Kavkaz in ondotno ljudstvo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Kavkaz in ondotno ljudstvo
Ivan Tušek, po Moretzu Wagnerju
Spisano: Vaje 1854
Viri: Vaje 1854, stran 64, 65, 66, 67, 81, 82, 83, 97, 98, 99, 113, 114, 115, 116.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Dva dela sveta meji Kavkaz, na njegovim podnožji stoji zibel človeškega rodu; nar stareji pesmi junaške so celi čas od ondot donele in v sedanjim casu so se spet omladile. —

Vidil sim — pravi Wagner — te gore konec svojega popotovanja, pervikrat iz Jekaterinograda v celem njihovem veličanstvu. Že pozno zvečer sim bil dospel v to glavno mesto Kozakov pešcov. Ko sim se zjutraj prebudil, smejalo se je svitlo solnce skozi okna — dolgo že pogrešvani pogled. Moj služabnik je bil pred mano iz sobe šel, pa kmalo prilomasti nazaj z veselim vpitjem, da se ves Kavkaz v nar lepši čistoti vidi. Tekel sim vun, in razprostirala se je pred mano natvorna podoba, ki mi bo nepozabljiva ostala do zadnjega dne. Megla, ki nam je dolgo časa Kavkaz zakrivala je bila padla in čisti zrak se je sprostiral čez steno planin. Zdaj se skor veselim mračnega vremena poslednjih dni, ker moč nepopisljivo veličastnega pogleda bila je toliko večja, ker se je bilo zagrinjalo hipoma pretrgalo. V neizmerni daljavi so stali ledeni velikani Kavkazovi v zakotju stepnem; prav blizo so se vidili, pa so bili še vender več dni hoda daleč. Moleli so čez tamne, kosmate berda v nar čudniših podobah — stebrih, rogovih, verhih, berdih, piljcih ali piramidah. Tako divje sterganih pečin, tako čudnih visočin, kot so velikani Kavkaških planin, nimajo ne Švajcarske planine, ne Taver, ne Atlas, ne Balkan, ne Apenini, ne kake druge meni znane goré. Prebivavci jutrovih dežel ga zato po pravici imenujejo jezeroveršnika. Med goratimi deželami, ktero sim v 3 delih sveta prehodil, mi ni nobena znana, da bi bila tako pripravna, eno celo goro v nje nar večji širjavi pregledati, kakor tereška štepa pri Georgievsku. Tukaj stoji človek skor enako daleč od obojih kavkaških na černem in kaspiškem morji. Mislimo si skor popolnoma ravno štepo malo visočeju kakor morje, prav pičlo z drevesi porašeno, v zakotju te gole ravnine pa dolgo versto velikanskih hribov čez 100 milj hoda v zrak šterleti, kterih srednja visokost čez tereško štepo 10000 do 12 tisuč čevljev znese. Dvomim, da bi kje na zemlji kraj bil, kjer bi se gore take visokosti in dolgosti môgle pregledati. Če kavkaz od daleč pogledamo, celo evropejske planine v krasni lepote prekrasni, pa priličiti se ne more v notranjem Švaju in Tirolam zavolj pomanjkanja jezer in velikih slapov.

Krasne proste narave prijatla, ki v znamenito kavkaško sotesko pride, ktera se proti jugu dve versti od Vladikavkaza prične, čaka velika lepota. Kamnete stene se večidel stermo, velikrat navpik, časih terasično, tudi kakor krasni rogovi, zmirom pa v čudovitih različnih podobah v sotesko znižajo. Lepe listnata drevesa, ktere so pa o tem času gole stale, kesičaji stermine; vendar pa so gojzdje toliko redkeje, kolikor više se pride in ž njimmi gaube skale nar lepši kinč, ktere je tako krasen, da še celo orjaški hribje srednje verste niso tako lepi.

Lepoto skalovja kavkaške soteske pa tudi mnogotere rodce povzdigujejo Viri in potoki skakljajo veselo šumljaje čez krasne jederčnate stene v mnozih slapičkih, pa vender ni tukaj tako lepih slapov, kot so v Švajcu ali pa Tirolah.

Terek, že tukaj precej velika reka, bobni v divjem skozi sotesko in se večkrat v divje gromečem slapu, ki je pa malo čevljev visok, peni, mesca junia menda po široci soteski teče, mostove pobere, in tako delj časa tukaj ne more dalje iti. Samo Kozaki na dobro plavajočih konjih si zmiraj vedo pravo pot dobiti in pašna zveza med Zakavkazijo in Rusio nikoli do dobrega ne zaostane. Visokokrasni pogled, katerega nam perva stopnja v Kavkaz daruje, je bil od mračnega na nebu svita bolj povišan, kot ponižan.

