Rad nad tvojo, Hrabri Samo,
Bi pokleknil černe jamo,
Kušnil rušnje, ki pod njo
Hrabro ti leži telo.
I kleče tik tvoje roke
Sebi moč ljubezni take,
Kakor ti si jo gojil,
V serce bi letole vlit!
V pesmah svoj bi glas povzdignil
Ž njim Slovence bi navdihnil:
Tvojo vrednost rod spoznal,
Tebe vreden bi postal. —
IV Katarina
Pred gradom je stala velika, košata lipa in pod njo je na pripravni klopici častnik z dolgo pipo v ustih in solnčnih žarkov se varoval. Ko tako zamišljen sedi, ga hitro nagla, šumeča hoja zdrami in komaj se dobro zave, kar Katarina bleda in na pol omedlela pred kolena pade z globocim zdihljejem rekoč: O dragi gospod pomoč, pomoč! Ta bolj preplašen, kakor da bi mu bila svinčenka prek ušes prižvižgala, plane kviško in pokliče sergeanta. Ta ročno prileti z nabito puško in golo sabljo misleč da je truma sovražnikov prihrumela. Ko pa le mlado žensko zagleda, dene orožje na stran in teče po merzle vodé. Med tem se je Katarina že zavedila in na klop usedla. Častnik pa je malo začuden in očaran debelo pogleduje in bil je bolj v zadregi, kaj rekel ali storil, kakor če bi bil ves oborožen Kozak pred njim stal.
