za ljubezen ...
Karli pa je povabil Povodna s seboj v domačo gostilno. Tam je bila v posebni sobi velika družba boljše gospode. Verderber, Schieber, Bende, sicer brez svojih žena, a sicer z vsemi častnim spremstvom podgoriškega podrepništva. Namizni prt je bil že ves polit in ponesnažen s tobakom. Pod stropom pa se je valil gost tobačni dim. Gospoda je bila že nekoliko okajena in glasna.
Karli si je hotel posaditi Povodna k mali mizici in tako dobiti priložnost za razgovor, pa so ju, komaj da sta vstopila, že klicali k sebi. Povodna so vzeli v sredo med Bendeta in Schieberja, Karli pa je imel poleg Ničese na koncu mize sedež primaknjen. Njemu nasproti se je smehljal Rajko Flerin, lepo oblečen, lepo počesan in nakodran, Karliju v jezo in spotiko.
Medtem ko so Povodna pitali z neslanimi dovtipi o poročnih nočeh in sličnim ter ga zalivali z vinom, se je Karli obregal ob Flerina in Ničeso. Nazadnje je opazil Verderber prepiranje na koncu mize in zaklical Karliju prav posmehljivo: »Na, vi boste tudi težko umirali, vi, mladenič idealnih nazorov!«
Vsi so se smejali, tudi Povoden. Najbolj pa Ničesa in Flerin.
Karli je iskal besedo, ki bi jo zabrusil gospodu »Bankdirektorju«, a kaj ko je ni mogel najti in ko je bilo smeha že konec, ko je hotel izpregovoriti: »Vi pa menda še težje, malomeščanski general!« Sicer pa bi ga brata, ki sta bila oba tudi pri mizi, za te besede najbrže nagnala spat.
Šel je rajši sam.
V gostilniški sobi je hotel popiti nekaj kozarcev vina, da bi se upijanil.
Nikogar ni bilo več v tej sobi, le Majhen sam je sedel v kotu pred polnim bokalom in mrmral nekaj predse. Natakarica je bila odšla spat. Kaj ko bi šel za njo?
Tedaj ga je Majhen opazil.
»Aha, ti si! No, pridi malo k meni, če te ni sram, no pridi!« Bil je zelo pijan. Oči je imel izbuljene in pogled zameglen. Tudi klobuk je imel glavi. Karli se je usedel k njemu. Ni se mu dalo piti. Vino se mu je že upiralo. Majhnova sapa mu je bila pokvarila tek do pijače, tako zoprno smrdljiva je bila. Majhen pa ga je prijel za roko in mu govoril prav v lice, se majal sicer sem in tja, a odmaknil se ni. Tudi Karli se ni odmaknil, ker se je bal, da bi mu oni zameril.
»Malo še ostani tu pri meni, sicer pa — saj vem, da me ne moreš videti, no, pa le potrpi, malo še potrpi z menoj, ti smrkolin, ki se lahko smeješ, saj nisi tako pijan ko jaz, saj te ni treba biti sram samega sebe, kakor je mene. Vidiš, ti si zadel terno, čeprav si veliko prebedast, da bi razumel, kaj je to terna — razumeš? Moja terna pa je šla po zlu ... da, da, šla je, šla. No, pa saj pijem za svoj denar in moji dolgovi so moji dolgovi in vas nič ne brigajo. Le povej, ali te to kaj briga? No, saj vem, da te to prav nič ne zanima in da bi se me rad rešil, kar pojdi tja noter in jim reci, da so maliki ... no, pojdi! Ah, veš kaj, pojdi z menoj, meni je slabo, pojdi z menoj domov ...«
Klatil je z rokami, se bil po čelu, potem pa je prosil in njegove izbuljene oči so gledale v Karlija votlo, pijano, skoraj mrtvo.
Karli je šel z njim. Pomagal mu je, da se je sezul in slekel. Potem je hotel iti. A Majhen je opazil njegovo kretnjo in se zagnal v postelji, kakor bi hotel poskočiti.
»Ostani tu, Karli, ostani pri meni, samo malo še ostani. Glej, tam na omari je slivovka ... kaj je ni? No, če je ni, jo je Johana ukradla — pa vendarle ostani, Karli, ne hodi stran ...«
»Saj ostanem,« je obljubil Karli in se nevoljen usedel na rob postelje. »Ali mi hočeš kaj povedati?«
»Ne, ne, samo da ne bom tako prekleto sam, veš ...« Pokril se je preko glave in nekaj časa molčal. Karli je čakal.
Nenadoma pa je planil Majhen pokonci, potegnil predal iz nočne omarice in vrgel nekaj podolgovatega, bleščečega po tleh.
»Daj sem!« je zavpil, ko je Karli pobral okvir z Anamarijino sliko. Šipa se je bila razbila in kosci stekla so še štrleli iz okvira.
Majhen je izdrl sliko in jo raztrgal na drobne kosce. Potem je treščil okvir drugič po tleh, in Karli ga ni več hitel pobirati.
Majhen pa je raztrgano fotografijo, ta poslikani papir, kosec za koscem pojedel, kosec za koscem prežvečil in pogoltnil. V očeh se mu je bojeval srd s solzama, pijanost z norostjo. Potem pa je legel in zaprl oči, kakor bi se ne bilo nič zgodilo. Roko je imel na odeji in mezinec je bil okrvavljen. Vrezal se je bil ob steklo, ko je izdiral in trgal fotografijo. Nekajkrat je globoko zasopel, potem zagrgral že v spanju in pričel z na pol odprtimi usti na pol glasno hrliti. Karli je utrnil luč in odšel.
Neumnost!
Notri so peli, kričali, rjoveli, in Verderberjev glas, masten in nadušljiv bariton, je prekričal vse.
Karli si je v kuhinji nalil polno skodelico ruma, ga zmešal s sladkorjem in izpil.
Fej! Žgalo ga je po grlu in padlo kakor kamen težko v želodec. Ah kaj, upijaniti se je treba, pozabiti, da si podlež ...
Nekaj dni pozneje je Podgodca že imela svojo senzacijo.
Majhen in Dolinarjeva sta sedela pri večerji v Marnovi gostilni. Vsa ostala družba se je bila raztepla, Leben pa sploh ni več zahajal k Marnu, odkar se je Anamarija poročila.
Okrog dolge mize so zborovali »večerničarji«.
Doktor Bende jim je le še na videz predsedoval. V resnici pa je vodil besede in pogovor gospod Schieber, ki je v vsej Podgorici priznaval za sebi nadrejenega edinole prirmarija doktorja Sušca, toda ta je žal že od nekdaj odklanjal »večerničarsko« družbo. Gospod Schieber pa je postal velik gospod, ki ga je Bende zaupno nagovarjal »Mavrica«, kar naj bi bil ljubezniv slovenski prevod Schieberjevega imena »Moritz«. Z Gobcem in Gobezdarjem je občeval »Mavrica« zelo zviška, Kainbiča in Bendeta si je hotel obdržati za prijatelja, Verderberja pa je cenil in upošteval kot dragocenega poslovnega zaveznika in spretnega prevejanca, vse drugo na dolenjem koncu mize razen inženjerja Marna pa je živelo od milosti in na račun njegovega velikopoteznega pokroviteljstva. Samo lepi Šani, on, ki bi ga imel v resnici rad za prijatelja, se mu je gladko in hladno izmuznil vsakokrat, kadar je »Mavrica« mislil, da je že njegov.
Gospod Ničesa, Schieberjev pisar, ki so ga v Podgorici klicali za ravnatelja, je bil predsednik dolenjega konca. Tudi on je znal pokazati svoje novo dostojanstvo, s Verderberjem se je celo tikal.
Berta Dolinarjeva je bila že pred nekaj tedni zamenjala svoj stari prostor za prostor, ki je bil včasih Lojzetov, tako da je zdaj kazala večerničarski družbi hrbet, kakor je to delal svojčas nalašč Lojze Leben. Tudi ona je to storila nalašč, a ne iz istega vzroka kakor on, ampak zato, ker ni mogla več mirno in počasi jesti in se med jedjo prav ironično in vprašujoče ozirati po onih obrazih, pa je zato postala nemirna in nesigurna. Majhen te izpremembe še skoraj opazil ni, ker ga taka neznatna reč ni mogla več niti za trenutek dvigniti iz njegove običajne ravnodušnosti. Zanj je bila ta miza vsa izpremenjena že od tedaj, ko sta se bila Povoden in z njim Anamarija preselila na drugi konec sobe k bančnim uradnikom.
A Berta jih čuti v hrbtu in na tilniku te njih poglede, ki jo otipavajo, njih misli, ugibajoče in umazane, ki ji trgajo obleko raz slokega, vse dotlej neopaženega in varno očuvanega telesa. In vsaka beseda, ki jo tam zamrmrajo, zašepetajo ali na pol glasno vržejo medse, se ji zapiči kakor trn v živo, dasi je ni bila razločno ujela. Kakšne druge skrivnosti bi sicer ti ljudje v tej gostilni tako zaupno obravnavali? Njo imajo v mislih, njo opravljajo in o njej se menijo, kadar jo zagledajo. Saj niso le nesramni in radovedni, neusmiljeni, kruti farizeji so!
Kolikokrat se je je te mesece že lotevala malodušnost, ki je prej ni poznala. A kloniti ni hotela, ni smela. Njen poraz bi bil tudi njegov poraz in zmaga njih, njenih sovražnikov. Morala pa sta zmagati Lojze in ona, Berta, potem šele bosta smela biti za svoje soljudi, za svoje ljubeznive »bližnje« tudi onadva — človeka. Takšno je pristno človeško mišljenje! Boj je krut in v svoji krutosti še krivičen! Njemu ne zamerijo toliko, njega hočejo izpreobrniti izlepa, kot rešenega konvertita ga hočejo privesti nazaj v varno zavetje! Njo pa, ki se je njega in njegove bridkosladke ljubezni branila, kolikor se je kot ženska mogla braniti, njo preklinjajo in psujejo kot zlega duha, kot zapeljivko. Ona, pa — zapeljivka ...
Vsi so že izvedeli, vse mesto je že polno te novice. Nekateri, zlasti moški, si jo radovedno ogledujejo, češ, ti si takšna, kdo bi si bil mislil, lej jo tičko ... Drugi, zlasti ženske, jo merijo od pet do klobuka, češ, tudi take nam ogražajo domove ter kvarijo in kradejo može ...
Ali je to že vse, ali ne bo morda še huje?
Lojze jo prosi, tolaži, roti za ceno svojega življenja, naj vztraja pri njem! Pravi, da so vsi skupaj le ljudje, izpremenljivi, umrljivi ljudje, nobeni polbogovi, da bi se ne dali premagati. Pa mu je že rekla ono o bojevanju proti neumnosti, a on veruje v človeka ter v svoje in njene sile, s katerimi si hoče ustvariti trdno življenje, ki ga ne bodo omajale človeške hudobije. Nasprotno, on celo upa, da bodo ljudje prej ali slej uvideli in da bo že kmalu; vse pozabljeno, odpuščeno ...
Kako naj bi jo čuval ta njen tovariš Majhen, ki samega sebe ni znal varovati, niti tega, kar je bilo že na videz njegovo.
Berta je pojedla, se naglo oblekla in, ne da bi kam pogledala, odšla skozi vrata. Majhnov pozdrav je še slišala in tudi mladi uradniki so ji pokimali v pozdrav tam ob vratih.
Majhen je bil že vstal od mize, da bi odšel, ko ga je Kambič poklical k sebi. Vprašal ga je, kdo izposoja učencem knjige iz učiteljske knjižnice, morda Dolinarjeva? Da ne? Govorila sta tiše, a vendar so ob imenu Dolinarjeve vsi posluhnili, dasi sta bila Bende in Schieber na najboljši poti k običajnemu družabnemu prepirčku. Verderber se je koj oglasil: »Ti, Majhen« — on je namreč vsakega tikal, a vsak ni smel njega — »sedi no, boš kaj povedal ... Kambič, bodi tako prijazen in mu daj malo prostora.«
Majhen je bil vesel, da dobi kozarec vina. Kje je že njegova plača, dolgov pa vedno več! Prijazno se mu je razlezel obraz, ko je sedel med gospodo, s praznim žepom je človek težko prezirljiv.
Beseda se je vrtila okrog Dolinarjeve, previdno so cikale besede na Lebna, kakor mače, ki poskuša s tačko, če ni jed v skledčki morda še prevroča. Končno pa se je le razgalilo odprto vprašanje: ali je res, kar govore ljudje, in vsi so gledali v Majhna. Ta je vprašujoče zrl v svojega ravnatelja, ki je skomignil z ramo, češ, povejte, ako vam je znano kaj natančnega.
In Majhen je povedal gospodom, da je res, kar govore po Podgorici, da je namreč Dolinarjeva kriva ločitve Lebnovih zakoncev.
Da, neverjetno, neumljivo, čudno in strašno! In kdo bi si kaj takega mislil o tej starikavi gospodični. Pobožna seveda ni, a grda je in stara! Neverjetno, in vendar je res, sveta resnica. Sama Anamarija, zdaj gospa doktor Povodnova, mu je to povedala, ko se je poslovila za vedno od šole.
»Kaj vidva sta se poslovila?«
»Vidva da spet govorita?«
»Kaj? Kako? Res? Prav je tako! Kako pa je bilo?« In Kambič je moral seveda še pripomniti: »Tudi to je skoraj neverjetno!«
»Da. Govorila sva oni dan v konferenčni sobi, ko se je prišla že kot gospa Povodnova poslovit od šolarjev in se zahvalit za poročne čestitke in darila. Bil sem sam, ko je prišla in vprašala po vas, gospod ravnatelj. No, pa sem stopil k njej in ji želel srečo. Potem pa sva se razgovarjala. Rekla je, da ji je žal za šolo in da bi rada še nadalje učila, a ji Janko ni dovolil, češ da čaka dovolj brezposelnih na službe in da to ni ne pravično in ne lepo, da jim jih odjedajo dobro situirane poročene žene. Potem sva govorila o Dolinarjevi, in Anamarija pravi, da je to, kar govore, vse resnica.« Majhen je govoril kolikor mogoče milo in nevažno, a to je pa zamolčal, da ga je Anamarija prosila, naj tega nikar ne pripoveduje okoli. Čutil je, da ga vsi nekako čudno gledajo, najbolj pa njegov ravnatelj Kambič. Najbrže si misli: »Revež nerodni in neumni!« Majhen pa mu v mislih ogorčeno odgovarja: »Kaj me boš zijal, osel, ki misliš, da vse najbolje veš in da si bogvekako moški, saj si vendar tudi ti enkrat odletel pri Anamariji, a jaz te tedaj nisem klical na odgovor, le smejal sem se ti in tisti klofuti, ti poročeni gospod ravnatelj.« No, pa Majhen je zinil le: »Menda tudi Leben odide s šole!« Kambič pa je prav osorno odgovoril: »To bi bil velik osel, ko bi zdaj pustil službo, zakaj, da ne bo premeščen, za to sem že jaz poskrbel.«
»Ali vam je tudi to povedala gospa Povodnova?«
»Ne. Leben sam je pravil Vobachovemu Karliju, da pojde.«
Kakor vedno, kar je pomnil kateri izmed Vobachovih otrok, so kosili tudi danes v mali sobici poleg kuhinje. In kakor vedno, mame ni bilo pri mizi. Kosila je v kuhinji pri štedilniku kar tako mimogrede.
Kakor vedno, je bilo treba pri juhi molčati. Oče jo je srebal, žlico za žlico, kakor bi opravljal kaj važnega, Franci in Leo sta goltala naglo in malomarno, Karli pa je, kar je bil prišel iz Beograda, jedel počasi in s slastjo. Okus po paradižniku mu je najbolj prijal. Šele ko si je oče s servieto, ki jo je imel zataknjeno za ovratnik, jel brisati usta, sta pričela govoriti, najprej Franci, takoj za njim pa Leo, o nekem avtomobilu in o avtomobilskih vožnjah in dirkah.
Oče je prezirljivo molčal in prebiral jed, ki mu jo je bila prinesla kuhinjska dekla na pladnju. Potem pa je pričel spet jesti.
Zelo se je bil postaral, ta njegov veliki in obilni oče. Pri jedi je mlaskal in grdo cmokal, kar pred dvema letoma še ni bila njegova navada. Njegovi brki in brada, kako da jih tako zanemarja? Koža na licu je rdeča in polna drobnih gubic, pod vekami in nad njimi pa se mu v ohlapni zgrbljeni vreči nabira polno drobnih, modrikastih žilic.
Oče je bil odrinil svoj krožnik.
»Kaj pa še, osem cilindrov je dovolj. To je že voz, da se lahko postavljaš z njimi tudi po Dunaju in Berlinu …« je trdil Leo.
»Ah, dovolj mi je teh vajinih čenč! Spravita se no že! Ti, Franci, glej, da mi priskrbiš še kripo ledu, vzemi ga, kjer ga hočeš, zvečer ga hočem imeti v ledenici!« ukaže oče osorno.
Lepi Franci se namrdne in vstane, Leo pa prav počasi zgiba servieto. Zdaj pa zdaj bo nekaj važnega izpregovoril. Tudi Karli jo misli odkuriti in pokaditi svojo cigareto zunaj na vrtu.
A oče ukaže Leonu: »Pojdi v hišo h gostom, pri večerji me boš moril s svojo razpravo. Ti, mali, pa ostani tu!«
Proti očetu ni bilo ugovora, in onadva sta odšla brez besed.
Karli je presenečen obsedel in si ni prav upal nažgati cigarete, da bi ga oče ne nahrulil.
»Ali ne boš kadil, mali?« ga je vprašal oče in mu pomolil svojo dozo s cigaretami, ki jih je imel za goste, ker je sam kadil le smotke. Karli si je vzel cigareto.
Kaj pa je imel stari danes? To ni njegov glas, s katerim robanti po hiši, to celo ni gospodarjev glas, kadar ukazuje svojim hlapcem, deklam, sinovom in ženi, to je glas, s kakršnim se gospod Vobach pogovarja s tujimi ljudmi o važnih zadevah.
Oče položi na mizo šop papirjev in pravi: »Tu so tvoja izpričevala! Gospod apotekar Pahernik mi jih je razložil, da mi jih ni bilo treba dajati k notarju, ker tega, kar si mi ti včasih pravil, nisem mogel prav verjeti ... Kaj hočeš zdaj od mene?«
Oče je gledal sina in sin očeta in oba sta vedela, kakšen bo sinov odgovor. Seveda denar! Potem je pričel Karli naglo in hlastno govoriti, kakor bi se bal, da mu bo oče presekal besedo. Rekel je, da bi rad študiral dalje, napravil v Celju ali v Mariboru maturo, ali pa kjer si bodi, le v Beogradu ne več, potem bi šel na univerzo. Za poklic se še ni odločil, najrajši bi medicino ali pa pravo.
»Čuj, fant, kaj ti bom pa jaz predlagal. Bende mi ponuja kmečko posestvo, precej veliko, a zelo zanemarjeno, ki bi ga lahko poceni kupil za tebe. Blizu mesta je in na lepem kraju z gostilniško koncesijo. Gozd je sicer velik, a precej izsekan in okleščen. Pa nič ne de. Dal bi ti še nekaj denarja pa bi poizkusil gospodariti. Knjige in takšne reči pa si lahko dobiš na dom. Če imaš poln hlev živine, svinjake bi ti še prizidal in konja bi ti dal iz domačega hleva, pa bi videl, da je bolje biti kmet, ko doktor ali advokat. Čez nekaj let se boš lahko oženil in ne bo ti treba gledati na denar. Pusti fant tista mesta! Zdaj si dokazal, da nisi butec in da se znaš tudi sam obrniti na pravi kraj. Mirno boš živel kot kmet, v mestu pa ti bodo hodile po glavi razne španponade in te pokvarile. Mesto mi je pokvarilo že tvojega rajnkega brata, da se je šel, mladi fant, streljat v lastno glavo. Ubil se je, ker si ni več upal živeti, ker so mu uničili in ubili življenje tam v mestih. Zakaj pa Leo in Franci nimata razdejanih živcev, kakor jih je baje imel on?«
Karli je že hotel odvrniti, da sta Leo in Franci v primeri z Egonom buteljna, pa je oče sam nadaljeval:
»Seveda, Leo in Franci nimata toliko v glavi, kolikor je imel Egon v petah, a verjemi mi, da je bil tudi Egon zdrav in vesel fant, ko je bil še doma. Potem pa se je kar nenadoma izprevrgel. Učil se ni, delal ni, spal ni, popival je in sedel kje v kakšnem kotu in premišljal. Že moja mati je rekla, da se takim, ki toliko berejo in premišljajo, rado zmeša — in zmešalo se mu je. Ti si morda danes misliš: stari je nor in ni ne ve o svetu, a le verjemi mi, jaz sem že dolgo na svetu in vidim, da se svet prav ni ne izpreminja. Vedno je isti. Zato pa ti hočem dobro, ker sem zadovoljen, da se mi le nisi izkazil. No, kaj praviš?« Očetov glas je postajal vedno tišji in zadnje besede so bile skoraj le šepetane.
»No, norček?« je vprašal stari in se rahlo, prav rahlo nasmehnil.
Karli se je le za trenotek obotavljal. Da, da, hiša, gostilna, konj, krave, voli, svinje in kure in on kot gospodar. Zunaj pa svet, široki, vedno se izpreminjajoči svet in vesela, lepa leta na vseučilišču! Ali bi jih ne bilo škoda?
»Maturiral bi še rad! Dobil bi si profesorja za inštruktorja, pa bi šlo še to leto,« je odvrnil in gledal v očeta, ki ni bil niti nasmejan niti prijazen.
Oče mu je suho odgovoril:
»Dobro, pojdi k Leonu in izračunita oba, koliko bi potreboval. Naj mi Leon predloži vso stvar po večerji!« In stari se je s težavo dvignil in šel.
Šel je tudi Karli, a ne za očetom v prvo nadstropje, ampak na cesto pogledat, kaj dela Podgorica.
Ali bi šel mimo Pahernikovih oken? Morda ga bo videla gospa Mara in prišla za njim na cesto k svetemu Lenartu. Ona se zanima zdaj za literaturo, in ker se je bil Čitalni krožek kar sam od sebe razšel, ji ga izkuša nadomeščati on, Karli Vobach.
Podgoriške klepetulje so imele dosti opraviti. Pri gospe Schieberjevi v salonu se je zbral njih elitni oddelek in se krepko pohujševal nad Lebnom in Berto, njih srednji sloji, to so bile gospa oficialova, gospa davkarjeva, gospa postajenačelnikova in druge take gospe, pa so se zgražale nad Berto pri mesarju in peku in na cesti, kjer so se pa srečale, s pomilovalnim javkanjem nad »to ubogo ženo«, kar naj bi bila Lebnova, ki jo je zadela taka nesreča ... hov! »Denkans ihnen, jec beta ihra lossen!« je pravila gospa vahtmajsterica Mercovim šiviljam, in vse so bile ogorčene nad takšno hudobijo. O Berti Dolinarjevi pa se te dni ni govorilo drugače kakor: »Ta kanalja, ta stara lajdra, ta mrha, diese Beštie, diese Mirchen, so a schleche Babn ...«
Stari Vobach je kadil cigaro in brskal po predalih svoje pisalne mize. Kam je bil le založil? Takrat, ko se je tako nesrečno napravilo, so dolžili ljubi Podgoričani njega in njo, ženo njegovo, da sta vsega onadva kriva, češ, grdo sta ravnala s fantom. Seveda — starši! Tega pa nihče ne ve, koliko je on zaman govoril, seveda izgrda, kaj pa zaleže lepa beseda pri takem zaletelu? Aha tu je! To so mu dali takrat v Leobnu.
Nagrobni napis.
Preveč ste mučili me, bratje vi, ljudje,
pretežka bila zame so bremena moja,
in stopajo s sveta, kjer je mrazilo me,
želim edinole miru si in pokoja.
Ob grobu mojem, bratje, vam ljubeče
nad mano se solziti in moliti treba ni,
mirno upihnite mrliške, blede sveče,
do tega hladnega srca nobene ni poti.
In ta je bil tudi njegov sin, njegov najstarejši sin! Samomorilec in ubežnik!
Otroci so breme, saj človek nikdar ne ve, kdaj ravna prav z njimi! Hudo je to, hudo. Otroci so križ, in svoje lastno srce bi morala oče in mati pribijati nanj ...
VII.