En mlad dragonarški zastavnik in jaz bila sva tako ganjena, da nisva mogla dalje v vozu prestati. Ukaževa kozakoma, ki sta naji spremljevala se namesto naju v voz usesti in obljubiva jima več likova. Vzela sva sulice, skočila na dolgogrivasta konjiča, in zdaj spred, zdaj zad za vozom jezdila, kakor naji je lepota kacega kraja vabila, ali pa prozor na verhe in graje. Vendar ne vem ali bi se bila tako kot Kozaki postavila pri kacem napadu Kavkažanov. K sreči se ni oben Čečenec pokazal.

H sreči se ni nobeden učenec pokazal. Tla v soteski so povsod z neizmernimi odterganimi skalami pokrite, ktere so skorej samo plutonske osnove. Nar več skal sestoji iz jederčnika, porfira, serpentina in trakita. Kamnje ploščnate osnove se tukej redko najde. Iz tega bi bilo soditi, da so verhi, iz kterih snežnice priverše in kamnje sabo privale, temena, ki čez apnenek molé plutonske osnove. Lepoto tega kraja mnogotere osnove zelo povišajo. Povsod, kjer stene iz granita, gabrota ali serpentina obstojé, so podobe pečinj bolj divje, čudne in krasne, kakor, kjer iz apnenka iz škervi sterme stene obstoje. Bazalt se na celi poti med gorami nikjer ne najde. — Pri Lač-u so drevesa že redke in majhne, kurjavo popotnikom dobro zarajtajo. —

Gosta meglaje obdajala Kavkazov verh. V vaseh pod njimi stoječih na obeh straneh Tereka bivajo Gruzi. Gruzovski mnihi stanujejo v samostanu na njegovem bregu. Drugo noč smo v Kobiltu prenočili, ktera vas še veliko višje leži, kakor ves Kazbek. Majhina revna vas leži v sredi planinske doline. Dolgi čas smo si v ptičjem lovu krajšali. Jezilo nas je, da nismo ustrelili nobenega tiča, ki bi se tudi v Evropi pogostoma ne našel. Vsi ti ptiči so bili gotovo na poti čez Kavkaz, ker obsnežene visočine so jim malo živeža dale. —

Drugi dan smo se na pot čez Križno goro napravili. Šest konj so v voz napregli pa se nam je pot vender počasi odsedala, ker je sterma, in ker so veliki kupi snega še po cesti ležali, ktere viharji in plazovi vsaki dan nakopičijo, akoravno delavci pridno cesto otrebljuljejo.

Tukajšnja cesta gre 7534′ visoko nad morjem. Gorkomer je padel na —22°. Kaj merzel veter nam je sneg v lica medel. Ta dan je bil izmed vsih, kar sem jih doživel, nar hujši, zmerznili smo skorej ako ravno smo bili v kožuhe jako zaviti, in moj ogerski spremljevavec je ozebel v perste, ki so mu dalj časa potem terdi ostali. Eno miljo od postaje Kešavez je bila pot tako težavna, sneženi kupi teko visoki, nevarnost na kraji prepada 2000′ globocega tako blizu, da so še celo vozniki obupali nas dalje spraviti; in nam svetvali iz voza stopiti. Pod vozom smo gazili, ki je komaj eno dlan od strašnega prepada stal. Ko srečal bi nas bil tukaj kak drug voz, ne vem, kaj bi se bilo zgodilo, ker nemogoče bi bilo pri tako ozki cesti se umakniti ali oberniti. — Južni breg Križne gore ni tako sterman, kakor severni, pa je vender tudi težaven in ne brez nevarnosti. — —

Zračni naravni prizori, kakoršine v mnogoteri različnosti delajo v tirolskih in švajcarskih planinah čudne oblakov podobe, barv polni ovit pri solnčnih izhodu in zahodu, viharji in podobna tista krog snežnikov nakopičena megla, katere izmišljene podobe kakor pošasti nad hribom in dolino plavajo, se v Kavkazu malokdaj vidijo. Čisto jasno nebo je tukaj poleti navadno. Le enkrat 8. avgusta 1844 smo vihar občudovali, kteri je na planini veliko bolj veličanstno, kakor pa v dolini. Pred viharjem, ki se je proti poldne napravljal, je bila navadna nemirna tihota, mračen polsvit, čarovno, nestalno, zmiraj spremenljivo razviharjenje visočin. Na to je jelo strašno grometi in bliskati se, kar ni mogoče popisati. Kavkaški velikani, le strašno razdivljeni so se kaj strašni in temni vidili. Černi oblaki, kterih kraji so zdaj rumeno, zdaj kervavordeče razdivljeni bili — meglene pošasti v vedni spremembi, podêne od strašnega viharja — višnjevorudeči, divjerogljati bliski, kteri so čez Kavkaške snežnike v strašni svitlobi švigali, krasna dvojna mavrica, ktera je mične barvice pod tamnimi oblaci razlivala, grom s trojnim jekom, in nazadnje še mesca prikazen, ki je milo skoz oblake kukal, kakor pominljiva nebeška moč, ko se je vihar oddalil, bliski zmiraj redkeje švigali, in gromenje bolj in bolj puhlo bobnelo in nazadnje potihnilo, to vse se mi je tako globoko vtisnilo v serce, da ne bom nikoli tega dneva pozabil.

