jejo z orjaško Rusijo za ohranjenje svobode in neodvisenosti, v celiga sveta čud.
Vidi se na obrazih vsim Kavkažanov hrabrost in divja prederznost, pri veliko njih je s tema izedinjena naj krasneši postava, tisti vpognjeni nos, tiste iskrene oči, tiste kakor vranovi černe brade, ki so v podobi tega ljudstva izedinjene, ktero za nar lepše vaja. Koj med pervim tropam hribovcov, ki sim jih na Kubana vidil, sim zagledal Čerkeške vojake. Resnično rezveselivni pogled ti tanjki kavkažki jezdici z drazim orožjem kinčani, kako se moško in prederzno obnašajo in kako se razločijo od štorastih kozakov! Vidila se je na obrazih tem hribovcam zavest svoje večje moči, in ošabno zaničevanje niskiga ljudstva, med kterim so hodili. Dve reči se pri vsih Čerkesih najdete: urna, lahna hoja in moško obnašanje, ki se njim prostim sinovom gora, nasproti pohuljenim Rusom, kaj dobro podá. Ko sim se s Rusovsko pošto po kubanski štepi peljal, sim zdaj Čerkeške jezdece, zdaj Kozake srečeval. Oboji imajo v okrožji Kubana, od Rusovskega meča podjarmljenim, enako nošo, enako orožje, in še med rodovnimi kozaki se velikokrat čerkeški obrazi vidijo. Pa praviga Čerkeza sim že od dalječ spoznal na moškim zaderžanji. Černe oči so se vselej tamno in sovražno izpod kučme zabliskale, in njegova roka v pozdrav dvignila, od knute vkrateni kozak je pa že trideset stopinj daleč od voza kučmo iz glave potegnil in ponižno pozdravil mene in moje spremljevavce.
Oba rodova, Čečenci in Čerkesi, ki na komaj 1200 štirjaških miljah živita, imata z Kubardi in Abazaki vred 600.000, k večjim 700.000 duš, in to perišče, ki komaj 80.000 mož za boj pripravi, tišči že dvakrat po deset let Rusovske vojske v rogu, in si je čast nepremaglivosti pridobilo! 400.000 Rusov je pobitih v kavkaških soteskah, ali v vzetih