[uredi]Na vsakem vogalu kričeči lepaki raznih barv, polni puhle hvale in prav tako puhlih napadov idejnih nasprotnikov, po hišah in bajtah prepir in zamera, po vseh hišah kričava in tajna agitacija resnično iskrenih in tudi najetih agitatorjev, politiziranje in besedni boji.
Na sodniji nekaj tožb in ovadb zaradi razžaljenja časti, krivičnih očitanj, klevete, kraje dobrega imena in razširjanja neresničnih vesti.
Obljube in grožnje, zavednost in izdajstvo, strahopetnost, korajža in strah, vse to se je gnetlo k trem »skrivnostnim skrinjicam« na mizi občinske pisarne. Neslišno padajoča gumasta kroglica je bila danes dragocena enota; najsi je padla iz še tako umazanih rok, bo dobrodošla tudi med tistimi, ki so se skotalile v skrinjico iz gladkih, mehkih prstov, na katerih se blešče pravi ali ponarejeni svetli kamni in čijih nohti so brezhibno snažni in pristriženi.
Podgoriške občinske volitve!
Bile so tri liste in trije županski kandidati. Prvi kandidat, in sicer na listi SLS, je bil doktor Žnidar, drugi kandidat je bil doktor Ciril Bende, naprednjak, tretji, kandidat tako imenovane »rdeče liste«, je bil Alojzij Petek, slikar in pleskar iz Ravbarske ulice, ki mu je večina podgoriških vedežev prerokovala neslaven polom.
V gostilni »Pri Ančki« je bilo tisto nedeljo dopoldne zelo nerodno.
»Dohtarja pa nikoli! Nak, advokata pa že ne!« je dejal mladi kovač Jože Hovnik in udaril po mizi, da so odskočile skodelice, v katerih so danes, ker je bilo prepovedano točiti alkoholne pijače, postregli po gostilnah svojim gostom z mrzlim čajem.
»Saj je tvoje fronte vojvoda tudi dohtar, čeravno je farški, in ti ga boš volil, črnuzelj neumni!« se je drl nad njim delavec Jože. »Mar Žnidar ni advokat? Advokati pa so sami lumpi in frakarji, pa naj se piše Peter ali Pavel.«
»Saj ni treba dohtarja voliti in tako kričati vam tudi ni treba!« je miril stari Tonč, ki je delal na železniški progi. »Dohtar ni in ne more biti za nas delovne ljudi, saj se ne razume na nič drugega ko na odiranje.«
»Tako je!« je potrdil Jože Hovnik in lopnil drugič po mizi. Močno ga je jezilo, da ima tudi SLS dohtarja na čelu svoje vrste. Saj je tudi on Orel in pristaš Slovenske ljudske stranke, a to ne more biti prav, da bi si kmet izvolil advokata za zaščitnika. To bi bilo skoraj tako, kakor bi velel lisici, naj pase kure. Jože je bil namreč strašno jezen na advokate, ker bi mu bili skoraj pogoltnili dom in kovačijo in vse, kar sta imela z materjo prigaranega. Pa se jih je bil ubranil, a pozabiti jim tega ne bo mogel nikdar.
Mar bi bil rajši doma ostal, čemu je hodil semkaj.
»Tega poslušajte! Ta gospod vam bo povedal, kako se mora govoriti je zarohnel delavec Jože in porinil k mizi drobnega možička, ki je tiščal pod pazduho neke časnike. Ne da bi snel kapo, se je ozrl po navzočnih, se odkašljal in pričel govoriti kakor na shodu:
»Pametno in zdravo je, da ljudje končno že uvidevajo lažno demokracijo tako imenovane napredne stranke in da uvidevajo tudi puhlo in spletkarsko politiko črne fronte, ki jim je križ pokrivalo in zaslon, s katerim zameglujejo množicam jasni pogled. Uvidevnost je prvi korak k pravemu napredku! Za nas, ki smo delavci, je pač vseeno, ali delamo na svojem ali na tujem, na tistem tujemu sem mislil povedati, ki je v vsej svoji celoti itak naše, da. Saj si moramo itak v potu svojega obraza zaslužiti svoj kruh in nihče, ne Bog, ne vrag, nam ne more pomagati. Pomagamo si lahko sami, če ne odnehamo v borbi za svoje svete pravice, in za nas kot take velja le eno geslo, le ena parola: proletarci vsega sveta, združite se!«
»Oho, kaj pa to? To je prepovedano! To je komunizem! Kje je policaj?« je zavpil notarjev pisar, ki je bil prišel tudi agitirat, a za Bendeta.
Delavec Jože je edini zavpil »Živio!«, stari Tonč si je ogledoval časnik, ki mu ga je bil potisnil mož s kapo v roke.
Jože Hovnik pa je najprej vprašal, kdo je ta človek, ki je govoril. Zvedel je, da je to neki pisar, Petkov prijatelj, ki ga je bil ta za nocoj povabil semkaj iz Maribora. A tudi to govorjenje ni bilo Jožetu po volji. In medtem ko je mož s kapo ošteval notarjevega pisarja in mu očital hlapčevstvo, pljuvanje v lastno skledo, je izpregovoril Jože Hovnik zelo glasno:
»Vi, gospod iz Maribora, ali ni to vaše govorjenje nekakšno zavijanje oči k onim gori v Rusiji, ki so duhovnike zapodili in ljudi še v cerkev ne pustijo. To ni za nas, ki na Boga tudi še nekaj damo! Pa to tudi ni vseeno, če delam na svojem ali na tujem! Kar je tuje, ni moje, in ko bi meni hoteli vzeti bajto, se bom branil s cepcem. Zažgem jo rajši, kakor da bi jo drugemu pustil. Na, za nas to ni!«
»Vidiš, Jožek, zdaj si dobro pogodil! Pojdi z menoj, ti bom še kaj več povedal. Pri naših prav nič ne taje Boga in tudi o tem ti ne bo nihče govoril, da je treba odpraviti lastnino. Pojdi z menoj, gospod Flerin ti bo še kaj drugega povedal, zaradi davkov in ...«
»Jože, to je notarjev pisar in za Bendeta te hoče dobiti!« je preko drugih glav zavpil stari Tonč.
»O ti presneta krota podrepniška, frakarska! Za Bendeta! Za tega, ki me je hotel ob bajto spraviti? Vi ste še hujši ko tisti tam v Rusiji, tam samo jemljejo, vi pa kradete in delate s kmetom kakor tolovaji. Marš ven! Ančka, tega dedca ne smem več videti v tej oštariji, ali pa mene ne bo več! Ven z njim!«
»Ven! Marš! Ho! He!« Med ropotom in kričanjem je moral notarjev pisar preko praga.
Zdaj se je oglasil tudi mož s kapo, a ne več tako slavnostno. »No, ali ne vidite, kakšna je ta gospoda? Saj vas pozna le o volitvah, sicer vas pa neusmiljeno odira ...«
Pritegnil je še delavec Jože:
»In ko si že tako božji, da veš, tudi tisto, kar je oni tu pravil o Bogu, to tudi ni res. Ravno v nedeljo, ko zvoni k maši, ti ženejo otročad ven v gmajno, da se tam spakuje in izteguje, kakor bi se doma ne moglo.«
»To je telovadba, Jože, saj jo imamo tudi mi pri Orlih, a v nedeljo med mašo jim tega res ni treba. To je samo zato, da delajo zgago!«
»Saj jo delajo farji tudi. Kaj se jim je pa treba v politiko mešati! Jože, pametni bodite! Glejte, obrtnik ste in kmet, to se pravi, da ste delavec! Kam spada torej vaš glas? K nam, in nikamor drugam!« Tako mu je izlepa prigovarjal tisti gospod s kapo. Jožetu pa le ni bilo po volji, čeprav mu ni bil odvraten.
»Veste, to že ni lepo, da duhovnike v nič devate. Kdo je pa spravil nas Slovence v to državo, ki ji pravimo, da je res naša? Duhovnik! Za koga drugega jaz ne vem, ker sem pač kmet in se ne vtikam v politiko!«
»Pustite ga, saj vidite, kako je farovški!« je dejal delavec Jože in vlekel gospoda s kapo k sebi. »Boš že videl, kam boš še prišel, Jože, ker si tak zabit terc! Jaz pa nisem več tako neumen, da bi ne vedel, da imam jezik zato, da ga o pravem času iztegnem. Ali misliš, da smejo le eni žreti, drugi pa delati, če pa dela ni, bi bilo pa najbolje, da kar poginejo, a? Seveda, ti, ki imaš svoj lastni sekret, si že misliš, da si več ko navaden delavec.«
»Hudiča, ali sem ti kaj rekel? Kaj se cepiš nad mano?« se je ujedal Jože Hovnikov, a gospod s kapo se je vrinil in tudi drugi, med njimi tudi Tonč, so ju obstopili. Gospod s kapo ga je prijel za reverje na suknji in ga hotel poučevati:
»Vi ste slabo informirani o našem pokretu, Jože, in zato trdovratno in slepo odklanjate to, kar bi morali pozdravljati za svojo odrešitev. In slepi boste tudi ostali, če ne boste hoteli izpregledati. Izpregledali pa ne boste, če se boste oklepali teh vaših malikov in se ne boste hoteli seznaniti z našimi ideali, z našimi idejami svobode in enakosti! Slišite, poglejte si ta list, preden odidete na volišče, in če še potem ne boste vedeli, kaj vam je storiti, niste vredni, da sem izpregovoril z vami le eno besedo ...« Gospod s kapo ga je pogledal v oči žarko in skoraj nekoliko zaničljivo in Jože je mirno vzel propagandni letak in ga hotel vtakniti v žep, ko se je vmešal spet delavec Jože ter jezen in zaničljivo se režeč spačil svoj čedni obraz. Še ta teden se bo poročil delavec Jože, a ostal si bo zvest. Tako vsaj prisega sebi in drugim ter iskreno veruje, da bo s to svojo borbo za pravico in s svojo zvestobo, za dobro stvar pomagal sebi in svoji bodoči rodbini, da jim bo končno vsem skupaj nekdaj bolje, kakor je bilo njemu in njegovim prednikom. Zato ga neznansko jezi ta zarobljeni kovač Hovnik, ki se hoče zaradi svoje bajte in kovačije in zaradi tistih par njiv in zaradi farja ustavljati edino pravični besedi na svetu. Ali je sploh vredno, da se gospod Jež iz Maribora trudi s takim butljem?
»Pustite ga, gospod, kmet ostane kmet, neumen in zarobljen farški hlapec! Le čaj, ko pride naša ura, ko bomo mi delavci dobili besedo in pravico, se boš moral tudi ti naučiti drugih molitvic! Le pojdi in voli, kakor si pri pridigi slišal!«
»Kaj?« je vzkipel Jože. »Ti boš mene gonil iz oštarije, vsranetelj? Ne, ne gospod, mene kar pustite pri miru s tem svojim govorjenjem, jaz sem res zarobljen kmet, ker ne morem enemu delu ljudi na ljubo vreči na gnoj vsega tega, kar sem se kot kratkosrajčnik učil spoštovati. Svoje bajte pa tudi ne dam in ti je tudi ne boš, ko boš svojo imel, da veš. Če pa češ, pa pridi z menoj za štalo, ni mi za to, da bi se na tešče po gostilnah metal s teboj!«
Gospod s kapo ni hotel odnehati, a tedajci so se odprla vrata in mežnar Avšič je pridrevil v gostilno. »Ježeš, ježeš, Jože, kaj pa ti je treba poslušati take čenče! Ali ne veš, kaj je tvoja dolžnost? Le hitro z menoj. Nekaterim se že čudno zdi, zakaj te tako dolgo ni! Ježeš, ježeš, kaj pa hodiš med take!«
Drobni možic se je prestopal z noge na nogo, nezaupno švigal z očmi po navzočnih in vlekel Jožeta Hovnika za rokav. Sladkobni nasmešek mu nikdar ni zdrknil z usten.
»Ven!« je zarohnel delavec Jože in še drugi so se približali z grozečimi obrazi. Poprej so mirno poslušali in čakali, kako se bo izteklo, potem šele bi bil dejal ta ali oni katero vmes. To ga pa nima, da bi hodil mežnar semkaj vohunit in vlačit ljudi na stran, kakor bi bil sedež samega luciferja! »Ven z njim!« so se oglasili tudi drugi in stopili bliže. Gostilničar se je previdno umaknil za kuhinjska vrata. Kaj njemu mar! Mežnarja naj le vržejo ven! Mrho prihuljeno! »Ven, oba ven. Hovnik in mežnar, ven z njima!« je netil delavec Jože, in to je Hovnika najbolj razkačilo. Odrinil je mežnarja in stopil Jožetu prav tik pred obraz.
»Dejal sem ti, da me ne boš metal iz oštarij, berač!«
»Ti si pa butelj, cepec ... ti si buršuj!« je vpil Jože. To je žgalo! To je bila psovka, gotovo ena najgrših psovk.
»Kaj si dejal? Kaj si dejal, da sem, ti baraba potepena!« je rohnel Jože Hovnik, in na mah sta bila sprijeta z rokami in nogami.
A policaj Edinec in za njim dva žandarja, ki jih je bil poslal semkaj notarjev pisar, so prišli vsaj enkrat v življenju v ugodnem trenotku, da preprečijo pretep.
Na potu proti volišču je še vprašal mežnarja, ki je klental za njim: »Ali ste slišali, kaj mi je dejal? Buršuj, mi je dejal, ali veste, kaj to pomeni?«
»Kako naj bi jaz to vedel, saj veš, da ne berem drugih časnikov, samo naše. To mora biti ena tistih taljanskih psovk, ki jih je vse polno zdaj po vojni. Ali ni morda srbska?«
»Ni!« je zagodrnjal Jože, in on je to vedel, saj je bil odslužil vojake.
Volil je doktorja Žnidarja in njegovo skrinjico.
Potem, pa je odšel domov in se ni nikjer več ustavil.
Na moč je bil jezen in kar na vse skupaj, z vsem svetom bi se sporekel. Preklete volitve! Samo za jezo in zamero so in da z njimi hujskajo in razdvajajo ljudi. A da bi sploh ne šel blizu, to bi se reklo, da se ne upa poslužiti svoje državljanske pravice. A mrhe so le, vsi skupaj. Če jih poslušaš, če bereš, kako te snubijo, kaj ti obetajo in kako te hvalijo, sebe seveda tudi, a zlasti tebe, svojega volilca, bi mislil, da je zdaj res prišel nov čas in novi ljudje, ki bodo res obrnili svet na boljšo plat. Kaj še! Visi ti, ki tebe hvalijo, mislijo le nase in zase. Presneto mora biti dobra kupčija, skrbeti za »narod«, kakor pravijo ti gospodje v svojih lepih govorih. Tisti tam »Pri Ančki«, tisti s kapo, bi mu še bil ugajal, ko ne bi ... Jože Hovnik ni bil slab učenec v šoli, to mu pa le neče v glavo. A tisti časnik bo drevi le prebral, čeprav mu ga je mežnar hotel vzeti. On ni več otrok!
Oženil bi se tudi rad, pa je prav taka nerodnost. Mati so še pri hiši, in Bog nas varuj, da bi ne bili. A prav bi že bilo, da bi dobil ženo. Strela! Za vasovanje mu res ni več, a kar tako biti, je tudi sitno! In — Lenčke je škoda, da bi jo vlačili po zobeh in da bi se ji smrkavci posmehovali ... Mati bodo pa seveda kar mislili, da jih hoče odriniti na zapeček!
Ti presneto življenje, kujavo!
Sredi mestnega trga pred občinsko hišo, ki je bila hkrati tudi volilni lokal, je bilo vse polno ljudi. A to ni bila složna množica, ampak v žive, večje ali manjše gruče razdeljena ljudska sovražnost, lokavost in podpihovanje. Pristaši idej, pristaši strank, pristaši korit v borbi za smešno krpo oblasti, za vlado podgoriškega parlamenta. Lepa so imena, prikladni in zlasti zelo vljudni so priimki in naslovi, ki jih vrže na površje vrtinec sovraštva, zavisti, neumnosti, pravičnosti in laži, ker mora danes vse to še zavreti v enem in istem kotlu, nocoj pa bomo šele videli, kaj se bo skuhalo iz tega!
Hajna, Branko in Karli so stali tik ob veznih vratih, da bi ugibali o mimo gredočih volilcih in jih primerno ošvrkali z na pol glasnimi opazkami ter da bi kot prvi ujeli, kako je kdo volil.
Zdaj so prihajali preko trga trije čudni možici. Prvi je bil gospod Rajko Flerin, za njim pa sta šla Pumpergodlja in Tereja, menda prvič pod tako odličnim vodstvom. Flerin je bil odšel ponju v ubožnico, kar mu ni bilo bogvekako prijetno, in po višjem nalogu jima je moral tudi zapretiti, da bosta zaprta, če ne bosta volila liste in skrinjice doktorja Bendeta. V drugo skrinjico je treba vreči kroglico! V drugo! Bog vaju ne bo imel rad, če vržeta kam drugam, in nove škornje, ki sta jih zato dobila, bosta morala takoj vrniti! Ali sta razumela? Da! Razumela! Seveda! To bi bilo tudi grdo, ako bi ne znala biti hvaležna za lepe škornje! So še dobri ljudje na svetu, ki na reveža ne pozabijo!
To je planil mežnar, ko jih je zagledal. A prepozno je, dragi mežnar! Novi škornji zaležejo več ko vse grožnje s peklenskim pogubljenjem, in glej, kako ti privoščijo levičarji in ti mladi »rdečkasti« kljuni ta poraz.
Medtem ko je bil odpeljal Flerin svoja dva »gospoda« na volišče, je nastal zunaj nov prepir.
Hajna ni mogel molčati. »Sramota je to!« je dejal glasno, da so lahko slišali skoraj vsi tam okoli. »Sramota, da morajo ti reveži voliti frakarja!«
»Tako je!« — »Sramota!« — »Fej frakarija!«
»Tiho!« — »Kaj je? Za koga je sramota?« — »Jezik za zobe!«
Naenkrat so bili obkoljeni. Hajna je že vzdignil pest, Branko in Karli pa sta se smejala. Hej, če bi se stepli! To bi bilo nekaj! Notarjev pisar se je zadrl: »Policija!« O, ti beštija, zdaj pa le narazen! In Branko je krepko sunil na levo, da bi jo lahko odkuril.
A kaj je to?
Z gromkim grohotom pridere nekaj prežarjev z volišča, za njimi pa, bebasto se smehljajoč, berač Tereja.
Ni ga v imeniku! Zastonj so mu kupili škornje! Še tega ne vedo!
Škodoželjno in samozavestno se je režal Pumpergodlja! Ha! Zdaj bodo pa Tereji škornje vzeli! Ha! Njemu pa ne! On pa je smel voliti, naravnost v drugo skrinjico je nesel svojo kroglico, in le malo so se mu smejali, gospodje pa so mu še prav prijazno prikimavali! On je pravi podgoriški mestni ubožec, kaj bo tak pritepeni cepec kmečki, tak Tereja! He, kako šajtra zdaj jadrno proti domu! Saj ga bodo vrgli iz mestne ubožnice, le počaj, in Pumpergodlja se je prav važno razkoračil pred vežnimi vrati mestne občinske hiše in se samohvalno smehljal naokrog. Morda se še ujame kak božjak!
Ničesa je prihajal s Flerinom skozi vrata. Flerin je mahal z rokami in se menda opravičeval, dolgi Ničesa pa ga je ošteval. Morala sta skozi ljudi in tik za njima je nekdo rezko zažvižgal na prste!
Ničesa se je obrnil, Flerin pa je šel kar naprej, kakor da ni slišal. In ko se je Ničesa obrnil, se je oglasil nekdo tik za njegovim hrbtom: »Koliko pa stane par škornjev?«
Sami posmehljivi, škodoželjni obrazi! Hudiča, kje so pa naši ljudje?
»Škandal! Lov na bedake in berače!«
Aha, to je pa bil Bercetov Hajna! In Branko in Karli! Tem smrkavcem je treba pošteno zamašiti gobce! Le kje je policaj?
In ko je došel Flerina, ga je pričel iznova oštevati. Očital mu je nezmožnost, ker ni znal pridobiti svojih bivših tovarišev za Bendetov tabor, in vse njegove ugovore je pobijal z zaničljivimi besedami: »Ali imate le vi respekt pred denarjem? Znati, znati je treba pridobivati ljudi! Ha! Jaz ...!«
Flerin se ni več pričkal. Tiho je šel poleg čvekavega Ničese tja, kamor so ga bili oni poslali po nezanesljive »voliče«. Temu Ničesi bi privoščil, da bi ga ponoči v temi in kje na samem dobili oni trije falotje, Hajna, Branko in Karli! To bi ga pestili ti čarugovci, ki se hodijo z najmočnejšimi kmečkimi štori ravsat za dekline ven k svetemu Lenartu in v Zakotje! Pa bi videl ta oholi dolgin, kako je treba pridobivati ljudi za stranko! Onim trem ultrakomunistom in ljudskim tribunom pa se bo še smejal on tedaj, ko bodo iskali službe, ko bodo morali skrivati svoje sedanje petelinje norenje in prav ponižno, uslužno in pokorno izpolnjevati pogoje, ki jim bodo potem odprli kakšna skrita, stranska vratca v trdnjavo oblasti, kjer bo on, Rajko Flerin, že davno in trdno sedel na mehki blazini.
Je že tako!
Hajna, Branko in Karli pa so prežali še nadalje pred mestno hišo. Tja so prišli tudi gospodje od SLS s svojim kandidatom in kaj lepo je bilo videti, kako so se vljudno odkrivali, ko jih je dostojanstveno pozdravil Polda Krančan iz Ravberske ulice, ki je šel tudi volit, a to pot ne kakor drugekrati Bendeta, ampak Žnidarja in njegovo skupino, ker se je bil z Bendetom spri zaradi neke pravde, za katero bi moral on plačati stroške. Tega pa že ne! On prinese odvetnikom same dobre tožbe, in oni naj gledajo, da jih izpeljejo tako, da trpi stroške nasprotnik; zakaj Polda Krančan ne plačuje stroškov. Kam bi pa prišel? To bi bil kaj lahek posel za advokate! Končno pa še groziti s kriminalom! Hoho, gospod doktor Bende, če moram v kriminal jaz, boste zlezli vanj tudi vi, saj sam bi si jaz ne znal tako spretno zvijati teh procesov! Haha!
Prišla sta tudi Karlijeva brata Franci in Leo. Lepo sta pozdravila in oni, ki so tu stali za Bendeta, so se jima še odkrili za nameček tudi v drugič, ko sta šla z volišča domov. Stari pa ni šel volit! Pravi, da mu ni za tak teater!
Tam pa prihaja Leben! Kdaj se je bil neki pripeljal z Gorenjskega? Karli mu je skoraj tekel naproti in mu veselo mahal z rokami. Oni pa se mu še nasmehnil ni, in ko sta se sešla, mu niti roke ni podal. Kaj pa je to? Hudiča ...
Karliju je zatrepetalo v očeh. Ustrašil se je in zardel. Ali je Lojze zvedel? Val krvi se je zapodil iz glave k srcu in s prisiljenim, lažnivim smehom je hotel zagrniti svojo plaho bolest, svoj strah pred izgubo tega lepega, ljubega prijateljstva.
»Kako živiš? Kako se ti godi? Videti je, kakor da ti ni sile!« Smejal se je in v očeh, lesketajočih se od smeha, je preža] a bojazen.
»Bolje ko tu, kjer ste menda same zverine! In norci!« je hladno odgovoril Leben. Ne zaničljivo, ne jezno, le tako neznansko tuje.
A Karli še ni popustil. »No, ali mi ne boš čestital? Maturiral sem, zrel sem tako rekoč! Ha!«
In Leben je odgovoril z istim glasom brez najmanjše primesi zaničljivosti ali jeze. »Ti — zrel? Menda si le še zelo nezrelo fante!« In to je izgovoril tako, kakor bi bil dejal: Včeraj je deževalo.
