je na planini veliko bolj veličanstno, kakor pa v dolini. Pred viharjem, ki se je proti poldne napravljal, je bila navadna nemirna tihota, mračen polsvit, čarovno, nestalno, zmiraj spremenljivo razviharjenje visočin. Na to je jelo strašno grometi in bliskati se, kar ni mogoče popisati. Kavkaški velikani, le strašno razdivljeni so se kaj strašni in temni vidili. Černi oblaki, kterih kraji so zdaj rumeno, zdaj kervavordeče razdivljeni bili – meglene pošasti v vedni spremembi, podêne od strašnega viharja – višnjevorudeči, divjerogljati bliski, kteri so čez Kavkaške snežnike v strašni svitlobi švigali, krasna dvojna mavrica, ktera je mične barvice pod tamnimi oblaci razlivala, grom s trojnim jekom, in nazadnje še mesca prikazen, ki je milo skoz oblake kukal, kakor pominljiva nebeška moč, ko se je vihar oddalil, bliski zmiraj redkeje švigali, in gromenje bolj in bolj puhlo bobnelo in nazadnje potihnilo, to vse se mi je tako globoko vtisnilo v serce, da ne bom nikoli tega dneva pozabil.
Solnčni vzhod in zahod pa v Kavkazu ni tako krasen, kakor v tirolskih planinah, ker tukajšno obnebje nima tako krasne zarje.
Take lepote z veličanstvom zedinjene, kakor v Švajcarskih planinah naj v Kavkazu nihče ne išče. Mrzel in brez občutka nobeden ne bo, ki iz visočine kavkaško naravo pregleduje, pa mu bo vendar lako pri sercu, kakor je bilo Viktor Jaquemont-u, ki je na naj višjim hribu cele zemlje, na Himalaju, vender zavpil: "O kako krasne so Evropejske planine!"
Zgornja dolina Riona je zlo enaka dolini pri zgornjim Rajnu. Zdaj široka dolina, zdaj oska grapa, obdana od hribov, ki prederzno glave proti nebu mole, mnogo gradov i stolpov, zelenkasta penasta in divje-šumeča reka, ki se čez velike skale vali in ki v rodovitno Kolfriško ravnino hiti. Vsaki trenutek popotnik, naravne lepote željan, novo krasnoto vidi. Tukaj je visoka dolina, v kteri se sto in sto rok trudi, pomladni trud požeti,
