stopinjo moštva dosegel, je vidil in čul sve po širnem svetu. Ta velika vidnost mu je bila velikrat težavna, ker ga je zmiram nadlegovala.
Nosili so in še nosijo pri sebi majhne duhove, katere čez svoje sovražnike, pa tudi tje v en dan spuste. Ti duhovi so dvojni: Ganje in Siri. Pervi so enaki majhnim višnjevim živalim brez perut, drugi so pa kroglice narejene iz prav lahke rumenkaste vovne, ki je nabrana iz beških simen. Naj nevarniši so povezniki (štriki) s tremi vozli. Se pervi vozel razveže, pride dober veter, se drugi, prihrumi vihar, se tretji, se pa vse razruši.
Ker Lapljanje pod trojno vlado žive, je tudi njih stan razločin. Rusovska vlada se malo zanje peča. Skorej ravno taka je tudi v Norvegii, pa tukaj je že več za njih omiko storil Nil Stokfloth. V Švedi so pa že v srenje razdeljeni in o posebnih časih pridejo tudi duhovni k njim.
Število Lapljanov ni ravno veliko in se zmirej manjša. Njih življenje je ravno tako mično, kakor pri nas priprostih beračev. Neumno je pomilovanje, če take ljudstva sahnejo in zginujejo, pa tudi neusmiljeno se tega vesiliti. Pri tacih okolišinah moramo le ravnati, kakor zdravnik, ki v levici žilo umirajočega bolnika derži, desnico pa na svoje persa položi in po enakomernih udarcih svojega serca udarke že umirajočega bolnika šteje.
Kavkaz in ondotno ljudstvo
Dalje.
Zračni naravni prizori, kakoršine v mnogoteri različnosti delajo v tirolskih in švajcarskih planinah čudne oblakov podobe, barv polni ovit pri solnčnih izhodu in zahodu, viharji in podobna tista krog snežnikov nakopičena megla, katere izmišljene podobe kakor pošasti nad hribom in dolino plavajo, se v Kavkazu malokdaj vidijo. Čisto jasno nebo je tukaj poleti navadno. Le enkrat 8. avgusta 1844 smo vihar občudovali, kteri