Karliju je zledenel nasmeh in trdo ga je stisnilo za grlo. A vendar je še počakal, da se vrne Lojze Leben z volišča. Slonel je ob zidu in gledal v tla. Mimo njega so hodili ljudje z blatnim obuvalom in oškropljenimi hlačami, ker je še vedno, zdaj že tretji dan, čemerno in dolgočasno curljalo iz megle, ki se ni hotela umakniti iznad Vilunjske globeli. Fej! Obrnil naj bi se zdaj in odšel domov ali kamorsibodi! Čemu še čakati, ko je že itak vse zaigrano. Zaigrano? Ali je prijateljstvo, nesebična, srčna, na nikakršnih bioloških pogojih sloneča ljubezen dveh ljudi že zaigrana s par neumnimi, prenagljenimi besedami? Ali je to že nezvestoba, ki zanjo ni odpuščanja? V teh trenotkih si je hotel, si je moral spet priboriti Lojzeta Lebna. Oklenil se ga bo z vsem svojim, srcem, z vsem žarom svoje prijateljske ljubezni, ki je tako čiste še ni prejelo žensko bitje. In v tej sekundi bi bil dal Karli za Lebna tudi svoje življenje, a najbrže le v tej edini sekundi, ki je že ni več in ki je nikdar več ne bo.
Za Lebnom je prišel iz občinske hiše tudi gospod veletrgovec Gobec in se mu obesil za komolec. Ko sta prišla mimo ljudi, mu je pričel nekaj šepetati. A Leben se je otresel skoraj neprijazno Gobčeve roke in izpregovoril tako glasno, da so lahko slišali vsi, ki so gledali za njima.
»Hvala vam, gospod Gobec, nisem volil Bendeta in tudi ne potrebujem njegovega denarja!«
To je za Podgorico nova senzacija!
»Krasno, prekrasno!« ga hvali Karli, stopajoč poleg njega po mokrem, grudastem podgoriškem tlaku.
Leben ne odgovori, niti se ne ozre nanj, ampak stopa in gleda predse, kakor bi hodil sam.
Karli se vzravna, kljub temu, da čuti onemoglost svojega napora in svojo nedoraslost temu Lebnovemu preziru, iz katerega ne bo nikdar več prijateljstva. A Karli se vzravna in kot zadnji pomoček zavije svoje dobrikanje in prosjačenje v bridko užaljenost.
»Kako da sem ti naenkrat premalo, Leben?« ga vpraša s tresočim se glasom.
A Leben se ne ogreje niti v dobrem, niti v slabem. Mirno, kakor bi govoril o vsakdanjem svojem opravilu, odgovori: »Ker si čvekač, te ne maram več. Ljudje bi morali že vendar zvedeti, kako je z menoj in z Berto. A da si bil prav ti tisti, ki naju je izdal tej neumni, zlobni bandi, mi je bil dober pouk.«
»Saj nisem iz zlobe!« je vzkipel Karli. »In tudi ne takim ljudem, ki bi vama to zamerili, nasprotno ...«
»... ki so to naprej izčenčali. No, dobro, da ne tajiš! Pričakoval sem tudi laž. No, pa saj to ste ljudje, ki niti ne znate biti pošteno zlobni. Mevžice ... A tako, ti si zdaj seveda užaljen. No, nič ne de, srečno hodi!« Še zasmejal se ni, ko je Karli izza vogala gledal za njim in videl, kako vzravnan in brezbrižen s svojimi dolgimi, nekoliko zibajočimi se koraki zavija proti Hannemanovi hiši, kjer je stanovala Berta Dolinarjeva.
Tudi Karli je šel naprej, in sicer v zakotno Ravbersko ulico. Zdaj šele je začutil, kako mu drgeta živec na licu, in ko je dvignil roko, da bi poiskal v priprsnem žepu cigareto, je opazil, da so se mu tresli prsti.
Zakaj mu ni povedal nekaj, kar bi onega osupnilo. Ne da bi se sam opravičeval, o ne, — onemu bi moral dokazati, kako je nesramen in krivičen v svoji obsodbi, ker je tudi on le neznaten, majhen in pogrešljiv človek kakor vsi drugi in prav nič upravičen deliti kakor kakšen Bog svoje znance v ovce in kozle.
Ampak zaupanje, saj res, zaupanje, to je številka, s katero se noče ujemati ta sicer tako enostavni račun.
Aj ti hudir namalani!
Doktor Ciril Bende je sedel doma v svoji po najmodernejšem vzorcu urejeni sobi in listal po aktih. To je delal le zato, da je imel nekaj pod rokami. Bil je zelo nemiren. Vsakokrat, kadar so se zaprla vezna vrata, se je zdrznil. Zakaj mu ne pridejo povedat? Saj mu lahko povedo tudi, če propade! Kaj pa je navsezadnje to? Saj so tudi že drugi kandidati, ki so imeli že visoke naslove, odnesli blamažo namesto mandata domov. A da bi Petek prodrl, to je skoraj nemogoče. Edini nevarni konkurent je Žnidar. Žnidar, ta kanalja, ta črna in zahrbtna duša! Ne, ta pa ne sme prodreti! Ta pa ne! Vstal je in sunil stol od sebe.
Ali ni nikogar v hiši? Ali so vsi znoreli? Pritiskal je na električni gumb, a nobene služkinje ni bilo od nikoder. Kje pa so vsi trije individui? Čemu jih plača? Sakrament!
Stopil je k omarici, ki je bila vzidana v steno, odrinil likerje in si natočil večji kozarček slivovke. Delovala pa je ravno nasprotno in mu pognala val krvi v senci.
Ali se mu je bilo treba sploh mešati v to umazano kašo? Mar bi se bil tudi to pot, kakor sicer vedno, skril v zaledje in trdno držal vajeti v rokah! Politika je vlačuga, pravijo, in prav imajo, pa še prav umazana in muhasta povrhu! Bogve, ali se ta preklemana svojat, ki jo je pital teden dni ne le z besedami, ampak tudi z mastnimi južinami in presneto dragimi uslugami, v zadnjem trenutku ne da premotiti od onih! Ha, Žnidar, ta gotovo ne bo slabše delal ko on, in boljše pomagače ima. Njegov najboljši je še ta notarjev pisar, Ničesa in Flerin nista priljubljena, vse drugo pa je zelo nezanesljivo! Morda bo pa le šlo! Saj je končno smešno, zelo smešno, potegovati se za brezplačno čast podgoriškega župana, — a zdaj je že, kar je. Vdal se je bil prigovarjanju, in zdaj Bog nas varuj blamaže! Saj ga vse skupaj itak dovolj stane, in dandanes ni več toliko denarja na cesti, kakor ga je bilo v polpreteklosti. Ves položaj se nekam poostruje in vse kaže, da bo še slabše. Banke so se prenaglile s svojim širokogrudnim kreditiranjem in kupna moč kmeta ni več vredna besede. Izvoz je omejen, politiki pa ga lomijo, da je strah! Kaj je bilo treba teh komedij v parlamentu? Saj nam noben človek nič več ne verjame. Zdaj pa še te nesrečne volitve! Sicer pa — naj gre k vragu vse skupaj! »Lesna zadruga d. d.« je na mrtvem tiru, s Schieberjem pa zadnje dni sploh ni govoriti. Menda vendar ne bo — — — ah, kaj še, saj je sam vse prekontroliral in Vilko Verderber tudi! A najbolj varna so še ta tri posestva, ki jih je bil kupil zadnja leta — sicer pa Bog nas varuj, da bi šlo po zlu, kar je v »Lesni d. d.« in pri Schieberju. Saj ni toliko, a življenje je drago in otrokom bo tudi treba nekaj pustiti in za vsak primer ... Pa te zmerja ta golazen s »frakarjem« in oderuhom.
Aha! Tu na mizi je že pripravljen govor za drevi! Dobro ga je sestavil Kambič! To je nekaj za narod! Sicer same čenče, a kaj se hoče, tako je pač treba govoriti z narodom! In on, doktor Bende, pozna svoj narod in njegove potrebe! Ni hudiča, da bi imeli klerikalci vedno največjo besedo! Oh, vraga, kajpa da jo imajo! Imajo jo, ker ta presneti narod ni nič drugega ko tolpa zabitih, suženjskih kmetavzev, slepo vdanih prižnici in njenim zaveznikom. Naša tako imenovana inteligenca, zlasti podeželsko učiteljstvo, pa ni za nič, ker si ne zna pridobiti kmeta.
Jezen je bil spet in si nalil drugi kozarček. Tega pa ni pomislil, da je tudi njemu prav malo do kmeta, ki ni njegov klient, in da ga vsi, ki so mu bili kdaj uradni nasprotniki, strupeno sovražijo.
Kaj bi pomislil, saj je bil uverjen, da bo v nekaj letih kljub vsemu vsa Slovenija z redkimi izjemami korakala za gesli njegove politične stranke.
Hvala Bogu! Nekdo prihaja.
Aha! Njegov pisarček Mirko!
»No, kako je?« vpraša vedro, kakor bi nič ne bilo.
Če je šef tako dobre volje, je vesel tudi njegov uslužbenec. Kaj bi ne bil! Šefi so le redkokdaj dobre volje, in če so, vendar ti ne boš tako neumen, da bi jim kazal čemeren obraz. Hvala Bogu, da je dedec vesel!
»Dobro, dobro, gospod šef! Zmaga bo naša!« je odgovoril Mirko, priljudno se režeč.
»Koliko glasov je naših?« je vprašal Bende še vedno prijazno, a že nekoliko stvarneje.
»Gotovega se še nič ne ve, a večino bomo imeli,« je odvrnil Mirko važno.
»Kaj za vraga se to pravi? Večino bomo imeli! Seveda jo bomo imeli, če ... Če pa ne, je pa ne bomo imeli! Kaj mi, hudiča, hodite s takimi vestmi pred oči!«
»Poslal me je gospod Ničesa, da bi se po nepotrebnem ne razburjali, gospod šef!« je pojasnjeval Mirko pohlevno.
»Recite Ničesi, da ga lepo prosim, naj me pusti s takimi oslarijami pri miru. Če ima poročati kaj konkretnega, mu bom hvaležen, pa najsi je to vest, da smo očividno propadli. Nikar mi pa ne hodite s takimi čenčami pred oči. Konkretnost, konkretnost, jasnost!« je zakričal Bende in udaril po mizi.
Iz sosednje sobe je prišla gospa Bendetova, oblečena in napravljena, da pojde med ljudi. Jezno je premerila svojega moža in tudi Mirka ter dejala pikro:
»Kaj naj pomeni to divje rogoviljenje?«
»Kakšno rogoviljenje?« je vzkipel Bende, a takoj umolknil pod ženinim ostrim pogledom. »Hvala, Mirko, zdaj že lahko greste! Ono pa ukrenite, kakor sva se zmenila!« je dejal Mirku kolikor mogoče uradno. Ta se je poklonil najprej gospe, nato še gospodu šefu in se odhajajoč škodoželjno muzal.
Prav mu je dedcu, da ga žena šikanira. Mar bi še nocoj propadel, oh, rajši ne, sicer bo jutri in še nekaj tednov ves vražji. Naj zmaga! On, Mirko, še nima volilne pravice, sicer bi mu prav gotovo eno zagodel: da bi volil socialiste.
»Kaj pa je treba tako kričati! Ah, saj pravim, vsem vam slovenskim inteligentom se pač ne posreči zakriti kmeta. Ob vsaki priliki se vam olušči skorja kulture in rohneči kmet pokaže, kar zna!« je menila gospa indignirano.
»Ali si mi prišla to pripovedovat! Ne pozabi, da je vse, kar imaš, moral 'rohneči kmet' zaslužiti ...«
»Molči, molči! Zdaj mi hočeš menda spet očitati očetovo zgrešeno špekulacijo in vojna posojila! Molči! Jaz si prepovedujem takšno ravnanje! Da veeeeš!« Histerično je zavrisnila in se sesedla v udobni, usnjeni naslanjač, kakor da se je onesvestila.
Tega se je Bende najbolj prestrašil, ne zato, da bi umrla, ampak zato, ker je predobro poznal temu sledeče spravne prizorčke.
Naglo je poskočil, vzel klobuk in hotel k vratom. »Kam pa greš?« ga je vprašala medleče. »Poklical bom kuharico in Mino, potem pa moram pogledat še v pisarno, kako so uredili!« je menil ravnodušno in prijel za kljuko.
»Ah, Rilko, ti si grobijan! Ostani vendar, kam pa letiš? Kaj misliš, ali boš zmagal?« Dvignila se je napol in ga gledala pol očitajoče, pol radovedno. A gledanje že dolgo ne zaleže več, tudi besede ne, ah, zakon je dolgčas in nadloga!
No, pa sta se potem le prijazno pomenila o nocojšnji večerji, ki je pripravljena v pisarni za štirideset ljudi in ki jo je treba pojesti, naj bo potem zmaga ali poraz.
Če bo poraz, bo pač zmagala korupcija, klečeplastvo in nezrelost »naroda«, o tem sta si bila oba edina.
Gospa Roži je gledala skozi okno za njim, ki je šel preko trga. Moj Bog, kako čeden človek je bil Rilko nekdaj. Zdaj pa bo kmalu že ves zavaljen, plešast in zabuhel. Kako se je včasih poprej trudil zanjo in za njeno naklonjenost. Pa saj so na to stran vsi moški enaki; nobeno ponižanje ni tako veliko, da bi ga ne prenesli za ceno ženske vdaje, ki jo hočejo izsiliti. Solze, grožnje, najponižnejše prošnje in seveda zlati obeti, vse to je v danem trenotku njih orožje, potem pa, ko so že davno dosegli, kar so hoteli imeti, no, potem se radi vsega naveličajo in postajajo malomarni, brezobzirni in celo grobi, če jim hodi katera druga po glavi. O prejšnji nežnosti, ljubeznivosti in strasti nobenega sledu. Zlasti pa v zakonu ...
Bogve, če ne bo propadel nocoj? Za božjo voljo, le tega ne! Taka blamaža! To bi se delale Schieberica in Gobezdarka in Gobčeva, kakor da jo pomilujejo, a na tihem bi se ji režale in ji iz vsega srca privoščile blamiranega dedca.
Ako bi pa ... podgoriška županja sicer ni bogve kakšna šarža, a nekaj je le! Ko pa človek itak nima nič od življenja.
Karli je šel k teti. To pa ni bilo prav, da sta Anamarija in Povoden raznašala okoli, kar jima je bil o Lebnu in Berti zaupal. Karli jima je to zelo zameril!
A pri teti je bila tudi že Anamarija. Sedela je pri oknu in nekaj vezla. Teta pa je imela kvarte razložene na mizi in iz njih po svoji navadi Anamariji vedeževala.
Odkrila je četrti kupček.
»Za tistega, na katerega misliš! Also das ist für ihn! Vdovec, ljubosumnost in ljubezen. Also er wird auf einen Witwer sehr eifersüchtig sein wegen einer Liebe!« je dejala teta Malči in se hehetala.
»Ali pa bo kot vdovec zelo ljubosumen zaradi neke svoje ljubezni!« se je nasmehnila Anamarija.
»Te neumne kvarte!« je pikal Karli. »Kako se morejo omikani ljudje sploh ukvarjati s takimi vražami!«
Anamarija ni rekla nič, tetka Malči pa je mirno razkladala dalje, da bo prišlo v hišo denarno pismo in da bo tudi nekaj jeze wegen einem Geistlichen. Potem je morala Anamarija še trikrat privzdigniti, to pot je bilo nekaj o bolezni in zameri, nato pa je bilo vedeževanja za danes konec.
»In to delajo vsako soboto in nedeljo«, je pomislil Karli zasmehljivo. Pogovarjali sta se dalje, obe z ročnimi deli zaposleni, obe zatopljeni v svoje misli in v svoj pogovor. Zanj se ni menila nobena.
Zunaj je žalostni in sivi jesenski popoldan gineval dolgočasno pod večer. Za umiranje so taki nedeljski popoldnevi najbolj pripravni, ko bi hotel človek umirati tako, kakor umira ta dan. A Karli bi hotel umreti prav tragično, na primer vpričo velike množice, ko rešuje koga iz vode ali ognja, takole na plemenit način — ali pa kot samomorilec, kjer bi bilo najzabavneje in najlepše, ako bi še v svoji smrti lahko videl in slišal, kaj govore in kako žalujejo ljudje za njim.
Tetka je utrnila luč.
Anamarija je pripovedovala nekaj prav vsakdanjega. »Moj mož« in spet »moj mož« — te dve besedi sta Karlija bodli in končno ni več poslušal pripovedovanja, ampak je le še prežal in štel, kolikokrat bo še rekla »moj mož«. Prej je vendar zmerom rekla »Janko«, ali bi ne mogla reči še zdaj tako? Kaj pa je to takega če je Povoden njen mož! Sploh je to čudno, kako se mlade ženske izpremene, kadar postanejo zakonske ženice! In to ni res, da bi jim zakonska postelj podelila to smešno dostojanstven ost nastopa! Saj so skoraj pri vseh že spali fantje pred slovesno poroko, a takrat je deklica bila nekam zelo ponižno in, kako bi rekel, da bi pogodil pravi izraz, nekam pomilovanja vredno, od življenja zaznamenovano bitje. Ne vse, a vsaj take, kakor Anamarija, ki nosijo svojo občutljivo dušico v očeh in na licu. Zakon in vse, kar se tega tiče, je sploh zelo čudaško urejeno. Kar je prej prepovedano — pri nekaterih velja celo za sramoto — je po poroki dolžnost! Odtod morda ta spoštijivost, ta dostojanstvenost in ta važnost mladih žen.
Karli je bil še vedno zelo mlad in predrzen v vsem svojem mišljenju in hudo zaverovan v lastno osebo.
Pozneje je prišel tudi Povoden.
Ali se ne pozna tudi temu, da ni več svoboden, samski fant, ampak mož. Ein gesetzter Ehemann! To je prava beseda zanj v tej Podgorici, kjer je treba za vsako slovensko besedo še nemško podkrepitev. Ta Povoden misli zdaj najbrže o vsakem samcu tako, kakor je mislil svojčas o lastnih in tujih študentovskih letih. Kako je zlikan, ostrižen in obrit. Las mu je tudi že zmanjkalo, in zdaj si jih češe na prečo po sredi glave prav do tilnika. Ein sogenannter Poposcheitel! Take so nosili za časa stare Avstrije gospodje diplomati! Pozdravlja, kakor bi moral v resnici občevati z odlično gospodo. Svojo ženko pa je treba malo pobožati, poljubiti ne, pač pa takale njeno roko stisniti k svojemu licu.
Ona je seveda vsa srečna. »Kod si pa hodil, lučka? Ali si bil v kavarni?« V Podgorici so namreč imeli že poldrugi mesec kavarno. Bila je prva in edina podgoriška kavarna, štiri lože je imela in nekaj mehkih stolov in je bilo silno imenitno sedeti v kavarni in čitati liste, katerih je bilo tam troje po številu, in neke nemške revije, ki so imele datum prejšnjega leta.
Lučka je sedel k svoji ženki in si nažgal cigareto. Karli ju seveda ni ponudil, pač pa ga je nagovoril:
»Kako bo, Karli, z volitvami? Ali bo zmagal Bende?«
»Vrag ga nosi!« je odvrnil Karli. »Najbrž bo zmagal!«
»Oho! Morda so oni socialist?«
»On še ne ve, kako bi, kajne Karli?« se je zvijala Anamarija in trepljala svojega »možička« po nadlehti.
»Ko bi vsi tako dobro vedeli, bi bilo zanje in za marsikaj bolje! Pri nas pa je že tako! Če si količkaj boljši človek, moraš biti z Bendetom. Vsak sicer ve, da je le puhel čvekač, da je njegova stranka sama na sebi najobupnejša past, ki jo je Cankar menda zaman tako jasno osvetlil od vseh strani. A vendar ni toliko korajže med našo inteligenco, zlasti med mlajšimi, ki bi se morali in smeli zganiti, da bi podrli tega črvivega malika, ne pa da mu še vedno iznova podpirajo hrbet! To mislim jaz in zato mi ugajajo tisti, ki se jim postavljajo po robu!«
»Klerikalci?« je vprašal doktor ironično.
»Ne! Čeprav so stokrat boljši od onih. Že samo to, da niso frakarški, je mnogo. Največ pa je to, da so vedno Slovenci in ne izkušajo tega dejstva spravljati v drugim prikladne prevleke, kakor to delajo oni. Sicer sem pa za svojo osebo res, kakor ste me poprej izvolili zafrkniti, socialist!« In Karli je bil na moč ponosen na svojo zgovornost, zlasti pa še na svojo možatost, ki jo je s temi besedami smatral za dokazano.
Povoden pa mu je odgovarjal z resnostjo ljudi, ki mislijo, da jim ne more biti nič več novega v življenju in ki zaključujejo to svojo izkušnjo z dognanjem: ljubim svojega bližnjega, a moram ga dobiti pod zobe, ker bi me sicer utegnil on požreti! Na glas se seveda kaj takega ne govori. Govori se takole: »Moj dragi deček, vi ste še zelo mladi! Življenje pa je staro, prastaro, ki teče vedno po istem tiru naokrog, tako da se vse neštetokrat ponavlja. Tudi takih Karlijev, kakršen ste vi, je bilo že nešteto in jih še bo. Zaradi njih pa je svet še vedno takšen, kakršen je bil. Za zdaj pa ste vi tu, in ko boste mrtvi, bo za vas vseeno, ali ste kaj pomenili ali ne. Živemu pa vam prav gotovo ni vseeno, ali živite za silo udobno in prijetno, ali ne? Čemu hoditi v breg, če pridete po ravni, gladki cesti do istega cilja? Preveč krvi imate, moj dragi, in drugi vam jo bodo pridno puščali, le pazite, da pri tem ne izkrvavite! Nove ne dobite nikdar več!« Tako je menil Povoden, in tudi on je bil sveto prepričan, da je njegova prava.
Karli je skril svojo jezo za skeptičen smehljaj in molčal. »Tako misli seveda le kruhoborec, zavedajoč se svojih dolžnosti kot zakonski mož in bodoči družinski oče«, je predel Karli v sebi dalje in na tihem spet enkrat preklinjal ta »egoistični« svet.
In ko sta zakonca Povoden odšla, se jima ni pridružil.
Povedal je teti, kako je z njim in Lebnom, in s krutimi, jezavimi besedami dolžil Anamarijo izdajstva in čenčavosti. Da, žal mu je Lebna, tako žal, da ga srce kar fizično boli. Kako veren prijatelj mu je bil, in to v tistih letih, ko ga nobeden teh podgoriških »kretenov« ni hotel poznati. Ko so ga vsi odrivali, zaničevali in smešili, mu je bil Lojze Leben, ne da bi se tega zavedal, opora in vsa tolažba. Tedaj, ko so ga gospodje od moškega zbora kratkomalo odslovili, češ, ne potrebujemo vas več, in tedaj, ko so ga izključili oni »bratje« tam doli. Lojze Leben je za vse to vedel, pa se ni niti tega, niti česa drugega, kar so mu še obešali, dotaknil niti z besedo, ampak ga je vlačil s seboj po gostilnah, mu plačeval še za cigarete in mu bil dober! Sedaj pa to!
Teta Malči je vso to samoobtožbo mirno poslušala. Šele ko se je pričel vnovič zaletavati v Anamarijo in Povodna, ga je prav tako mirno kakor odločno ustavila.
»Dovolj mi je tega! Molči!« In njene oči so bile hladne in prezirljive. To ni bila več teta Malči, tista dobra pojava, ki jih nahajaš skoraj le še v otroških bajkah. Teta Malči — die gute Maltschitant — je bila ranjena. Ljubila je Anamarijo in neznansko spoštovala njeno ljubezen do Povodna, živela je vsa v senci prijateljičine usode, ki bi bila lahko pred dvajsetimi leti njena lastna življenjska pot, ako bi je tedaj na križišču trda roka ne bila vodila na to zapuščeno tiho stezico, po kateri je treba lesti počasi dalje do konca. Anamarija je sicer vsa Povodnova, a teti Malči je ostala zvesta prijateljica, ker se ne skriva pred njo, ker ne odmika svojega življenja od nje, ki ji je toliko zaupanja in navezanosti prijateljstva dovolj. Kaj bi se tak rogovilež, ki je šele komaj s svojo glavo misliti pričel in se mu že vse meša, ki ga prežene in odnese dolgčas, ki je še sam ves skoleban in čenčav, obregoval ob tuje življenje, ki je težko in resno, samo zato, ker si je slučajno samemu sebi v napotje in ker ga je tega sram.
»Če si sam trobil naokrog, česar bi ne bil smel, čemu zameriš to drugim?«
Takšno očitanje boli.
