terdnjavah, in Rusi so v podjarmljenji tako dalječ, kakor pervi dan. ----- Rusi so po ogleduhih precej natanjko pregledali kraje in zvedili velikost vasi, posebno od takih, ki blizo Rusovskih terdnjav stojé.
Ko bi Čerkesi in Čečenci pod enim poglavarjem izedinjeni bili, ki jim ne bilo teško 10–20000 mož nabrati, in Rusom od Tomana do Ustlabinske bi ne bila zadosti močna, se takimu napadu v bran staviti, in še clo glavno mesto Kozakov Jekaterinoslav bi ropanji teško odšlo. Pa razcepljenje Čerkesov take velike vojske ne pripusti. Električne moči poveljstva nimajo. Čerkesi, kteri bi bili od svobodniga duha nadušeni zavoljo telesne moči, hrabrosti in junaškiga duha Rusom kaj nevarni. Do zdaj niso bili nikoli v stanu Čerkesi, več od 4000-5000 mož za napad na enim kraji skupej spraviti. Zato so njih zmage včasih velike, pa brez posebniga uspeha. Upajo se lè sosedne terdnjave napadati in obropati, ktere pa kmalo zapusté in še clo nasipov ne razdenejo.
Zdaj so le trije Čerkeški knezi živi: Njih predniki so imeli veliko oblast v deželi, ktera je pa od Mahometanstva, (ktere), kaj okrajšana bila, in zdaj se le v zunanji časti, postavim, pri pojedinah, od druzih razločijo. Samo Sefir Bey še veliko zamore in njegovi svet in izgled vselej veliko velja. Knezovska oblast je v Čerkesii sicer kaj kratka. Posebno jo plemenitaži (od Rusov in Turkov Uzdi imenovani) kratijo. Izmed njih so nar hrabrejši in častljivi ti povelniki v boji, kakor še zdaj živeči: Manzur, Šamuc in Čimbulat, kterih junaška dela čerkeški piesniki prepevajo. Čerkeške vasi obstojé iz zidanih hiš, ktere so po bregeh razstresene. Vsaka vas je nekaj maliga vterjena. En malo visočeji zidana hiša predstojnika služi tudi za terdnjávo, če je sovražnik zunanje leseno kolje prederl.
