Stran:Jenko Vaje 1.djvu/71

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


kljajo veselo šumljaje čez krasne jederčnate stene v mnozih slapičkih, pa vender ni tukaj tako lepih slapov, kot so v Švajcu ali pa Tirolah. Terek, že tukaj precej velika reka, bobni v divjem skozi sotesko in se večkrat v divje gromečem slapu, ki je pa malo čevljev visok, peni, mesca junia menda po široci soteski teče, mostove pobere, in tako delj časa tukaj ne more dalje iti. Samo Kozaki na dobro plavajočih konjih si zmiraj vedo pravo pot dobiti in poštna zveza med Zakavkazijo in Rusio nikoli do dobrega ne zaostane. Visokokrasni pogled, kterega nam perva stopnja v Kavkaz daruje, je bil od mračnega na nebu svita bolj povišan, kot ponižan. En mlad dragonarški zastavnik in jaz bila sva tako ganjena, da nisva mogla dalje v vozu prestati. Ukaževa kozakoma, ki sta naji spremljevala se namesto naju v voz usesti in obljubiva jima več likova. Vzela sva sulice, skočila na dolgogrivasta konjiča, in zdaj spred, zdaj zad za vozom jezdila, kakor naji je lepota kacega kraja vabila, ali pa prozor na verhe in grape. Vender ne vem, ali bi se bila tako kot Kozaki, postavila pri kacem napadu Kavkažanov. K sreči se ni oben Čečenec pokazal.
(Dalje sledi.)


II. Solze Slovencove.
(Zložil S. Jenko)

Kje nek zemlja grobe krije,
Kjer junaci domačije
Mirno spanje smerti spé?
Al' nihče za nje ne vé?