»Ali sem trobil? Zaupal sem, oni so pa počenčali!«
»Kdo je počenčal prvi? Ti! Tvojih besed Povoden ni mogel sprejeti za suho zlato, ko ti pa vsa Podgorica ne verjame, in kar si vedel ti, so po njegovem smeli vedeti tudi drugi! Kaj imaš sploh z njim? Nevoščljiv si mu! On je le nekdo. Kaj si pa ti? Še nič!«
»Nič? Dobro! A on je prav takšna ničla. Kaj potem, če je doktor!«
»Dela, zasluži, koristi! To je že nekaj, moj dragi! Ti si šele učenec, ki se še prav grdo otepa svojega posla!«
»Pa sem le sam svoj in vsakemu povem, kar mu gre! On pa se mora lepo potuhniti, kadar zarenči gospod oberkomandant doktor Sušec nad njim, in vsakemu slabemu dovtipu, ki ga izvolijo gospod primarij izreči, se mora vljudno grohotati!«
»Saj ni nor, da bi z glavo ob zid butal! Sicer ga pa Sušec zelo ceni.«
»Ceni? Pokroviteljsko se včasih ponorčuje iz njega, kakor iz vsakega svojih bolj ali manj važnih vazalov. Ali bi mu dal jaz vetra temu Sušcu, temu malomestnemu bogu podgoriškemu, temu nadutemu maliku, ki si drzne misliti, da smo visi le tolpa lakajev!«
»Lepo te prosim, Karli, pusti Sušca pri miru! Prvič te oče oklofuta, ko bi kaj zvedel, drugič pa, kaj se boš ti reva pritlikava zaganjal v Sušca, ki te pohodi kakor žabo!«
»Kaj? Mene že ne!«
»Napravi, kar hočeš, mene tako neumno govorjenje kar razjezi. Kakšna je mladina danes ta dan! Kje bi se svoj čas kdo izmed nas drznil postavljati po robu takemu gospodu! Pa smo bili tudi mladi in lepše smo se imeli, kakor vi, čeprav ni bilo toliko svobode.«
»Saj bi vi tudi ne bili znali kaj početi s prostostjo!«
»O, vi pa znate, vi! Rušiti in zbadati, sami pa tudi vi ne spravite ničesar naprej!«
»Ti misliš seveda spet na Povodna in na tisto svojo Anamarijo. Saj vem, da jih imaš veliko rajši ko nas vse skupaj!«
»Kako naj te imam rada, če mi prideš le sitnarit sem!«
»Dobro! Pa me ne bo več. Le imej jih. boš že videla, kaj boš imela od tega! Zbogom!«
In Karli je šel. Teta naj le premišljuje, kar koče! Morda se bo kdaj vendarle kesala te svoje trdote! Pa takrat bo prepozno!
O, Karli je bil hudo užaljen!
Ko je prišel na trg, je bilo vse razsvetljeno in pod obločnicami so stali ljudje, peli, kričali in žvižgali. Nekateri so tudi preklinjali! Bende je zmagal! Župan bo!
VIII.
[uredi]»Kar je danes še pogrešek, bo jutri vrlina! Ah, Berta, samo pol leta še, pa bova rešena najhujšega! Zdaj se je treba trdno upreti in se niti za pol stopinje premakniti, pa naj se vse trga in guga okrog tebe!«
Kolikokrat je že to slišala v istih ali malo drugače zasukanih besedah, napisano in izgovorjeno! Kaj bi njej besede! Saj jih on sam, sedeč na njeni postelji, že z jezo izgovarja! Ona pa sedi tu na tem stolu, trdem in pustem, in zre mimo njega skozi okno. Mimo nje gredo njegove besede, mimo njega gredo njene misli v temo, ki se grozeča in obupna odpira pred njo. Zavalila se bo nadnjo, ta črna gora, ta neizprosni konec njene usode! Premalo, premalo je v njej, da bi mogla kljubovati prvemu mračnemu dnevu, premalo že za prvo senco.
In on?
Zdaj je tu! V tej pusti, slabo pospravljeni sobi, med mizo, na kateri so še ostanki skupne malice, nekaj keksov, prazni krožniki, prazne skodelice in napol prazna steklenica od ruma, in staro omaro sedi on na njeni postelji, njegov plašč in klobuk ležita poleg njega. Vse je tako neredno, še knjige v stojalu so zmetane na kup in papirji bodo zdaj zdaj zdrknili preko zvezkov na tla. In njej se ne da vstati in pospravljati. Ne da se ji tudi, da bi stopila k njemu, ga pobožala po laseh, mu objela glavo in jo privila k sebi.
Tudi on čuti, da je ona otrpnila, a on govori, da bi jo oživil, bori se zoper to njeno mrtvilo in bori se zase in zanjo in se hoče še vedno, še vedno dalje boriti. A njej je, kakor da se bo vsak čas v njej prelomilo in da jo bo zajela tema. Tako je vsa vklenjena v to pričakovanje kakor majhna živalca, ki jo kača že gleda in ki se spričo te groze ne zgane več, ne more več zganiti, da bi se rešila.
»Hudičevo življenje!« zamrmra Leben in umolkne. Zdaj šele se ozre ona po njem. Ali mu niso osiveli lasje ob sencih? Ali mu ni lice še bolj vdrto, še bolj razorano kakor kdaj poprej? Ali ni ugasnilo v tistih ljubih očeh srečno začudenje, ki je prvič zasijalo vanjo pred dolgim, dolgim časom tu v tej sobi, tam na tej njeni postelji? Ali niso te oči zelo trudne? Ne tako bistre kakor včasih poprej, a zelo utrujene? Da, to prekleto življenje!
Nekaj je vendar treba govoriti!
»Čuj, ali je res, da je prišla ona za teboj v Tržič?«
Skremžil je lice. Kakšna muka so bila ta vprašanja!
»Res! Ne pusti me v miru! A kaj, za to se tebi ni treba vznemirjati! Jaz se je bom prav gotovo znebil!«
Hotela je vprašati, kako in kdaj, a je vprašala prav ponižno: »Ali si jo izgrda odpodil?« In uprla je svoje oči v njegove, ki se ji pa niso umaknile, ampak jo gledale v ne voljnem očitku:
»Da, odpodil sem jo, kakor se to stori z nadležneži!« je trdo odgovoril.
»Ali je kaj jokala?« je tiho vprašala.
Njegove oči se niso premaknile, le nevolja v njih se je še poglobila in se začrtala okrog ust v stari, še ostrejši brazdi. »Ako bi me bil mogel njen jok ganiti, bi bil pač že davno spet pri njej!« Ali ni izgovoril tega zelo bridko?
In Berta je pokimala in dejala predse: »Kajne, to je hudo, če hodi kdo za teboj na kolenih, ti ga pa moraš z nogami suvati od sebe!«
Lojzetu je splahnela jedka nasajenost spričo teh besed, spričo njenega glasu, s katerim jih je bila izrekla. Zdrknil je s postelje in se sklonil k njej. Bolj od njegovih besed je slišala tik ob svoji glavi biti njegovo srce. Ljubljeno srce, ki hoče in ne zna biti njeno! Prepozno je prišla ljubezen, drago, ubogo srce — prepozno je za srečo!
On pa je govoril. Saj to je naravno, da ne mara o Franci nič več slišati, in v življenju je že tako urejeno, da se eden izmed dveh, ki sta živela več let skupno v prepiru in nevolji, naenkrat noče ločiti. Da bi ga Franca ljubila, ni govora. Saj mu je devet let dokazovala nasprotno. To pa, da mu zdaj na vso moč zastavlja pot v svobodo in da se ga oklepa, kakor bi bil on njena edina rešilna bilka na svetu, je pač neke vrste trma, ki ji ne pusti, da bi mu privoščila še kos življenja, kjer bi ne bilo nje, njene besede in njene oblasti. Ljudje jo pa še podžigajo in izpodbujajo, saj so taki, da jih veselijo tuji škandali in da privoščijo človeku vse sitnosti, kar jih je mogoče. Zdaj gre za to, kar ji je bil že tolikokrat razložil. Tisti, ki bo mogel dalje časa vztrajati v tej borbi, ta bo zmagal. Treba je pač krotiti svoje živce in zaupati trdno drug v drugega! Zaupanje — to je neprecenljivo. Ako ona dva vztrajata, bo morala Franca omagati. Naveličala se bo in obrnila svojo pozornost drugam. In kadar nje ne bo več volja rogoviliti in delati škandale, bodo takoj popustili tudi drugi s svojo opravljivostjo in zbadanjem. Pot bo prosta in vse, kar jima zdaj tako greni življenje, bo polagoma pozabljeno. Življenje bo zavozilo na solnčno stran! I seveda! Saj njemu že zdaj vse to ne prizadeva toliko bridkih ur, kakor njena, Bertina potrtost. Saj je res preveč nadloge zdaj, ko so ji odbili tudi prošnjo za enoletni bolniški dopust.
To je seveda Kambičevo maslo! Pa kaj bi se dalo tu ukreniti? Nič — seveda nič! Še pol leta mora ostati v službi, da dobi vsaj nekaj pokojnine in da dobi on pri tvrdki nekaj več plače. Saj so zadovoljni z njim tam. Saj bo vse — samo malo časa je treba še potrpeti! Seveda je ta beseda — potrpeti — od večnega ponavljanj a postala že zoprna, kaj zoprna — obupna! A le tega ne! Obupa ne! Berta, ljubljena ženka! Ženka!
Tudi on je že izčrpan, čutila je to in pritisnila njegovo dlan na svoje ustne. In še nocoj se bo moral odpeljati nazaj v Tržič. Pa še jezil se je z ljudmi, ki so ga napadli, komaj da je prišel z volišča. Kdo mu neki pere in streže? Ovratnik je strašno nemarno zlikan. In zavratnica je tudi že zelo ogoljena. Kako da ni mislila na to, da bi mu kupila dve novi! Pa saj si skoraj ne upa več na cesto ... Ali je kdaj slutila, da bo še tak boj za tega njenega Lojzeta?
Naslonil se je čez njeno ramo.
Rahlo ga je poljubila na lice, kjer je bila koža gladka in mehka. Dom ji je bil on in vse! Ali še ni prepozno.
On pa ji je v šali snel naočnike in jo naglo poljubil na konec nosu.
Utrnila je luč in se ozrla nanj.
Ali je bil srečen?
Sopel je globoko, a vedno mirneje, rahleje. Zelo pokojen se ji je zdel njegov obraz, ki je ležal kakor v globokem spanju poleg njenega na beli blazini. A on ni spal, le oči je imel zaprte — morda je pa le dremal?
Bridkost se je bila umaknila, zabrisala jo je nepričakovana, zagospodujoča želja moža, ki jo je osvojila vso. In zdaj je bilo vse nekako sproščeno in umirjeno. Napetost in groza sta se razblinili, se nekam razleteli.
S posteljne omarice je vzela njegovo uro in jo nesla k svojim kratkovidnim očem. Moj Bog — samo še kratko uro je do njegovega vlaka. In on mora iti še nocoj!
»Ali je že pozno?« je vprašal in zamežikal izpod trepalnic. »Ali ni preneumno, da moram zdaj vstajati!«
Saj mi je tako žal zate, ubogi moj prijatelj, da moraš že stran. Ali si nevoljen? Saj te razumem! In še njej je lezla nevolja v misli, pa jo je takoj zadušila, da bi ga še bolj ne težila.
»Res boš moral vstati, Lojze! Saj veš, kako je!« je dejala lahko.
On pa je trpko odvrnil: »Vem!« in se dvignil.
Ko mu je pospravljala stvari v aktovko, se je nenadoma spomnila. Žal, da je treba izgovoriti, le ko bi se on vsakokrat ob tem tako ne razburil.
»Lojze, prosim te, ne skoči mi v lase! Teh pet sto moraš vzeti s seboj. Porabil si za vožnjo in si nisi dal povrniti. Njej pa moraš pošiljati točno in brez odtegljajev. Ne kriči! Tiho!« Stopila je k njemu in mu zaprla usta z dlanjo.
Saj je molčal in vzel. Prevečkrat se je že branil in se prepiral z njo zaradi tega denarja, ki mu ga je vedno iznova dajala in ki ga je nazadnje le vzel, ko sta se že malo sporekla, preden ga je preprosila. Saj si sam ni več zapisoval, koliko mu ga je bila že dala. Kaj bi ji tudi zatrjeval, da ji bo vse pošteno vrnil! Kaj bi klel ta prekleti denar, brez katerega ni mogoče niti za silo živeti! Le žgoča bridkost je ob teh prizorih kanila vselej na njuno ljubezen in včasih se mu je zdelo, da se vračajo prve bridke ure njegovih študentovskih dni, ko je malone beračil. Prekleto trdo je bilo treba stisniti zobe! A to mora biti, če hoče doseči to, za kar se je preklal z življenjem. Noben boj ni lep in nobeno junaštvo popolnoma čisto!
Preden je šel, je še vprašal: »Ali imaš še moj revolver? Prodal bi ga lahko v Tržiču. Saj ga ne potrebujem!«
»Kaj ga boš prodajal! Take sile še ni! Naj le ostane tu pri meni ...«
»In ko bo vsega konec, mi ga boš dala nazaj. Na dan najine civilne poroke! Ali pa hočeš morda prestopiti v kako drugo vero?«
»Saj je vseeno, kajne?«
»Skoroda! Ka j bi se šla teater?«
»Ko sva tako poštena! Sicer pa, jaz nisem kriva. Vedno sem ti zabičevala, da sem prestara zate!«
»Mhm...« je brundal in se muzal. »Ti si tako neumna!« In oba sta se sproščeno in veselo smejala.
Ni ga spremila na postajo. Čemu bi hodila sama nazaj? Ob vratih njene sobe sta se zadnjič poljubila. Vrgla mu je roke okrog vratu in ga pritegnila k sebi, kakor bi se mu hotela obesiti okrog vratu kot težko, težko breme.
In ko so se ga držale njene ustne v trpki opojnosti, je čutil, da bi to utegnila biti sreča, vroča, vrtoglava sreča ...
Na postaji se ni zmenil za nikogar. Sam je hodil ob tračnicah navzgor in spet nazaj in predel nadepolne misli v bodočnost.
Zato ni opazil niti Vobachovega Karlija, ki se mu je očividno nastavljal in ki je odšel potem nekoliko pobit proti mestu, ko je bil Leben vstopil v vlak, ne da bi se bil ozrl nazaj!
Berta Dolinarjeva pa je bila spet sama.
Kaj naj bi bila drugega počela? Ulegla se je spet v posteljo, se zavila v odejo in izkušala zaspati. Zdaj se bo vozil skoraj vso noč, in zjutraj, ko pride domov, bo moral takoj v pisarno! Hladno mu mora biti v tem lahkem plašču. Takoj jutri bo kupila volne in mu pričela plesti telovnik. K Vobachovi Malči pojde, ta se razume na take reči. Ali je ne gleda Malči zadnje čase nekam postrani? Tudi ona? Morda pa vidi ona, Berta, samo strahove okrog sebe? Ko pa tako boli, tako neznansko boli ta prezir ... Utrnila je luč in odrinila knjigo, ki si jo je bila pripravila poprej. Hotela je zaspati in zaspala je, kakor zaspijo drugi ljudje — kaj bi tisto, če mislijo nekateri, da človek laže zaspi, če ima čisto vest! Samo da se zaspi! V dremavici je še z obema rokama objela blazino, potem pa je utonila v počitek.
V Podgorici pa so nekateri slavili današnji dan z govori in napitnicami, drugi so bili tudi pijani, a iz jeze, nekateri so se delali norca iz vseh skupaj, in nekaj malo jih je bilo, ki se za vso stvar še zmenili niso.
Zaprla je pismo, ki ga je bila napisala Lojzetu, in se spravila na korigiranje šolskih zvezkov. Otroci so bili kakor vedno tudi to pot zelo površni in prav nič izumjivi. Vse je narobe! In misli, še vse razgrete od besed, ki mu jih je bila napisala, so se upirale tej puščobi. Nekaj časa je delala mehanično, ko se naenkrat spomni, da je spregledala dve napaki, ki sta se skoraj v vsakem zvezku ponavljali. Proč z Lojzetom! Jutri mora prinesti zvezke v šolo in naloge morajo biti v redu korigirane; kajti Kambič bi utegnil revidirati, in ker si še nikdar nista bila prijatelja ...
Spočetka nevoljna, se je lotila posla, ki ga je bila dolga leta vajena in ki ji je polagoma zlezel v običajni tek. Zvezki na levi so se kopičili, na desni jih je bilo vedno manj, popravki, črte in podčrtane besede, kjer se rdeča tinta v zlato preliva, bodo izzvale ogorčenje, jezo, zabavljanje na cenjeno gospodično učiteljico in bolj malo sramu in kesanja. Je že tako!
Pisala je opombe, črtala in podčrtavala naprej in si napol glasno požvižgavala. Včasih je tudi pokimala z glavo ali pa se malo namrdnila.
Potrkalo je.
»Naprej!« Kdo bo vstopil? Kdo prihaja k njej? Ali se je njemu kaj pripetilo? Morda telegram? Bliskovito so švigala plaha vprašanja in prepletala misli, ko so se vrata odprla, in v sobo je stopila gospa Žnidarjeva, žena advokata doktorja Žnidarja.
Mala in zelo obilna dama, ki je slovela po svoji pobožnosti in histeriji, se je sladkobno prismehljala, in svileni trakovi, katerih je bilo vse polno okrog njenega vratu in ramen, so zafrfotali v prepihu. Izpod koketnega klobučka, okrašenega s podjetno zavihanim, živozelenim peresom, so, zastrte s pajčolančkom, z drznim pogledom vso sobo in njeno prebivalko premerile žive, ostre oči, katerih zlovešči blesk se ni ujemal s sladkim nasmehom ustnic.
Berta se je prestrašila. Domislek, da prihaja Žnidarica morda zaradi kakšne dobrodelne prireditve, se je takoj spet umaknil temni, plahi slutnji, da gre za nekaj drugega, da gre zanjo in za Lojzeta. Pogodila je.
Sicer se je gospa Žnidarjeva še nekaj časa potem, ko je bila sedla na ponudeni stol, lovila z raznimi opazkami o šoli in njenih nadlogah, saj je bila včasih sama učiteljica, a nazadnje je le sprožila pogovor, zaradi katerega je bila prišla sem, v to sobo, k tej gospodični Dolinarjevi, ki jo je hvalila kot zelo inteligentno in o kateri bi si noben človek ne bil mislil, da ...
»Kajne, da mi ne boste zamerili, gospodična Berta — saj vas smem tako imenovati, kajne? Vidite, kajne, da je dandanašnji svet zelo napak urejen, kajne? Ljudje se srečajo, se takole malo zaljubijo, so lahkomiselni, kajne, zgodi se malheur, in poročiti se morata, kajne? Potem, pa prideta polagoma na to, da nista prav nič drug za drugega, tista stvar se morda še ponesreči, in še večji malheur je tu, kajne?«
»Kolikor je meni znano, se je gospa Lebnova svojemu možu zlagala pred poroko, češ da je nosna!« je prekinila Berta trdo val prijazne zgovornosti.
»To sem vam hvaležna, da ste sami izrekli ime, človeku je tako nerodno, kajne? A da se vrnem k stvari — je že mogoče, da se je zlagala, morda pa tudi ne, saj morda sami veste, da ženska nikdar ne more z vso gotovostjo trditi, kako je! Saj veste, kajne, kako se nam lahko včasih pripeti, ko ne veste, ali ste se samo prehladili, ali pa se je kaj pripetilo!«
»Jaz nič ne vem! Kaj mi sploh hodite to pravit? Meni ni treba nobenih naukov! Jaz vem, kaj smem in česa ne smem. Kajne, milostiva gospa?« Zadnje besede so bile zelo zbadljive.
Milostivi gospe pa tudi ta ton ni zaprl sape. Vdano je zaprla za trenutek oči in bolestno prikimala, potem pa se je vnovič sladkobno nasmejala in dejala:
»Seveda, draga gospodična, da se nimam prav nobene pravice vtikati v vaše afere, a jaz sem prišla k vam, ne zaradi sebe, ampak iz krščanskih, iz čisto krščanskih nagibov. Glejte, draga gospodična, sveti zakon je zakrament, ki je neizbrisen, kajne? To je zveza med enim možem in eno ženo za vse žive dni ... Saj si prisežeta pred oltarjem, da ne bosta drug drugega nikdar zapustila, dokler ju Bog ne loči, kajne? Saj veste, draga gospodična, kako se kriva prisega pred sodiščem strogo kaznuje in kako je sramotna za krivoprisežnika samega kakor tudi za tistega, ki ga v to navaja! In isto velja za prelom prisege, storjene pred Bogom in ljudmi!« Milostiva gospa so končali in njih oči so prežale lokavo in škodoželjno, kar ni mogel skriti niti mili smehljaj, ki naj bi bil pomilovalen in sočuten. Oči so zgovorne. To bi bilo lepo, ako bi se nas naši zakonski možje kar tako od danes na jutri lahko znebili! Svete so meje naše oblasti in gorje vsakemu, ki jih poizkuša podirati. V tem smo si takoj vse edine in ne poznamo, kadar gre za to, nobene šale. Vse za eno in ena za vse! Da, gospodična Dolinarjeva, le premislite si dobro.
Berta Dolinarjeva se je samo smehljala. Čutila je vse, kar je bilo neizgovorjenega med njima, in danes jo je vse to že zabavalo.
»Ali, milostiva, kaj pomaga gospe Lebnovi, ako se jaz odpovem svojim pravicam do gospoda Lojzeta Lebna? Nje ne bo vzel nikdar več k sebi, tudi ko bi mene ne bilo!«
»Ali, draga gospodična, za zdaj vi niti ne mislite na to, da bi ga pustili, ali pa da bi se, kakor pravite, odpovedali svojim 'pravicam' do njega!« je pičila gospa Žnidarjeva zelo vljudno.
»Pustimo besedo 'pravice' rajši na miru! Vidim, da sem se tudi vam napak izrazila. No, in ko bi pustila jaz gospoda Lebna, kaj bi to koristilo gospe Lebnovi? Saj je vse zastonj, on ne pojde nikdar več k njej, niti ne bo dovolil, da bi prišla še kdaj ona k njemu!«
»Ah, draga gospodična, med zakoncema, ki sta toliko let v dobrem in slabem skupaj preživela, bi se tudi to kaj kmalu uredilo. Vse je odvisno od vas, kajti gospod Leben si zdaj že šteje v dolžnost, da se čimprej loči od svoje žene in se poroči z vami, ker vam je uničil dobro ime in sploh, ker je šel predaleč. Zdaj vas tudi ne bo pustil, ako bi mu bilo tega svojega koraka že žal!«
»Mrha, tako me hočeš ponižati, take strupe si pripravila zame!« si je mislila Berta, medtem ko je malomarno gledala mimo svojega »obiska« skozi okno. Potem pa je vprašala suho, kakor je izpraševala svoje šolarje:
»Ali vas je gospa Lebnova poslala k meni?«
»Da, draga gospodična, gospa Francka je bila snoči pri meni in se jokala, da je omedlela in da je moral moj mož teči v apoteko po kapljice. In ko se je zavedela, je rekla, da pojde k vam in vas na kolenih poprosi, da ji ne vzamete moža ... da!« In gospa Žnidarjeva je segla v torbico, da poišče žepni robec.