Solnčni vzhod in zahod pa v Kavkazu ni tako krasen, kakor v tirolskih planinah, ker tukajšno obnebje nima tako krasne zarje.

Take lepote z veličanstvom zedinjene, kakor v Švajcarskih planinah naj v Kavkazu nihče ne išče. Mrzel in brez občutka nobeden ne bo, ki iz visočine kavkaško naravo pregleduje, pa mu bo vendar lako pri sercu, kakor je bilo Viktor Jaquemont-u, ki je na naj višjim hribu cele zemlje, na Himalaju, vender zavpil: „O kako krasne so Evropejske planine!“


Zgornja dolina Riona je zlo enaka dolini pri zgornjim Rajnu. Zdaj široka dolina, zdaj oska grapa, obdana od hribov, ki prederzno glave proti nebu mole, mnogo gradov i stolpov, zelenkasta penasta in divje-šumeča reka, ki se čez velike skale vali in ki v rodovitno Kolfriško ravnino hiti. Vsaki trenutek popotnik, naravne lepote željan, novo krasnoto vidi. Tukaj je visoka dolina, v kteri se sto in sto rok trudi, pomladni trud požeti, in hranilnice s sadjem, žitnice s pšenico in kleti z vincem napolniti; tam je tako ozka grapa, da se komej reka okroz vali. Prisiljen je človek, po skalah plezati, če hoče dalje iti. Tam je grapa ravno za stezo dosti široka, pa tukej branijo košate drevesce, od gormovja in srobota preprežene popotnika dalje. Hrasti in bukve, ki se morde več vekov viharja in vremenu okljubovale, do nazadnje vender času ne omaknile in zdaj vprek čez dolino leže. Nihče jih iz gnilobe zlagama pokončal.

Od premišljevanja kavkaške narave pridem do ljudstva, ki ga obljuduje.

Dvajset celih let se kavkaške ljudstva vojskujejo z orjaško Rusijo za ohranjenje svobode in neodvisenosti, v celiga sveta čud.

Vidi se na obrazih vsim Kavkažanov hrabrost in divja prederznost, pri veliko njih je s tema izedinjena naj krasneši postava, tisti vpognjeni nos, tiste iskrene oči, tiste kakor vranovi černe brade, ki so v podobi tega ljudstva izedinjene, ktero za nar lepše vaja. Koj med pervim tropam hribovcov, ki sim jih na Kubana vidil, sim zagledal Čerkeške vojake. Resnično rezveselivni pogled ti tanjki kavkažki jezdici z drazim orožjem kinčani, kako se moško in prederzno obnašajo in kako se razločijo od štorastih kozakov! Vidila se je na obrazih tem hribovcam zavest svoje večje moči, in ošabno zaničevanje niskiga ljudstva, med kterim so hodili. Dve reči se pri vsih Čerkesih najdete: urna, lahna hoja in moško obnašanje, ki se njim prostim sinovom gora, nasproti pohuljenim Rusom, kaj dobro podá. Ko sim se s Rusovsko pošto po kubanski štepi peljal, sim zdaj Čerkeške jezdece, zdaj Kozake srečeval. Oboji imajo v okrožji Kubana, od Rusovskega meča podjarmljenim, enako nošo, enako orožje, in še med rodovnimi kozaki se velikokrat čerkeški obrazi vidijo. Pa praviga Čerkeza sim že od dalječ spoznal na moškim zaderžanji. Černe oči so se vselej tamno in sovražno izpod kučme zabliskale, in njegova roka v pozdrav dvignila, od knute vkrateni kozak je pa že trideset stopinj daleč od voza kučmo iz glave potegnil in ponižno pozdravil mene in moje spremljevavce.