Še nedolžni otročiči bi morali biti v tej komediji! Berta se je trpko nasmehnila in dejala: »Pa kako da ji je naenkrat toliko zanj? Saj je njemu samemu in drugim zatrjevala vseh osem let, da ga ima le iz usmiljenja!«
»Moj Bog, gospodična, tega nikar ne verjemite! To vam pravi gospod Leben le zato, da bi se ne vznemirjali — kaj se v teku let med zakonci vse ne govori! Saj gospa Francka to sama uvidi in pravi, da bi mu po tej izkušnji bila najpokornejša, najnežnejša žena, umrla bi zanj, pravi in grozi, da bo skočila v Dravo še tisti dan, ko bo izrečena ločitvena sodba. Ona pač ne privoli v ločitev, in če jo bodo ločili šiloma, si vzame življenje. Kajne, gospodična, tega bi vi vendar ne hoteli, kajne? Saj sem jo tolažila, saj sem ji rekla: Gospodična Berta ni takšna, kaj pa vi veste, morda pa sploh ni tako! Oh, pa je rekla; 'Ko bi vi vedeli,' je rekla, 'saj sem že zadnji dve leti čutila, da nekaj ni v redu z njim. Bedel je vse noči, če pa je spal, je spal tako nemirno in mrmral in govoril v spanju.' Ah, ko bi vedeli, gospodična, kako uboga je ta žena. Jokaje mi je pravila, kakšne nesramne stvari jo izprašujejo na sodniji in kako je on, gospod Leben, osoren z njo. Prisiljeno je surov, pravi ona, saj ga poznam, saj ni bil nikdar takšen, a on se me pač mora znebiti, zdaj, ko je že enkrat pričel ...«
»Hvala vam, milostiva, zdaj sem dovolj informirana!«
»Kajne, gospodična, da si boste premislili in mi sporočili? Vem, da vam je to težka žrtev, a pomislite, nesrečna žena vam bo do smrti hvaležna za to!«
»Ali ni vaš gospod soprog zastopnik gospe Francke Lebnove?«
»Da, moj mož jo zastopa, to se pravi, on jo brani oziroma on brani zakonsko vez ali kako se temu že pravi, saj veste, kajne? A to se ve, da nimam jaz z njegovo pisarno prav nič opravka in da mu niti znano ni, da sem šla k vam. Saj me razumete, to je popolnoma privatno in neobvezno, kar mi poveste! To se pravi, kar bi mi hoteli odgovoriti!«
Oči za debelimi lečami so bile utrujene. »Pisala vam bom!«
»Samo eno besedo, gospodična!« je prosila njena mučiteljica.
Eno besedo. Nedavno je bila slišala, kako je dejal mlad trgovski potnik čedni prodajalki v Gobčevi trgovini. »Ein Wort ist manchmal ein Luxusartikel! Da, beseda ni misel, za katero nihče ne ve, ki je ne more nihče obračati in uporabljati!«
»Ne morem, še ne!«
»Ah, gospodična ...« In Žnidarjeva je poskočila in jo hotela menda objeti ali kaj. Berta se je mirno okrenila in stopila k oknu. »Oprostite, milostiva, ne morem!«
»Oh, oprostite, gospodična, kajne, saj mi boste pisali, kajne?«
In nazadnje je po zelo lažnivih poslovilnih ceremonijah in cikanju na skorajšnje svidenje odšla.
Še isti večer mu je pisala. Raztrgala je prejšnje pismo in napisala drugega. Saj mu ni pisala nič novega, On je dobil najmanj že pet takih njenih poslovilnih pisem. Slovesa pa le ni bilo. Zato tudi Berta ni prav verjela svojim lastnim besedam, ki jih je morala šele zbirati, da bi bile bolj prepričevalne. Na koncu so se ji orosila stekla na naočnikih in morala jih je brisati. Ob tem je kanila solza na papir in zabrisala besedo »poljub«.
Gledala je na posteljo, na kateri je sedel še pred nekaj dnevi. Njegov plašč in klobuk sta ležala poleg njega, kakor ju je po navadi vrgel, kamor je bilo. Zdaj pa je bila postelja lepo gladka in pospravljena. Ein Wort ist manchmal ein Luxusartikel! Da, kar prazno je bilo tu brez njega, in stokrat lepši in prijetnejši je nered z njim, kakor ta pospravljena, čedna udobnost brez njega.
Ah, saj ne bo nič! Otresala se je strahov, ki so se spet hoteli priplaziti. Saj jih ni teh strahov, saj jih je razgnala tista ura, ko je bil tu pri njej. Takrat se je tudi za vedno razpršila mora, ki jo je bila skoraj pritisnila ob tla. Nič ni!
Ko je iskala po predalu znamko, je našla pod šopom papirja njegov revolver! Aha — tu je! Vzela mu ga je bila nekdaj, ko ji je prav otročje grozil s smrtjo. O, kje je že to! Potem se mu je bila prvič uklonila. Eno samo noč je prejokala v svojem življenju, in to je bila tista noč potem! Kako se je vse izpremenilo! Človek je bojazljiv kakor mačka!
Lepo je položila revolver nazaj in poiskala znamko. Še tisti večer je nesla pismo na pošto.
Peti dan potem še ni bilo odgovora, ki bi bil moral priti najkesneje že dan poprej.
Na preprostih, v olju natisnjenih slikah, ki jih kmetje in mali ljudje radi kupujejo, vidimo srce Jezusovo, iz katerega žari plamen, ovito s trnjevim vencem. Ko bi tiste bodice res pikale v živo, bi izzvale morda takšno bolečino, kakršno izzovejo dvomi, ki kljujejo v človekovo ljubezen.
V Bertinih očeh so goreli mrzlični plamenčki, kakor da bi se vdajala kokainu. Pa je le še čakala na Lojzetov odgovor.
Njej so polzele minute počasi in težko, Podgorica pa je živela kakor vedno tja v božji dan, nič prehitro, nič prepočasi.
Dva arestanta, kmet Pipuš in potepuški Tinček, bi bila morala pri sodniku drva žagati. Ker pa ni bilo nobene žage pri hiši, je moral iti paznik ponjo, medtem sta pa gospoda arestanta šla za kratek čas malo tja doli v Šmonovo gostilno. Iskali so ju po vsej okolici, orožniki so se podili za njuno dozdevno sledjo do svetega Filipa, sodnik je pa rjovel nad paznikom, ki se je izgovarjal, da mu še nikdar ni nobeden ušel in da bosta že prišla nazaj.
Podgorica je s tem imela svojo senzacijo, ki se je žal prekmalu končala, ker sta prišla ubežnika še tisti večer v ječarjevo kuhinjo in pijana kakor čep zahtevala, da ju paznik spet lepo zapre tja, kamor spadata.
Podgoriški politiki so se spet umirili in prihajali v svoje običajne gostilne, čeprav so jih za dni volitev morali bojkotirati, osebna in načelna nasprotstva so se polagoma izravnavala, zabavljali so le še nekateri stalni zabavljači, in tudi ti le za hrbti in po ovinkih.
Polda Krančan je »gšeftal« naprej, pri Marnu so zborovali »večerničarji« kakor poprej, Schieberjeva in Bendetova sta si imeli dosti povedati, fantje in dekleta so se jezili nad vremenom, ki se je nagibalo vedno bolj na zimo, in otroci so pričeli govoriti o Miklavžu in parkeljnu.
V časopisih pa so pisali o zvočnem filmu, in Podgoričani so mu prerokovali sijajen polom, kar so v svoji presenetljivi dalekovidnosti trdili že pred petdesetimi leti o železnici.
Šesti dan še vedno ni bilo pisma.
Vsekakor je zelo nespametno začenjati s petintridesetimi leti take komedije, kajne, Berta? Kaj si boš dopovedovala take sentimentalnosti, kakršna je ta, da v tvoji rodbini ženske nimajo sreče! Mati ni bila srečna v zakonu, stara mama ni bila srečna v svojih dveh zakonih, in tudi ti ne moreš imeti sreče. Pozno si začela, to je vse! Kaj ti je pa tudi bilo treba tedaj, ko si bila že na trdnih tleh, ko si se le malo dolgočasila, sicer si se pa lahko vsem in vsakemu porogljivo smehljala v brk, podirati svoj obrambni zid in zdrkniti na »poševno ravnino«? Človek pa ni nikdar svoboden in beseda je včasih luksus! Zelo ne važno je, ali eksistira Berta Dolinarjeva ali ne! To je že res! Za druge namreč! Zase ne! In za gospo Francko Lebnovo tudi ne, še manj morda za gospoda Lojzeta Lebna, ki živi v »pregnanstvu«. Bog ve, ali je ta revolver nabit ali ne. Morda je treba samo pritisniti na ta jeziček, in vse je fuč, vsega konec! Rajši ne!
Kdo bo zmagal? Ti grdo življenje ti, da se je treba kar klati na nož, na življenje in smrt. Pa Lojze ne pojde nazaj k oni! Prav gotovo ne! Morda pa le? Morda pa se je le prav otročje igral in pretvarjal, ko se je hotel počiti!
Vsekakor je malo prepozno streljati se kot šestintridesetletna žena. Da — žena! Sicer je gospa Lebnova tudi žena, a ona je še nekoliko mlajša in ima še pravico do skoka v Dravo.
Stala je pred ogledalom in merila v levo sence. Saj ni nabit? Kaj pa, če je?
Streslo jo je po vsem telesu, mravljinci so ji zagomazeli po hrbtu, in počilo je.
Res je počilo.
Našli so jo pod toaletno mizico, ki jo je potegnila s seboj, ko se je zvrnila. Naočniki so razbiti ležali pod posteljo. Lice je bilo hudo spačeno.
To je bilo že več ko senzacija!
Ženske so jokale in dame so javkale, otroci so se prestrašeno izpraševali, moški pa so pametno razpravljali.
Ali pojde duhovnik za pogrebom? Kaj pa pravi Lebnovka? Ali je on že zvedel? Ali je res, da mu je Vobachov brzojavil? Ali je res, da se je ustrelila kar v nočni strajci?
Ooooooooooooo!
»Kdo bo pa plačal pogreb?« je vpraševal grobar, ko so mu naročili, naj izkoplje jamo.
Gospodična Pepica Šribarjeva je molila k Bogu za njeno dušo in dekan ji je obljubil, da pojde za pogrebom. Hipna duševna zmedenost! Seveda!
Lebnov odgovor je bil že pred tremi dnevi prišel v Podgorico, a niso ga mogli oddati, ker so ga bili mladi poštni uslužbenci prebrali, pa so pri odpiranju pisma poškodovali ovoj.
Ko je bila že eno noč mrtva, je prišlo drugo pismo, ki so ga morali vrniti piscu. To pot ni prišlo nikomur na misel, da bi ga čital.
IX.
[uredi]Somračno je v sobi. Na tleh pred pečjo plahutajo odsevi plamena. Zunaj pa sneži. Prav na gosto se vrte snežinke mimo okna nizdol. Ponoči je že snežilo in vse jutro do poldneva. Pod večer pa je spet pričelo. Prve dni drugega tedna, v torek ali v sredo, bo že Miklavževo. Kaj mu le prinese Miklavž? Oh, ko bi bilo že pri kraju! V dveh, treh dneh se mora odločiti. Še štiri in dvajset, šestdeset ur čakanja zanj, ki ni znal nikdar čakati. Ali bi šel v bolnico? Saj je za nič! Sušec ga je že davi telo pomilovalno odslovil. On je seveda najbrže sam asistiral pri porodih svoje žene! Živci, živci! Ves svet kriči: »Moji živci, nervoza, nervozen sem!« Vsak hlapec je že nervozem, le doktor Sušec ni.
Vrata v spalnico so bila priprta in svetel trak luči je tekel od vratnih podbojev do zofe tam v kotu. Ondi je bila teta Malči in nekaj pospravljala po predalih. Anamarija jo je bila naprosila, naj ostane tukaj pri njem, medtem ko bo ona v bolnici rodila svojega prvega otroka. Njej, njegovi Anamariji, še na misel ne pride, da bi se moglo kako huje izteči. Ali pa ga ni hotela mučiti s takimi strahovi. Kroajžna je, silno korajžna in vdana ta njegova žena, ki že nekaj mesecev nima druge misli kakor na dete, ki ga pričakuje. Fantek bo! Boš videl, Janko, da bo fantek! Krstili ga bomo za Miklavžka, saj ga bo Miklavž prinesel! Zdaj bo še majhen in ubog, samo vekati bo znal, a pozneje, ko bo znal govoriti, bo klical »Ma-ma-ma« in »a-ta-ta!« Boš videl, Janko, kako bo čeden in pameten moj fantek! In mamica mu bo pela, zjutraj mu bo pela, ko ga bo previjala, in potem, ko ga bo nosila okrog, ko ga bo zibala in bo fantek papcal, mu bo govorila, potem pa mu bo spet pela mamica, da bo sladko zaspančkal mali Miklavžek. Pela mu bo: »Kam greš od doma, mamica, mamica, mamica?« In tisto: »I-u-e-o-a, naše muce ni doma. Naša muca v šolo šla, v šoli je tepena b'la.« In ko bo fantek večji, ga bo mamica učila pesmice na pamet, kakor na primer tole:
»Naš Franček
Pijanček
klobuček zapil,
domov it' ni hotel,
še tepen je bil.
Je žena regljala,
hudo ga zmerjala.
'Žena, v kot!
In fantek bo poslušal mamico in z drobnimi prstki brbal po njenem obrazu, jo vlekel za nos in ji mršil lase. In fantek bo ves mamičin, in mamica vsa sinčkova.
Take samogovore je moral poslušati po cele ure. Potem je po navadi malo ugovarjal, ji nagajal, ko je šivala srajčke, čepice in robila pleničke, in jo naganjal spat. On sam je šel zvečer še v gostilno. K Marnu ali Vobachu, a vselej, kadar ga dolgo ni bilo domov, je še bdela v postelji in se naredila, kakor bi se bila prav tedaj zbudila.
Samo enkrat, ko je bil zelo vinjen, je bila še zjutraj vsa objokana. A kaj naj bi sedel ves večer doma? Saj je že tako bilo dovolj dolgočasno. Vedno isto! Hvala Bogu, da se je potem najavil otrok – Anamarija se ni več pritoževala. Sedela je in šivala in bržčas mislila le na svojega otroka in prehodila z njim vsa leta do mature ali pa še dalje. Poprej, ko je bila še zaljubljena vanj, si je od svoje borne plače kupovala blago in si sama krojila obleke, da mu je ugajala. Zdaj si ni več kupovala oblek za na cesto in za veselice. Le doma je bila vedno čedna. Zjutraj, ko se je prebudil, mu je prinesla kavo na posteljo. In v tem je bila ena njenih glavnih vrlin, da je bila že umita in oblečena v čedno domačo haljo, lasje pa je imela zavite v pisano ruto, ki se ji je prav lepo podajala. Janko Povoden je iz svoje zdravniške prakse dovolj dobro spoznal zanemarjena, nepospravljena stanovanja in zatohle spalnice, da je človeka kar dušilo, če je vanje stopil. Zato je cenil njeno skrbnost.
Življenje je postalo zelo tiho in mirno. Ako bi ne bilo te večne borbe s Sušcem, bi bila lahko prav zadovoljen in bi si bil sčasoma priredil še lep trebušček.
Kako se bo le zdaj to izteklo? Šele nocoj ga je pričelo skrbeti ko je ni bilo več v stanovanju. Sama je bila odšla opoldne v bolnico, in on ni nič vedel, da je bila tam, dasi je imel do kosila tam opraviti. Šele ko je hotel oditi, ga je bolniška sestra ustavila ob vratih.
Prvo, kar mu je potem žena rekla, je bilo to, da bo moral iti k Marnu obedovat. Potem je še govorila o novi služkinji, ki jo bo treba poiskati, in kakšna naj bo. »Kar k teti Malči stopi, Janko, saj ti ni treba prositi, ona že ve in ti bo v vsem ustregla. Pa nikar se ne jezi, da boš imel nekaj dni gostilniško hrano, saj mi je sami žal, pa saj veš, kako je. Teta Malči tudi ve, kje in kako imam spravljeno perilo, ona ti bo vse uredila.«
Tako je govorila, kakor bi odpotovala za nekaj dni. Le v očeh ji je bral njeno veliko ljubezen do njega in nemir, v katerem sta se križala radost in strah pred najbližjo bodočnostjo.
Rekli so, da ga obveste, in sušec ga je popoldne poslal domov, ne da bi bil rekel kako tolažilno besedo. Saj je že večkrat trdil, da včasih na uro, na pol ure natančno lahko naprej pove, kdaj bo ta ali ona ženska rodila. Seveda on – pri tej svoji praksi!
Zunaj se je tem vedno bolj gostila, kako komaj razločljive sive niti so padale snežinke mimo okna. Bele strehe so se svetlikale tam zunaj, in samo okrog onegale vogala je treba stopiti, pa si pred bolnico.
Ali že trpi? Ali bo vpila? Sicer je pa mogoče, da je že vse srečno prebila. Zakaj ga ne obveste? Saj so mu bili obljubili! Morda si pa misli strežnik, ki ga je bil šele včeraj nekoliko ozmerjal: »Eh, saj bo dedec dovolj zgodaj zvedel!« Sicer ni njegova navada, da bi kričal nad ljudmi, a snoči je bil že tak dan.
Ah kaj, saj je Anamarija zdrava ženska! Lani proti jeseni je bila štiri dni bolna. Kaj bo to! Angina! Roditi otroka pa prav za prav še bolezen ni. Saj je ženska! Kaj bi tisto polpreteklo čvekanje, da je vsaka porodnica z eno nogo v grobu! Saj skoraj ni verjetno, da bi nastopile kakšne komplikacije, saj je zdrava, saj je nosnost tako lepo prebila.
Ali bo postal oče?
Zatrepetale so mu ustnice, zgrabilo ga je za goltanec in ga dušilo. Kako bi se rad zjokal!
Ah, kakšno je to človeško življenje!
Poklical je teto. Ali ne bo opazila, kako mu je? Ali ni bil njegov glas, ko je klical, nekoliko hripav? Ej, kaj! To so živci! No, ko bo vsega tega konec, si bo treba vzeti dopust, pa bo.
»Ali ste lačni, gospod doktor?« je vprašala tetka Malči. Drobna in skromna je stala pri vratih. Ali nima objokanih oči? Čudovita je ta njena prijateljska ljubezen do Anamarije. To je skoraj tako kakor materina ljubezen do edinega otroka.
»Nisem lačen in bi tudi ne mogel jesti zdaj, tetka! V bolnico mislim iti pogledat. Takoj bom nazaj. Saj ostanete tu, kajne?«
Tetka je pokimala in se nasmehnila. Tako čudno se je nasmehnila, kakor bi hotela reči: »Kako si moreš sploh misliti, da bi ne ostala tu?«
»In če hočete, tetka, pa nama napravite kaj za večerjo. Bom pa z vami jedel.«
Ko je odšel, je šla tetka v kuhinjo, kjer je bila Anamarija, preden je odšla, za silo vse pospravila, da bi ne bilo treba nikomur pospravljati za njo.
S težavo je zakurila. Tresk ni bilo in tudi nobenega drobnega polenčka. Bog ve, kje ima Anamarija sekiro! Bo treba pa kar z velikim kuhinjskim nožem razklati nekaj polen. Mehkih drv tudi ni! Morda so v drvarnici.
Ali bi ne bilo najbolje, ako bi stopila tja k Vobachu po katero izmed dekel? Kaj pa, če pride Povoden medtem domov in je ne dobi doma? Svojega ključa najbrže tudi nima.
Zeblo jo je v prste, ki že dolgo niso bili več vajeni takega dela, in tako neprijazne, puste kuhinje. Doli pri njej je vse tak lepo toplo in udobno, kar pripravljeno, da primeš v roke, kar potrebuješ. Seveda, ta dva sta še mlada in plača je zelo skromna.
Nagajal ji je tudi štedilnik, ki je bil majhen in za nič. Dvakrat ji je ogenj ugasnil. Nazadnje je le zagorelo. Tetka si je ogledovala boleče roke. Zadrla se ji je bila treska v prst in z nožem se je bila urezala v dlan.
Potem šele je začela iskati in stikati po predalih in v mali shrambi. Nekaj mesa je imela Anamarija pri hiši. Menda ga je bila še davi prinesla od mesarja. Napravila bo panirane zrezke, kompot in čaj.
To je dobro, da je nekaj opravka, ji vsaj ne bo treba toliko premišljevati.
Na hodniku je stal primarij dr. Sušeč razkoračen pred vrati svoje ambulančne sobe.
»Le počasi, gospod doktor! Kam pa tako naglo? Saj ne gori!« Oh, ti presneti dedec, da ga je moral prav tu dobiti! Kaj pa dela sploh ob tej uri v bolnici? Ali je morda že opravil pri Anamariji? In kako mogočno stoji! Samo da mu pokaže, kdo je on in kdo je v primeri z njim kak doktorček Povoden.
»K ženi moram!« je odgovoril Janko kolikor mogoče mirno, ne da bi se bil ustavil.
»Počakajte!« Nato se je morl Povoden ustaviti. Sušec pa je pogledal mimo njega na tla pod okna, poklical strežnika in zakričal nad njim, kako si drzne puščati toliko smetja v grelcih centralne kurjave. Potem je oštel še operacijsko sestro, ki je prišla slučajno mimo, in ji očital, da je pustila po dopoldanski operaciji še pol nesnage na tleh, ko je v resnici morda našel komaj neznaten kosmiček okrvavljene vate v kakšnem kotu. Sestra Prudencija je odšla vsa zardela, in še Janku je bilo, kakor vselej ob takih priložnostih, zelo nerodno.
»Gospod doktor, kdaj boste pa napisali poročila za higienski zavod? Ali naj jih spišem sam, ko imam toliko časa? Tega tu notri bi tudi vi lahko zaklanfali, sestra ga bo pa prevezala!«
To je bilo toliko, kakor: zdaj ostaneš tu in ne pojdeš k svoji ženi, dokler ti jaz tega ne dovolim ali pa vsaj dokler sem jaz še tukaj. Za mojim, hrbtom pa delaj kakor vedno, kar si ti zdi prav!
Janko je šel v pisarno, se tam slekel in oblekel belo haljo in v mislih hodil po Suščevem licu. Ta prekleti tiran! Ta vrag bestialni! Samo da njegova obvelja, pa ti bo pohodil človeka! Kaj njemu, da hočeš biti človek, da hočeš k svoji ženi! Da hočeš za vraga vedeti, ali si oče! In nobene sestre ni blizu! Prav gotovo si ne upajo ali pa jim je kar naravnost prepovedal. Morda pa je katastrofa blizu? Morda mu neče povedati in ga neče plašiti. Ah kaj, ta človek ga samo draži in sekira, zato da mu pokaže stokrat, tisočkrat: Jaz sem nekaj, ti si pa pritlikavček!
Vrata v pisarno so se odprla.
Seveda — on!
Saj tudi nihče ne odpira tako vrat kakor on! Kakor da so ta vrata in vse, kar on prime s svojo roko, le zapah, ki mu ga je treba izlahka odriniti, da mu je prosta pot, kamorkoli si je želi.
Janko se nalašč ni okrenil. Osorno je vprašal: »Kdo je?« »Kaj, ali res ne veste, da sem, jaz? Seveda ste vedeli, kajne?«
Janko se ni obrnil in je molčal. Pa je prišel Sušec tik do njega, potegnil luč prav nad pisalno mizo, tako da je bila v sobi prijetna poltema.
Povoden si ni znal več pomagati. S trepetajočimi usti in ves vroč se je uprl temu človeku, temu tiranu: »Čemu se norčujete, čemu se igračkate z menoj kakor mačka z miško, vi ...?« je bruhnil iz sebe.
Sušec pa je komaj dvignil obrvi. Potem pa se je le malo nasmehnil in po širokem njegovem licu se je razlezla dobrota.
»Vi ste še mladi! Zelo mladi! Nekaj ur boste še počakali, pa boste oče. Zakaj hočete videti svojo ženo, saj ste videli že toliko porodov, in ona ni nič lepša od vseh drugih. Sicer pa vi nimate niti čisto dobrih živcev! Vi mladi sploh ne znate varčevati ne s svojim zdravjem, ne s svojo pametjo! Živci, moj dragi, in pamet brez besed — sicer vas pa vaša ženka, ki je mnogo močnejša od vas, niti neče videti! Zakrpajte rajši onemu tamle kožo na glavi, pravi, da je tako neumno padel, pa se je menda le pretepal!«
Šel je spet, in Janko se je okrenil in zrl za njim. Saj kar izziva ta njegov široki, trdni tilnik! Ves ta samozavestni, trdi človek je živo izzivanje! Saj mu ne moreš biti prijatelj! AIi si mu najhujši, najstrupenejši upornik ali pa njegov brezmejno vdani podložnik! Bodalo bi mu sunil v hrbet, a on bi čutil tvojo namero in te z dvema besedama vsega razdvojil, da bi mu skesan poljubil dobre roke.
Ko se je vrnil Janko čez dobre pol ure spet v pisarno, je ondi stala k pisalni mizi primaknjena manjša mizica, na njej pa okusno servirana večerja in steklenica vina. Še na cigarete niso pozabili! Dvignil je pokrovke s krožnikov, in jed mu je prijetno zadišala. Bil je zelo lačen.
Ko je pojedel, si je natočil še vina. Okoli pol devete ure mu je prinesla sestra Vincencija blazino in odejo in postlala na divanu.
»Saj ne bom spal, sestra! Kje pa je gospod primarij?«
»Domov je šel — oh, Bog obvaruj, gospod doktor, vi ne smete iti gor. Saj ni šel domov, zgoraj je. Na številki šestnajst sedi pri tistem starem diabetiku in se pogovarja. Menda čaka tudi on. Strogo nam je zapovedal, da vas ne smemo puščati gor.«
»To mi boste vendar smeli povedati, ali kaj ječi?« je vzkipel Janko.
»Gospa je zelo mirna in sploh ne ječi! « je rekla sestra in pospravljala posodo.
»In to naj vam jaz verjamem?«
»Prosim, gospod doktor ... «
»Seveda! Oprostite, cenjena sestra! Saj vem, da redovnice ne smete lagati. Pa, ali mi niste malo poprej rekli, da je šel domov? Zdaj pa pravite, da ni šel. Kar izginite — pustite me pri miru!«
Šla je. Menda je bila zelo užaljena.
Čemu sploh vse to! Čemu te komedije! Saj bi človek znorel. Natočil si je še vina in ga izpil na dušek.
Potem si je pripravil statistične liste o nalezljivih boleznih. Nekaj mora vendar početi!
Bog ve, ali je resnica, kar je slišal v teh letih govoričiti po mestu o Sušcu. Saj niti ne ve več, kdo mu je pravil, da je imel zelo trpko mladost. Mati mu je bila baje postrežnica nekje v mestu ali celo natakarica. On sam seveda nezakonski otrok, in sicer ne edini. Da je bil študent, ko so pripeljali mrtvo mater, ki jo je dohitela smrt pod nekim vozom. Da se mu je ljubica baje spečala z nekim falotom in potem poginila kakor bedna žival v neki graški bolnici. Bog ve, ali je vse to res?
V Podgorici imajo ljudje dosti časa in dosti veselja do takih govoric. Zvedo pa tudi vse. Saj so pred leti celo od nekod zvedeli, da je imel v Ljubljani zaročenko, ko vendar ni nikomur pripovedoval o tem. Morda je pa res tudi, kar govore o Sušcu.
Loteval se ga je spanec in oči so mu lezle na drobno. Ali mu je bil primarij natresel česa v pijačo? Sicer ni bil nič opazil, pa kdo ve! Temu človeku je vse podobno.
Ko se je prebudil, je stala sestra Prudencija poleg pisalne mize in se smejala. Meda ga je ona zbudila.
»Hudiča, kaj pa je?«
»Čestitam vam, gospod doktor, in vam želim mnogo sreče! Sina ste dobili!«
»Haj, ti čenča dolga, – hvala – hvala – hvala« Stol je zropotal na tla, razmršen in kakor nor je begal po hodniku, se pognal po stopnicah in odprla vrata.
»Počasi, le počasi! In tiho!« Seveda – gospod general stoje kakor straža poleg postelje. Vse so bili že pospravili, preden so ga poklicali. Le po lizofornmu še močno smrdi!
Nekaj je šepetala, ali pa je le pregibala ustnice? Njegova mala Anamarija se je smehljala in vsa izmučena in potna nekaj šepetala …
Sklonil se je k njej, da bi jo poljubil. Ali ga ni že držal Sušec! Pa kar za ovratnik ga je potegnil nazaj. »Pozneje, moj dragi! Tu si oglejte vašega punklja!« Seveda – rdeč novorojenček – njegov sin!
Zmedenemu mu ga je vzel Sušec iz rok in dal babici, ki je važno in smehljaje se stala na drugi strani postelje.
Porodnica je iztegnila roko po odeji. Prijel jo je in jo poljubil se pričel jokati v njeno dlan.
Vrata so se nekoliko brezobzirno zaprla. To je bil pa on – odšel je! Janko je dvignil glavo. Babica si je dala opravka tam na drugi postelji. Menda je previjala otroka.
Anamarija pa ga je gledala, tako čudovito svetlo ga je gledala in solze ni bilo v njenih očeh. Ona je gledala kot zmagalec in samo njega je gledala. Kako je morala biti srečna! Še vse drugače srečna ko on. In ona je bila njegova žena. Prav za prav je on niti poznal ni. Te sreče še nikdar ni videl v njenih očeh, na njenem licu. Ob tej sreči on ni ogel imeti svojega deleža. To je bila njena, edino njena sreča.
In on se je čutil ob njej prvič zelo puhlega in neznatnega.
»Pojdi!« mu je tiho rekla. »Pojdi in bodi vesel! Jaz bom zdaj spala.«
»Psst!« ji je zažugal v šali, še preden je šel. »Jutri zjutraj bom tu, ko se prebudiš …«
In ko se je okrenil pri vratih, da bi jo še enkrat pogledal, je ona gledala tja proti postelji, kjer je dvignila babica otroka v svoje naročje.
Sušca že ni bilo nikjer več. Vse je bilo tiho in mračno. Mirno je šel v pisarno, se tam oblekel in odšel. Pod obločnico pred vhodom je pogledal na uro. Pol enajstih!
Nehalo je snežiti in zrak je bil lahek in svež. On pa je bil ves nemiren in žareč. Kakor da je vročičen! Ah – čudno je to, tako zelo čudno! Kam bi šel? Najrajši bi tekel, kaj metal ali pa se kako drugače zgibal. Nekaj čudnega je tako živo veselje, ne more se reči veselje – drugače je to, kakor da bi se vlilo vanj še eno življenje, kakor da so v njem podvojene sile, ki ne vedo, kam bi. Nič misli, niti ene razločne, trdne želje, le nekaj kaotičnega, prekipevajočega čuvstva …
Na vogalu toliko da ni trčil ob moškega. Spoznal ga je šele, ko je oni šel brez besede mimo. Poklical ga je.
»Majhen! Rodil se mi je sin! Zdrav, in ona tudi!«
In Majhen je naglo stopil k njemu nazaj, nekaj zamrmral in mu stisnil roko. Janko se je moral nasloniti malo nanj.
»Veš, Vlado, to je nekaj čudnega. Prav čudno je – pa saj boš menda še sam doživel.«
Potem sta šla v Vobachu. Tam so bili še drugi, ki so mu čestitali, ga objemali in naročali kar zaporedoma.
Strašno je bil pijan, ko ga je peljal Majhen pozno po polnoči domov. Pili so tudi šampanjca. Oni so se še zdaj tam kričali; kajti to je še Majhen vedel, da to ni bilo več petje, dasi je bil tudi on pijan. Saj je ves čas objemal Janka in mu pijano pridigoval: »Ta tvoj sin naj ti bo blagoslov tvojega življenja – da – blagoslov naj ti bo! Jaz sem itak izgubljen človek! Da!« In neprestano se mu je kolcalo.
»Moj Bog, kaj je to?« je vzdihnila teta Malči, ko sta se priropotala po hodniku. Kaj se je zgodilo? Moj Bog – Anamarija?
Do poli treh po polnoči je čakala v molitvi in strahu, da sta ji prišla dva pijana dedca povedat, da je eden od njiju že ob poli enajstih zvečer postal srečen oče in da je bil v tem veselju popolnoma pozabil nanjo.
Tam na štedilniku je stala sparjena in zažgana večerja, ki se je ni bila dotaknila.
Ko je šla domov, je tiho jokala, in vendar ji je bilo srce mnogo lažje.
Anamarija je umirala.
Pred tremi dnevi je še čakala zjutraj Janka, ko ga tako dolgo ni bilo. Gotovo je pozno zaspal revež od samega veselja in zato ni mogel izpolniti obljube, da bo prvi tu.
Kaj je bilo vse še pred tremi dnevi! Pred tremi dnevi se je pričelo novo življenje.
Zdaj pa hoče biti vsega življenja konec.
Le umreti ne – oh, le ne umreti! Zdaj pa ne – le umreti ne! Ali niso noge otekle? Ali ne postajajo prsti tako čudno modri?
»Glej, Malči, poglej moje noge! Ali se ti ne zde tako čudno otekle? In glej, kako mi je vroče! Kje je Janko? Janko – Janko!«
»Saj pride, Anamarija, on še spi – vso noč je bil tu pri tebi!«
»Tu je bil, praviš? Saj je menda res bil! Veš, jaz ga nisem videla. Daj mi fantka!«
Še včeraj zjutraj je pravila fantku, kaj vse ga bo mamica naučila. Kaj vse bo fantek imel. Zajčka in petelinčka in muco, in zdaj, dokler bo še tako majhen in revček, se bo vozil v lepem vozičku na mehki blazinici …
Nič se ni jokala, gledala je svojega sinčka in ni hotela verjeti, da sinček ne bo imel mame. Saj ga ima mamica tako rada, samo njega ima rada in atka.
»Kje je Janko? Zakaj ga ni?« je zavpila.
Vstopila je sestra, le sestra Vincencija je prišla.
»Ni ga atka, fantek! Ni ga še – kliči atka, Miklavžek, kliči ga!«
»Prosim!« je plaho rekla sestra Vincencija in hotela vzeti dete v naročje.
»Pustite mi fantka, fantek je moj!« je Anamarija rezko siknila in svetle, modre oči so se jezno zasvetile.
Doli v pisarni je sedel Janko na zofi in sušec je stal pred njim.
»Morate, gospod kolega!« je ukazal Sušec.
'Gospod kolega', mu je rekel. Prvič mu je rekel 'gospod kolega'. Menda iz usmiljenja!
»Ne morem! Ne morem!« je ječal Povoden in tiščal obraz v dlani. »Vi ste že predsnočnjim vedeli, kako je, gospod primarij! Vi ste vedeli, da ni pomoči!«
»Jaz sem vedel! In kaj za to, če sem vedel? Pomoči ni! Čemu bi vam bil pokvaril še ta dva dneva?«
Kakšen človek je to bil, kakšen človek! Molčal je. Znaj je molčati, ko se je on ukvarjal s smešnimi diagnozami, ko sploh ni hotel verjeti vedi, ko je verjel njej, ki mu je pravila, da ji nič ni, da jo le prsi malo bole.
Le konec – le nagel konec! Saj je vseeno, vseeno … ta tu pred njim že ve. Hlipal je in spet stiskal zobe, da so pokale čeljusti.
»Slišite, zdaj pa morate iti! Pojdite, vam pravim, da ne bo prepozno! Pojdite!«
»Ne morem – ne morem gledati tega! Saj je moja žena!«
»Pojdite k njej! Morate iti, slišite! Vaša žena je, slišite, vi človek, in vaša ljubica in mati vašega otroka in žrtev!«
Oni dan ga je držal tu doli, ni ga pustil blizu, zdaj pa ga goni tja – ta človek.
Kaj je mislil Sušec? Ali je mislil spet, da so to živci, ali pa ni nič mislil, kakor ni nič mogel misliti Janko Povoden.
Pa je vendar šel. Naenkrat se je dvignil in je šel.
»Janko! Jaanko!« je slišal njen glas, tako izpremenjen, tako čuden, kakor živalski glas.
To pot ni bežal po stopnicah. Saj je vseeno, saj je vseeno.
»Janko, ali si prišel? Janko, spovedala sem se. Poljubi me, Janko!«
Sklonil se je nadnjo in jo poljubil, brez misli, brez besede in brez solze. Oprijela se je njegove roke. Sedel je na posteljo in jo prijel za levico, desnico je držala pod svežnjem, v katerem je bil fantek. Fantek ni jokal. Gledal je.
Teta Malči je držala Povodna, da bi za božjo voljo ne umaknil svoje roke iz one, ki se ga je oklepala v smrtnem boju. Saj ni več vedel zase ta človek, ki se je zvijal in tresel in ki je obračal svojo glavo stran, ker ni mogel prenašati trpljenja in smrti.
Njene oči so izgubile pogled. Nekam velike so postale in njih luč je ledenela. Ko je zapiskala opoldanska sirena, je bilo vse pri kraju.
Bolniške sestre so molile molitve za umirajoče.
Povoden je planil v omaro, butnil z glavo in se neznansko trapasto zasmejal, da so se vsi stresli.
Doktor Sušec je tiho odštel od vrat zunaj po hodniku. Srepo je gledal in zmajeval z glavo. On je že vedel zakaj.
Karli je udobno sedel ob velikem, lepem oknu ene ljubljanskih kavarn. Slastno je popil svojo jutrnjo kavo in zdaj se cigareta nanjo imenitno prilega. In mladi, naduti natakar je celo časopise prinesel, ne da bi mu bilo treba zanje reči.
Zadovoljnost je kaj prijetno ugodje, in nazadnje se tudi najhujši sanjač navadi, da je z malim zadovoljen. Mehak sedež, okusna kava s sladko smetano, za petdeset par žemljico in prijazen smehljaj, povrh pa še cigareta, ki slučajno ni do polovice natlačena s smetmi – pa se je dan vendarle lepo začel.
Seveda, to je že res, da je do te zadovoljnosti dolga pot, še daljša pa je pot do drznosti odkritega priznanja tega dejstva tem ljudem, tem Ljubljančanom, ki jih je razen nekaj izjem le s trideset pomnožena Podgorica. Stil je sicer malo drugačen, a bistvo ostane. Le oblika se izpreminja, snov pa je in ostane večna in neizpremenljiva. To je nepobitno dejstvo, živa resnica, in vsak, ki je kdaj prišel in ki bo kdaj prišel semkaj s kmetov, slep in nor od navdušenja in spoštovanja do te Ljubljane, bo moral in je moral doživeti ta polom v sebi.
Da, da! Le on edini bo neskončno nevažen v tem važnem mestu, med temi važnimi ljudmi! Nazadnje se bo še sam sebi zdel prav nepotreben in vsiljiv in prav presneto neznaten! Kaj si je neki domišljal? Ali bi si ne mogel misliti, da je mnogo spretnejših kakor bo kdaj on, da jih je tukaj vse polno na izbiro? Doma bi bil ostal, pa bi bil zdrav – poje narodna pesem, in narodna pesem je nastala iz naroda in je namenjena narodu, Ljubljana pa je »velemesto« in nikakršen narod.
Izvoljeno mesto in izvoljeno ljudstvo. Pa si menda vsi narodi tega sveta silo radi lastijo ta naslov! In vsak izkuša dokazovati, za koliko je on boljši od drugih. In pri posameznikih je ista pesem.
Resnično, resnično vam povem, prvi bodo zadnji in zadnji bodo prvi … kdo bo pa potem na prvem mestu sedel, gospod?
Kam boš del, o gospod, te vampeže, ki se hvalijo, da so rešeniki »naroda«? To so sami lažnivci!
Kam boš del te blede gospode s širokokrajnimi, črnimi klobuki in zamazanimi črnimi petljami o gospod? Ti so se ščeperili s svojo žalostjo!
Kam boš del pa mene, o gospod, ki sem lažniv in važen, iškarjotski in krivičen kakor tvoj levi razbojnik?
Vidiš, zdaj pa sedim tu v kavarni in kadim cigareto in se veselo smejem, ker mi vsi skupaj ne morejo več do živega.
Odprl je časopis. Prve strani sploh ni nikdar bral. Na drugi je pregledal naslove, po vseh drugih pa je iskal znana imena. Obrnila je zadnji list. Kaj pa je tu pod oglasi? Droben parte.
»Anamarija Povoden, roj. Kolenec … s tolažili svete vere … v podgoriški bolnici … v starosti 27 let … pogreb … žalujoči soprog Dr. Janko Povoden in sinček …«
Nekdaj je bila mlada deklica … Tako se pričenjajo pač pravljice! Plave lase je imela in modre oči … Da, in to zelo neumestno je jokati v ljubljanski kavarni, kjer te gledajo ljudje, ti ljudje, ko so tako neznansko radovedni. Pa ti polzijo solze preko lica in s prstom jih izkušaš brisati, da te nihče ne vidi, ker si bil nekdaj mlad, odprt človek in ker si bil nekoč ves vdan ljubemu človeškemu bitju, da te zdaj tako boli, ko je ni več, kakor ni več tega dima, ki si ga pihnil predse.
5. decembra je danes. Miklavži in parkeljni bodo hodili po podgoriških hišah. Nekateri otroci pa ne bodo nič dobili in tudi Miklavža ne bo k njim. Pa si bodo mislili: 'Kaj nisem bil vsaj tako priden kakor tisti Gobčev Slavček, ki je dobil za svojo trmo in neznanje katekizma celo železnico s tirom vred?'
Ona pa bo ležala v mrzli zimski zemlji. Ali ji ne bodo pozabili deti sveče na grob? Le eno svečo naj ji dajo, da bo vsaj nekaj živega, da ne bo sama.
Kaj je dejal Leben? Čemu? Čemu? Potem pa je šel, in pravijo, da je pobegnil v Rusijo.
Kaj pa pravi Povoden? Žalujoči soprog in sinček! Torej na porodu!
S pogreba se bodo vračali domov in pogovarjali se bodo in pomilovali njo in njega.
In božič bo kmalu! Božična drevesca bodo žarela po hišah. Ljudje bodo prišli okajeni k polnočnici in se bodo jokali od pijane ganjenosti, ko se oglase zvonovi in ko pevci na koru – kolikor pač zmorejo – nežno zapojo 'Sveta noč, blažena noč …'
In mir ljudem na zemlji!
Mir!
Kriste! Bodi ji dober!
In Franc pride domov. Ali se bosta spominjala časov, ko je hodil on z Geliko, Franc pa z Ančko.
Glej, kako je to pri živih ljudeh! Niti pol ure čistega spomina ne moreš dati mrtvemu!
Kako naj bi potem ne letali v svesti si svoje važnosti na svojim velevažnim in pomembnim poslom ti pesniki in advokati, politiki in razni ravnatelji, profesorji in duhovniki, uredniki in stavci, trgovci s kmetov in razni uradniki, dasi nekaterim izmed njih ni treba hiteti drugam kako iz kavarne v kavarno. Teater je važen in ples, vsako delo in vsak sestanek, vse življenje je važno – vsakemu zase namreč. Smrt pa ni važna niti zate, ki si umrl, in za nikogar drugega, ker bo živel.
Tudi v Podgorici bodo že pojutrišnjem pozabljene lepe besede raznih nagrobnih govorov. Ljudje imajo svoje opravke. Teden dni bodo še govorile ženske, moški pa bodo to morda že nocoj enkrat za vselej opravili.
Povodnu pa ne bodo govorili, da mora skušati vse pozabiti!
No, tetka Malči mu tega ne bo dopovedovala. Ah da, teta Malči … ona nima važnih poslov. Ves njen posel je bila skrb za Anamarijo. Zdaj ga je rešena. Zanjo bo hudo! Ona ne bo mogla pozabiti!
Ko je stopil na cesto, je zagledal kakor vedno najprej celo gručo mladih pohajačev, ki so stali tam na vogalu in se z bolj ali manj drznimi pogledi in opazkami obregovali v mlade deklice, ki so prihajale mimo.
Tam na drugi strani so stali tudi pohajači, razcapani, mršavi delavci, ki jih je brezposelnost prignala na cesto, kjer prosijo od mimoidočih.
In Karli je bil še toliko mlad, da se vprašal: »Ali imajo ti ali oni kdaj kakšno misel na smrt?«
Ah, in naenkrat si spet ves jezen. Planil bi in pohodil to smešno, to predrzno, to »velevažno« mesto, ta varljivi prikaz lažnih dejstev.
Pa kaj boš ti, fantek s kmetov, ki si pritlikav in neumen!
Policaj Edinec je preklinjal v občinski pisarni v Podgorici, kjer je moral pisati seznam umrlih in novorojenih prejšnjega tedna. Pisanje mu je šlo težko od rok, a kljub vsem njegovim prošnjam mu je tajnik vsakokrat iznova odrinil to nadležno delo.
Umrli so:
1. XII. Lojza Kresnik, 67 let, dninarica, v javni bolnici
2. XII. Jožef Pogačnik, 70 let, ubožec, v javni bolnici
2. XII. Janez Slapar, 33 let, pehotni poročnik, št. 102 v Podgorici
3. XII. Anamarija Povoden, 27 let, zravnikova žena, v javni bolnici
3. XII. Franc Skobir, 2 uri, sin dekle, v javni bolnici
5. XII. Norbert Žgur, 18 let, miz. pom., v javni bolnici
Dosti jih je za ta teden! Zdaj pa še novorojenčki:
1. XII. Heribert Pahernik, zak. sin lekarnarja v Podgorici št. 42
3. XII. Franc Skobir, nezak. sin dekle, umrl 3. XII. v bolnici
3. XII. Nikolaj Povoden, zak. sin zdravnika, v javni bolnici
4. XII. Rudolfina Mačič, zak. hčer uradnika v Podgorici št. 56
5. XII. Marija Zobec, zak. hči brezpos. delavca v javni bolnici.
Vsi razen Franca Skobirja do danes zdravi.
- Leopold Edinec, mestni stražnik.
Hvala Bogu, da je tega pisanja konec! Ta presneta krota, ta Franc Skobir, ki ga je moral kar dvakrat pisati, bi si bil lahko prihranil tisti dve uri življenja.
In Edinec si na to nevoljo ni mogel kaj, da bi ne zaklenil občinske pisarne in odšel h Krančanu. Ta stari lisjak je imel vedno kaj črnega na vesti in je Edinca znal kaj lepo sprejemati in postrežljivo vprašati, kaj bi gospod nadstražnik radi pili. Plačati pa tudi ni treba, in to je že nekaj pri teh slabih časih!
Tudi novo leto je prineslo Podgorici vse polno senzacij.
V začetku februarja je nenadoma na pljučnici zbolel Bende in tudi njega je vzelo. Glej, glej, kdo bi si mislil!
No, in potem se je v Podgorici marsikaj prevrglo v politiki in tudi drugače.
Kakor povsod na Slovenskem, tako tudi v Podgorici, kjer so smeli nekateri ljudje živeti tako, da je bilo zanje prav, drugi pa so morali živeti tako, kakor so prvi hoteli.
Bili so še taki ljudje v Podgorici, ki prvega niso zmogli, drugega pa ne hoteli, in tem se je presneto slabo godilo.
X.
[uredi]Velikonočna sobota! Praznik naših vasi, praznik naših zakotnih malih mestec in njih malih ljudi. Svinjske gnjati se kadijo in hladijo na kuhinjskih oknih, da se obIizujejo domače in sosednje mačke in psi, a preveč jih je, ki pazijo na ta zaklad, da bi se dalo priti vsaj do okna. Potice čakajo v shrambi na polici in ženske si z limono čistijo prste, ki so še vsi vijoličasti od barvila za jajčke. V mestu bodo po procesiji že jedli, na kmetih pa šele jutri po maši.
Nocoj pa so prišli z vseh strani pražnje oblečeni v Podgorico k procesiji. Sicer za kake tri ure prekmalu, a kaj zato! Srečaš znanca, se z njim pogovoriš, pogledaš v izložbe in stopiš mimogrede v trgovino, ki so še do večera odprte. Pisank je treba, zlatih pomaranč in še kakega svilenega robca, če imaš kaj denarja. Sicer pa je dekle ali fant ali otrok, ki si mu boter, tudi s pomarančo zadovoljen. Kriza je! Povsod je kriza, na Francoskem in na Angleškem in na Nemškem in celo v Ameriki, kakor čitaš v časopisih. Kam je le šel denar, ki ga je bilo po prevratu toliko? Neki vragi ga morajo imeti skritega ali pa so ga oni večji, kakor se jim pravi, odnesli kam v Švico. Tam so menda trdnejše kase! Ti pa garaš in delaš, pa nimaš nič! Obresti so visoke, da jih ne zmaguješ več, kako naj bi potem odplačeval glavni dolg? Oni dan je pravil Kuharjev Luka pri svetem Lenartu, da pojdejo vse banke rakom žvižgat. Ko bi le hotele! Potlej bi se že dobil kak denar. Saj ne moreš nič prodati, kupovati pa bi moral kar naprej. Otroci so skoraj nagi, žena mora vsaj novo obutalo dobiti, hlapcu in dekli moraš vsaj nekaj odšteti za praznike. Mesarju pa si moral tele skoraj podariti, da o lesu ne govoriš. Pred dvema letoma si moral pri enem kubiku tesanega lesa podariti ali les ali pa dovoz. Zdaj bi moral kar oboje. Za davke te bodo rubili! Slabo je, presneto slabo! Pravijo, da bo še slabše, da bo še tako, kakor je bilo nekdaj v starih časih, ko so hodili vsi v raševini in v laneni domači preji. Eni se boje, da bi denar izgubil vrednost, drugi pa komaj na to čakajo! Vsega tega je pa kriva tista svetovna vojna, ki še vedno hodi strašit iz svojih grobov, dasi je minilo že skoraj dvajset let, kar je legel zadnji vojak v zemljo.