Oba rodova, Čečenci in Čerkesi, ki na komaj 1200 štirjaških miljah živita, imata z Kubardi in Abazaki vred 600.000, k večjim 700.000 duš, in to perišče, ki komaj 80.000 mož za boj pripravi, tišči že dvakrat po deset let Rusovske vojske v rogu, in si je čast nepremaglivosti pridobilo! 400.000 Rusov je pobitih v kavkaških soteskah, ali v vzetih terdnjavah, in Rusi so v podjarmljenji tako dalječ, kakor pervi dan. — — — — — Rusi so po ogleduhih precej natanjko pregledali kraje in zvedili velikost vasi, posebno od takih, ki blizo Rusovskih terdnjav stojé.

Ko bi Čerkesi in Čečenci pod enim poglavarjem izedinjeni bili, ki jim ne bilo teško 10—20000 mož nabrati, in Rusom od Tomana do Ustlabinske bi ne bila zadosti močna, se takimu napadu v bran staviti, in še clo glavno mesto Kozakov Jekaterinoslav bi ropanji teško odšlo. Pa razcepljenje Čerkesov take velike vojske ne pripusti. Električne moči poveljstva nimajo. Čerkesi, kteri bi bili od svobodniga duha nadušeni zavoljo telesne moči, hrabrosti in junaškiga duha Rusom kaj nevarni. Do zdaj niso bili nikoli v stanu Čerkesi, več od 4000—5000 mož za napad na enim kraji skupej spraviti. Zato so njih zmage včasih velike, pa brez posebniga uspeha. Upajo se lè sosedne terdnjave napadati in obropati, ktere pa kmalo zapusté in še clo nasipov ne razdenejo.

Zdaj so le trije Čerkeški knezi živi: Njih predniki so imeli veliko oblast v deželi, ktera je pa od Mahometanstva, (ktere), kaj okrajšana bila, in zdaj se le v zunanji časti, postavim, pri pojedinah, od druzih razločijo. Samo Sefir Bey še veliko zamore in njegovi svet in izgled vselej veliko velja. Knezovska oblast je v Čerkesii sicer kaj kratka. Posebno jo plemenitaži (od Rusov in Turkov Uzdi imenovani) kratijo. Izmed njih so nar hrabrejši in častljivi ti povelniki v boji, kakor še zdaj živeči: Manzur, Šamuc in Čimbulat, kterih junaška dela čerkeški piesniki prepevajo. Čerkeške vasi obstojé iz zidanih hiš, ktere so po bregeh razstresene. Vsaka vas je nekaj maliga vterjena. En malo visočeji zidana hiša predstojnika služi tudi za terdnjávo, če je sovražnik zunanje leseno kolje prederl.

Kjer je pri vsakim rusovskim napadu premoženje gorjancov v nevarnosti, Čerkesi tudi kaj junaško branijo svoje vasi.

Tri natvorne ovire Kavkaza sovražnika varujejo, ki od severa prilomasti: Močvirje na štepah pri Kubanu in Tereku; pervotni gojzdi orjaških bukov, hrastov, jesenov, javorjev, kteri vse visočine in doline nižjih gorá z gosto čumo pokrivajo, — — — — in visoke planine, ktere visoko, visoko v zrak svoje glavé dvigujejo, in ktere so zadnja terdnjava in zadnje pribežališče prostih gorjancov.

Čerkesi so revno ljudstvo, in ta revšina bo zmiraj večji, kolikor težji bo zveza s turško-aziatskim bregom. Kar je časih, ko se je še Sultan gospoda Kavkaza mislil, iz Čerkeškiga prišlo zraven deklet za babišča, nekaj volne, kož, loja, voska in sterdi, ni bilo misli vredno. Še manj so pa v Kavkaško iz druzih dežel pripeljali. Čerkesi kupijo le tobaka, soli in vojaške priprave. Tem prostim ljudem, ki so z malim zadovoljni, pičli domači pridelki zadostijo.

Za vero se Čerkesi malo pečajo, nikakor niso iskreni Mahometanci. Kakor druge neizobražena ljudstva tudi oni sovražijo ptujce, so nepremakljivo ojstri proti sovražniku, so sumljivi proti sosedu in prijatlu, imajo nenasitljivo lakomnost in nezaupljivost, so potuhnjeni in se nad vsakim mašujejo; pa tudi ljubi Čerkes svojo deželo in navade prednikov, ljubeznjivo spoštuje svoje očete in starčike, je gostoljuben in za svobodo vnet.

Kar telesno hrabrost in ročnost zadene, Čerkes kaj zlo Rusa prekosi. Njega presune nadušenje za svobodo in neodvisenost, ktere Rusovski prostak kar nič nima. Če 50 Čerkeskih jezdicov 500 černomorskih kozakov napade, le zadnji navadno pete brusijo.