Pa kaj bi vse to! Danes je velikonočna sobota, in to je velik praznik! Gostiln pa je v Podgorici kar na izbiro.
»Prosim te, Karli, ne vrti se mi tu po kuhinji! Saj vidiš, da imam delo. Pojdi ven ali pa k teti! Ne vem, kako da se zadnje čase tako doma držiš, svoj čas si bil vedno drugje, le doma ne!« Mama se je ujedala. Vsem je bil na poti. Dekle so opravile delo, hlapci so se že preoblačili gori v hlevu za praznik.
Zaslišali so se koraki. Trdo je udarjala palica ob tla in stopinje so drsale rezko za vsakimi udarcem. Oče! Močno sključen je stopil veliki in močni mož na kuhinjski prag.
»Kaj pa dela fant tu? Izgubi se mi, kaj ti je treba čepeti tu pri ženskah!«
»Nič! Kar takole pogledat sem prišel, kako pripravljajo!« je odvrnil fant mirno in pozorno ogledoval očetov zabuhli, modrikasti obraz.
»Tako, tako! Ali se nečeš peljati v Zakotje k Leonu? Grega bo zapregel, ampak do večera morata biti nazaj.«
»Ne pojdem! Sicer pa — ako bi se hotel ti, sem ti rade volje na razpolago!«
»Pusti to neumno čvekanje! Rade volje! Kaj boš radie volje? Saj vem, da si rajši z drugimi! Vobachi vsi skupaj niso imeli in ne bodo imeli nič smisla za familijo!« Težko se je sesedel k mizici, kjer je običajno mama zapisovala jedi, ki so jih nosile natakarice v gostilno!
»Pa nič!«
»Pojdi, lepo te prosim, pojdi!« je javkala mama.
»Stoj, kam pa letiš? Ná, to je za nocoj!«
Karli je hotel očeta poljubiti na lice, a ta se je branil. Zato je tiho vzel stotak in šel. Bilo mu je hudo. Mama se zmeraj pritožuje, da njeni otroci ne marajo za svoje starše, oče govori o nehvaležnosti otrok, če bi pa hotel biti dober z njima, te pa odrivata! Kako čudna, kako žalostna je ta vez! Pa kar stotak je dal! Jutri pa poreče, da so mu otroci samo za nadlego in stroške. Na ta veliki praznik se kaj radi rode rodbinski prepiri.
Na dvorišču je bilo še vse nepospravljeno. Tu se pozna, da ni več očeta povsod. Kje neki so hlapci, da bi jih ozmerjal? »He Miha ... Grega!« Nihče se ni oglasil. Stopil je v hlev. Seveda, oba sedita na postelji in si nekaj pripovedujeta. Morala sta slišati, da ju je klical.
»Zakaj se pa ne oglasita, če kličem? Kaj?«
»Klicali ste naju? Nič nisva slišala.«
»Kaj bi ne slišala? Ti, Miha, pojdi in pospravi dvorišče! Zakaj pa nista očetu povedala, da je voziček za pivo polomljen in zakaj ne pospravita teh starih gar?«
Hlapca sta obsedela na postelji. Miha se še zganil ni. Grega pa je rekel: »To imajo vse gospod Franci čez! In kar oni rečejo, to midva narediva. Zaradi gar pa sploh ne smeva nič reči. To je vse gospodovo. In midva morava storiti samo to, kar nama gospod ukažejo.«
»Ven! Marš! Oba! Takoj! Sicer vama pritisnem vsakemu eno okrog ušes! Gare stran! Dvorišče pospravita! Takoj!«
Miha je vstal, Grega pa je mirno obsedel in si vlekel novo vrvco v čevelj.
»Kaj pa se tako dereš, mali?«
Oče! Karli je osramočen molčal in hotel mimo očeta skozi vrata. Pa ga je oče pridržal za rokav.
Hlapca sta izginila kakor dva duhova, in sicer skozi zadnja vrata, ker si nista upala mimo gospodarja. Zgodilo se je že, da je gospodar katerega oplazil s palico.
Temno je bilo v hlevu, ker si je bil oče zaslonil hrbet z vrati. Krave so s svojimi velikimi, vedno začudenimi očmi pogledovale nazaj, konji v boksah so topotali, da so se podkve votlo odbijale. Stari Vobach je držal svojega sina okrog ramen in s palico pokazal na dolenji konec hleva.
»Ali zdaj vidiš, kam ta dva prasca spravljata gnoj, nikar da bi ga sproti odnašala iz hleva? Red mora biti! Jaz jima bom že dal vetra — še nocoj!«
Karli se je okrenil za očetom, ki je lezel sključen proti svinjakom. To je žalostno, če se mora gospodar oprijemati palice in tako laziti od enega konca do drugega. Star je oče in ne bo več dolgo, ko bosta dve palici premalo. Presneto neusmiljeno je urejeno na tem svetu!
»No, gospod doktor! Komandirati že znaš! Komandirati je lahko!« Franci se je režal iz garaže.
»Pa bi ti, bi vsaj meni ne bilo treba!« se je odrezal Karli nevoljen.
»No, no — le nikar ne bodi tako občutljiv! Saj vemo vsi, da te stari najrajši gleda, če se držiš hiše in teh smrdljivih hlevov. Reci mu no, naj kupi limuzino! Tebi na ljubo jo bo!«
»Kaj pa čvekaš! Kakor da bi se jaz očetu prilizoval.«
»No, no — malo priliznjenosti je zmerom dobro! Saj bi se jaz tudi, a moje dobrikanje ne zaleže pri starem prav nič. Še mama je oni dan rekla: 'Karli je očetu vse. Tako ga razvaja, da že ni več lepo.'«
»To je rekla mama? No veš, potem pa res ne veste, kaj se pravi koga razvajati!«
»Kar molči, no! Pavla je bila tudi oni dan tu in je očetu celi dve uri drobila — papači sem in papači tja — stari pa jo je zafrkaval, nazadnje pa ji je dal dinar — za lepe komplimente. Lahko si misliš, kako je jokala in cmevkala pri mami. 'Oh, saj vem,' je rekla,ko pride vaš nori študent, bo pa papa ves srečen. Za nas mu pa ni. Tudi za Leona ne. Pa je prineslo spet starega od nekod, menda prisluškuje zadnje čase, pa ji je rekel: 'Da, ljuba moja snaha, Karlija imam pa rad zato, ker je tako nor!' Še mami je bilo nerodno, pa se mu ni upala nič reči. No, zdaj vidiš! Reci mu za limuzino!«
»Saj je ne bo kupil. Čemu me je neki hotel poslati k Pavli? Saj ve, da me draga svakinja prav nič rada ne vidi.«
»Mene tudi ne. Kaj jaz vem, zakaj ne. Zadnje čase je postal tako čuden. Menda čuti, da ni več tako, kakor je bilo. Zdaj nas pa še včasih poščegeta s svojo zlobnostjo. Veš, naš stari je zloben!«
»Morda. Kam pa greš?«
»V Maribor pojdem. Kaj pa naj počnem v tej puščobi?«
»Še nocoj?«
»Popoldne. Naj se jezijo, jaz se moram tudi dostikrat jeziti!«
Karli si je šel poiskat družbe. Čemu mu bo sicer stotak? Pa so že prihajali od cerkve sem vsi njegovi dečki. Hajna, Branko, Mirko in Franc. Ho — Franc, ki je že nekaj let uradnik v Novem mestu na politični oblasti. Uradnik — to se pravi, on bo nekoč uradnik, kancelist ali tajnik — visok gospod! Vsi so lepo oblečeni — ha, nove obleke, zlikane in skrbno zapete, nove modne čevlje, gladke bele ovratnike in nove, zapeljive kravate — vse novo, kakor se spodobi za Veliko noč.
»Ho, prijatelj! Kdaj si prišel? Odkod prihajaš? Kako je? Ali kaj krokaš? Kaj da te ni nič na izpregled? Ali pojdemo drevi krokat? Seveda! Ali že veš, Mirko se ženi? Res, res, za cvetno nedeljo je bil prvič oklican. Ali ni res, Mirko?«
»Kaj pa hočeš? Saj se ne ženim za denar!«
»Ali ga slišiš idealista? Ampak mora pa le biti!«
»Oho! Tak tič si ti? Ali vzameš Lenčko?«
»Kakšno Lenčko! Ali si bil na Saturnu in ne veš, da sta si tale gospod in Marnova Mila že pred dobrim letom obljubila, da se vzameta!«
»In ker sta to obljubo še nekoliko podkrepila, je zdaj že tako, da jo morata tudi izpolniti!«
»Molčite, gobci! Kako pa govorite?« Mirko je bil res jezen. »V zameglenosti gostilniških večerov se lahko marsikaj govori, ne pa tu na javni cesti. Saj ga imajo pri Marnu itak že dovolj!«
Karli pa je gledal tega mladega fanta, ki se bo s štiriindvajsetimi leti oženil in ki bo morda kmalu po poroki že oče. Drugi pa še s tridesetimi leti ne mislijo na zakon in se ga boje kakor nalezljive bolezni. Ali bi si upal vzeti to muhasto gospodično, ko bi sam odločeval? Gotovo ne. Vse življenje z eno žensko preživeti! Bog ve, ali je pomislil kdaj na to ta mladi Mirko, Bog ve, ali pride kateremu ženinu to na misel, preden stopi pred oltar? Vse življenje! V neločljivi skupnosti! Ali jih ni strah? Ali se ne boje življenja? Kaj pomaga korajža in pogum, ko pa imaš sam prav malo odločevati! »Preljubi fantič moj ...«, to je lepa slovenska pesem, in prav zakonski možje jo tako radi prepevajo in Bog ve, ali so v resnici otožni ali pa se le tako delajo ob tej pesmici.
Fantje so govorili o Flerinovem Rajku. Zdaj je pri Žnidarju. Kako se vendar vse izpremeni!
Grobi Hajna pa je še vedno isti!
»Ga bo že hudič vzel! Saj je vzel tudi Bendeta, tega najmogočnejšega gofljača! Bo tudi Flerina in Žnidarja in vso žlahto!«
Branko je bil jedek kakor vedno.
»Prej bo vzel tebe, moj dragi! Saj vidiš, kako čepimo doma in se redimo na stroške svojih staršev. Mnogo bolje bi bilo za nas, ako bi se bili uklonili, kakor na primer Franc.«
Franc je zardel. Saj je že čakal, kdaj ga bo kateri izmed bivših drugov pičil.
»Nikdar se ne uklonemo!« je buknil Hajna.
»Meni pa se treba ne bo!« se je oglasil Mirko. Prav je imel. On bo morda kmalu lahko gledal preko nosa tiste, ki so nekdaj njega tako gledali. Slučaj! Prav neumen bi bil, ko bi se branil.
Franc se je poslovil in Karli je šel za njim.
»Franc!« Saj je to bil vendar njegov tovariš najhujše zaletelosti in najsrečnejših let.
»Ne ljubi se mi poslušati teh kalinov! Zelo so se izpremenili in vidim, da ne sodim več mednje. Čemu bi se vsiljeval?«
»Kam pa greš?«
»V bolnico. Ali ne veš, da je Ančka v bolnici?«
»Ančka? Katera Ančka? A — tista! Tvoja Ančka.«
»Prosim te, le počasi! To že dolgo ni več moja Ančka. Jaz imam svojo zaročenko v Novem mestu, ona pa je baje tudi zaročena z nekim lesnim trgovcem iz Dravske doline!« je odvrnil Franc precej resno.
»Na, dragi Franc, tudi ti si se zelo izpremenil!« je pomislil Karli, pa ni nič rekel. Saj je čutil že poprej, da nima smisla riniti v preteklost. »Franc je bil nekdaj mlad. Zdaj pa hoče biti dostojen in upoštevan! Tudi on je zaročen. Ali se mora tudi on kmalu poročiti? Vprašal ga bom, pičil ga bom, ker je tako dostojanstven gospod!«
»Kaj pa, Franc, tvoja ženka? Rad bi jo videl.«
»Ne vem, ali bi ji ti ugajal? Veš, ona je zelo resna in precej malobesedna.«
»Koza neumna!« si je takoj mislil Karli. Kaj da je potem vražja babnica tega tako ugnala!
»Ali je ta tvoja kneginja zelo učena?« je vprašal kolikor mogoče malomarno.
»Ne, učena ni, pač pa zelo inteligentna in ne ljubi takih burk, ki jih ti rad uganjaš!«
»Če ne mara za humor, ni inteligentna!» je odločil Karli. Naj ga le jezijo, osla neumnega, ki misli, da mu bo imponiral s takim pustim babšetom.
»Ančki ni treba praviti, da sem zaročen! Sploh pa — saj ti ni treba hoditi z menoj, če ne greš rad.«
»O seveda, ti bi se me rad odkrižal in se tam lepega delal, pa ne boš!« si je mislil Karli. »Seveda grem s teboj. Meni je bila Ančka vedno zelo simpatična! Že davno bi ti jo bil prevzel, da ni bila tvoja!«
»Ti si bil pač vedno velik babjek!« je dejal Franc ostro.
»Bolje uspešen babjek ko omleden, brezuspešen kvasač!«
Spogledala sta se in Karli je z nasmeškom vrnil Francetov ostri, vprašujoči pogled.
Ančka je bila še zmeraj prav čedna deklica. Franc je bil takoj spet zaljubljen in Karli tudi.
Karli je sedel Francu za hrbtom in gledal v Ančkine oči, ki so se mu poredno smejale. »O, saj te poznam, ti bi rad dvoril!« si je mislil Franc. »Ti si eden tistih! Pa čeden deček si in hotela bi te imeti za fanta, ako bi znal biti zvest!« In gledal je nekako otožno in potrto. Čutil je, da se mu ta presneti Karli le porogljivo smeje in da mu dela zgago, ki je ne odpravijo njegovi otožni pogledi. Saj si niti ni upal potrkati preteklosti na vratca. Ta nepridiprav tu poleg njega bi utegnil govoriti o njegovi zaročenki, in tako naprej.
Ančka pa se je smejala obema, temu kakor onemu. Dobro ji je delo, da se ta dva, ki sta kot prijatelja prišla k njej, zdaj pred njo postavljata in smešita drug drugega, ker bi jo vsak izmed njiju hotel imeti zase.
Oh, če misli ta neumni Franc, da ona ne ve, da je zaročen, se zelo moti.
A Karlija je lahko gledala mirneje. In če upa ta presneti Karli, da jo bo dobil na limanice tistih svojih prijaznih oči, kakor jih je dobil že toliko, se tudi malo moti.
Ta tu pred njo, ki bi tako rad obujal stare spomine, pa jo žali s tem. Naj gre tja, odkoder je prišel! A vendar — malo mu mora pokazati, da je še vedno ona tista, ki bi ga lahko znorela, ne pa on njo.
»Daj, Franc, daj, prinesi mi kozarec vode!« Franc je sicer šel nerad, a če te prosi s takim smehljajem, moraš iti.
»Kaj ti pa je prav za prav, ti Ančka?« je vprašal Karli in naglo sedel na rob njene postelje, kjer je poprej tako samo ob sebi umevno sedel Franc.
Saj to je ona tudi hotela. Franc naj le vidi, da ji ni nič zanj! Saj ji tudi res ni nič več zanj. Prav nič!
»Oh veš, živci!« je odgovorila in bolestno skremžila obraz.
»A tako? To je seveda zelo hudo!« Mislil si je pa: »Prav histerična babnica si, čeprav si presneto čedna, pa je!«
»No, Ančka, ali ti je kaj zatrepetal srček, ko si ga videla spet po toliko letih?«
»In če bi mi?«
Vidiš jo presneto punco! Da le piči!
»Meni se pa zdi Franc zelo pust in avšast! Tistega Franca, ki sem ga jaz tako rad imel, ni več v njem!«
Franc se je vrnil. Ali mu ni Ančka takoj povedala, kar je bil Karli rekel o njem!
Sedela sta pri njej še pol ure in vsak je čakal, kdo in kdaj bo eden izmed njiju prvi odšel.
Nazadnje je bil za obiske določeni čas pri kraju in morala sta iti oba.
Karli je Francu na cesti ponudil cigareto.
»Ne smem toliko kaditi! Pozna se mi na prstih!«
»A tako? Ta tvoja gospa soproga mora biti prav vražje sitna babnica!« In še nesramneje je pristavil: »Najbrže ti je premalo zanjo!« In zasmejal se je kolikor mogoče rezko, ker mu je bilo nerodno.
»Čuj, ako misliš, da je vsak takšno prase, kakršno si ti, si pri meni na napačnega naletel! Jaz se svoje zaročenke razen pri poljubih še nisem dotaknil. Da veš!«
Karli se je zresnil, pa le za Francove oči.
»Koliko pa je stara tvoj a gospodična zaročenka?« je vprašal hinavsko, in Franc je res promptno odgovoril:
»Šest in dvajset!«
Karli se je seveda smejal.
»Kaj se tako bedasto rezgečeš? Jaz vendar ne bom šel kvarit dekleta?«
»Kvarit ... kvarit ...!« Karli se kar ni mogel nasmejati, in Franc je bil ves rdeč od jeze.
»Ti si mi pravi patron! A to svojo nekdanjo Ančko pa bi pokvaril. Ta ima slabe živce, kajne? Bo kar bolje potlej! Vidiš, kakšne kanalje ste! O, zaročenka — Bog ne daj — pokvarila se bo! Za koga pa? Druge pač, kajne? Zlasti take, kjer ni odgovornosti! Vidiš, jaz bi vsako, ki mi ugaja — pa ne kakor ti praviš — kvaril — ampak zato, ker mi ugaja tak posel. Hudiča, saj nisem garjev, da bi umazal žensko, če spim pri njej! Ali sem ji s tem storil kaj grdega? Hudiča — vidiš, taki ste!«
»No, kaj pa če se dekleta naveličaš in ga potem pustiš? Ali je to prav? Ali se ti ne smili takšno dekle? Ali se ti ne zdi, da si ji pokvaril mladost?«
»Presneti moralist! Mar sem jaz kriv, mar sem jaz prislužil svojo poltenost? Sicer pa — s teboj se jaz o tem ne menim več! Bog ve, kaj bi ti vse uganjal, če bi si — upal!«
»Osel!«
»Šleva neumna! Žal mi je, da sem zate izgubljal besede! Ampak da veš, to Ančko si bom skušal jaz pridobiti!«
»Poizkusi! Ako hočem, ti jo še vedno lahko zmešam!«
»Ti? Res? No — dovolj je tega! Jaz grem k tetki! Adijo!«
Vobachov Karli je bil spet enkrat zmešan, čisto zmešan. In mislil je tole: saj jé lahko vsak moški pameten za vseh sedem grških modrijanov, ena sama Dalila ga zmeša in napravi trapastega. In velepametni gospod, ki je kar odrival take človeške malenkosti, kakršne so drugi umrljivi ljudje, zaničljivo od sebe, se vede kakor prebujajoč se pubertetnik v svojem najbolj avšastem letu!
Pri teti Malči je našel gospoda doktorja Povodna.
Menda sta se bila s tetko prav resno sprla, in to danes na velikonočno soboto pod večer!
Ko je Karli vstopil, je slišal še nekaj glasnih doktorjevih besed: »Ne dovolim ... prepovedujem si ... basta!«
Povoden je bil elegantno napravljen. Karlija je hladno pozdravil, potem pa se je takoj poslovil in šel.
Tetka se je jokala, ko mu je pripovedovala vso zgodbo.
»Čemu pa jočeš, tetka? Je že tako! In če bi ne bila tako trapasto idealna, kakor si, bi se zaradi tega toliko ne razburjala!«
»Ampak Karli! Kako je to mogoče? Saj je vendar tako žaloval za njo! Ko bi ga bil ti videl tiste dni! Saj je bil več na tleh kakor kje drugje. Iz ene omedlevice v drugo! Še k pogrebu ga niso pustili, ker je bil ves razdrapan. Jedel ni, spal ni — samo pil je. Koliko je prečepel Majhen pri njem! Cele noči! Zdaj se pa gre dret nad njim, ker je plačal za Anamarijo eno ubogo mašo zadušnico!«
»Vidiš, tetka, to ni bilo prav od Majhna. Kaj njega brigajo tuje maše oziroma maše, ki naj jih plačajo tuji ljudje. To bi on lahko storil v mestu, ne pa v tej Podgorici, kjer se taka stvar takoj raznese v precej potvorjeni obliki!«
»Majhen je storil to zato, ker se Janko sam ni spomnil niti njenega rojstnega dneva. Saj on sploh ne misli več nanjo. Ali je ona to zaslužila?«
»Ljuba tetka, seveda ni zaslužila. A ona je mrtva. In Povoden je taka srečna narava, da se je lahko že v prvih dneh izkričal in spravil svojo bol iz sebe. Drugi ljudje, ki tega ne zmorejo, pa vlačijo takšno stvar več let za seboj!«
»Ni res, Karli, ne more biti res! Majhen jo ima še zdaj rad. Oh, da ni rajši njega vzela! On bi se že ne podil za drugimi — in to že zdaj!«
»Rad, rad! Kaj ji pa to pomaga? Nič! Z onim je bila pa le srečna. Kaj mi pomaga vsa ljubezen po moji smrti, če pa jaz od tega nič nimam!«
»Vidiš, taki ste! Vedno morate kaj od tega imeti. Grdo je to, podlo, da veš!«
»Tega ti ne razumeš. Kako bi ti mogla to razumeti!«
»Oh, že spet — po vašem sem sploh preneumna za ta svet!«
»Preneumna ne, tetka, ampak — predobra!«
»Nihče ne more biti predober. Predober je samo Bog, da vsega tega sveta še ni pokončal!«
»In kaj potem? Nič! Kaj pa ta babnica išče pri tebi?«
»Po knjige prihaja. Rada čita.«
»Ta?« Vstopila je namreč gospa vahtmajsterica. Priklanjala se je in mnogo pripovedovala in izpraševala ter voščila vesele praznike. Nazadnje je na prosila še novih knjig. Do binkošti jih bo že prečitala, ker je zdaj že daljši dan. »Ampak prosim spet take lepe o grofih in baronih, malo žalostno že sme biti, in najrajši zelo zaljubljeno. Pa taki boljši ljudje naj bodo popisani, revščine imamo itak v življenju dovolj. «
Rajko Flerin je odprl Verderberju vrata v šefovo sobo, kjer je doktor Žnidar sprejemal le najodličnejše kliente in druge take mogočnike.
Gospoda sta se pozdravila izredno vljudno z ustnicami in očmi. »Falot, si našel pot k meni!« je mislil eden. »Tudi tebe bom prav gorko zavil, lisjak stari!« je bil drugi že davno sklenil. »Bankdirektorja« ne zmaješ tako lahko, moj dragi Žnidar, četudi si od vraga spreten gospod!
Predmet njunega pogovora, ki se je moral kljub prazniku vršiti še nocoj, je bila jako nedelikatna zadeva gospoda Morica Schieberja, za katerim je prav danes že tretja država izdala tiralico.
»Kdo bi mislil, da je bil kanalja tak internacionalen lump! A veste, gospod Verderber, pardon — gospod direktor, da se je meni zdel ta tič že vedno sumljiv. Rekel nisem seveda nič, saj veste, kako je bilo tedaj z menoj in Bendetom! Ta bi v svoji strankarski zagrizenosti gotovo mislil, da mu zavidam klientelo. Zato sem rajši molčal.« Žnidar se je udobno zleknil in nedolžno gledal v Verderberja.
Ta se je zvijal na mehkem stolu, čeprav mu je to teža telesa komaj dopuščala. »Kaj pa še? To naj ti verjamem, ti maček hinavski!«
»Ah, seveda, saj vem, kako težavno je bilo ta čas vaše stališče. No, zdaj so krivice popravljene, in kajne, gospod doktor, vi ste že vse pozabili, kar je bilo?«
»Jasno, gospod direktor! Zdaj bomo pričeli graditi! Kaj sem hotel reči? Ali ne ugovarja gospa Bendetova proti vaši vknjižbi?«
Vidiš ga, vražjega dedca, kako dobro vse ve.
»Da, gospa Bendetova je kot glavna dedična svojega moža precej tangirana pri tej presneti lesni zadrugi. A vi boste razumeli, gospod doktor, naše stališče. Mi od te vknjižbe ne moremo in ne smemo odstopiti!«
Seveda tebi gre za mesto in za službo in za provizijo, četudi izgubi žena tvojega bivšega prijatelja skoraj pol svojega premoženja!
»To bo težko, gospod direktor! Zelo težavno! Vknjižba namreč ni povsem upravičena in dala bi se kaj lahko izpodbiti.«
»Ampak prosim, gospod doktor ...!
»Ah, pustimo to! Govorimo rajši odkrito. Koliko bi riskirala vaša banka?«
»Trideset!«
»Premalo — petdeset!« Le plačajte, hudiči, ki prej niste našli pota k meni! Bendetovka, ta neumna baba, pa naj si tudi zapomni, kaj se pravi hoditi po advokate in pravico drugam!
Vse je bilo lepo urejeno in zelo vljudno in prijazno sta si želela gospoda vesele velikonočne praznike. Da, da, prav srečno in veselo Alelujo! Banka je bila presneto dober klient in Žnidar je bil presneto zvit advokat, drug drugemu sta potrebna, in zelo bedasto bi bilo razdvajati si moči zaradi smešnih sentimentalnosti in neumnosti drugih ljudi.
Vsak ima le eno kožo, si je mislil tudi Vilko Verderber, in on, bivši najboljši Schieberjev prijatelj, si je štel v veliko zaslugo za svojo banko, da je bil prvi opazil pri predzadnji slavnostni pojedini na Schieberjevem gradu, da jedilni pribor ni več tisti iz težkega, pristnega srebra.
In vsak ima le eno kožo, ki je njegova!
Schieber je svojo srečno odnesel.
Vsaka zaljubljenost ima svoje nerodne okolnosti. Marsikaj, kar je takole, če si normalen, nepotrebno, postane nujna potreba.
Po procesiji je imel Karli fante že naprošene, da so šli v temi za bolnico in on z njimi.
»Vasovat pojdemo, kakor včasih!« je zavriskal Mirko.
Hajna in Branko sta bila takoj zadovoljna. Le Franc, ki je edini imel lep prvi tenor, se je obotavljal. Šele ko mu je Karli rekel: »Franc, prosim te!«, je šel tudi on.
Pa so zapeli: »Ljubica, vstani, pihni luč ...« In tako kakor je znal Franc, ni znal nihče drug.
Kaj se boš jezil, Karli?
Mogoče je, da joče tam gori za oknom tega pročelja, ki je videti v temi, kakor bi ogromna pošast razčehnila čeljust in pokazala svoje svetle zobe.
Morda joče zaradi tega lepega glasu svojega nekdanjega fanta, morda zaradi njega samega, morda zato, ker mora biti na praznike v bolnici, morda zaradi svojega fanta tam v Mariboru?
Morda se pa sploh ne joče? Morda celo misli nate, Karli, in se srečno smehlja ...
XI.
[uredi]« ... ob polni zavesti izražam to svojo lastnoročno napisano poslednjo voljo:
Svojega najmlajšega sina Karla Jožefa Egona Vobacha postavljam za glavnega dediča svojega premoženja pod temile pogoji:
1.) da prekine svoje študije vsaj za dobo petih let.
2.) da prepusti hotel z vsemi prostori in vsem inventarjem svojima bratoma, mojima sinovoma Francu in Leonu Vobachu, v nerazdeljno skupno last. Ako bi brata Leon in Franc Vobach ne hotela prevzeti hotela, jima ima glavni dedič izplačati vsakemu po 200.000 dinarjev v gotovini, in to brezobrestno v dobi petih mesecev.
3.) da vknjiži na hiši št. 16 v Podgorici s pripadajočimi gospodarskimi poslopji vred preužitek svoje matere, moje žene Ane Vobach, rojene Štancer, in sicer dosmrtno pravico do stanovanja v dveh sobah in kuhinji v prvem nadstropju, prosto kurjavo, kolikor je porabi, in vso oskrbo s hrano vred.
4.) da vknjiži na istem poslopju in na Pipuševem posestvu v kat. občini Sv. Lenart prepoved prodaje za dobo petih let. Prav tako se obe posestvi ne smeta obremeniti razen s preužitkom Ane Vobach, moje žene, in sicer prav tako za dobo petih let.
Ako moj sin Kari Vobach vse te pogoje izpolni, postane z istim dnem lastnik vseh teh mojih nepremičnin.
Svoji ženi Ani Vobach, roj. Štancer zapuščam njeno zaženilo, ki se je medtem pomnožilo na 100.000 dinarjev in ki je naloženo na hranilno knjižico v Okrajni hranilnici v Podgorici, in gori omenjeni izgovorjeni preužitek.
Svoji sestri Amaliji Vobach zapuščam v nepreklicno last hišo v Podgorici št. 159, v kateri je imela doslej dosmrtno pravico do stanovanja. Menda je na stara leta ne bo prodajala!
Svojemu sinu Francu zapuščam oba stara avtomobila, ki naj se izločita iz ostalega inventarja, pripadajočega glavnemu dediču, in hranilno knjižico Okrajne hranilnice v Podgorici v znesku po 50.000 dinarjev in že omenjeno polovico hotela.
Svojemu sinu Leonu, ki je prejel že leta 1950, ob priliki svoje poroke s Pavlo Zoričevo iz Zaplan 100.000 dinarjev, ne zapuščam razen hotela nič.
Njegovemu sinu, mojemu vnuku iz tega zakona, Avgustu Vobachu pa hranilno knjižico v znesku 50.000 dinarjev.
Drugim svojim sorodnikom razen sestre Ane ne zapuščam nič, kar naj mi ne zamerijo. Jaz tudi zase in za svoje otroke nisem od nikogar nič zahteval.
V desnem predalu moje pisalne mize bo našel moj glavni dedič pet neizterjanih menic v skupnem znesku 70.000 dinarjev. Tudi te zapuščam njemu.
Iz moje zapuščine pa naj še izplača:
Gasilnemu društvu v Podgorici 5.000 dinarjev.
Osnovni šoli v Podgorici tudi 5.000 dinarjev.
Mestnim ubožcem v Podgorici 10.000 dinarjev, in sicer tako, da dobi vsak ubožec vsako leto na Vseh svetih dan po 100 dinarjev na roko, in to tako dolgo, dokler vsota ne bo izčrpana.
Isti ubožci naj dobe na dan mojega pogreba kosilo in večerjo s pijačo, pa še vsak po 50 dinarjev, da bodo rajši molili zame.
Za maše zadušnice zame in za mojega pokojnega sina Egona določam 2.000 dinarjev in želim, da se odslužijo v podgoriški župni cerkvi.
Sedmina naj se pripravi za sorodnike, za vse stalne goste moje gostilne in za vse posle v hiši.
A ko bi glavni dedič ne hotel izpolniti njemu naloženih pogojev, stopi na njegov o mesto moj sin Franc, on sam pa na Francovo.
Svojemu sinu Karlu naročam, naj ne bo ne prestrog, ne preveč popustljiv, ampak uvideven in pameten.
Kdor mojih dedičev bi poizkušal razdreti ta moj testament, ki je moj zadnji in edinoveljavni, tega proglašam za razdedinjenega in ta naj dobi le nujni dolžnostni delež.
Vsem pa naročam, naj se ne prerekajo za to dediščino in naj ne delajo drug drugemu zgage, da bom lahko mirno počival poleg svojega sina Egona.
V Podgorici, na praznik svetega Jožefa leta 1931.
- Franc Avgust Vobach, testator.«
Notarjev koncipient je končal in se usedel k stranski mizici. Notar, ki je sam vodil zapuščinsko razpravo, si je česal lepo sivo brado in se odkašljeval, ker je hotel zdaj on govoriti.
Leonova žena Pavla si je brisala oči. Moj Bog, saj mu nihče ne želi nič slabega onstran groba, a čemu enemu toliko, drugim pa tako natanko in skopo odmerjeno! Vsaj nekaj gotovine bi bil še lahko pridejal Leonu in malega Avgusta je le malo preskromno odpravil! In vse te prepovedi! Za svojega »ljubljenca« je stari pač dobro poskrbel! Kaj pa je temu mladiču pet let? Potem pa sme vse skupaj prodati in oditi, kamor bo hotel! Za to se že splača igrati pet let podgoriškega gospoda, potem pa hajd — odprt je svet! Nas eden pa odleti, kakor bi bil že prej za to dediščino hodil okrog starega! In čemu je treba razdajati toliko denarja šoli, cerkvi in temu nikdar sitemu gasilnemu društvu! Ubožci bi imeli tudi dovolj, ako bi jim zapustil 1000 dinarjev. Čemu jim pa bo toliko denarja? Stanovanje imajo v ubožnici, hrano dobivajo po hišah, kurjavo in luč plačuje itak občina iz svojih doklad, čemu jim je torej nasul tja toliko denarja, s katerim bi se dalo marsikaj drugega pričeti, ne da bi bili ubožci pri tem prikrajšani! In te grožnje, kdor bi skušal ugovarjati tej vsemogočni volji, bo razdedinjen!
Pa Leon, njen mož, sedi tam na desni svoje mame in gleda predse, kakor da je vse popolnoma v redu. Seveda — vsebina tega testamenta ni nikomur več nova. Saj smo jo vsi zvedeli že tisti dan po smrti starega Vobacha. A vendar — ali bi se ne dalo kako drugače ukreniti? Zakaj pa notar ne prične? Saj je itak vseeno. Saj se ne bo nihče zganil. Tudi Franci ne kaže, da mu ni vse po volji! Oh, ti Vobachi! Kakor čeki se drže drug drugega, kadar gre za njih familijo.
Tako je mislila priženjena Pavla Zoričeva in se jezila.
Poleg nje je slučajno sedel Karli v preprosti črni obleki in s črno kravato. Njegova mama in svakinja sta bili seveda v žalnih oblekah s klobuki in pajčolani, brata pa v salonskih suknjah in s cilindri, kakor se spodobi za sinove dobre meščanske rodbine. Tudi Karli bi bil oblekel salonsko suknjo, a da bi si moral posaditi na glavo cilinder — bogme, tako bi ga bilo sram, da bi se samemu sebi smejal! Rajši ne! Prav tedaj, ko je Karli mislil na cilinder, ga je vprašal notar: »Gospod Kari Vobach, ali sprejmete testamentarične pogoje?«
»Sprejmem, gospod notar!« Preneumno, da mora biti to tako slovesno! Ali bi se lahko kako drugače ne zmenili, takole bolj domače. Saj nismo na sodniji ali pa pred oltarjem!«
»S pogoji sprejmete seveda tudi dediščino?«
»Seveda!« — Tega bi menda ne bil smel reči. Čemu se neki mama joče? Saj je že pol leta, kar je oče mrtev! Seveda je hudo, a kaj je treba jokati tu pred temi tujimi ljudmi! Teta Malči se pa ne joče. Predse gleda v tla, kakor brata, ki se očividno dolgočasita. Kaj če bi Francita malo sunil, da bi se mu skotalil cilinder po tleh?
Karli je vsakega posameznika ostro pogledal, ko jih je notar vpraševal, ali so zadovoljni. Mama in tetka sta samo pokimali, brata sta glasno pritrdila. Kaj pa je Pavli, da stoka? Aha — nje notar nima kaj vprašati!
Hvala Bogu — konec je tega dolgočasnega, nesmiselnega sedenja. Sklep se bo pismeno dostavil, gospod Kari Vobach pa naj bi prišel še v teku tega tedna v pisarno, če mu je prav, da bo on, notar, prevzel nadaljnje ukrepe.
Potem so odšli skupaj domov. Ljudje, ki so jih srečavali na cesti, so jih pozdravljali, potem pa stopili skupaj, da se pomenijo o tej senzaciji. Tak frkolin — pa gospodar! Staremu se je vendar zmešalo! Celo gospa je baje sama mislila tako! Nekateri so trdili, da je bila gospa vsa zmedena, ko je po moževi smrti zvedela za testament. Prav gotovo se je staremu zmešalo. Ne — ugovarjati in predrugačiti pa ne morejo! Kdo bo pa dokazal, da se je staremu res mešalo, ko je pisal ta testament? Pravijo, da je popolnoma razločno napisan. Tako je povedala Leonova gospa. Saj od drugih se itak nič ne zve. Franci in Leon se delata, kakor da jima je edino tako prav. Da, da — ti Vobachi, ti si bodo že pomagali drug drugemu! Mladi jim utegne še katero narobe zaigrati, ta ni čisto njihov! Ali ga bo denar znorel ali ga bo pa umiril. Bomo videli!
Stal je v sobi svojega očeta, ki je bila zdaj njegova. Nad starinsko pisalno mizo je visela dedova slika. To bo treba deti tja nad onole stojalo, sem pa obesiti očetov portret. To. je že stara navada, in nekaterih starih navad se je treba držati.
Kaj bi zdaj?
Kako da mu nihče ni sledil semkaj? Ali ga hočejo vleči s tem novim njegovim »dostojanstvom«? Osli! In bilo ga je sram, malo ga je bilo vendarle sram te nove »časti«, kakor bi ga bilo sram hoditi po Podgorici s cilindrom na glavi. Šest in dvajset let! Francu je tudi šest in dvajset let, in on bi se imenitno počutil zdaj na moji stopnji. Jaz pa ne vem, kaj naj prav za prav pričnem. Kje naj bi najprej prijel?
Oh — Ančka! Zagledal je na tleh raztrgano kuverto in se spomnil nanjo, ker je sam njeno zadnje pismo, ki mu ga je bila pisala pred dobrim mesecem, takoj raztrgal in zagnal v vodo! Sicer pa — kako da ne pospravijo tega smetja? Čemu pa je toliko žensk pri hiši!
Ali bi ji pisal? Usedel se je in si pripravil papir.
Kdo trka? »Kaj pa je?«
»Ali bi šel z nami? Gremo na papanov grob!« je slišal izpred vrat svojo svakinjo.
»Pridem za vami!« je zaklical. Zakaj le ne vstopi ta babnica? Ta ga ima najbolj na piki. Ko pa je bila tako željna oblasti! Ali morda misli, da ima on kakšne skrivnosti tu notri, da ni vstopila? Ah, naj le gredo za zdaj brez njega. Saj pride za njimi.
Pisal je Ančki.
»Ljubljena deklica! Na Tvoje zadnje pismo Ti še nisem nič odgovoril, ker me je silno razjezilo. Ali Ti je morda Franc naročil, da mi čestitaj? Preveč bridkih besed bi Ti bil nametal, zato je bolje, da Ti nisem pisal. Pa sem vendar mnogo mislil nate. Saj Te imam res zelo rad. Glede najine ljubezni pa Ti bom izkušal prav odkrito povedati svoje mnenje, in sicer kolikor mogoče nepristransko. Glej, deklica moja, takrat, tisto jutro letos spomladi, ko sva stala ob grobu svojih staršev tam na tistem mirnem pokopališču pri svetem Florijanu, ko je ura na zvoniku odbila pol devetih, so bile najine oči, Bog ve zakaj, vse solzne. Mislim, da sva se takrat zelo ljubila. Prelepo je bilo tisto jutro in prelepa je gorska dolina, kjer je stal nekdaj Tvoj dom, in za nekaj trenutkov je bila prelepa tudi najina ljubezen.
Jaz bi rad verjel, da me ljubiš in da Te ljubim jaz nad vse — da te namreč res ljubim! Pa bi se menda oba, jaz in Ti, le malo zlagala, dasi drug drugemu na ljubo. Jaz menda še nisem doživel prave ljubezni in Ti tudi ne. Veš take, kjer so vse misli, vse želje strnjene v enega na vso moč ljubljenega človeka, ki moraš biti ves njegov. Poznal sem žensko, ki je tako ljubila, seveda — ne mene!
Ti pa ne ljubiš niti Franca niti mene in tudi ne svojega zaročenca. Sicer bi se z njim pač že davno poročila. Koliko potrpljenja mora imeti ta človek s Teboj, in Ti ne veš, koliko so ženske že ob meni potrpele, pa sem jim nazadnje le ušel.
Oba menda iščeva in sva si tudi drug drugemu za zdaj še premalo. Ti mi očitaš egoizem — jaz Tebi tudi!
Ako nečeš, Ti ni treba odgovarjati na to moje pismo.
Ti, ali bi ne bilo morda vendarle prav, ko bi se po vsem iskanju le našla?
Ali sploh verjameš v takšno pravo ljubezen?
Jaz bi zelo, zelo rad verjel.
Lepo Te pozdravlja
- Tvoj Karli. «
Gledal je svoj podpis. Ali bo sploh mogel biti kdaj kaj drugega kakor — Karli?
Potem je prišel brat Franc. Ne da bi potrkal, je vstopil.
»Ti, zakaj te pa ni bilo na pokopališče? Joj, ko bi te mama videla! Seveda — zaljubljeno pismo! In zaradi tega nisi šel s familijo na grob svojega očeta, ki ti je vse zapustil. Ti nehvaležni sin! Glej, da poiščeš kak pameten izgovor!« Franc se j e široko usedel na stol in čakal, da je Karli pismo spravil v ovitek in napisal naslov, potem je spet začel:
»Čuj! Jaz bom te dve stari koreti prodal. Vzeli ju bodo v račun. Nekaj bom sam priložil, nekaj boš pa ti primaknil, in imela bova limuzino. Voz — ti pravim! Saj jaz bi ti ne sitnaril. Mislil sem, da bo Leo, ko je bil prej tak navdušen avtomobilist. Pa ga ta presneta babnica tako kontrolira, da si še novega klobuka ne more kupiti brez njene vednosti. Jaz pa Pavle ne potrebujem v svojem vozu!«
» Dobro! Pa kupi!«
»No, nikar ne misli, mali, da te hočem izkoriščati!«
»Saj ne mislim, Franc! Jaz se sploh čudim, da nisi hud!« Franc se je namrdnil.
»No veš, vseeno mi ni! Pa če je stari že tako mislil, zakaj pa ne! Rad te je imel.«
»Tebe in Leona vendar tudi.«
»Že. A tebe — veš, zate se je bal, mislil je, da se boš vrgel po Egonu. Ali morda misliš, da te je zato postavil za glavnega dediča, ker te je slišal, kako si na Veliko noč komandiral hlapce v hlevu?«
»Ah kaj!« Karli je vstal. »Zdaj pojdem pa jaz na pokopališče.«
»Kakor hočeš. Ti, zakleniti že moraš. No, no, le ne jezi se! Saj boš še imeniten Vobach! No — pa nič. Piši me v uh, reva zamerljiva! Avto pa moraš pomagati kupiti, da veš!«
Ko je šel Karli preko dvorišča, ga je bilo spet sram. Hlapec ga je pozdravil tako presneto ponižno! Ni vrag, da se ni norčeval! Ampak takoj jutri bo naročil pri kolarju nove gare. Morda se bodo le nehali smejati.
Na pokopališču je bilo zelo mirno, skoraj tako mirno kakor tam doli pri svetem Florijanu. Ah, lepo bi že bilo, če bi dobil žensko po svojem srcu, ki je tu prav blizu doma. Pa naj rečejo, kar hočejo, toliko bližji ti je domač človek v dobrem in slabem!
Koliko jih je že tu gori!
Smrt drugih je menda najresnejše časovno merilo za lastno življenje. Anamarija, Dolinarjeva, Našek, Bende, oče ...
Kako daleč se vidi jeseni in solnce ima tako dolge sence! In tam gori je Pohorje, še je zelen tisti izrezek pod vrhom in od svete Helene sem lezejo drobni, beli oblački. In tem tu je to vseeno! Pa še marsikaj! In vse, kar si jim zlega storil, ne moreš nikdar več popraviti!
»Ali ste prišli svoje njive gledat?« ga je vprašal Hovnik, ki je nad klancem oral za ozimino.
»Zakaj me pa vikaš?«
»Te bom pa tikal. Lepo so ti dali oče, presneto lepo!«
Kaj bi odgovoril?
»Zdaj se boš pa ženil?«
»Menda ne! Saj je dovolj žensk pri hiši! Kako pa ti, Jože? Si kaj zadovoljen v zakonu?«
»Malo sem ga pokidal! Tiste, ki sem jo jaz rad imel, nisem smel vzeti. Saj veš, mati in ljudje in takole Sem vzel pa drugo. Lep denar je prinesla k hiši. Opomogel sem si.«
»Ali je sitna?«
»Drugega deda je rada imela! Saj je prišel še lani enkrat sem gor. Ravno iz mesta sem prišel, pa sem ga dobil gori na stopnicah pred kovačijo.«
»Pa si za krepelce prijel?«
»Jezen sem že bil. Tako bi ga bil usekal! Pa kaj boš, vraga! Pustil sem ga. Denar je pa le imela!«
»Ali je čedna?«
»Pojdiva v hišo gor, boš videl, čedna babnica je. Saj ne pravim, da bi bilo kaj tako hudega, no, saj je povsod kaj malega narobe.«
»Ne utegnem zdaj. Pridem pa drugič. Ali nimaš otrok?«
»Eno nama je umrlo. Drugega pa še ni. Kaj pa praviš ti, ki si študiran, kaj bodo napravili iz sveta?«
Kaj bi odgovoril? Ta Jože ne verjame praznim besedam.
Molčal je. Zato je pa Jože govoril:
»Veš, zdaj na jesen je prišel k meni tisti Jože, delavec je bil včasih, čeden fant. Pri Schieberju je delal, saj ga poznaš, pri komunistih je bil, ko ste jih še vi mladi tja k Ančki hodili nekaj učit. Bos je prišel, raztrgan in suh kakor treska. Tri otroke ima in ženo. Pa fehta, kakor jih fehta dandanes cel regiment. Dela ni. Pa se je dušal in mi govoril. Smilil se mi je in marsikatere ni narobe zinil. Pa vsega mu le nisem mogel pritrditi. Vidiš, meni bi morali dati drugo srce in drugo pamet, da bi mogel živeti v tej njihovi veri!«
»Kaj te je pa tako grizlo?«
»Tisto, da bi bili vsi enaki, in tisto, da Boga ta je! To res ni moja krivda, če sem jaz butast prišel na svet, nekdo drug pa pameten, pa enaka si le nisva. In če sem jaz priden, ti pa len, si tudi nisva enaka. Pravijo, da je delo veselje. To ni res! Nobeno delo ni veselje. Presneto se moraš premagovati, da se spraviš k delu in da ostaneš pri delu. Tisti, ki pravi, da zmerom rad dela, se grdo laže. Delo je dolžnost, prijetno pa ni.«
»Ti delaš zato, ker moraš.«
»I, seveda. In zato, da imam kaj od tega. Ti pa, če boš kaj delal, si boš še več denarja navlekel, če boš pa lenaril, ti tudi ne bo sile.«
»Ali bi moral po tvojem razdajati svoje imetje?«
»Po mojem ne. Jaz bi dejal, da si nor, če bi slišal kaj takega o tebi. Zase boš pa že vedel.«
»Kaj bi mi pa dejal, ako bi bil na Jožetovi stopnji?«
»Lepo bi te ne gledal, saj veš. Pa ubil bi te ne.«
»Ker veruješ v Boga.«
»Zato! Če se cela ljudstva med sabo koljejo, je tega kriva tista presneta politika, ki je že tako zasukana, da se ena država mora jeziti, če si druga kaj prav pametnega namisli. Če se pa koljejo med sabo navadni ljudje, se to pravi, da nimajo Boga v sebi.«
»Ti potemtakem veruješ, da je Bog pravica in resnica?«
»Bog je pravica. To je menda edina pravica. Resnica pa je tole, vidiš!« Na dlani je dvignil Karliju pod oči kos odrezane črne prsti.
»Kaj pa misliš ti, Jože, da bi bilo prav za ljudi?«
»Jaz pač mislim, da bi bilo bolj prav, ko bi manj kričali o svojih pravicah in ko bi se na moč prizadevali za svoje dolžnosti.«
»Če jim pa to prav nič ne pomaga. Če eni niti ne morejo izpolnjevati dolžnosti, ker jih nimajo. Delani! Kruha ni!«
Hovnika je jezilo, da se mu račun, ki se mu je zdel tako gladek in jasen, ni obnesel.
»Potem jih bo pa vse skupaj vrag vzel. Meni nič mar. Zdaj pa moram iti delat. Babnica mi že nese malico, jaz pa še do polovice nisem prišel. Srečno hodi!«
Prijazno so se svetile podgoriške strehe in šiljasti zvonik je pozdravljal že od daleč.
Ali je oče prav storil, da ga je vklenil v ta dom?